Delo, Panorama - Maja Prijatelj Videmšek: ... bi se slišalo le zavijanje vetra - Nepalski okoljevarstvenik Sudarson Karki
V mali državi živi skoraj desetina vseh ptic na svetu – Hkrati jih častijo in pobijajo
»Veste, zakaj vas ptice vsak dan bolj navdušujejo? Ker se ne pretvarjajo, vam nočejo nič slabega in vam dajejo samo lepo. Usedete se nekje v naravi, opazujete njihovo gibanje in poslušate ptičje petje. Je kaj lepšega?« je nepalski okoljevarstvenik, aktivist in fotograf ptic Sudarson Karki odgovoril na moje vprašanje, zakaj tudi jaz tako čutim.
Slovenijo je obiskal na povabilo direktorja festivala gorniškega filma Domžale – ta teden poteka devetič zapovrstjo – Silva Kara, s katerim sta se spoznala v Nepalu, kjer je Karki ustanovil številne filmske festivale (Himal Film Festival, Film South Asia, Kathmandu International Mountain Film Festival). Kot organizator sodeluje tudi pri množici podobnih projektov: festival gorniškega filma v Pokhari, festival otroškega filma in festival ameriškega filma v Nepalu ...
Nepalec, ki verjame v moč izobraževanja za dvig iz revščine, je tudi predsednik projekta Namaste Banepa in fundacije Rainwater Harvesting Foundation, v okviru katere podeželsko prebivalstvo učijo zbirati deževnico, ustanovitelj in predsednik Nepalskega fotografskega društva, ustanovitelj in izvršni član okoljevarstvenega projekta Prijatelji Bagmatija in aktivni član Nepalske planinske zveze. Na domžalskem festivalu gorniškega filma je član strokovne filmske žirije, svojo strast pa bo obiskovalcem predstavil na jutrišnjem predavanju o pticah Himalaje.
Ko Slovenci pomislimo na Himalajo, se nam pred očmi najprej prikažejo osemtisočaki, morda še snežni leopard, in ne ptice. Od kod izvira vaša ljubezen do njih?
Odraščal sem na majhni kmetiji. Videval sem, kako so orli plenili piščance, vrane na poljih uničevale pridelek. Moji starši so se vedno pritoževali nad tem, jaz pa sem si želel ptice bolje spoznati. Ko sem začel hoditi v šolo, sem pohajkoval naokoli in jih opazoval. Mladi fantje, moji vrstniki, so jih streljali s fračo, meni pa jih je bilo žal. Vedel sem, da je to narobe, vendar jim tega nisem znal razložiti. V šoli sem se naučil, da obstajajo številne možnosti, kako družini in drugim razložiti, da so ptice pomembne. Da nam ne odnašajo hrane, ampak smo jo mi njim odvzeli, saj so na tistem območju živele pred nami. Drevesa, ki smo jih posekali, so imela sadeže, s katerimi so se hranile. Počasi sem prebivalce iz svojega kraja prepričal, da so ptice nehali streljati, jaz pa sem jih začel – s fotoaparatom. Pozneje sem na svoji kmetiji posadil tudi takšne rastline, ki privabljajo ptice. Okoli naše hiše in polj jih je zdaj veliko. So divje, a ker prihajajo na naš vrt, jim pravim vrtne.
Ste tudi študirali kaj povezanega z naravo in živalmi?
Študiral sem elektrotehniko, vendar nikoli nisem delal na tem področju. Začel sem organizirati predavanja, na katerih sem ljudem kazal, kaj počnejo z naravo.
Ali Nepalci prepoznavajo, da ji s svojimi dejanji večinoma škodijo?
Zelo počasi, saj so šele s prihodom demokracije v petdesetih letih prejšnjega stoletja dobili možnost izobraževanja. V preteklosti je bilo prepovedano in je celo še danes omogočeno le prebivalcem prestolnice in velikih mest, prebivalcem hribovskih in gorskih predelov pa ne.
Ste zato ustanovili organizacijo Namaste Banepa, ki financira šolanje otrok iz najnižjih kast in deklic?
Izvajamo izobraževalne programe za otroke, ki šole drugače nikoli ne bi dokončali. Zapustili bi jo in postali otroški delavci ali kaj drugega. Zadnje obdobje smo nekoliko spremenili delovanje. Ne sponzoriramo več posameznih otrok, ampak poskušamo dvigniti raven kakovosti javnega šolstva in v okviru tega otroke učiti varovanja okolja, življenja v skupnosti, skrbi za skupne dobrine: reke, gozdove, ptice. Sveta brez orkestra ptic si ni mogoče predstavljati, slišalo bi se samo zavijanje vetra.
Zakaj je v Nepalu toliko vrst ptic? Po zadnjem štetju jih je kar 871.
