Celjski tednik - Tine Orel: Zelo rad se spomnim ture na Dreiherrenspitze.
Od Rostockerhütte do tega divnega vršaca znaša višinska razlika kakih 1300 m, je pa vendarle zelo daleč. Preko iskrečih se škriljevcev smo v pol ure stopili na ledenik, v začetku dokaj strm, z mnogimi nerodnimi prepokami in razpokami, kmalu po se položi, tako da do Roggentörla prideš brez posebne sape. Menda se ta ledeniški odsek imenuje Maihamkees po Malhamspitze (3392 m), ki se dviguje nad Reggentdrlom. Na drugi strani sedlca pa se razprostira ogromni Umbalkees, ledenik, pri katerem nimaš občutka, da stoji, marveč da teče v globoko dolino Umbal. Ker nismo hoteli z derezami rožljati preko podanjka Gubachspitze, smo sestopili nekaj metrov v Umbalkees, nato pa ubrali pot preko snežnih poljan, ki se vlečejo nepretrgano od Simonyspitze do Dreiherrenspitze.
Imeli smo srečo, bil je jasen dan. Toda ne hvali dneva pred večerom! Zato smo opustili namero, da bi zlezli tudi na Simonyspitze, pač pa smo hitro preko strmega hrbta, na katerem je jutranje sonce že odprlo vodne žile. In preko lahke opasti stopili na greben. Vrh se nam je zdel čisto blizu, oko se glede daljav tu bridko vara. Posedli smo na skalah v soju novega snega in merili z očmi neskončnost in raznolikost alpskega sveta. Videle so se bavarske in južnotirolske gore, v sinjkasti daljini, kjer se je gora skoraj stopila z nebesno modrino, smo zaslutili ljube konture Julijcev in pravljične like Dolomitov. Čim dalje, tem lepše, tem višje in silneje. Bližnja Reichenspitze — Gerlosspitze ali drzni Lasörling so gledani s tega grebena izgubili vso svojo veličastnost.
Bili smo na italijanski meji. Stopili smo na vrh, se razvejali za nekaj časa, toda za prav malo časa, kajti na jugu in vzhodu se je začelo nebo mreniti, na zahodu pa ko se že kuhali težki oblaki. Od koče pa smo bili oddaljeni pet ur. Poskusili smo sestopiti po grebenu, a bilo je preveč čakanja pri šestnajstih ljudeh in pregnala nas je tudi izredna krušljivost. Tako nam je ušlo lepo grebensko plezanje nad edinstveno severno steno, ki predstavlja v tem predelu najtežjo steno sploh. Po isti poti, kakor smo prišli, smo ušli nevihti, meglam in dežju, ki se je srdito ulil v prvih urah popoldne. Na Malhamkeesu smo si privoščili skakanje preko številnih ledeniških razpok in si skrajšali pot za dobro uro. S to turo se je zaključilo naše romanje po avstrijskih gorah.
Dva dni na to smo iz Rostockerhütte v trdi temi krenili ob dveh zjutraj. Jutranji somrak je bil nadvse lep zaključek naših tur. Nekaj otožno slovesnega je zvenelo v naših srcih. Hoteli smo domov, čimprej, le na Koroškem bi se ustavili čez noč.
Globoka deber je čemela v lahni meglici, ko so se vrhovi te posvetili v mrzlem jutranjem soncu, pastirski domovi so bili pogreznjeni v globok mir; ko pa smo stopili med bahate hiše Hinterbichla, je začelo utripati življenje ene najlepših letoviščarskih vasi v Avstriji. Kdo bi zdaj popisal lepote Virgentala vse od tod preko Prägratna in Matreira pa do Linza! Kdo bi razbral in nabral občutke in želje, ki so rastle v nas, ko smo se poslavljali od pokrajine Velikega in Malega Kleka, ko smo v Lienzu zrli v severne stene Lienških Dolomitov! Morda pridemo se kdaj, da se z njimi pogledamo od blizu. Zdaj pa z nami divja brzec in nas v dobrih dveh urah potegne mimo Spittala in Beljaka v Celovec. Tu nismo bili več gostje Alpenvereina, tu smo bili zasebniki. Pridejali smo ovinek na Celovec na svojo roko. Hoteli smo doživeti prav na hitro, kako bije srce Koroške, pred 100 leti središče, ki bi prav tako lahko postalo središče cele Slovenije. Mesto Majarja in Janežiča, mesto koroških domoljubov! Navdajal nas je ponos, češ, tudi tu se bije nas boj na enakopravnost in neodvisnost. Kdaj so ga že likvidirali avstrijski šovinisti, kdaj so že pisali, da ob Celovec ne sme butati slovansko morje. »Karten frei und ungeteilt!« Koliko hinavščine, potvorbe in surovosti je skrito v tem ogromnem kričečem napisu na celovški mestni nisi.
Tine Orel
Celjski tednik, 21. oktober 1950