Železar - Valodi Stojan: To odločitev smo prepustili šoferju. Zmenili smo se tudi, da moramo taborni prostor očistiti.
Še pred večerom smo vse pospravili in že napol pripravljeni odšli spat, poslednjič ob Črnem jezeru pod Durmitorjem.
20. 6. 1974
Vstali smo skoraj vsi prej, kot smo imeli v načrtu. Oprijela se nas je potovalna mrzlica. Hitro smo pripravili zajtrk in podrli šotore ter jih spravili v avtobus. Še enkrat smo pregledali in pospravili naš tabor in se poslovili od Črnega jezera in Durmitorja. Verjetno nisem bil edini, ki si je na tihem želel, da bi se še vrnili v te kraje, ki so tako pristni, neomadeževani in resnično lepi. Ta dan smo želeli priti vsaj do Cetinja in zato smo smer vožnje prepustili šoferju, ki je pri domačinih dobil informacijo, da je cesta za Šavnik in Nikšič v zelo slabem stanju. Odločil se je, da se vračamo po isti cesti nazaj do mostu na Tari. Ob sedmih smo se odpeljali od jezera, se ustavili v Žabljaku toliko, da smo nakupili kruh in oddali razglednice. Sedaj smo podnevi gledali gradnjo ceste, ki bo zelo lepa in široka. Od mostu na Tari smo zavili po asfaltirani cesti v čudovito in zelo prepadno sotesko. 111 km je vožnje po soteski, predno smo prispeli v Mojkovac. Tam je nad starim mostom zelo lep spomenik v spomin na boje, ki so bili tam v prvi svetovni vojni. Mimogrede smo si ogledali še lepo Biogradsko jezero, ki je nedaleč stran.
Vožnjo smo nadaljevali ob Tari mimo Kolašina, kjer smo zapustili reko Taro in se preko hriba spustili do Manastira Morača. Od tu dalje smo se vozili po soteskah in kanjonih Morače. Videli smo, kako visoko nad reko in cesto gradijo novo progo Beograd — Bar. Proga je speljana zelo drzno in poteka po skoraj nemogočem terenu. Kaj vse napravi tehnika. Ob ogledovanju in razmišljanju je vožnja do Titograda hitro minila, čeprav je zahtevala od šoferja veliko naporov. V Titogradu smo si privoščili dve uri počitka za ogled mesta. Od stare Podgorice je ostalo bore malo. Vse je v gradnji. Staro se umika novemu in kmalu ne bo mogoče več prepoznati, kako je bilo pred tridesetimi leti. Zgrajene so moderne upravne, trgovske in stanovanjske zgradbe ter lepe in široke ulice. Nikjer ni več razlik v življenju in utripu mest. Povsod srečuješ mlade ljudi z enakimi navadami kot jih imajo sovrstniki v drugih mestih. O kakšni zaostalosti ni sledu. Kakšna sprememba v tridesetih letih, ko sem bil tam kot vojak. Če bodo šli s tako hitrim korakom dalje, bomo kmalu zaostali le mi, če že nismo.
Hitro sta minili dve uri in že smo bili na poti proti Cetinju. Spet smo se vzpenjali iz Titograjske kotline, vendar sedaj ves čas po asfaltni cesti. Vozili smo se med vrtačami, ki so slične našim kraškim in se pričeli spuščati proti Rijeki Crnojeviča. S ceste smo zagledali skrajno zahodni del Skadrskega jezera, ki je poraščen s samim lokvanjem. Povedali so nam, da morajo na trasi, kjer vozijo ladje, redno odstranjevati lokvanje. Tam je tudi zelo lep spomenik padlim borcem v narodnoosvobodilni vojni. Iz okoliških vasi je padlo okrog 800 borcev, med njimi sedem narodnih herojev. Malo nad tem krajem smo imeli okvaro na avtobusu, ki pa so jo naši fantje s šoferjem hitro popravili in po kratki vožnji smo prispeli v Cetinje. V Cetinju smo si najprej ogledali nacionalni muzej. Vodič nam je razkazal prekrasno zbirko eksponatov, s katerimi se lahko ponaša edino ta muzej. Vsi Črnogorci so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo borbenosti ter junaštva. Kdorkoli bo hodil po teh krajih in si ne bo ogledal tega muzeja, bo veliko prikrajšan. Ogledali smo si tudi Njegošev muzej, ki je prav tako zelo zanimiv. Hiteli smo, da bi videli čim več znamenitosti, med katere sodi stari manastir, spomenik črnogorske vile, stare kapelice, umetniške galerije in drugo, vendar nismo zmogli vsega. Zvedeli smo, da si ne moremo ogledati Njegoševega mavzoleja na Lovčenu, ker je še v gradnji. Pod vtisom tolikih lepot in zgodovine tega naroda, smo se odpeljali dalje z namenom, da si poiščemo kraj za tabor. Ker smo vedeli, da je pot preko Lovčena slaba, smo se usmerili proti Budvi.
Spet smo se dvignili iz kotline Cetinje ter se kmalu pričeli spuščati proti morju. Cesta se naglo spušča po zelo strmih serpentinah. Med potjo smo opazovali cvetoče rože in grmičevje, pod seboj pa morje. Kmalu smo bili ob morju in iskali primeren prostor za tabor. Odločili smo se, da bomo postavili tabor v kampu »Jaz«, nedaleč od Budve. Po kratkem posvetu in dogovoru z upravo, smo hitro postavili šotore, pripravili večerjo in se osvežili v morju. Za nami je bila dolga pot, zato smo utrujeni kmalu pospali le kakih 50 metrov od morja.
Valodi Stojan
Železar, 8. maj 1975