Damjan Slabe: ... - po Zevsovem otoku | Kreta, največji grški otrok, je znana predvsem kot priljubljena poletna destinacija številnih turistov.
Njeno razgibano obalo brusijo valovi kar treh morij, turistične agencije pa jo promovirajo kot »s soncem vedno obsijan otok«.
Tretji teden letošnjega februarja smo se lahko prepričali, da je tudi Zevsov otok. V grški mitologiji je bil Zevs, ki se je rodil prav na Kreti, gospodar neba in zemlje. Vladal je vsem bogovom, ljudem, vetrovom, gromu, blisku in odločal o njihovi usodi. Bil naj bi tudi bog vremena. Zdelo se je, da so mu vreme in vetrovi na Kreti tretji teden letošnjega februarja ušli z vajeti!
V soboto, 14. februarja 2015, zvečer se nas je druščina enajstih turnih smučarjev zbrala v Haniji, žal sedem od osmih francoskih kolegov brez turnih smuči, medtem ko smo imeli člani slovenskega dela moštva več sreče pri transportu opreme z dunajskega letališča.
Tako smo sončno nedeljo izkoristili za ogled starega dela drugega največjega kretskega mesta. To nam je, zlasti po zaslugi odlične kulinarike in prijaznih domačinov, hitro priraslo k srcu. Toda navkljub vsemu smo s pogledi iskali predvsem Bele gore (Lefka Ori), ki so se otresale oblakov. Prav ti so v zadnjih dneh poskrbeli, da so bile res bele.
Proti večeru je prispela težko pričakovana oprema.
16. februarja smo se mimo vabljivo obloženih nasadov pomaranč zapeljali proti Platoju Omalos (1100 m). Sneg je sicer zapadel nekje do 800 metrov nad morjem, vendar ga je bilo na platoju že več kot meter. V krasnem pomladnem vremenu smo se povzpeli na Psilafi (1984 m). Med vzponom smo lahko kar nekaj časa sledili prejšnji dan urezani smučini dveh turnih smučarjev, domačinov z otoka. Navdušeni smo odsmučali do izhodišča, dodali v nahrbtnike še nekaj opreme ter se povzpeli do udobne koče Kalergi (1650 m). Ta je praviloma izven običajne planinske sezone odprta le ob koncu tedna.
17. februarja smo v vetrovnem in meglenem jutru pričeli s prečenjem Belih gora v smeri proti vzhodu. Prečili smo Mavri (1883 m) in le malo pod vrhom Melidaou (2133 m), po pršiču odsmučali v konto na zahodni strani Pape Balmota (2121 m), ter z nočjo našli kočo Katsiveli (ok. 1950 m). Orientacija je bila glede na razmere zahtevna.
Izkušnje francoskih kolegov s Thierryem Duffarjem na čelu, ki ima med drugim skupaj s svojo soprogo Bernadette za sabo tudi turnosmučarsko prečenje Alp od Slovenije do Grenobla leta 2007, so bile v veliko pomoč. Prav takrat se jima je pri prečenju Julijskih Alp pridružila kolegica Majda Šmit, ki je pomagala z nadomestilom v Grenoblu pozabljenega para turnih smuči. Vzpostavljena prijateljska naveza je pripomogla, da že devet let zapored v različnih zasedbah opravimo skupaj kakšno turno smučarsko avanturo.
Vreme se je preko noči poslabšalo, predvsem se je stopnjeval veter, vidljivost pa je bila zaradi megle že tako in tako nikakršna. Nadaljevali smo prečenje v načrtovani smeri, a smo ga zaradi vremenskih razmer in nevarnosti kložastih plazov po štirih urah prekinili ter se vrnili nazaj v kočo. Preko noči je moč vetra še narasla, tako da hoja ne prostem sploh ni bila mogoča.
Še en dan smo ostali v koči, ki v primerjavi s kočo Kalergi spominja na malo bolje opremljen bivak. Postavljena je povsem na sedlo. Tega z vzhoda oblikuje Svourichti (2356 m) in z zahoda Papa Balomata. Koča, ki ne premore ogrevanja, ima pa rezervoar z vodo, plinska štedilnika ter tople odeje, je tako povsem izpostavljana vetrovom s severa ali z juga.
20. februarja smo se že ob svitu pripravili na spust v orientacijsko manj zahtevni smeri proti jugu po dolini Patamos. Dolina se izteče v slikovito sotesko Elegija Gorge, ki poteka vse do obale Libijskega morja.
Barometer na uri ja kazal znake izboljšanja vremena. Veter na sedlu je bil še vedno izjemno močan, so se pa že videli obrisi bližnjih gora. Če so bili prvi metri spusta zaradi ledenih zastrug in vetra nerodni, je bilo kmalu pod sedlom povsem drugače. Motila je edino difuzna svetloba in narekovala dodatno previdnost med smučanjem.
Smučali smo do višine okoli osemsto metrov (skoraj do Fliskounias) in nato sestopili vse do morja. Sotesko sicer prekine nekaj skokov, ki pa tudi za plezanje v smučarskih čevljih niso bili posebej zahtevni. Če smo še zgodaj zjutraj zmrzovali na mrazu dva tisoč metrov višje (po podatkih Hanijskega planinskega društva naj bi koča Katsiveli stala celo 2080 metrov visoko), je nekaj najbolj junaških (izključno deklet!) celo zaplavalo v morju.
Po dveh kilometrih hoje po povsem prazni plaži smo prispeli do vasi Agia Roumeli. Na presenečenje redkih domačinov (opazil sem samo tri), smo bili edini gostje. Vendar je v sezoni tu povsem drugače, saj se tukaj zaključi priljubljeni treking po soteski Samaria. Po rehidraciji smo se naložili na barčico ter se prepeljali do kraja Chora Sfakion. Tja smo pripluli z nočjo.
Predzadnji dan bivanja na Kreti smo se z jutranjim avtobusom zapeljali nazaj do Hanije. Nekateri so se odločili za popoldanski ogled palače v Knososu, drugi za zadnje potepanje po mestu, pet pa za zadnje kretske smučarske užitke. Nenazadnje smo na Kreto prileteli prav zaradi smučanja!
Zgodaj popoldne smo se ponovno zapeljali proti Omalosu ter na višini devetsto metrov poiskali odcep v smeri Maliaropa (1660 m). Nekaj pod vrhom smo zaradi bližajoče se noči obrnili, odsmučali po pobočju ravno prav opuščenega snega in naklonine med 40-45 stopinj, ter se, tako kot nam je prešlo že v navado, z nočjo vrnili do avtomobila.
Naslednje jutro smo v dežju poleteli proti Atenam. Bele gore so se izgubljale v oblakih. Zevs je ponovno spustil vetrove z vajeti in trosil sneg po njihovih vrhovih.
PS: Po izjavi aktualnega predsednika Hanijskega planinskega društva, smo bili verjeto prvi, ki smo smučali v sotesko Eligia Gorge. Letošnjo zimo je na Kreti v gorah izjemno veliko snega. Poleg vremena in v megli zahtevne orientacije je lahko v primeru zapletov dodatna zadrega slaba pokritost goratega območja z omrežjem mobilne telefonije.
Turno smučarske avanture na Kreti smo se med 14. in 22. februarjem iz Slovenije udeležili: Majda Šmit, Lidija Honzak in Damjan Slabe.
Damjan Slabe