Planinski vestnik - Dušan Škodič: Drenovci

Napočil je čas za Severno steno Triglava. Trije mulci, stari med 21 in 22 leti, so se v ponošeni plezalni opremi in s plezalnimi copati na nogah iz Mojstrane odpravili v Vrata. Bili so revni študentje in denarja za vlak niso premogli. Zato so avanturo speljali na, še za današnje pojme, atraktiven način. Opolnoči so se zbrali v Ljubljani in se s težkimi kolesi in nahrbtniki odpeljali na Gorenjsko, proti Mojstrani. Redki gostje, ki so dopoldne posedali v tamkajšnji gostilni Pri Šmercu, so jih prav sumljivo opazovali. Tega pojava do takrat namreč ni bilo opaziti. Bilo je leto 1911 in kdor se je odpravljal na plezanje, je iz Mojstrane v Vrata obvezno odšel z vodnikom …

S smučmi na Veliki planini v zimi 1910/1911. Levo Rudolf Badjura, desno Pavel Kunaver. Foto Jože Kunaver

Naslednje jutro navsezgodaj so se fantje počasi odpravili po poti Čez Prag in se na primernem mestu približali naši najmogočnejši steni. Mudilo se jim ni, ker se je vreme kujalo in je kazalo celo na nevihto. Pa so se vseeno opogumili in vstopili v današnjo Slovensko smer, ki jo je leto prej v spremstvu trentarskega vodnika Jožeta Komaca - Pavra preplezal Henrik Tuma. Doma so namreč brali Tumov opis (od klasične Slovenske smeri se Tumova varianta nekoliko razlikuje) in se predrzno vprašali, ali bi to zmogli tudi sami – vendar brez vodnika.

Kdo je bila ta predrzna mularija?

Fantje so bili večinoma mladi izobraženci iz Ljubljane in okolice. Bili so člani neformalne planinske tovarišije, ki se je na svoj način udeležila tedaj razmahnjene dirke osvajanja naših gora, ki jo je podžigala velikonemška nacionalistična politika. Imenovali so se drenovci.
Kako predrzno in uspešno pa so se tistega dne spoprijeli s težavami v triglavski Steni, je slikovito opisal njihov član Pavel Kunaver. Odkrito je priznal, da so bili v plezanju še zelo zeleni. Iz nemške literature so sicer vedeli, da tuji alpinisti poleg vrvi v steni za varovanje in napredovanje uporabljajo tudi kladiva, železne kline in vponke. Kakšna naj bi bila ta oprema in kako naj bi se točno uporabljala, pa se jim seveda ni sanjalo. Zato je Kunaver, predvsem za boljši občutek, poleg konopljene vrvi v svoj nahrbtnik zatlačil še navaden železni klin, ki ga je izruval kar na domačem podstrešju. Tam je bil zabit v zid, nanj pa je bila pritrjena vrv, na katero je mama obešala perilo ...

Klin brez navodil za uporabo

Triglavsko steno so preplezali brez večjih težav. Še največ preglavic jim je delal krušljiv izstopni kamin, kjer je dejansko Kunaver "za moralo" kar s cepinom zabil tisti "perilni" klin. Na srečo ga ni nič preskusilo, se je pozneje spominjal, saj je v trhli razpoki komajda držal samega sebe.
Ko so uspešno izplezali iz Stene, so se polni navdušenja odpravili do koče na Kredarici, kjer so se navzočim turistom vsi vzneseni na glas pohvalili, da so kot prvi, sami in brez vodnika preplezali Severno steno Triglava. Ovacij, ki so jih morda pričakovali, pa pri turistih niso bili deležni. Ravno nasprotno. Za mizo je tedaj sedel tudi znani pisatelj dr. Ivan Tavčar, ki je leto za tem postal ljubljanski župan, in od njega so bili deležni opazke: "Al' bi vas klofnil!"
Zanemarimo dejstvo, da se morda spoštovani gospod pisatelj tistega dne ni izrazil s prav takimi besedami, vendarle pa je treba vedeti, da tedanja javnost še zdaleč ni bila naklonjena tako imenovanim "samomorilskim" podvigom, kakor so to početje označevali aktualni slovenski časopisi. Takšni gorski avanturisti so bili po večini deležni hudega obsojanja ali zgolj posmehovanja javnosti. Toda nekdo je moral podreti stare nazore in miselnost ... in to so bili drenovci.

