Delo, Sobotna priloga - Klara Škrinjar: ... tudi ultimativni izzivi ne - Klemen Premrl
»Nikoli ni preveč temno, da ne bi bilo videti kul!« Tako je iz globine ledenika zaklical Klemen Premrl. Tržičan. Alpinist. Avanturist. No, ne tako zelo dobesedno. Tako je zapisal pod selfija iz tunela ledenika štirideset metrov pod površjem, ki ga je objavil na facebooku. Sredi belega dne je plezal iz ledenih globin Islandije nazaj proti svetlobi.
Nič ni dokončno, tudi ultimativni izzivi ne
Ko misliš, da so najbolj nore stvari za teboj, se srečaš z novimi, bi lahko rekli za njegovo zadnjo izkušnjo: plezanje po ledenih jamah Islandije. V četrtek se je z najnovejše avanture vrnil domov. Ali bo prevzela primat med njegovimi »naj« življenjskimi izkušnjami, je težko napovedati. Pa tudi (iz)meriti. Konkurenca namreč ni skromna.
Z majhno premično kamero za vse razmere je, denimo, pred leti splezal na ledeno goro pri Grenlandiji. Ko se zazreš v fotografije tega podviga, te popeljejo v ledeno pravljico s severa: mirno morje, ledene ploskve, ki plavajo v morju, sonce, tišina obale ... A potem pogledaš še Klemnove zadnje posnetke z Islandije. »To plezanje enostavno ni s tega sveta!« je navdušeno zapisal pod enega izmed njih. Tako prelepi in fascinantni so, da podvomiš o njihovi pristnosti. Modrina, lesk ledu in njegova svetlost, na drugi strani pa globina in tema, mehke, zaobljene linije med ostrino ledu, tuneli, ki jih je izoblikovala voda, kristalne stene... Nov visokoprodukcijski film o življenju človeka v nadrealnosti?
Sanje, ki jih živiš
Treba je hoditi po poti ljubezni, ne strahu, trdi Klemen. Če verjameš v to, se ti sanje prej ali slej uresničijo. Ko pripoveduje zgodbo, te nehote prevzame neizmerno privlačna ambivalentnost, ki veje iz njega: mirnost na eni in neukrotljiva sla po drznem užitku in občutku popolnjenosti na drugi strani.
Led mu je več kot očitno zlezel pod kožo, pomislim. »No ja, vsi, ki se ukvarjamo z alpinizmom, se do neke mere ukvarjamo tudi z lednim plezanjem,« odgovori skromno. Tako skromno kot pozneje opisuje vse svoje podvige. Nekaj neverjetnega zanj ni nič posebnega. Hobi pač. »Ko imam čas, grem plezat, to je moje veselje. Ko sem bil nominiran za ime tedna na Valu 202, pa - a zdaj bom jaz, ki plezam, ime tedna?! To egoistično počnem zase, da se imam fajn, pa še otroci me doma čakajo, zdaj bom pa ime tedna! Poleg mene učitelj, ki vzgaja bodoče znanstvenike, ali kirurg, ki vsak dan naredi toliko operacij.«
Led ali skala - samo da je strmo!
»Od nekdaj sem raje plezal, kot hodil v hribe. Zanimalo me je plezanje: ali skala ali led, samo da je bilo strmo!« pove Klemen, ki je hitro ugotovil, da je tega, torej strmine, največ prav pri lednem plezanju. »Tako sem nekajkrat šel plezat po slapovih in mi je kar šlo. Prelomnica se je zgodila, ko sva se s kolegom prijavila na razpis in naju je Slovenska planinska zveza kot perspektivna plezalca poslala na srečanje lednih plezalcev v Francijo. Tam sva videla največje mojstre tega športa, ki so dobesedno plesali po ledu in nama odprli nov pogled na to, kaj se sploh da narediti v ledu.« Od takrat je šla »ledna pot« le še navzgor. »Ko izkusiš, kako v določeni stvari začneš postajati dober, te to vleče naprej. Zanima te, kaj vse še lahko narediš, stopiš malo iz povprečja in vidiš, da to ni nič tako hudo posebnega. Več ko vlagaš, boljši si.«
Videz vara ali ledena gora se zlomi
