Silvo Baznik: Planina, ki s svojimi lepotami vedno očara svoje obiskovalce v vseh letnih časih. Seveda to velja za sončne, včasih tudi oblačne dni, nikakor pa za dneve polne megle, ko bi jo lahko rezal in ko se rado zgodi, da skoraj ne veš, kje stopaš.
Včerajšnji dan je bil eden tistih, ki bodo še dolgo ostali v spominu. Ne le zaradi same narave temveč tudi zaradi družbe žene in hčere. Parkirali smo na Kranjskem raku, stopili v planinske čevlje, oprtali nahrbtnike in s palicami v rokah stopili po makadamski cesti. Nismo bili edini, ki smo želeli pretegniti noge in nekaj narediti za svoje zdravje. Kakorkoli, po cesti smo šli vse do Rakove ravni in že pri tem sem naredil nekaj fotografij. Hodili smo še kanček poti po cesti pod Rakovim robom in šli s ceste na Sončno gričo, kjer stojita bajti in kjer rastejo v izobilju pomladanski žafran, dvolistna morska čebulica (Scila bifolia), trobentice in seveda črni teloh. Tu smo se morali malce ustaviti in občudovati prelepe modre, vijoličaste in bele cvetove pomladi. Pogled je ušel tudi na visoki Rogatec in Lepenatko na naši desni strani a ko smo stopili v gozd, smo pozornost posvetili kopici korenin in sami poti. Iz gozda smo prišli pod Gojško planino, od koder je pogled odtaval na naše izhodišče, Kranjsko reber in Menino planino.
Na planini je prevladovala vijolična barva žafrana in sem ter tja tudi nekaj cvetov bele barve. Stopili smo navzgor mimo številnih bajt, ki so še samevale. Pri vzponu smo stopali previdno mimo žafrana, da ne pohodimo krhko rastlinje in dosegli prve zaplate snega. Na vrhu Bukovca, kjer smo bili že na višini 1552 m, je potegnil veter in hitro smo se oblekli v topla oblačila. Tudi kapa in rokavice so prav prišle a ker je na vrhu lep razgled in klopci, smo si privoščili daljši odmor, se okrepčali in spočili poglede na številnih gorah in hribih, daleč naokoli. Tišino sta motili le naš razgovor in piš vetra a kot vedno smo se morali posloviti in odkorakati proti naslednjemu cilju, Velikemu stanu. Pri tem smo se zabavali pri prečenju večjega števila snežnih zaplat in žena me je hecala, le kje imam smuči, saj je snega še vedno dovolj. No, toliko ga ni bilo ampak malce hudomušnosti ni škodovalo. Trava še ni ozelenela a črni teloh je že v zadnjem stadiju cvetenja, žafran počasi osvaja vse bregove in sem ter tja se pokaže tudi nekaj rumenega cvetja. Našli smo celo nekaj velikih zvončkov, kronc po domače. Po ponovnem vzponu smo prišli pod Marijo Snežno na Velikem stanu. Tam so bajte že imele nekaj stanovalcev in iz dimnikov se je valil dim. Stopili smo mimo bajt in se povzpeli na Gradišče, najvišjo točko planine, na 1668 m višine. Zopet smo si privoščili daljši odmor, se posvetili okoliškim goram in sami planini, ki je odeta v belino snega in vijoličasto preprogo žafrana.
Z vrha smo se spustili nazaj na Veliki stan, kjer smo srečali nekaj pohodnikov. Nadaljevali smo pot na Malo planino, se ustavili v Jarškem domu, kjer kuhajo dobro močno kavo, da ne govorimo o ostalih dobrotah, zlasti jedi na žlico. Poskrbijo pa tudi za žejne pohodnike tako, da je za vsakogar nekaj. Od doma smo stopili do še zaledenele vode, kjer je žena preizkusila debelino ledu, midva s hčerjo pa sva zadevo le mirno opazovala. Na srečo žena ni šla predaleč od roba in tako ni bilo pokanja ledu. Z Male planine smo odšli nazaj na Gojško, se spustili skozi gozd na Sončna griča in še enkrat v gozd do Kranjskega raka.
Kakor smo se pripeljali, smo se tudi odpeljali in zaključili lep sončni dan z obiskom pri babici.