Nastanek in geslo Drena

Začetek Drena sega v leto 1907, ko sta bodoča člana Brinšek in Badjura skupaj opravila prve zimske vzpone, na katere sta jemala tudi fotografski aparat. Naslednje leto je bila v planinskem društvu v Ljubljani organizirana razstava planinskih fotografij, med katerimi so izstopale predvsem mojstrovine ljubiteljskega fotografa Bogumila Brinška. Navdušeni nad njimi, so se nekateri navzoči fantje seznanili z avtorjem, ta pa jih je povabil s seboj v gore in nato še v kraške jame.

Drenovci se odpravljajo v jamo. Foto Jože Kunaver

Tako nastalo tovarišijo, ki je v polnem zamahu in številu začela delovati v letu 1910, so sestavljali: Bogumil Brinšek, dr. Josip Cerk, Rudolf Badjura, brata Jože in Pavel Kunaver, njun bratranec Ivan Tavčar, Ivan Michler, Albin Hrovatin, Ivan Kovač, Stanko Ribnikar, Srečko Vizjak ter Wenig, po rodu Avstrijec.
Drenovci so svoje geslo osvajanja gorskega sveta razširili na vse letne čase, saj so gore pozimi samevale, oni pa so se začeli podajati nanje tudi v snegu in s smučmi. Odkrivanje zimskih gora je bilo za tiste čase velik preskok. V gore se je namreč zahajalo le v poletni sezoni, nekako v času, ko so kmetje gnali živino na planine in dokler je niso prignali spet domov. Živina se je vrnila v svoje hleve, ljudje pa pozimi v glavnem v oblačno in megleno gostilniško podnebje ...

Pa smo le dren!

Tako so drenovci že novo leto 1910 pričakali na Kredarici, do katere so se povzpeli iz Kota. Sledili so zimski vzponi na Grintovec, Brano in Triglav. V kopni sezoni so med drugim splezali skozi Hudi prask na Mrzlo goro, čez zahodni greben Kočne, pa po grebenu z Rinke na Skuto, kar vse še danes štejemo za lažje plezalne vzpone. Ko so se podali na prečenje grebena Zeleniških špic, so svoj prvi zelo markantni vrh po našem prvem alpinistu poimenovali za Staničev vrh (1805 m). Tedaj je Brinšek ves navdušen vzkliknil: "Pa smo le dren!" Tako je nastalo ime te kratkotrajne, a silno zagnane tovarišije, ki je marsikomu postala vzor, saj je podirala ovire v tedanji miselnosti ter se lotevala tur v neznano in v vsakem letnem času. Res, bili so druščina, ki je bila v svojem početju žilava in trdna kakor drenov les ...
Tiste zime je nekaj drenovcev kupilo za tisti čas najmodernejše Zdarskyjeve smuči z jeklenimi stremeni in dolgo palico, s katerimi so v Ljubljani postali mala atrakcija. Rudolf Badjura je v parku Tivoli prirejal dobro obiskane tečaje za smuke željne Ljubljančane. Postopoma in z napredovanjem znanja so se drenovci s smučmi selili v višje hribe in tako postavili temelje turni smuki pri nas. Opogumljeni so se usmerili predvsem v sebi bližnje gore nad Kamnikom in na smučeh odkrili naša prihodnja urejena smučišča Krvavec, Zvoh, Veliko planino in njihovo okolico.

Gospod v rjavi žametni obleki

Bogumil Brinšek je bil duša Drena. V gore je po navadi hodil v obrabljeni rdečerjavi obleki, zaradi katere so ga drvarji v Kamniški Bistrici poimenovali "gospod v rjavi žametni obleki". Rojen je bil v bližini Krasa, v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Zaposlen je bil kot uradnik na finančnem ravnateljstvu v Ljubljani. Vedno ga je vleklo v gore ali v kraško podzemlje, bil pa je tudi dobrovoljna umetniška duša sokoljih oči, ki nam je na fotografskih ploščah zapustila čudovite črno-bele posnetke gora in podzemskih lepot. Prav on je bil pobudnik zimskega odkrivanja gora, saj je bil že izkušen zimski samohodec. Odkrivanje jamskega sveta pa je prebudilo v njem dodatno željo po fotografiji, saj je hotel na ta način ljudem predstaviti skrite lepote tega sveta. Aparat je postal njegov stalni spremljevalec, postal je mojster in s svojimi odličnimi fotografijami je v podzemlje zvabil tudi preostale drenovce. Na fotografskih razstavah je blestel in z motivi navduševal množice. Plošče je v temnici razvijal sam in se pri tem trudil, dokler ni dosegel popolnosti. S svojim navdušenim početjem je zelo uspešno "okužil" še dva druga drenovca, Jožeta Kunaverja in Ivana Tavčarja.

