Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Plesišče - 28.02.15

Silvo Baznik: Včeraj sva s prijateljem zopet izbrala za izhodišče dopoldanske ture Rudno polje.

Popoldan je bil rezerviran za družinske obveznosti in praznovanje. Zjutraj je bilo parkirišče le delno zasedeno in kar nekaj turnih smučarjev se je odpravilo na relativno lahko osvoljiv dvatisočak Viševnik v vseh letnih časih, ki je, tako lahko rečemo, domača gora Rudnega polja.

Zasnežena cesta naju je po desetih minutah privedla na smučišče, ki je še samevalo. Stopila sva na markirano pot, ki naju je v zmernem vzponu vodila skozi gozd na višje ležečo cesto, kjer v poletnem času najbolj zagrizeni pripeljejo svoje avtomobile do zgornjega parkirišča. Midva sva tu nadaljevala še nekaj časa po markirani poti in že narejeni smučini in gazi in se od nje poslovila nekoliko višje, kjer sva pričela iskati prehode skozi gozd. Najin cilj je bil poiskati primerno smer za smučanje z vrha Plesišča na višini 1790 m. Sicer sva se v preteklosti že spustila v vrha po smučini, ki jo je urezal predhodnik a že naslednjič ni šlo, saj sva naletela na previsno skalovje in se je bilo potrebno vrniti na vrh in odsmučati na Zlate vode. Najbolje je, da greš iz izhodišča navzgor skozi gozd, poiščeš smučljive grape in nato smučaš po ali ob gazi, ki si jo naredil pri vzponu. Tako sva tudi storila in ni nama bilo žal. Na vršnem pobočju je sneg bil ponekod že pomrzjen a še je bilo dovolj področij s pršičem.
Ko doseževa greben, naju pričaka mrzel veter in hitro je bilo potrebno iz nahrbtnika povleči toplo oblačilo. Na vrhu čudoviti pogled na Viševnik, na katerega so se že vzpenjali planinci in turni smučarji. Žal pobočje ni zalito s snegom kot v preteklih zimah in marsikatera skala kaže svojo sivino. Sprva sva nameravala tudi midva na Viševnik a na Plesišču sva sprejela drugačno odločitev. Smučanje po pršiču je imelo prednost pred vzponom po trdem in deloma poledenelem snegu ter z najine strani že večkrat presmučanem sosedu.

Po odmoru sva pričela s smukom, ki ga lahko opišem z eno samo besedo, poezija v belem.
Smuči so odrivale mehak sneg do trde podlage, le sem ter tja sva prelomila skorjasto površino. Hitro sva bila zopet v gozdu, kjer sva vijugala v pršiču med smrekami. Višina snega je omogočala brezskrbno smučanje globoko v gozd, le na zadnjih strmin pobočjih so smuči nekajkrat prišle do dna in slišal se je nam smučarjem neprijetni zvok, ko sva zapeljala preko skalovja. Dobrih štiristo višinskih metrov je hitro minilo in že sva bila na smučišču.

Ker sva imela še dve uri na razpolago, sva nataknila na smuči še enkrat kože in odhlačala po sedaj znani špuri na vrh Plešivca. Na vrhu sva občudovala nekaj smučarjev, ki so se z grebena Viševnika spustili v grapo, ki pelje na Zlate vode. Večina je nekje na sredini prečila v njihovo desno in so se prismučali na ravnico pod Plešivcem, eden pa je nadaljeval spust navzdol na Zlate vode. Verjetno ni bil prvič na teh strmini in spodaj se je zaslišalo njegovo veselo vriskanje. Bravo.

Čas je bil za najin odhod z vrha. Še enkrat sva pričnela smuko in tudi midva sva zavriskala, ko je pršič letel izpod najinih smuči dokler spodaj nisva zaključila smuko ob smučišču, ki je tedaj bilo polno smučarjev in družin z otroki, ki so uživali tudi na sankah. Še nekaj odrivov in sva bila na zasneženi cesti, ki naju je pripeljala na izhodišče. Parkirišče je bilo popolnoma zapolnjeno in kolona vozil je zasedla tudi precejšen del ceste, ki pelje na Zatrnik.

Hitro sva se poslovila od prijazne in sončne Pokljuke in se zapeljala v Ljubljano, kjer naju je odprtih rok pozdravila moja žena.

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti