Silvo Baznik: Zjutraj je bil sneg trd in mestoma poledenel, a sonce naju je ob osmih že lepo grelo, ko sva stopala po nekdanjem smučišču in se na Zelenico povzpela po zasneženi transportno reševalni cesti.
Nadaljevala sva pot na Smokuško planino, se povzpela nad kočo pri izviru Završnice in nadaljevala po zmerno strmi dolinici med Srednjim Vrhom in Vrtačo ter pred sedlo Šija zavila v ruševje, ki ga ni prekrila snežna odeja. gostemu ruševju sva se izognila s kratkim sprehodom skozi gozd in iz njega na zasneženo pobočje Vrtače. Mimo naju je prismučal planinec, višje se je spuščalo nekaj pešakov, ki so se že vračali z vrha gore. Medtem so oblaki zavzeli vrhove gora in tako sva se odločila za vzpon do meje oblačnosti. Kmalu so dereze zamenjale smuči in povzpela sva se po strmi južni grapi na višino okoli dvatisoč metrov, kjer sva naredila v strm sneg dovolj dolgi stopnici za smuči in nahrbtnika. Nad nama so prevladovali oblaki in ni imelo nobenega smisla nadaljevati pot. Pripravila sva smuči in pričela spust, sprva bolj odrsavala po ozki grapi, nižje pa na odprtem smučala v območje ruševja, kjer sva ubrala vsak svojo smer, kar se je kmalu izkazalo za napako.
Ko sem dosegel pot s sedla Šije, sem čakal in klical prijatelja a bil brez odziva. Menil sem, da je dolinico dosegel nižje in zato odsmučal na Smokuško planino. Žal tudi tu ni bilo prijatelja, zato sem kmalu v sneg pričel pisati najina imena. Ker ga nisem videl, sem po čakanju nadaljeval pot na Zelenico. Žal sem šele tam spoznal, da ga ni in zato se obrnil. Ker so se kože na smučeh že dobro napile vode, je lepilo popustilo in kmalu sem hodil le z eno kožo na smučki, drugo pa nosil okoli vratu, da se malce posuši. Nad Smokuško planino sem zasledil prijateljev zapis v snegu, da se vrača v ruševje. S planine se je oglasil prijazen planinec in mi povedal, kar sem tedaj že vedel. Skušal je dobiti prijatelja po telefonu a žal ni bilo veze. Nadaljeval sem vzpon in prijatelja srečal visoko pri ruševju. Oba sva bila vesela, da se nobenemu ni zgodilo kaj slabega. Kakor jaz je tudi on mene klical a žal se nisva slišala, čeprav sva ugotavljala, da nisva bila daleč narazen. Nauk tega je, da ni vse tako logično kot sklepaš, prijatelja je potrebno vedno imeti na očeh in morda ne bi bilo slabo imeti s seboj telefona, čeprav povsod ni veze.
Ponovno sva odsmučala, tokrat skupaj, na planino, kjer so kože romale na smuči. Žal sem kmalu moral pobrati obe koži, ki sta odstopili od smuči in pričeti vzpon na Zelenico s smučmi na nahrbtrniku medtem, ko je prijatelj imel več sreče s kožami.
Sledilo je odlično smučanje na Ljubelj po nekdanjem smučišču, ki je bilo v senci. Tokrat sva hodila več kot smučala a pomembno je, da je vse dobro, kar se dobro konča.