Železar - Valodi Stojan: 21. 6. 1974
Kljub dolgi vožnji prejšnji dan. smo bili zelo zgodaj na nogah. Odločili smo se, da bomo nadaljevali pot ob 11. uri, ta čas pa se bomo kopali in sušili šotore.
Čas ob vodi in na soncu je hitro minil. Odpeljali smo se v dogovorjenem času. Vozili smo se po jadranski magistrali skozi Tivat, Kotor in druga znana obmorska mesta. V tem času je bilo vse v cvetju in občudovali smo pestrost vseh mogočih barv. Kjer je cvetel oleander je bilo vse belo ali rdeče, drugje spet vse rumeno, ki se je odbijalo v zrcalno čistem modrem morju. Med vsem tem cvetjem pa stojijo mogočni hoteli, vseh mogočih slogov. Res ni čudno, da tujci najdejo toliko sprememb, saj imajo vso lepoto na dlani: sonce, zrak, vodo, planine, cvetje, udobje, vse, česar si srce poželi. V Dubrovniku smo imeli štiri ure počitka, ki pa smo ga porabili za ogled znamenitosti mesta. Vsak si je v tem kratkem času želel ogledati čim več. Iz Dubrovnika smo krenili dalje in že v večernih urah prešli reko Neretvo in se že vozili mimo Ploč. V sporazumu s šoferjem smo se vozili do 23. ure. Poiskali smo borov gozdiček in si uredili prenočišče po partizansko. V temi si je vsak izbral prostorček, si primerno podložil in pod milim nebom zaspal.
22. 6. 1974
Že prvi sončni žarki so nas prebudili in ob peti uri zjutraj že nadaljevali pot. Šele zjutraj smo ugotovili, da se kraj imenuje Čebina in je to del opuščenega kampa. Kljub kratkemu spanju je bilo razpoloženje v avtobusu zelo dobro. Nekateri so prvič v življenju prespali pod milim nebom, kar je gotovo tudi doživetje. Pot nas je med petjem, smehom in zbadljivkami vodila skozi Omiš, Split, ki smo ga obšli, Trogir, nad Šibenikom in dalje mimo Vranskega jezera do Biograda. Tam smo se ustavili v taboru jeseniških železarjev. Srečali smo se s svojimi sodelavci, ki so preživljali letni dopust v zelo lepo urejenem kampu. Osebje kampa je bilo zelo prijazno in v imenu vseh nas je pozdravil njihov upravnik France Treven. Ker je bila sobota, se nam ni mudilo domov. Dogovorili smo se, da bomo pot nadaljevali šele naslednji dan zjutraj ob 7. uri. Z upravnikom smo se dogovorili,da lahko dobimo hrano, medtem ko spanje za nas ni bil več problem. Še bolj pa smo bili zadovoljni, ko nam je ponudil, da lahko prespimo v klubski sobi. Vsi smo bili veseli sporazuma, posebno pa žene. Vsaj en dan na tej poti, jim ni bilo treba skrbeti za kuho in so res tudi same počivale.
Dan je bil namenjen počitku, zato so nekateri šli na kopanje, drugi obiskat svoje znance, tretji zapravljat denar za raznovrstne spominčke, skratka, vsak po svoje. Že iz navade smo zgodaj vstali in dokončno pospravili prtljago. Še zajtrk in za slovo pesem in odpeljali smo se na zadnjo etapo našega potovanja. Po lepi cesti smo se vzpeli na Velebit, kjer je ravnica Grabovac in dalje skozi Brušane v Gospič. Skozi Ličko polje vodi pot mimo Ličkega Osika, dalje vzpon preko malega hriba v dolino Gacke in nato ponovno vzpon do vasice Vrhovina in po dolinici Babin potok. Tu mi je najbolj padel v oči napis »Hasthaus«, brez hrvatske gostione. Kmalu smo zagledali prvo jezero in nato pri Plitvičkem Ljeskovcu še naslednje, ki se potem prelivajo drug v drugega.
V Plitvicah smo le malo počili. Časa za ogled jezera in slapov ni bilo, zato smo si ohladili le žejo in utešili lakoto. Pot nas je nekaj časa vodila ob Kosani, mimo Slunja, Tušiloviča do Karlovca. Pokrajina je zelo lepa in ob vodi je bilo dovolj kopalcev. Polja so skrbno obdelana in gospodarska poslopja precej obnovljena. Vidi se, da se tod ljudje še dosti ukvarjajo s poljedelstvom. Iz Karlovca smo se vozili ob reki Kolpi skozi Ozalj in pri Metliki prešli čez most v Slovenijo. Preko Gorjancev skozi Suhor in dalje skozi vasice Hrast, Jugorje, Koroška vas, Težka voda je vožnja hitro minila in smo komaj verjeli, da smo že v Novem mestu. Tu smo spet prišli na avtocesto in po njej v Ljubljano ter naprej do svojih domov. Na vsej poti domov smo imeli lepo vreme, tu pa smo bili deležni prvih dežnih kapelj. Bolj smo se bližali Kranju, bolj je deževalo.
V Kranju je bilo prvo slovo. Kljub slabemu vremenu je bilo slovo iskreno in prisrčno. Naslednje slovo je bilo na Rodinah in Javorniku, zadnje pa na Jesenicah. Vsi smo si želeli še ponovnega srečanja in uspehov pri delu v planinstvu.
Zaključek
Prehitro je minilo to potovanje in preveč je bilo vtisov. Vse to je treba urediti v naših glavah in prinesti zaključke o uspehu te odprave. Mislim, da ne bom govoril samo v svojem imenu, ampak v imenu vseh udeležencev, da nam je bilo res lepo. Na potovanju se je pokazalo res pravo tovarištvo in sloga. Prav radi smo se odzvali vsem predlogom našega vodje Janeza Krušica in njegovima pomočnikoma Šilarju ter Koblarju. Bili smo enotna odprava, ki je delala skupno in je vsak opravil tisto delo, ki mu je bilo naloženo. Fantje iz Mojstrane in Martuljka, kakor tudi vsi iz kranjskega tabora so se lepo ujemali s svojimi vodniki. Bili smo ena družina — ljubitelji gora in njenih lepot. Že med vožnjo smo se pogovarjali o nujnosti takih odprav. Malokdo ima sam možnost obiskati tako oddaljena gorstva. Durmitor je še malo poznan našim ljudem in zato je prav, da ga še obiščemo. Prav tako so nam še skoraj neznana gorstva Prokletije in druga. Res je, da še ni dosti markiranih poti v teh hribih, vendar je treba našim ljudem povedati, da je pri nas še zelo veliko prekrasnih predelov, za katere nam tujci zavidajo. Udeleženci odprave smo videli mnogo lepega in zato menim, da bo še marsikdo hotel napraviti to pot še enkrat, če bo le imel možnost. To upanje gojim tudi sam in upam, da se mi bo želja tudi izpolnila.
Valodi Stojan
Železar, 15. maj 1975