Bil je znan po svoji kraški šegavosti in hudomušnosti, ki je zabavala vso druščino. Pavel Kunaver se je spominjal, kako sta skupaj s Cerkom stalno zbijala šale na račun neskončnega zidu kamniške smodnišnice, mimo katerega so morali utrujeni vsakokrat pešačiti nazaj do Kamnika, kjer je bila prva prometna povezava za Ljubljano. Brinšek se ga je tako nekoč pred Kamnikom lotil kar s cepinom – da bi ga malo skrajšal ...

Spodsekano deblo Drena

Brinšek je bil spreten in drzen plezalec. Še danes poznamo Brinškov kamin v Planjavi, ki ga je preplezal kar mimogrede, ko je v megli lovil svojo drenovsko druščino. Ko so ga na vrhu začudeni zagledali, jim je smeje se razložil, da je šel "po bližnjici". Bil je tudi med ustanovitelji našega Društva za raziskovanje jam (1910).
Brinšek je vedno ostajal skromen in se še najraje držal v ozadju. Žal pa je napočil čas velike vojne vihre in poziv v vojsko ga je dosegel ravno med raziskovanjem ponorne jame Velike Karlovice na Cerkniškem jezeru. Ko ga je Pavel Kunaver obiskal na domu, ga je našel že preoblečenega v častniško uniformo in mrkega pogleda, kakor da bi slutil usodo. Kot avstro-ogrski rezervni častnik je moral takoj oditi na srbsko fronto. Trideset let star je smrtno zadet padel 15. septembra 1914, že v prvih dneh bitke na Drini. Tam je tudi pokopan.

Profesor Josip Cerk

Če je bil Brinšek duša, je bil neformalni vodja drenovcev njihov najstarejši član, dr. Josip Cerk. Bil je rojen v Logatcu in se je štel za pravo kraško korenino. Kot profesor geografije je bil izredno navezan na mladino, ki jo je ob marsikateri priložnosti rad vodil v naravo, predvsem v gore. Bil je prepričan, da je treba mlade ljudi čim bolj povezati z "resnično Zemljo". Zahajanje v gore tedaj ni bilo razmahnjeno in zdolgočasena mladina je vse prerada posedala po kavarnah, ker je imela na voljo premalo drugih dejavnosti.
Profesor Cerk je prevzel vodenje drenovcev predvsem v znanstvenem smislu in na področju raziskovanja Krasa. Bil je odličen tovariš in mentor, zato je njegova nesrečna in v tedanjih časopisih tudi zelo odmevna smrt za drenovce pomenila hud udarec.

Nesreča na Stolu

4. aprila 1912 sta dr. Cerk in Pavel Kunaver, ki se je odzval njegovi prošnji, vodila sedem dijakov višjih letnikov klasične gimnazije na zimski Stol. Profesor jim je namreč želel pokazati lepote zasneženih gora. Vedeli so, da je Stol lahko nevaren zaradi ledu in občasno tudi silovitega severnega vetra, a ob velikonočnih praznikih prav hudih razmer niso več pričakovali.
Kunaver je od Cerka zahteval, naj vzame s seboj vrv, vsi dijaki pa naj imajo s seboj cepine in dereze. Cerk pa je prispel na kolodvor brez vrvi. Razlog je bil precej banalen; mama naj bi mu rekla, naj ob težkem nahrbtniku nikar ne vlači s seboj še dodatne teže. Dijaki so imeli po večini izposojene dereze, ki se jim niso prilegale na čevlje. Pozneje se je izkazalo, da niso bili niti vešči uporabe cepina ...
Bili so tudi pozni. V viharnem vetru in na poledeneli strmini je Cerka približno pol ure pod kočo (v normalnih in kopnih razmerah) odneslo v globino. Pavel Kunaver se je nato sam z dijaki prebijal navzgor proti koči, saj je bil povratek v temi in brez vrvi nemogoč. Nato je zdrsnil še dijak Zdenko Kunc. Šele ob sončnem vzhodu so vsi prezebli in izčrpani prispeli do Prešernove koče. Izid je bil pravzaprav zelo ugoden, saj je večina dijakov na poti izgubila neprilagojene dereze, ki so se jim snemale, nekaj jih je izgubilo tudi cepin. Kunaver, ki je v poledenelo pobočje ves čas sekal stopinje, je vsaj preostalih šest varno pripeljal do koče, v katero je vlomil, saj je ključ ostal pri ponesrečenem Cerku.

