Igor Radovič: Tako kot je živel, je tudi odšel. Poln energije in načrtov za prihodnost je povsem nepričakovano zaprl vrata življenja za seboj. A v meni moj najboljši prijatelj ni umrl, samo oddaljil se je. 
V srčnem spominu bo ostal z mano, dokler ne umrem tudi jaz.
|
Ni vprašanje, ali bomo umrli, temveč kako bomo živeli.
Joan Borysenko
|
|
| Milan pod Anapurno |
Z njim sem prijateljeval že od gimnazijskih let naprej, še preden sem se mu pridružil tudi v gorah. Skupaj sva bila v Romsdalskih Alpah na Norveškem, v Cordilleri Vilcanoti in na Rakapošiju. Stala sva na Nevadu Ninaparacu, preplezala SV ozebnik Pachante, se na Veliki Klek povzpela po Pallaviciniju, opravila prvo zimsko ponovitev Tadejeve v srednji Raduhi, Direktnega žleba v Polecah v Peci in še bi lahko našteval. Kar nekaj let sem ga vabil v Čopov steber, a se ni odločil zanj. V alpinizmu nikoli ni imel visokih ciljev. Večkrat je obiskal Zahodne Alpe in bil Školčkiju v pomoč in oporo pri ponovitvi Poljske smeri v Eigerju.
Bil je prvi načelnik alpinističnega kluba v Črni in njegov častni član. Tudi po tem, ko smo ga nasledili drugi, je živel in dihal s klubom, se veselil uspehov njegovih članov brez kančka zavisti, iskreno in od srca. Tako, od srca, kot je znal le on. Bil je eden redkih, če ne kar edini, ki je znal objektivno pogledati na zgodovino alpinizma v Črni. Dobre stvari je znal vedno pohvaliti, o slabih ni govoril. Tudi kadar sem pokazal svoje slabosti in so me mnogi obsojali, me je vedno razumel in našel vzpodbudne besede.
|
Praznina, ki je zazevala ne bo nikoli zapolnjena, tudi nočem da se zapolni, kajti če te ni naj bo prazno. Večno te bom nosil v srcu kot zvestega prijatelja in ključni člen pri izpeljavi prvih odprav, ki so bile osnova za naprej.
Milan, kjer koli si že, hvala za vse in počivaj v miru!
Grega Lačen
|
Pri ocenjevanju kratke zgodovine našega kluba je imel samo eno hibo – vedno je pozabil omeniti sebe. Njegova vloga pri razvoju koroškega, še posebej črnjanskega alpinizma je nenadomestljiva. A o tem in številnih priznanjih, ki jih je prejel na različnih področjih njegovega udejstvovanja, bodo gotovo pisali in govorili drugi. Zato o Milanu pišem bolj na osebni ravni.
V gorah je bil navdušen fotograf in snemalec. Zbirka njegovih fotografij je res obsežna. Nepozabni so njegovi filmi o vzponu po Pallaviciniju, o Cordilleri Vilcanoti, Inti Raymiju in drugi.
Ko sva se po smrti njegove drage žene Olvide pogovarjala, sem spoznal, da na smrt še ni pripravljen. Ob vseh načrtih, željah in energiji, ki jo je nosil v sebi, tudi še ni mogel biti. Sprijaznil se je z resnico, da vsak človek umre, a hotel je resnično živeti, dokler mu bo to dano. Sprva nekoliko bolj umirjen se je v ponovnem vzponu in zagonu življenja nepričakovano poslovil od vseh, ki smo ga imeli radi. Pretresen sem moral sprejeti resnico, da je Milan odšel, a ne prav daleč stran. Žalost ob odhodu dragega prijatelja je vse globlja.
| Od Milana se bomo poslovili v četrtek, 26. februarja 2015, ob 16. uri v Črni. |
Poleg številnih alpinističnih knjig, ki mi jih je dolga leta redno podarjal, fotografij in drugih spominov, bom njegovo toplino, iskrenost, skromnost in navidezno vihravost, ki je v sebi vedno nosila tudi globino, tega nadvse dragega prijatelja s hvaležnostjo nosil v svojem srcu in barvnih spominih. Vse do takrat, ko bom tudi sam prijel za kljuko tistih vrat na koncu moje poti in jih zaprl za seboj. Milan je to storil mnogo prehitro. A po tem, kar mi je povedal sin Bojan, mojo bolečino vsaj malo blaži vedenje, da je bilo to brez muke in bolečine, skoraj nevede.
Igor Radovič
Večer, 27.02.2015: V spomin
Emil Milan Savelli 1941-2015
Milan je s svojim več kot 55-letnim aktivnim delom na mnogih področjih v občini Črna na Koroškem dal kraju neizbrisen pečat in lep spomin nanj bo ostajal zapisan globoko v srca in duše velike večine krajanov. Milanove aktivnosti so segale na področje športa - smučanja, nogometa, rokometa in namiznega tenisa - in kulture, kjer se je potrjeval v gledališki skupini. Njegovo delo pa je bilo najbolj prepoznavno in uspešno v alpinizmu in planinstvu. Takšnih uspehov, kot so uspešni alpinisti, organizacija alpinističnih odprav v Peru in na Rakapoši v Pakistanu, dva kultna gorniška filma Titicaca in Machu Picchu, ustanovitev K-24, največjega koroškega hribovskega izziva, posodobitev doma na Smrekovcu in še marsikaj na področju gorništva, v Črni ne bi bilo, ali pa vsaj ne v tako uspešni obliki, brez Milana. Milanova pot v družbenopolitičnem življenju se je začela že v Krajevni skupnosti Črna, njegova vloga je bila zelo aktivna ob osvobajanju Slovenije, ko je bil odgovoren za blagovne rezerve za celotno Mežiško dolino, in se uspešno nadaljevala v občini Črna, kjer je bil občinski svetnik štiri mandate in tudi podžupan.
Za svoje uspešno delo je prejel državno odlikovanje medaljo dela, Planinska zveza ga je počastila z najvišjim priznanjem svečano listino, občina Črna pa se mu je oddolžila s podelitvijo naziva častni občan.
Milan odhaja v minljivost, ker smo pač vsi minljivi, a ostajajo lepi spomini, naša druženja in naša dela ... Za Emilom Milanom Savellijem ostaja veliko in na to je lahko bil upravičeno ponosen, kakor tudi vsi njegovi najbližji.
Mi Črnjani pa mu izrekamo hvaležno priznanje in globoko spoštovanje.
Marijan Lačen