Razgledi - Borut Peršolja: Nadaljujemo z objavo analiz pred končno objavo Načrta B za gorništvo 2014.

[Načrt B za gorništvo 2014 – 1. del, 2. del, 3. del, 4. del, 5. del, 6. del, 7. del]

Člani Gorskega društva Triglavski prijatelji niso mogli vedeti, da se bodo stoletje kasneje spet znašli v rokah – tokrat slovenskega črkobralskega uradništva, ki potrjuje društvena pravila. Le da sodobnega uradništva ne zanima vsebina, temveč zgolj formalno legalna oblika.*

***

Aprila letos bo minilo tri leta od kar je bil na skupščini v Ormožu sprejet nov statut Planinske zveze Slovenije. Šlo je za enega temeljnih projektov novega vodstva pod predsedstvom Rotovnika. Statut ni samo nekaj listov na katerih so zbrani vsi njegovi členi. Statut je velika knjižna zbirka dejanj, v katere smo vpleteni vsi, ki hodimo v gore.

V kaj smo ugriznili? (Fotografija: Borut Peršolja) 

Poglejmo, kaj se je s statutom dogajalo po njegovem sprejetju:

- Izbris besede gorništvo
Po sprejetju statuta sta Miro Eržen in Borut Vukovič pripravila vzorčna pravila za planinska društva. In glej ga zlomka: iz vzorčnih pravil je nemudoma izginila beseda gorništvo, ki je neposredno zapisana v statutu (4. člen). Zgodbo o izganjanju besede gorništvo poznamo. Kar je začel tedanji častni član PZS, bo na prefinjen način, a temeljito in dosledno dokončal njegov naslednik. Vzorčna pravila za društva so tako v nasprotju s statutom PZS.

Kar sejemo, to žanjemo. (Fotografija: Borut Peršolja)

- (Ne)vključevanje javnosti v sprejemanje odločitev
PZS je najprej članska organizacija, ki prvenstveno skrbi za društva in posameznike s plačano članarino. S tem seveda ni nič narobe, prej nasprotno: to je naravnost izvrstno! Ker pa PZS – na primer – v gorah vzdržuje tudi infrastrukturo (planinske poti, planinske koče), ki jo uporabljamo vsi obiskovalci gora in ker je dosegla določeno raven kakovosti lastnega delovanja, je PZS obrnjena tudi navzven, torej k tistim, ki formalno niso njeni člani. Gre torej za nečlanske obiskovalce gora.

V zadnji vrstici Poslanstva in vrednot (5. člen) med drugim piše, da bo PZS skrbela za »vključevanje javnosti v sprejemanje odločitev«. To pa še ni vse, saj 11. člen, ki opredeljuje javni interes oziroma prispevek PZS k blaginji prebivalcev Slovenije, pravi: »Z delovanjem v javnem interesu na področju … PZS omogoča in svetuje vsem obiskovalcem gora … dostop do vsebin, ki so ustvarjene z javnimi sredstvi in sodelovanje pri oblikovanju odločitev.«

Ta dva člena statuta se – če se ga po pravniško lotimo brati na jezikoven način – ne izključujeta, ne gre za situacijo ali/ali, temveč se dopolnjujeta v smislu in/in, zato ju beremo kot nedeljivo enoto: vključevanje ter sodelovanje javnosti pri oblikovanju in sprejemanju odločitev.

Koga briga? Saj vse vemo! (Fotografija: Borut Peršolja)

Kako pa ta določba deluje, kako jo Rotovnik uresničuje v praksi? Poslovnik upravnega odbora je to vsebino, ki NEPOSREDNO izhaja iz statuta in torej za izvedbo sploh ne potrebuje podzakonskega akta, ob Rotovnikovem soglasju gladko zaobšel. Upravni odbor je s sprejetjem poslovnika to možnost enostavno ignoriral in ukinil. Rotovnik si tako privošči o stvareh, ki ne zadevajo samo PZS, temveč tudi vse ostale obiskovalce gora, razpravljati na internih, torej za javnost zaprtih posvetih ali pa neorganizirano javnost kratko malo izpusti (v primeru Častnega kodeksa slovenskih planincev).

Pravico lahko omeji samo jasen statut sam (»lex certa«). V dvomu, ali statut nekaj določa ali ne, namreč stopi v veljavo statutarno načelo »in dubio pro libertate«: nejasnosti (ki je v tem primeru tako ali tako sploh ni) je treba razlagati v prid obstoja pravice, ne v prid njene omejitve. Toliko bolj, saj se v nečlanski množici obiskovalcev gora potencialno skrivajo – prihodnji člani PZS. Poslovnik UO PZS je tako v neskladju s statutom PZS!