Neverjeten splet okoliščin

Kunaver je dijake zjutraj pustil v koči zavite v odeje, sam pa odšel v dolino po pomoč. Spotoma je nepričakovano naletel na dijaka Kunca, ki ga je odneslo v globino, in ta mu je povedal, da se je z nalomljeno nogo ustavil v globokem snegu poleg Cerka, ki tedaj ni bil poškodovan. Cerk mu je dal svoj cepin in z njegovo pomočjo je dijak uspešno dosegel varno kočo. Cerk se je prav tako skušal povzpeti za njim, a ga je, kakor se je pozneje izkazalo, malo pod njo zaradi vetra še enkrat spodneslo. A to pot je žal odletel po sosednjem jarku in čez skale.
Pri reševanju so sodelovali nekateri drenovci in vojaki alpinci, ki so dijake pospremili v dolino. Tako kakor Brinšek je bil tudi dr. Cerk v času nesreče star trideset let ...
Ljudje niso razumeli, čemu je treba pozimi riniti v gore in se izpostavljati nevarnostim. Še posebej hudo so obsojali ponesrečenega profesorja. Cerkov ravnatelj je celo izjavil, da je dobro, ker je profesor mrtev, saj bi ga sicer zaradi spravljanja mladine v nevarnost tako ali tako moral odpustiti iz službe. O "norcih", ki hodijo v gore izven poletne sezone, tedaj dejansko ni imel nihče dobrega mnenja.

Nesreča petnajstletnega dijaka Petriča

Druga nesreča, ki je posredno prizadela drenovce, se je zgodila poleti 1913, ko se je ponesrečil petnajstletni dijak Ivan Petrič. Pred tem se je z njimi udeležil nekaj poskusnih jamarskih izletov, a so mu nato zaradi mladostne svojeglavosti in ogrožanja varnosti soplezalcev dejali, da na prihodnjih izletih ni več zaželen. To je bila usodna napaka, ki pa je niso mogli predvideti. Užaljeni mladenič, ki je bil sicer izvrsten telovadec, se je odločil, da se jim bo maščeval na svoj način. Izvedel bo drzno turo in jim dokazal, da lahko pleza tudi sam, brez njih. Brez kakršnekoli opreme, zanašajoč se le na svojo spretnost, se je podal na greben med Rinko in Skuto, ki so ga štirje drenovci zmogli tistega leta, in pri tem omahnil v globino.
Do letos (2013) je minilo natančno stoletje od reševalne akcije, ko so vodniki z Jezerskega skupaj z Brinškom in obema Kunaverjema nesrečnega dijaka našli v eni od razpok tedaj še velikega Skutinega ledenika, na katerega je priletel preko stene.

Dren se suši in odmre

Za božične praznike 1913 so se skoraj polnoštevilni drenovci še zadnjič zbrali v Schmidingerjevi koči na Veliki planini. Bližajočega se konca planinske tovarišije tedaj še niso slutili. Po praznikih so se nekateri vrnili k študiju na Dunaj, do poletnih počitnic pa se je svet okoli njih že popolnoma spremenil.
Pavel Kunaver, Michler in Vizjak so se naslednje leto, vsi v uniformah, ponovno našli na Krasu, kjer so odkrivali podzemne jame z namenom, da bi jih po potrebi uporabili kot skladišča ali zaklonišča za vojaške potrebe. Razen nesrečnega Brinška so vojno vsi preživeli. V okrnjeni sestavi so se hoteli po prihodu domov ponovno zbrati, a ni več šlo. Viharni oblaki prve svetovne vojne so drenovce preveč ohladili. S krvavih bojišč so se nekdanji mladeniči vrnili spremenjeni, zaželeli so si predvsem mirnega počitka in svojih lastnih družin. Dren se je sušil, kajti veje same niso imele možnosti preživetja. Brez ponesrečenega Cerka, ki je predstavljal oporo, in padlega Brinška, ki je bil njegovo deblo, žilavi grm ni več zmogel ozeleneti ...
Kras je po vojni pripadel Italiji in na raziskovanje njegovih jam je bilo treba pozabiti. Člani so se razkropili in šli vsak svojo pot. Badjura je postal naš prvi smučarski učitelj in organizator. Kot uradnik Zveze za tujski promet in referent za turizem pri upravi Dravske banovine je pisal izredno natančne in vsebinsko bogate vodnike za obisk naših krajev in gora. Kovač se je odselil na jug. Jože Kunaver in Ivan Tavčar sta se vsak zase ukvarjala s planinsko fotografijo ter z njo sodelovala na številnih razstavah in jo objavljala v raznih publikacijah. Wenig se je po propadu monarhije odselil v Linz. Ivan Michler se je posvetil predvsem jamarstvu in postal predsednik našega Društva za raziskovanje jam. Neverjetno vsestranski Pavel Kunaver je napisal desetine poučnih knjig in še danes velja tudi za legendo na področju slovenskega skavtstva in taborništva. Druga mladina, ki je še zahajala v gore, pa je pozneje večinoma odšla k novoustanovljeni Skali.

Dušan Škodič