Amerikanski Slovenec: Sin piše svoji materi: Draga mama! Kakor sem Vam zadnjič obljubil, Vam hočem na kratko poročati, kako sem obhajal sv. večer.
Imeli smo božično drevesce ter bili vsak nekoliko obdarovani; jaz sem dobil žlico, 4 cigarete, notes, nož in 5 piškotov. Tudi gramofon, ki ga nam je za ta večer posodil naš stotnik, je zaigral ono lepo »sveto noč«. Ta večer sem bil strašno žalosten, spomnil sem se na dom, kako je bilo druga leta, spomnil sem se na jaslice in zdelo se mi je, da sem najbolj zapuščena duša na svetu.
Na sv. dan sem imel službo. Podnevi nas je Italijan pozdravljal z artiljerijo; ni se mu zdel ta dan toliko, svet, da bi miroval. Okoli 10. ure ponoči pa je zdivjala narava. Plazovi so tulili in divjali v dolino. Draga mama! to je bila noč, ki jo ne bom pozabil nikoli več; to je bila noč smrtnega strahu. Ko je pribučal prvi plaz, sem zaslišal vpitje na pomoč! Hotel sem hiteti na pomoč, pa kot v službi nisem smel. Šli smo klicat druge, ti so hiteli na pomoč. Pa o Bog! že drvi drugi plaz ter zasuje še rešitelje. Zopet se čuje vpitje: Zopet hite drugi na pomoč, in posreči se jim, da jih z veliko težavo odkopljejo. Vendar jih je nekaj zasulo, in milo je bilo videti, kako so drugi dan nosili ranjence in tudi nekaj mrtvih.
Tudi približno 10 metrov od mene je prišel plaz, da celo nad mano se je že valil, pa hvala Bogu, ustavil se je predno je prišel do naše straže. Na misel mi je prišlo, da ravno takrat, ko je plaz lezel proti nam, si Ti, draga mama, molila zame. Jaz sem popolnoma prepričan, da nas je Bog varoval vsled Tvoje molitve, kajti ko so grmeli plazovi levo in desno in jih je več zasulo, se nam ni ničesar zgodilo. Torej prosim Vas! Molite še nadalje, pa tudi za one, ki nimajo matere, ki nimajo nobenega, da bi molil zanje. Zdrav sem še, hvala Bogu. Še enkrat voščim vsem, posebno pa Tebi draga mama, veselo novo leto.
Adolf
(Izvirno poročilo »Slovencu«)
Amerikanski Slovenec, 26. december 1916 (dLib.si)