Trud je poplačan, bi lahko poimenovali Klemnovo zgodbo. Nekega dne je namreč dobil zelo enostavno elektronsko sporočilo: »Ali bi šel na avanturo?« In je seveda brez pomislekov odgovoril. »Da!« Čez dva tedna je bil s plezalskim prijateljem Aljažem Anderletom že na poti na Grenlandijo. Podjetje GoPro se je odločilo, da želi imeti promocijske posnetke plezanja po ledenih gorah sredi morja. Zato so jadrali med njimi in iskali takšno, da bo ustrezala vsem: režiserju, snemalcu in njima, plezalcema. »Ko se iz ledenika prevesijo v morje, so zelo ploščate, rekli smo jim kar letalonosilke. Lahko so tudi 200 metrov dolge in 100 metrov široke, 40 ali 50 metrov jih gleda iz morja. Nič kaj nevarne niso videti. Potem pa se začnejo lomiti, preobračati, morje jih tali, dobijo abstraktne oblike.«
Pravo so našli, ko so jih preplezali kakih sedem. Bile so popolna neznanka. Pa še nepredvidljive povrh vsega. Nikoli namreč ne veš, kako se bo led, ki plava v vodi in ga sonce tali, odzval na »tujek« v oziroma na njem. »Običajno imaš predvidenih veliko scenarijev, vnaprej poskušaš odkriti nevarnosti. Ne moreš se jim izogniti, a imaš znanje, izkušnje, opremo in tehniko, da jih spraviš na minimum. Potem je vse skupaj dokaj varno. Pri ledenih gorah vsega tega nisva bila sposobna narediti, ker jih pač nisva dovolj poznala. Nisva vedela, kaj se bo zgodilo, vedela pa sva, da se lahko podrejo,« razloži Klemen. In so tudi se. Kakšen pa je občutek? Prestrašen, ne skriva alpinist, ki je sicer preplezal pet trenutno najtežjih lednih ali kombiniranih smeri na svetu.
V takih trenutkih je treba pretehtati, kolikšna je dejanska nevarnost. »Zagotovo to, kar sva počela, ni bilo nekaj najbolj varnega, ampak ko prideš tja, imaš dve možnosti: greš domov ali dosežeš sanje. Lahko se odločiš na podlagi strahu, lahko pa na podlagi tega, kar rad počneš. In če sva z Aljažem vse življenje sanjala, da bova enkrat plezala na ledene gore, in če se je tam en konec ledu podrl... Saj je bilo res videti precej strašno, tako da sva bila oba malo prestrašena, ampak sva se umirila in si rekla: Malo še počakajva, pa bova videla... Saj se ledene gore vseeno ne podirajo kar vseskozi!« Uspelo jima je.
Čar osredotočenosti
Idej za naprej Klemnu ne zmanjka. Ledene gore so bile ena izmed izkušenj, ki si jih bo, kot pravi, zapomnil za vse življenje. Tiste, ki prav ta hip še vznemirjajo in so še (časovno) preblizu, da bi jih lahko umestili na premico ultimativnosti, so islandske ledene jame. »To so jame, dvorane, ki jih reke poleti izdolbejo v ledenikih, čez zimo zamrznejo, rek ni več in nastanejo kristalne jame.«
Ključen pri vsem skupaj pa je užitek. Užitek ob tem, da uporabljaš širok spekter znanj, ki si jih z leti pridobil. »Eni so bolj uspešni v šoli, drugi se pač najdemo v športu,« razloži. A tu je tudi čar, ki ga prinese prav posebno stanje osredotočenosti, fokusa. To je trenutek, ko »nič ne obstaja znotraj tistega metra pred teboj, ki ga moraš preplezati, nič«.
In strah? Za vse je neprijeten, vendar če je za uresničitev neke želje treba nekoliko tvegati, razmišlja Klemen, zaradi česar te bo malo strah - te pač bo. Nikoli pa ne išče adrenalina. »Ko se pojavi, je nekaj že šlo narobe. V mejah tistega, ko so stvari pod nadzorom, adrenalina ni. Je določen strah, ki ga ne iščemo, moramo pa nanj računati.« Ta je vedno nekoliko prisoten, a popusti, ko dosežeš vrh, četudi je cilj spodaj. Vedno in vsakič. »Čestitamo si vedno pri avtomobilu oziroma tam, kjer pustimo nahrbtnik, ne pa na vrhu.« Klemen pravi, da je preveč njegovih prijateljev in znancev, ki jih je spoznal in so bili njegovi heroji, že umrlo v gorah, da bi si upal drugače razmišljati. »Hitro prideš do spoznanja, da ima narava, čeprav veliko stvari veš in poskušaš delati po pameti, vendarle svoja pravila.« Zato zelo realno gleda na izzive in si nikoli ne predstavlja, da je stena njegov prijatelj. »Mislim, da je narava vsemogočna in samosvoja.«
Vsi mi smo del nje. Tudi Klemen Premrl, ki prav z zavedanjem tega njene lastnosti realno, a tenkočutno odseva.
Tekst Klara Škrinjar
Foto Jure Eržen