To je podatek organizacije BirdConservation Nepal, študije iz lanskega leta kažejo, da jih je 872, a gotovo jih je še več. Zanimanje zanje je veliko, zato se bo povečalo tudi število študij in s tem nedvomno tudi število znanih vrst. Nepal zavzema le 0,1 odstotka celotne zemeljske površine, vendar v njem živi več kot devet odstotkov vseh ptičjih vrst. Vzrok je velika biološka raznovrstnost, ki je posledica geografske in klimatske raznolikosti. Najnižja točka je 70, najvišja skoraj devet tisoč metrov nadmorske višine. Imamo šest letnih časov, vsaka dva meseca drugega. Različne ptice so prilagojene različnemu podnebju, okolju in rastju, poleg tega so v Nepalu številne reke, potoki in izviri.
Ptice živijo povsod: v močvirjih, gozdovih, travinju, gorah.
Tako je. Pozimi k nam iz Sibirije priletijo žerjavi. Preko gora priletijo v nižine in tam gnezdijo. Ko se mladiči izvalijo, se z njimi spet počasi premaknejo proti severu, prečkajo Himalajo in se vrnejo v Sibirijo.
Na kakšni višini jo preletijo?
Na več kot osem tisoč metrih.
Po podatkih iz leta 2010 je ogrožena skoraj petina nepalskih ptic, najbolj tiste, ki živijo v gozdovih in na mokriščih. Zakaj?
Ko sem bil majhen, smo imeli v bližnjem mestu lepo reko, Punamali. K njej so aprila in maja ob popoldnevih in zvečer prihajale velike jate deviških žerjavov in ustvarjale strašanski hrup. Zadnje jutro pred odhodom na gnezdišča v severnejših krajih so z enakim hrupom odletele. Ob tej priložnosti so ljudje ponovili pregovor, da je prišel čas za posaditev buč, kumaric in druge zelenjave iz družine bučnic. Ime teh zelenjadnic je namreč podobno oglašanju žerjavov. Mlajši ljudje tega pregovora ne poznajo več in sploh ne vedo, da so žerjavi kdaj prihajali k reki. Ta je postala tekoča greznica, ptice že več let ne prihajajo k njej. Na mokrišča se pritiska z vseh strani, pregrajujejo jih s kanali in izsušujejo. Travniki so skoraj izginili, prav ptice, ki živijo na njih. Njihovo varstvo je omejeno le na zavarovana območja narave in narodne parke.
Koliko zavarovanih območij narave je v Nepalu?
Imamo deset narodnih parkov, ki pokrivajo petino države, in šest ohranitvenih območij. Tudi na njih se pojavlja nezakonit lov. V visoki Himalaji lovijo sijajnega fazana, ki je nepalski državni simbol. To je ptica s prelepim perjem, a jo vseeno lovijo za majhen denar zaradi njenega mesa. Nekateri namreč verjamejo, da je superhrana, da bodo z njegovim uživanjem doživeli razsvetljenje in celo postali nesmrtni, kar je neumnost.
Ali ima nepalska vlada kakšno strategijo za zaščito ptic?
Formalno dela veliko, vendar so nepalski uradniki prav tako ljudje, ki verjamejo v različne stvari, tudi vraže, zato niso prav učinkoviti. Žal mi je, ker tako govorim o svoji državi in ljudeh, vendar je dejstvo, da se število ptic zmanjšuje.
Je vraževerja med Nepalci še veliko?
Ne le v povezavi s pticami, ampak tudi z vsem drugim, zato se družba razvija tako počasi. Ljudje ne verjamejo zdravnikom, ampak vračem in šamanom. Nimam pravice soditi, ali je to prav ali ne, toda če ima otrok drisko, mu morate dati piti veliko vode. Vraževerni pa so prepričani, da bo voda otroka ubila. Nazadnje ta umre zaradi dehidracije in ne zaradi driske. Ko se bodo izobrazili, bodo počasi doumeli, kaj je res, vendar prepričanj, ukoreninjenih več tisoč let, ni mogoče prepoditi že jutri.
Ironično imajo ptice pomembno vlogo v budizmu in hinduizmu.
Pomembne so v vseh religijah, v budizmu in hinduizmu pa zlasti tiste z velikimi kljuni. V hinduizmu so ptice pogosto prevozna sredstva božanstev. Pav prevaža hindujskega boga vojne Kumarana, boginja izobrazbe Sarasvati sedi na belem labodu, bog smrti Juma na vranu … Ob boginji bogastva Lakšmi vedno sedi sova. Verniki te živali častijo in molijo, jim darujejo hrano, a jih vseeno pobijajo.
V geografsko in klimatsko raznovrstnem nepalskem svetu najde svoj prostor pod soncem cela vrsta ptic.
Maja Prijatelj Videmšek
Foto Sudarson Karki, Mavric Pivk