- Varuh gorske narave
Statut v 39. členu določa, da mora PZS imeti varuha pravic gora. Varuh naj bi se med drugim »v imenu PZS hitro odzival na nedovoljene ali sporne dejavnosti ter posege v gorah«. Nastal je tudi zato, ker slovenska planinska organizacija edina v alpskem prostoru nima zunanjega civilno družbenega nadzornika (če odmislimo inšpekcijske službe ter neorganizirano gorniško javnost).

Pozor: past v desnem spodnjem kotu! (Fotografija: Borut Peršolja)

Rotovnik bi lahko volitve varuha pravic gora izpeljal že takoj po sprejetju statuta ali januarja 2013, ko je na izredni skupščini dopolnjeval predsedstvo PZS. Navkljub prigovarjanju tega ni želel storiti, je pa kandidacijski postopek korektno stekel za volitve leta 2014. Na razpisano mesto se ni prijavil nihče, Rotovnik je zadevo pometel pod preprogo.

Je to, kar je storil – razpisal volitve – dovolj? Bi lahko naredil več? Vsekakor! Diskretni, neformalni del predsedniške kadrovske politike je namenjen temu, da predsednik PZS osebe, ki so primerne za opravljanje pomembne strokovne funkcije, spodbudi k prijavi. Hkrati pa neformalna spodbuda ne sme ogrožati formalne procedure in predstavljati nedopustnega političnega favoriziranja. Če bi predsednik PZS ustrezno diskretno »opogumil« tiste vrhunske izvedence, ki v PZS (beri: Sloveniji) obstajajo, se ne bi znašel v situaciji, da zavestno spregleduje statut PZS. Da Rotovnik (ob sedanjem energetskem lobiju, ki obvladuje PZS) z varuhom ni mislil resno, dokazuje tudi kukavičje jajce, ki ga je – vedoč, da do tega nikoli ne bo prišlo – podtaknil kar državi in s tem zgodbo končal.

My fellow Americans, ask not what your country can do for you, ask what you can do for your country. (John F. Kennedy)
(V mojem prevodu: Ne sprašuj, kaj država lahko stori zate, vprašaj se, kaj lahko storiš zanjo.)

- Programska vodila
Nov statut je sestavljen iz najmanj treh enakovrednih delov: iz samega statuta, iz kodeksa in iz programskih vodil. Šele vsi trije dokumenti skupaj sestavljajo celovit pravni, programski in etični okvir delovanja planinske organizacije. Dva delčka te celote sta ta trenutek podhranjena zaradi zastarelosti, neusklajenosti, nefunkcionalnosti, utesnjenosti.

Ker PZS svoje cilje in naloge uresničuje s pomočjo programskih vodil, ki pa jih že dve leti nima, je PZS odvisna od (samo)volje in (narcisoidnega) pogleda predsednika PZS. Rotovnik s pripravo tega dokumenta zamuja, vedno bolj pa se uresničuje domneva, da to počne zavestno in načrtno.

Območje statuta: gremo počasi! (Fotografija: Borut Peršolja)

Ko pa bo PZS odločala o programskih vodilih, bo odločala tako o preteklih dejanjih kot tudi o tem, kako bo umeščena v globalni gorski svet. PZS bo morala ne samo interpretirati statutarna določila (jih spraviti v življenje), temveč bo morala poiskati statutarne razlage na tistih točkah, kjer besedilo statuta v trenutku nastanka ni moglo biti dovolj jasno, ker čas še ni zahteval jasnih odgovorov.

Na primer: širitev dejavnosti Planinske zveze Slovenije je zgodovinski proces. To je nekaj, česar statut ne predvideva. Nobene določbe ni v njem, ki bi govorila o notranji širitvi. Po novem statutu imamo vsi dvojno članstvo: smo del PZS in del matičnega planinskega društva. To nam daje nekatere pravice in dolžnosti in vprašljivo je, ali je mogoče pravice odvzeti brez našega privoljenja (na primer ukrasti Planinski vestnik iz članarine). Ta vprašanja v statutu niso rešena, ker ni bilo razloga za to, da bi takrat reševali hipotetična vprašanja.

- Razvrščanje društev
Med pristojnosti upravnega odbora PZS je zapisano, da ta »po predhodni javni obravnavi odloča o merilih za razvrščanje društev v prednostne skupine in o seznamu razvrščenih društev«. Rotovnik je brez podpore tedanjih dveh članov predsedstva PZS pripravil merila, jih dal v obravnavo na delavnico pred skupščino PZS v Tržiču (januar 2013), kjer pa je s svojim predlogom pogorel. Statutarna vsebina tako ostaja neuresničena, s tem pa tudi velik del obljub po prenovi organizacijske in odločevalske strukture PZS.

