Tema meseca: 60-letnica meteorološke postaje na Kredarici / Razkrivamo: Načrti observatorija na Triglavu / Pogovor z Lyn Hill / Nasveti za fotografiranje / Zanimive kolumne
Uvodnik: Sporazumevanje. Mateja Pate
ŠESTDESET LET METEOROLOŠKE POSTAJE NA KREDARICI
Od nerodnih začetkov do danes. Naša edina visokogorska meteorološka postaja. Tanja Cegnar
Bilo je kot pot v neznano. Spomini prvega meteorološkega opazovalca. Dušan Škodič
Bili smo mu bliže, kot si danes mislimo. Observatorij na vrhu Triglava. Dušan Škodič
INTERVJU
Saj gre, fantje. Pogovor z Lynn Hill. Mire Steinbuch
GREBEN NAD SOČO
Na sončnem grebenu visoko nad Sočo. Polovnik. Matija Turk
SPOMINI
Gorsko sanjsko razkošje. Romantika Polovnikovih strmali. Pika
ALPINIZEM
Angleži in mi. Različno iskanje svojega mesta v svetu. Tone Škarja
Z NAMI NA POT
Vsem na očeh. Nanos. Gorazd Gorišek
OPISI TUR
Nanos: Pleša, z Razdrtega. Gorazd Gorišek
Nanos: Pleša, iz Podnanosa. Gorazd Gorišek
Nanos: Pleša, z Gradišča pri Vipavi. Gorazd Gorišek
Suhi vrh: iz Šmihela pod Nanosom. Gorazd Gorišek
PLANINSKE POSTOJANKE
Je planinska koča odprta? O načinu in zahtevnosti dela v visokogorju. Jana Remic
LITERARNI RAZPIS
Koča. Gradili so jo z ljubeznijo. Slavko Prezelj
INTERVJU
Šport mladih jemljemo preveč resno. Pogovor z Urošem Perkom. Mateja Pate
LITERATURA
Iskalci svobode (odlomek). Bernadette McDonald
PLANINSKA ORGANIZACIJA
Za varstvo narave smo odgovorni vsi. Komisija za varstvo gorske narave. Zdenka Mihelič
VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKI
Vreme in razmere v gorah v meteorološki zimi 2014/15. Žganci brez ocvirkov. Miha Pavšek
ZIMSKE RAZMERE
Nevarnosti v zimskem času. Z glavo na pravem mestu. Miha Pavšek
FOTO NASVET
Pomen osvetlitve pri fotografiranju. Uporaba histograma. Oton Naglost
KOLUMNA
Natura 2000 in omejitve v gorah. Dušan Klenovšek
KOLUMNA
Motilci in škodljivci. Iztok Tomazin
PRIZNANJA
Slovenci dobitniki zlatega cepina. Tina Leskošek
V SPOMIN
Urbanu v spomin. Marjan Žiberna
NOVICE IZ VERTIKALE
NOVICE IZ TUJINE
ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE
PISMA BRALCEV
PREBRALI SMO
PLANINSKA ORGANIZACIJA
V SPOMIN
Uvodnik: Sporazumevanje
V zadnjih dneh februarja, ko je bilo v zraku že čutiti pomlad, se je poslovil Urban Golob, naš sodelavec, plezalski kolega, prijatelj. Če bi ga morala označiti z eno besedo, bi jo kljub pestrosti njegovih vlog v življenju hitro našla: orec. Zdi se mi, da ta beseda najbolje ponazarja rdečo nit njegovega življenja. Vem, da bi se z mano strinjali mnogi, ki so ga poznali.
Kot že večkrat v preteklosti, ko so nepreklicno odšli drugi prijatelji ali znanci, je na plano z vso silo privrelo zavedanje o lastni minljivosti in me znova napeljalo na razmišljanje o tisoč in eni stvari, predvsem pa o tem, da bi bil bržkone čas, da končno začnemo sproti ločevati zrna od plev in premislimo, kaj nam je v življenju res pomembno in kako bomo to uvedli v naš vsakdan kot največjo vrednoto.
Tako sem oni dan med prijetno samotnim vzponom, ko je glava pospešeno odmetavala dolinski balast, razmišljala o komunikaciji. S to imam zadnje čase precej opravka na najrazličnejših ravneh. Ste kdaj opazili, kako zanimiva, pomenljiva, bogata je slovenska beseda za tujko, ki izvira iz latinske besede communicare in pomeni deliti (nekaj z nekom)? Sporazumevanje. Sporazum. Razumevanje. Kako lepo zajeto bistvo tega, kar naj bi s spoštljivim komuniciranjem dosegli. Po drugi strani pa se v besedi skriva tudi - spor. Ta, se mi zdi, se na žalost pogosto pojavlja kot posledica površne komunikacije.
Živimo v času, ko je možnosti za komunikacijo nešteto in naš glas lahko v nekaj trenutkih seže v še tako oddaljeno vas. Dandanes ljudje nemara komuniciramo več kot kdajkoli prej. Če v naš virtualni poštni predal ne prileti vsaj nekaj deset sporočil na dan, se nam zdi, da smo pozabljeni od vseh, odrezani od sveta. Neprestano smo na razpolago, na tekočem z vsebino poštnega predala, bombardirani s sporočili, vedno v pripravljenosti, da nanje odgovorimo.
Hiter sprehod po tipkovnici in preprost klik na gumb pošlji nista brez pasti. Možnost, da reagiramo kjerkoli in takoj, ni vedno v naš prid. Včasih potrebujemo čas, včasih celo zelo veliko časa, da zadevo v miru premislimo in se šele nato odzovemo. V vedno hitrejšem vrtincu vsakdana pa si te možnosti pogosto ne damo, zdi se nam, da se bo podrl svet, če ne bomo takoj dali glasu od sebe, da bomo zamudili kdo ve kakšno priložnost, morda celo izpadli neresno. Morebitna pričakovanja uporabnikov sodobnih komunikacijskih sredstev na drugi strani linije nam res ne bi smela narekovati tempa, vsaj ne vedno ...
Za učinkovito sporazumevanje pa moramo poleg sporočanja biti vešči tudi - poslušanja. Slednjega pa nam, kakor opažam, manjka na vseh koncih in krajih. Če začnem pri sebi: kolikokrat se zalotim, da zatopljena v misli, mi mi begajo po možganih med delom, ob premlevanju kakega problema ali obveznosti, ki me čakajo, preprosto ne znam ali ne zmorem zbrano prisluhniti željam, stiskam, vprašanjem, prošnjam ... najbližjih, sodelavcev, prijateljev? Kolikokrat v naglici preberem sporočilo, si narobe zapomnim podatke, pomešam dejstva in si na podlagi tega ustvarim napačno predstavo, spregledam bistvo sporočila in se s svojim odgovorom ali ravnanjem zapletem v nesporazum? Kolikokrat se pri komunikaciji po nepotrebnem zaiskri ali v naslednji fazi zaradi pomanjkanja komunikacije hudo zaplete, ker ne slišimo, ne poslušamo več drug drugega? Zdi se, da vse prevečkrat ...
S pametnimi ljudmi se da vse zmeniti, imamo navado reči. Urban je bil eden takih ljudi. V spominu mi bo ostal kot strpen sogovornik, ki je razumel bistvo komunikacije. Nam pa preostane, da poskusimo dojeti bogastvo sporazumevanja, dokler nam je to še dano.
Mateja Pate