Celjski tednik - Tine Orel: Zadnje čase smo brali v dnevnem časopisju več notic o naših alpinističnih odpravah v Avstrijo.
Poročila so obravnavala delovanje teh odprav predvsem s stališča športnega uspeha. Če pri alpinizmu še smemo uporabljati izraz šport, odkar izdaja Planinska zveza novo glasilo, ki nosi naslov »Planinsko delo«. Bili smo res ujeti v čar gora, kakor da za nas gornike ni več podnožja; ostale so le stene, vzponi, sestopi, smeri, ocene in stopnje težavnosti. Mesta, hoteli, ceste, železnice, to bi naj bilo samo potrebno zlo, ki nam pomaga iz ene gorske skupine v drugo.
In vendarle ni bilo čisto tako. Vsakteri od nas je hotel v 14 dneh spoznati čim več; videti to Avstrijo, iz katere so od leta 1941 do 1945 vrele hitlerjevske divizije, da nam z vsemi grozotami vojske in vojne uničijo srečo; videti in slišati ljudi, ki so kot vojaki in strokovnjaki za jugovzhod in posebej za južno Štajersko se pred dobrimi petimi leti hoteli delati z nami, kakor delajo otroci z mivko; hoteli smo spoznati, kakšna je ta dežela v miru, ki se ni prav sklenjen, kakšen je njen pokrajinski značaj, kako preživlja razočaranje; poraz, okupacijo, kako v tej deželi kljub napeti mednarodni situaciji, kljub bobneči propagandi svetovnih mogočnjakov živi, se bori in trpi svetli ideal človeške svobode.
V takih mislih smo 15. julija proti večeru pozdravili Podrožco in si ogledali Beljak. Nič kaj radi se nismo odločili za nočno vožnjo mimo Vrbskega jezera, Celovca in Št. Vida proti Judenburgu, Knittelfeldu in Leobnu. Radi bi bili pozdravili temno-modro jezersko plan, v kateri se ogledujejo naši dragi znanci od Kepe do Stola pa do Obirja. Tako pa smo zdrveli mimo slovensko Koroške, kakor da v naših srcih ne brni globoki, zmagoviti glas naše tisočletne zgodovine. »Maršruta« nas je preko noči potegnila na Štajersko. Leoben je še spal, ko smo čakali na zvezo proti Seltzhalu. Kako lepa, mikavna pot je utonila v deževni noči, v sajastih vagonih! Kaj vse pripoveduje dolgočasni Otto Hartmann o prirodnih, zgodovinskih in zemljepisnih posebnostih od Ziljske doline do Eisenerzskih Alp! Eno življenje je prekratko, da bi vse tisto videl in preiskal. Še prebrati je težko njegovo 1600 strani obsegajočo knjigo o lepotah visokih gorstev. Še nekaj ur vožnje po dolini Paltenbach in Liesinga in že smo v dolini Aniže. Tu je Gstatterboden, izhodišče za plezalne ture v Gesäuse; tu je konec potovanja, od tu naprej se začenja nase gorniško življenje.
Opisati pot ni težko: opišeš kraj za krajem, njegovo lego, njegovo zgodovino, njegove znamenitosti, skratka kupi dejstev s potovanja, pa imaš potopis. In vendarle to ni res. To je samo material za potopis. Opisati gorska pota pa je še težje. To kaže vsa alpinistična literatura, ki se lovi od suhega tehničnega poročila do zasipanja z nadrobnimi opisi posameznih mest in smeri in duševnih doživetij na turi. Alpinizem je brez dvoma nekaj, kar spada k evropski in svetovni kulturi. Pri tem je gotovo važno, kaj se o gorah napiše, prav tako, kakor so za alpinizem važne gore same. Gore nas navdušujejo; za marsikaterega predstavljajo znaten del življenjske vsebine; cele množice »uživajo«, ko se potapljajo v to čudno morje skal. Nerazumljivo bi bilo, če človek pri vsem tem ne bi čutil potrebe, da premisli, odkod to uživanje, v čem je vir tega navdušenja, da ne rečem ljubezni do gora. O tem smo razmišljali mi, ko smo z Gesäuse ceste pri mostu Haindlkar zavili v breg. Julijsko sonce, strma steza in neusmiljeni oprtniki, so nas ožemali, ko smo po razdrti grapi vznemirjeni prodirali v osrčje gorske skupine Hochtor. V ušesih mi je zvenela štajerska himna »Hoch von Dachstein an, wo der Adler haust, bis ins Wendeland am Bett der Sann.« Nemška pesem, ki poje o naši predragi deželi, o zibelki Savinje, mi je še bolj potrdila občutek tujine. Prijazni funkcionarji iz Admonta in Gradca so se potrudili, da smo si privezali in razvezali duše, potem pa smo takoj odšli na ogledi.
