Vilko Mazi: V kamrici mojih spominov visi skromna, pa še zmerom sveža slika. Ujel sem jo bil pred mnogimi leti čisto slučajno, mimogrede.
Mnogo oltarjev, ki sem jih trudoma gradil in pred njimi prižigal večno luč, se je medtem že porušilo in zdrobilo v prazen nič; tale drobceni samosevček pa živi v meni, kakor da se je zgodilo šele včeraj.
V kolodvorsko vežo je stopil mlad, zastaven fant. Okovani čevlji in palica, športna obleka iz rjavega lodna, podjeten krivček za klobukom, dobro založen oprtnik preko ramen. Zdrava lica pa temne brčice nad ozkimi, nasmejanimi ustnicami so dajale izrazit okvir bistrim očem, iz katerih je žarelo eno samo veliko veselje: ven med polja in travnike, v objem gozdov in hribov, v to lepo božjo prirodo!
To je bil Polde Jak, kakor sem mu izvedel za ime šele enkrat po vojni, ko je tudi mene zamikalo na njegova nedeljska pota. Ne vem več, kje in kako sva prišla v prvi pogovor. Pa saj to tudi ni prav nič važno. Reči sem hotel le, da sem tistikrat spoznal v tem fantu od fare tudi nenavadno dobričino, človeka izredno plemenitega srca, ki ni mogel nikdar nikomur storiti kaj žalega.
Do kraja preprost in uslužen, se je Polde Jak sukal ves teden za prodajalniškim pultom, nedelja pa je bila njegova. Solnčna ali deževna, čisto vseeno; zmerom je našel v njej svoj delež. Njemu je bila priroda zmerom zanimiva. Škrjanci nad razori, ali tavajoče snežinke v vetru, dehteče igalke v Polhograjskih hribih, ali žametaste očnice v Grintavcih — vsem je nosil enako tople pozdrave, vsem je bil brat. Spominjam se, kako mi je pravil nekoč z njemu lastno nežnostjo, da je v planinah pokleknil pred prve očnice, ki jih je zagledal, in poljuboval vse po vrsti, pa si ni upal niti ene utrgati. Prav tako je skrbno čuval tudi svojo skrito jaso z igalkami tam nekje nad Ločnico in jo je obiskoval vsako pomlad, da li mu je ne bo med tednom morda kdo oskrunil.
Pred nekaj leti si je nakopal težko bolezen na želodcu in je moral pod operacijski nož. Pretekli so meseci in spet se je popravil. Ko sem ga lani dobil v njegovem »tuskulu« v idiličnih Prašah, se je bil pravkar vrnil z Lubnika živahen in lehak, ves nekdanji Polde. Sedeli smo tam na vrtu v veselem pomenku vse dotlej, da so začeli žareti Grintavci v večernem solncu. »Poglejte jih, te naše cukerčke!« se je ozrl vanje; »ali more biti še kaj lepšega na svetu? Drugo leto jo spet mahnem tja gori.«
Toda usoda je hotela drugače. Kmalu po novem letu se je oglasila stara bolezen; podlegel ji je Polde ravno zdaj na pragu pomladi. Ugasnila je ta »zlata duša« (kakor so ga mnogi poznali samo pod tem imenom), umrl je velik poet narave, ki nam sicer ni zapustil nobene pisane zbirke svojih mehkih občutij, pa nas je ogreval s toplino svojega čuvstvovanja. V toplem spominu nam ostane; to je potrdil veličasten pogreb, na katerega so prihiteli mnogoštevilni prijatelji in znanci iz vseh krajev naše ožje domovine.
Polde Jak se je rodil 12. novembra 1881 v Bohinjski Bistrici. Dovršil je Mahrovo trgovsko šolo in bil do vojne nameščen pri tvrdki A. Krisper v Ljubljani, nato pa kot poslovodja mestne prodajalne z električnimi potrebščinami. Umrl je 11. marca 1935 v Ljubljani.
V. M.
Planinski vestnik 4/1935