Skupaj ali narazen? Kar jejte, še bom narezal. (Fotografija: Borut Peršolja)

- Odločanje brez glasovanja
Statut v četrtem odstavku 40. člena pravi, da si »organi PZS, razen skupščina, prizadevajo za odločanje s soglasjem. V primeru, da to ni mogoče, se odloča z glasovanjem z večino navzočih glasov.« Praksa delovanja upravnega odbora PZS (z izjemo 14. seje UO PZS, 7. 3. 2013) kaže popolnoma drugačno sliko. Z dvigom rok se namreč glasuje o popolnoma vseh odločitvah! Ideja o soglasnem odločanju – pa naj se sliši še tako utopično – je eden od mehanizmov preprečevanja konfliktov prostovoljske, prostočasne, nevladne organizacije ter iskanja najboljše strokovne odločitve pred politično odločitvijo, kjer večina vedno povozi manjšino. Gre preprosto za to, da se v kulturo dialoga načrtno vgradi tudi poslušanje in slišanje argumentov.

Na to se navezuje tudi določba statuta o delu predsedstva PZS: »Pri delu predsedstva PZS stalno sodeluje GS PZS, redno načelniki komisij, občasno pa tudi vodje organov PZS, sodelavci strokovne službe in drugi.« Ker so načelniki komisij izgubili stalno mesto in glasovalno pravico v UO PZS, so jim bila na široko odprta vrata v predsedstvo PZS. Dotedanji komisarski način dela podpredsednikov PZS, ki so bili v preteklosti nadzorniško zadolženi za posamezna področja, naj bi zamenjalo avtonomno, strokovno, samostojno delovanje vseh vpletenih (okvir za delovanje je štiriletni mandat predsednika in vsakoletni program dela, potrjen na skupščini PZS).

Če je preveč, še s kruhom ni dobro. (Foto: Borut Peršolja)

Vloga načelnikov komisij naj bi bila zato avtonomna, izvršna in usklajevalna. Pri čemer je kot avtonomen razumljen vsakdo, čigar neodvisnost temelji na visoki ravni profesionalne kompetentnosti, ki mu omogoča tudi uresničevanje dobrih odnosov. Samostojno odločanje načelnikov omejuje razmerje med »moram« in »hočem«; med tem, kar načelnik mora narediti, ker je tako dogovorjeno, in tem, kar načelnik želi narediti (hoče). Lep primer za to je (ne)delovanje Mladinske komisije v preteklem mandatu. Nič od zgoraj navedenega se ne uresničuje v opisani meri. (Po pravkar objavljenem poročilu sodeč, pa se vendarle nekaj premika v tej smeri. Hvala bogu!)

***

Ta, na nekaj točkah izbrani pregled učinkovitosti statuta kaže, da je bilo vse treba spremeniti zato, da je vse ostalo isto. O tem lahko prepričano govorimo tako na ravni sistema PZS, kjer se še naprej ugotavlja neučinkovitost, potratnost in slaba koordinacija, kot tudi na ravni socialne integracije in medosebnih odnosov. Izvedba novega statuta PZS jasno kaže, da je velika težnja po ohranitvi določenih struktur in odnosov, ki so se že pred sprejemom – kao novega statuta – kazali kot nedelujoči, slabi, nevzdržni.

Paradoks: izvir na koncu transverzale v Ankaranu. (Foto: Borut Peršolja)

Vedno me je zanimalo, koliko ljudi sploh zanima gorniška politika. So to zgolj funkcionarji PZS (predsedstvo, upravni odbor, načelniki komisij, vodje odborov, predsedniki meddruštvenih odborov), predsedniki planinskih društev (ta hip 280) ali še kdo drug? Koliko ljudi sploh pozna, bere statut PZS? Sodeč po odzivih, statuta ne pozna praktično nihče. Še več: ne berejo ga niti tisti, ki bi ga morali odlično poznati in dosledno uveljavljati v praksi … Želite dokaz v obliki samoprijave?

V preambulo statuta sem kot tedanji vodja delovne skupine za pripravo novega statuta PZS podtaknil napako v obliki napačnega zgodovinskega dejstva. Tako piše, da statut spoštuje tudi pobudo, »ki jo je dalo Gorsko društvo Triglavski prijatelji leta 1876 v Bohinju«*. Pravilna letnica je 1872 in ne 1876. Tega doslej (v treh letih veljavnosti in še prej v dveh letih sprejemanja) ni opazil nihče. Tudi tisti ne, ki bi to opazili pred 143 leti in ki so Triglavanom takrat zavrnili njihova pravila.

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.