Skupina Hochtor je del Gesäusa, ki se začenja pri Himbeerstenu in se štiri ure hoda vleče na obeh straneh Aniže do Hicilaua. Aniža je tu stisnjena v ozko, globoko dolino z izredno strmim padcem. Zaradi njenega šumenja in bučanja je baje vsa skupina dobila ime Gesäuse (Sausen — šumeti, bučati). Na levem bregu se je v večnem soncu kopal masiv Buchstein, Veliki in Mali. Mali nas je s svojim izrazitim trikotnim obrazom spomnil na nas Špik. Raz Gsenkscharte, kamor nas je peljal Hlawitschka iz Admonta, smo videli, kako je na nebesno sinjino črtal svoje konture Relchensteinstock, najlepša gora v vseh Ennstalskih Alpah. Čisto pred nami je najizrazitejši greben Odsteina, za njim pa se dviguje trdnjavski zid Hochtorove skupine, ki bo v prihodnjih dneh naše alpinistično torišče. V primeri z njim je masiv Hallermauerna, Kaiserschilda (ali Fölz-gruppe) tako pohleven, da si ga je le malokateri zapomnil. Kakor te pri nas prevzame Jalovec, Špik, Široka peč, tako tu Reichenstein in Hochtor odrineta spred oči sosednje vrhove.
Hess in Pichl, ki sta za ta del Severno-apneniških Alp izdala alpinistični vodnik, štejeta Gesäuse med alpinistično najzanimivejše in najzahtevnejše predele. Ture četrte, pete in šeste stopnje v Gesäuse spadajo med najtežje v Alpah. Hess in Pichl pravita, da niso nič lažje kot Mala Zinna, stolpi Vajolett ali Funfingerspitze. Od človeka terjajo ne samo tehniko, marveč tudi vztrajnost. Značilna je izredna relativna višinska razlika, ki daje Gesäusu videz in značaj visokogorja, čeprav je absolutna višina najvišje kote nekaj metrov višja od Ojstrice.
Da imata Hess in Pichl prav, smo preizkusili takoj v ponedeljek 17. julija, ko smo, preplezali Hochtor v treh smereh. Največ nas je bilo v Zimmer-Jahnovi, morebiti zato, ker imata ta dva nemška plezalca najpopularnejšo smer v Triglavski severni steni. Ko smo jo ogledovali skozi Zeissov artilerijski daljnogled, se nam je zdela ravno pravšnja, posebno za tiste, ki smo za Gesäuse opravljali kondicijski trening za pisalnimi mizami, za katedri i. p. Res nam ni dala posebnega opravka, v treh urah smo bili čez in radi smo pritrjevali Čopu, ki pravi, da preden skalo ne pošlataš, ne moreš reči, kakšna je. Na vrhu Hochtora je to še enkrat pribil. »Pa še poribali so steno«, je pristavil. Ponoči je namreč lilo in bele plati v srednjem delu stene so bile zato še bolj bele. Toda s tem, da smo na vrhu Hochtora praznili konzerve, medleli v prijetnem vetru, se izgubljali v širnem horizontu in občudovali Jožev humor, ture še dolgo ni bilo konca. Tu je drugače kot pri nas. Izstopiš vrh stene, se ohladiš ali ogreješ, v eni ali dveh urah pa po zložni poti pridrviš v udobno kočo. Tu pa sestopaš po razdrapanem grebenu po zaporednih policah, preko gladkih skokov ure in ure. Sestop ocenjuje vodnik z II.—III. težavnostno stopnjo. Tudi nadelana, toda nezavarovana Peternpfad se šteje za plezalno turo.
Isto izkušnjo sem dobil v severno zapadni steni Planspitze. Slikana s strani Hielflaua ni bogvokako veličastna, če pa jo gledaš iz Gstatter-bodna (579 m), se ti zdi, da s svojo platasto severno in severozapadno steno, ki se iz strmega macesnovega gozda dviguje od 1300 m do 2100 m, vstaja prav z obrežja mogočne Aniže. S svojimi silnimi pečinami nudi alpinistu s pokrajinskega kakor z gorniškega vidika zbran užitek. Zdi se ti neprehodna trdnjava, če pa jo natančneje ogleduješ, najdeš tudi v njenih nepreglednih plateh skrivne poči, zareze, zajede in razpoke, ki drže preko veličastne stene do drnastega temena, na katerega z vzhodne in jugovzhodne strani ni ravno težko priti. Severozapadno steno, ki sta jo leta 1923 preplezala Jilek in Menzinger, ocenjujejo s V. stopnjo. Že pristop terja dobršno mero vztrajnosti. S koče v Haindlkaru je treba sestopiti do Aniže, nato pa grizti v koleno skoro 2 uri zdržema. Stena sama pa je v srednjem in zgornjem delu absolutno izpostavljena, toda trdna, zdrava pečina.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Tine Orel
Celjski tednik. 26. avgust 1950