Celjski tednik - Tine Orel: Tehnično lažja, a zato daljša je bila tura na Reichenstein, prizorišče cele vrste pripovedk, bajk in pravljic.
Bili smo tretji dan v haindlkarski koči, ko smo v ranem jutru skočili preko Gsenkscharte v dolino Johnsbach. Na levi strani so strmele v nas katedrale Cerkvenega grebena (Kirchengrat) s svojimi hrapavimi, sigastimi pečinami, stolpi, stolpiči, ornamenti in čudnimi skulpturami v bajnem bogastvu. Koliko skrivnosti je v teh zapuščenih gorskih hramih, ki jih oživlja redki, mlečnozeleni macesen, še za človeka današnjih dni! A kaj šele za človeka pred sto, dve sto in več leti. In vendarle se naša duševnost od takratne razlikuje »kakor verouk od diferencialnega računa« (Jack London).
Na desni strani se je po polurni prijetni poti dolina odprla in zagledali smo znamenito pokopališče v Johnsbachu, pokopališče stotin gornikov iz cele vrste avstrijskih mest, največ seveda iz Dunaja, gornikov, ki so v tem gorskem kotu iskali — česar vsega niso iskali in — našli belo žensko smrt. Tu je pokopanih nekaj sto alpinistov, ki so se ponesrečili v Gesäuse, 157 imen pa lahko razberete na seznamu, ki je nabit pri vhodu na pokopališče. Bežen pogled preko grobov, preko vdelanih fotografij in že nam uhaja oko v bleščečo perspektivo, ki nam jo nudijo gore. Zdaj ni časa za modrovanje, zakaj to, čemu to, ni primeren čas za odgovor na vprašanje, čemu je treba teh nesreč. Na skrivaj se ti utrne misel, koliko mladega hrepenenja, -upov, nad in razočaranj se je zajezilo v mastni rjavi zemlji tega pokopališča od tistih časov, ko si sam uklenjen od gorskih moči. Mimo oči ti zablisne podoba svojcev, ki so ostali za ponesrečenci sami, in ki jim je to grobišče mil, prenežen kraj vsakoletnega obiska. Grobišče pa krije v sebi tudi vrsto vojaških alpinistov, ki so se v zadnji vojni v Gesäuse pri vajah ponesrečili. Teh seveda ni na seznamu. Bilo jih je veliko.
Z Johnsbacha proti Mödlinški koči drži položna gozdna steza. Od koče dalje do grebena se strmo dvigne in po enourni hoji se že navezuješ pred prečnico v Totenkopfel. V petih urah opraviš štiri plezalne vzpone: vzhodni greben Totenkopfia, sestop po zapadni steni istega roglja, nato se povzpneš po krušljivi vzhodni steni Rieichensteina na vrh, vračaš pa se po južni steni z dolgimi, zanimivimi prečnicami. Težavnost nikjer ne prestopi III. stopnje v vzponu in sestopu, ves čas pa je na taki stopnji, da nudi alpinistu resničen užitek. Toda pet ur plezalskega užitka je treba plačati v 11-urno turo. Ni mi žal. Če se spomnim na to turo, podobo za podobo, se mi zdi, kakor da gledam razstavo samih umetniških slik, ki nikoli ne bodo izgubile svoje vrednosti. Nič ni v tej gori odvratnega. Zdi se mi, kakor da se ves dan koplje v soncu, kakor da neprestano vabi s svojimi sladkimi užitki; spomnil sem se na čudovito, povsod znano pravljico o Janku in Metki, ki jo ljudstvo tu okoli veže na Reichenstein in Sparafeld. Ali je s to goro kakor s pravljično čarovničino hišo? Gorje res, če te najde nevihta na ostrem izpostavljenem grebenu Totenköpfla ali na širini, nepregledni, z ostro travo porasli južni steni. Vse dobrote in sladkosti se spremene v strahote in grenkosti.
Ko sem židane volje prišel v Mödlingerhütte, bi skoro ne pritrdil francoskim in še manj italijanskim ideologom, ki trdijo, da gora človeku ničesar ne daje. Kar človek prinaša s seboj, to da v gorah ima. Rekel bi, da nas je gora Reichenstein navdaja z nekim otroškim, naivnim, prirodnim veselem, z neprisiljenim razpoloženjem. Pogovori, ki so tekli med nami, so utirali stezice k srcu, odpirali zaklenjene kamrice. Mladi Karel, eden prvih avstrijskih alpinistov, nam je postal mahoma prijatelj, njegova mladostna zgodba je izgubila svojo sovražno ostrino in vsebino in skoro se nam je zdela tragična, izven njegove osebne odgovornosti. Govorili smo o vsem mogočem, celo o Goetheju, govorili o tem, kaj bi on povedal nacistični Nemčiji, govorili o njegovi vrednosti za človeštvo itd. Zdelo se nam je, da bi ne bilo prav, če bi hodili drug poleg drugega, samo kot športniki, alpinisti, če si ne bi povedali tudi svojih prepričanj, svojih načel, svoje vere. In tako smo v Jöhnsbachu stali drug pred drugim s svojo ljubeznijo in mržnjo; s simpatijo do naše družbe, z ljubeznijo do svoje domovine, a z mržnjo do vseh, ki nam ne dado živeti po svoje na svojem, živo prizadeti na vsem, kar - se okoli nas dogaja. Kje daleč so časi, ko smo videli v gorništvu beg od življenja, umik iz aktualnosti! Alpinist, ki bi kakor degeneriran romantik ne sočustvoval z bolečino in radostjo človeštva, ki bi dezertiral iz vroče fronte življenja, bi izgubil velik del humane vsebine. Humane nalašč, ker so baje Nemci iznašli besedo Humanität. In tak alpinizem bi nedvomno izgubil pravico, da deluje v kulturni zavesti človeštva.
Iz takih razgovorov smo se ponovno prepričali, da vera v pravično sožitje narodov ni in ne more biti prazna fata morgana; čisto določno smo začutili, da imajo naši kulturni in športni stiki z Avstrijo svoje določeno mesto v borbi progresivnih sil zoper nasilje in reakcijo. In tako ni čudno, če smo poleg bogatih alpinističnih doživetij odnašali iz Avstrije še srečo, ki ni vrela samo iz uspešnih športnih doživetij.
V takih turah je minil teden in naveze so se odpravile v dolino, v Gstatterboden. Še enkrat smo po Gesäuse-cesti pregledali 20 kilometrski gorski venec v hitri avtovožnji. Nato smo bili v Admontu gostje admontskega župana, na hitro smo si ogledali kulturne zaklade znamenitega benediktinskega samostana, nato pa smo se ponoči prepeljali v vzhodno Tirolsko, da se spoznamo z ledeniki Grossvenedigerja. O vsem tem pa morda prihodnjič.
Tine Orel
Celjski tednik, 2. september 1950