Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Z gorenjskimi planinci na Durmitor (2.)

Železar - Valodi Stojan: Nikjer ni opaziti neobdelanih njiv, čeprav je vse v bregovih.

Kakšna razlika je med našimi gorskimi vasmi in temi, ki hitijo mimo nas. Škoda je, da opuščajo stare mline na vodo, imenovane vodenice. Le teh je vedno manj in so prepuščene propadanju. Povsod se opaža utrip novega življenja in res starih izvirnih hiš je videti vedno manj.

Ker je bilo že pozno popoldne, smo pričeli misliti na nočitev. Odločili smo se, da bomo prenočili čim bliže Sarajeva. Izbrali smo si Kiseljak, kamor smo prispeli okrog 18. ure. Da ne bi imeli kakih sitnosti, smo se javili tamkašnji milici. Bili so zelo prijazni in nam dovolili, da smo postavili šotore ob športnem igrišču v Kiseljaku. Postavljanje šotorov je vzbudilo veliko radovednost pri tamkajšnji mladini in kmalu smo imeli dosti gledalcev. Hitro je bil tabor urejen in naše ženske so takoj pokazale svoje sposobnosti. Večerja je bila kaj hitro pripravljena. Seveda je bila ta prednost le za nekatere. Toda tudi drugi niso bili prikrajšani. Moški niso nič zaostajali v spretnosti in iznajdljivosti. Če se komu ni dalo kuhati, je odšel v mesto in si tam »pustil postreči«.

Kiseljak je dobil ime po izvirih kisle vode in je znan tudi kot zdravilišče. Mesto ni veliko, vendar nas je zelo presenetilo z redom in čistočo. Tudi vtis o ljudeh, ki smo ga odnesli, je najboljši. Zvečer ob 22. uri je vladal mir in čudili smo se temu, saj se posamezniki iz istih krajev pri nas obnašajo včasih popolnoma nasprotno. Mir je vplival tudi na nas. Zadovoljni in z zelo lepimi vtisi prvega dne, smo se odpravili k počitku v šotore.

16. 6. 1974
V Prvi žarki sonca so nas prebudili zadovoljne. Še dremavi smo se najprej ozrli v nebo in prerokovali o vremenu. Upali smo na najboljše. Hitro smo prižgali naše gorilnike in si skuhali zajtrk. Čeprav smo hoteli čimprej naprej, smo morali počakati, da so se šotori od nočne rose vsaj malo osušili. Vsak je imel svoje odrejeno delo in zato je tabor izgledal kot mravljišče. Sonce je kmalu opravilo svoje delo in šotori so bili hitro zloženi. Pospravili smo v avtobus našo prtljago, očistili naš tabor nesnage in že smo bili pripravljeni za pot. Malo po šesti uri smo že bili na poti proti Sarajevu.

Kdor je videl Sarajevo zadnjič takoj po vojni, ne more tega kraja spoznati. Tedaj je bila Ilidža le malo naseljena, danes pa je čisto drugače. Med predmestjem in mestom ni nobene meje več. Sarajevo je zadržalo svoj stari videz le v okolici Baš Čaršije, vse ostalo je novo. Ozkotirne proge za Mostar ni več, pač pa elektrificirana normalnotirna proga. Težko si je predstavljati te velike spremembe, ki so nastale v tridesetih letih. Povsod moderni stanovanjski bloki, nekateri že dograjeni, drugi še v izgradnji. Moderne ceste, urejen promet, gospodarske organizacije, industrija. Nehote se človek vpraša, če je to sploh mogoče. Vsem v avtobusu je lahko brati iz obrazov začudenje in skrit ponos. Vsak izmed nas je v sebi ponosen na ta izreden razvoj saj ve, da je tudi on s svojim delom pripomogel do tega velikanskega vzpona. Med tem opazovanjem nam je čas tako hitel, da sami nismo vedeli kdaj smo prišli v center mesta.

Poiskali smo parkirišče in se dogovorili koliko časa nam ostane za ogled Sarajeva. Ker smo imeli le malo časa, smo si najprej ogledali znamenito Baš Čaršijo. Seveda smo obiskali tam tudi znamenite kafanice. Pili smo pravo turško kavico in tu so celo najbolj izbirčni pivci kave morali priznati, da boljše niso pili nikjer. Ogledali smo si Principov most preko Miljacke in kraj, od koder je Gavrilo Princip izvedel atentat na princa Ferdinanda, kar naj bi bil povod za I. svetovno vojno. Znamenite so mošeje s svojimi visokimi minareti. Ravno v tem času so restavrirali pravoslavno cerkev iz V. stoletja. Premalo smo imeli časa za natančnejši ogled in zato smo šli še z gondolsko žičnico na Trebovič, od koder je zelo lep razgled na Sarajevo in okolico.

Ob 10.30 smo se odpeljali iz Sarajeva. Po ozki soteski Miljacke smo se vozili med Romanijo in Jahorino. Tu popravljajo cesto, ki je le deloma asfaltirana in ki pelje k ozkotirni železniški progi proti Višegradu. Peljali smo se skozi Pale. Tu smo napolnili rezervoarje z gorivom in si ohladili žejo, nato pa nadaljevali pot skozi Goražde in Čajniče v Plevlje. V Čajničah je zelo lep, moderen hotel, znamenita stara pravoslavna cerkev s kupolami, tik nje pa mošeja. Vse se prepleta, staro in novo, sama nasprotja. Po precej strmi cesti smo se pripeljali na vrh hriba z imenom Metalka. Tu je meja med Bosno in Črno goro. Že na sami meji se čuti razlika v gradnji hiš in življenjem. V Bosni in Hercegovini smo gledali zelo obdelana polja, tu pa je bil v za¬četku svet podoben našemu Krasu, vendar je bilo povsod polno čred ovac. Po zelo vijugasti in ozki makadamski cesti smo se počasi spuščali vedno niže v objem gozdov. Občudovali smo lepe gozdove in edinstvene bore, kakršnih ni bilo videti nikjer.

Plevlje je zelo zanimiv kraj in gotovo je marsikateremu Slovencu znan. Po vojni se je razvilo v lepo mestece z modernim hotelom in urejenimi ulicami. Po kratkem postanku smo nadaljevali pot po slabi makadamski cesti. Spet smo se vzpenjali skozi Odžak in dalje skozi Kosanico v senci velikih gozdov, nato pa smo se strmo spustili do Džurdževiča Tare, kjer je znameniti visoki most preko reke Tare. Ker je bilo že precej pozno, se nismo ustavljali in smo nadaljevali pot proti Žabljaku. Vsi smo bili veseli, najbolj pa šofer, ker smo prišli na asfalt. Toda veselje je bilo kratko. Po nekaj kilometrih smo bili na razriti cesti, še veliko slabši, kot smo se vozili prej. Cesto namreč popravljajo in na nekaterih mestih na novo trasirajo. Vso pot do Žabljaka smo se vozili v temi po stari in novo trasirani cesti, ki je v zelo slabem stanju.

Noč je že bila, ko smo prispeli v Žabljak. Nismo se ustavljali, pač pa smo takoj nadaljevali pot do Črnega jezera. Tam smo si z baterijami poiskali primeren prostor za taborjenje. Šotore smo postavili na hitro, pri čemer smo bolj tipali, kot pa videli. Vseeno smo bili kar hitro gotovi, še bolj, ker so nas priganjale že prve dežne kaplje. Vse je šlo po sreči in kmalu smo se spravili k prepotrebnemu počitku.

Valodi Stojan
Železar, 27. marec 1975

   Železar

 

 27.03.1975

Jlib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti