NeDelo - Jerneja Grmadnik: ... življenje na konicah prstov - Legenda italijanskega športnega plezanja
Legendarni športni plezalec, alpinist in gorski vodnik je odraščal v mestecu Feltre ob vznožju Dolomitov, od koder je dolgo le od daleč s strahospoštovanjem opazoval vrhove, ki so ga tako privlačili.
Manolo je začel plezati pri 17 letih, na način, ki je bil za tiste čase revolucionaren: kot eden prvih Italijanov je odvrgel gojzarje, si obul lahko športno obutev in se lotil plezalnih smeri, ki so se zdele nemogoče. Pomagal si je s čedalje manjšimi oprimki, tako rekoč špranjicami na gladkih stenah.
Prosto plezanje, ki pomeni premagovanje smeri s pomočjo lastnega telesa, medtem ko so tehnični pripomočki namenjeni zgolj za varovanje, t. i. »freeclimbing«, so v 70. letih že poznali v ZDA, v Evropi pa še ni bilo tako razširjeno. A kot pove Manolo, se takrat ni natanko vedelo, kaj počnejo drugi; vsega, česar se je naučil, se je naučil sam. Kar je bilo zanj ključno, je bilo to, da nikoli ni bil cilj zgolj priti na vrh, ampak predvsem kako doseči vrh. Njegovo plezanje je bilo izjemno elegantno, vsak gib dovršen. Pravi, da je hitro dojel, da mu to ustreza in da je premikanje v vertikali zanj zelo naravno, instinktivno.
Manolo je znan tudi po »solo prostem plezanju«, pri katerem se je s steno spopadal popolnoma nezavarovan, da je vsem jemalo dih. »V tistem prvem obdobju mislim, da je bila meja med nespametnostjo in pogumom pogosto izjemno zabrisana. Morda zaradi mladostne nepremišljenosti ali navdušenja. Težko pojasnim, ampak bilo mi je preprosto plezati na tak način, mogoče sem stvari gledal drugače.« Ga ni bilo nikoli strah? »V steni sem se počutil doma. Praznina za mojim hrbtom, ki me je seveda navdajala s strahom, je sčasoma postala moja opora, moje orožje ... V neki točki sem se zavedel ekstremnosti svojega početja in sem postal previdnejši, čeprav je bilo tudi poznejše plezanje še vedno daleč od varnega. Bolj kot fizično sem čutil mentalno moč. To mislim, da je bila moja prednost – dobra psihološka kondicija in vztrajnost.«
Da je še živ, gre pripisati preprosto sreči, pove skromno in razloži, da so ga gore naučile več, kot bi ga katerakoli šola. Predvsem to, da ni načina, da se obvaruješ pred določenimi situacijami. Gore so nepredvidljivo okolje, treba je sprejeti odgovornost, razumeti, da vrnitev domov ni vedno odvisna od tega, koliko znaš, ampak tudi od sreče. »Vsak, ki misli drugače, je domišljav, saj nihče ne more biti popolnoma prepričan, da se ne bo recimo kak oprimek odkrušil v nepravem trenutku. To sem zgodaj dojel – da moram sprejeti odgovornost in ozavestiti svoje početje. Z gorami ne moreš tekmovati, saj je proti naravi človek nemočen.
Naučil sem se tudi, da se moraš obnašati kot kakšna mlada žival; spoznati samega sebe, sramežljivo raziskovati okolje, pridobivati izkušnje in biti potrpežljiv, a predvsem ponižen,« pripoveduje o svoji šoli življenja in doda, da pogum ne sme biti vedno prvo, zaradi česar se lotiš nečesa, strah pa prav tako ne zadnje.
Poškodbe so mu načele telo
Plezanje se je od takrat popolnoma spremenilo, pravi. Danes je postalo bolj kot ne šport, medtem ko je sam plezanje živel in ga še vedno živi zelo intimno, kot življenjsko filozofijo. Leta 1986 je kot prvi Italijan preplezal smer z oceno 8b, in sicer Ultimo Movimento v Totogi (Pale di San Martino). Poleg tega je opravil veliko samostojnih vzponov, med katerimi izstopa leta 1992 preplezana smer Masala Dosa v Togoti z oceno 8a. Od nekdaj je živel preprosto in umirjeno življenje, nikdar se ni udeleževal športnoplezalnih tekmovanj, saj ga to preprosto ni veselilo. Veliko najtežjih smeri, ki so še vedno za mnoge neosvojljive, je zmogel po svojem 50. letu.
V ponedeljek je praznoval 57. rojstni dan in v pogovoru priznal, da so bila zadnja tri leta zanj zelo težka; predvsem zaradi poškodb in raznih nezgod, ki jih je imel, pa niti ne takih, ki bi se zgodile pri plezanju, a po njih, poudarja, ne more popolnoma okrevati. »Svoje telo sem gnal do mej zmožnosti, zdaj čutim, da je dovolj. Ne morem več in niti nočem,« dodaja Il Mago, kot mu pravijo, čarovnik. A strast ostaja: »Nima vsakdo sreče, da najde nekaj, kar počne s strastjo. In to je vodilo, ki ti daje motivacijo in ki te pripelje najdlje. Kot v umetnosti in na drugih področjih življenja. Je kot neke vrste sanjarjenje; morda zveni otročje, a je zelo pomembno. Način, da odplavaš daleč, tudi če miruješ.«
Gore so mu spremenile pogled na svet in mu vcepile zmožnost mišljenja z lastno glavo, pravi. Seveda smo plezalci egoisti, priznava, saj ko si sam v steni, si sam s sabo, sam s svojimi mislimi, odvisen od sebe. Odkar nima več ambicioznih projektov, v gorah uživa z neko umirjenostjo in spokojnostjo, prepričan, da je že opravil svoje. Še vedno veliko časa preživi na prostem. Živi v hišici na robu gozda, ki jo je sam zgradil, v mestecu Transacqua v provinci Trentino pod Dolomiti, z ženo in dvema otrokoma. Tudi njima poskuša prenesti ljubezen do gora. Otroka sicer ne plezata, zelo rada pa smučata, pove in v smehu doda, da sta še v najstniških letih, zato bo treba počakati, da bo lahko rekel, ali mu je to tudi uspelo.
V petek prihaja v Ljubljano, kjer bo na predavanju pokazal fotografije s svojih plezalnih podvigov in 20-minutni dokumentarni film Verticalmente Demodé, v katerem nastopa in za katerega je prejel številne nagrade. Čeprav je med najbolj prepoznavnimi osebnosti na področju športnega plezanja v Italiji, priznava, da ne mara preveč medijske pozornosti, a ko govori o svojih izkušnjah in opisuje najnevarnejše plezalne smeri, ga je užitek poslušati, saj rad pripoveduje o modrostih gora, ki jih je spoznaval na konicah svojih prstov.
Jerneja Grmadnik
Foto: osebni arhiv - 9.IMFFD