Luka Plut, Bojan Hribernik, Rok Benkovič, Miha Zupin, Matjaž Mohorič - Cilj: Swargarohini I (6252 m)
Septembra 2014 se nas je pet prijateljev odpravilo raziskovat nepoznane hribe v zahodni Garhwalski Himalaji.
Za cilj smo si izbrali severno steno Swargarohinija I (6252 m), ki še ni bila preplezana.
Edina slika stene, ki smo jo v neizprosnem brskanju po internetu in poizvedovanju dobili je bila stara 50 let in črno bela. Nadalje smo izvedeli, da sta v steni poizkušala maja 1992 dva Britanca, ki pa sta zaradi nestabilnega vremena prekinila z vzponom.
Na Swargarohini I se je prva povzpela švedska odprava leta 1992, dve leti pred tem je indijska odprava obrnila le nekaj metrom pod vrhom zaradi nevarne opasti; oba vzpona sta bila z juga (dolina Ruinsara), ki omogoča nekoliko lažje plezanje.
Ravno zaradi maloštevilnosti informacij o severni steni in nepoznanosti terena je odprava predstavljala pravo avanturo, ki jo je še povečalo dejstvo, da noben član odprave še ni plezal v indijski Himalaji ter se ubadal s prefinjeno indijsko birokracijo.
Dostop do baznega tabora je trajal tri dni od vasi Taluka. Do tu smo se s terenskimi vozili pripeljali po cesti, kateri monsunsko deževje ni prizaneslo.
Po treh dneh hoje skupaj s tridesetimi lokalnimi nosači smo prispeli do nameravanega prostora za bazni tabor. Tu je sledil nekoliko buren pogovor z vodjo nosačev o tem, da bi mi imeli BT še kakšno slabo uro hoda višje. Težavo smo rešili z dodatnim plačilom (kako pa drugače) manjšega števila nosačev, ki so v dveh dneh prenesli vse tovore višje.
Bazni tabor smo postavili na idilični ravnici s potočkom (ki je usahnil v zadnjih dneh odprave) na višini 3900 metrov. Iz baznega tabora je bila že vidna severna stena naše gore. Na prvi pogled je izgledala lepo snežena in pripravna za pikanje s cepini. Po ogledu celotne stene pa smo ugotovili, da se serak v spodnji tretjini podira natančno v žleb, kjer bi bil najlažji prehod v spodnjem delu. Poleg tega se je stena v tednu, ko smo se aklimatizirali otresla monsunskega snega in v zgornji tretjini razkrila zglajene plošče.
Vsi ti dejavniki (ter seraki na vrhu) so nas odvrnili od poskusa v steni.
Aklimatizacijo smo začeli drugi dan (19. 9.) z vzponom po ozebniku (50 stopinj) na sedlo na višini 4900 metrov kjer smo postavili šotore. Naslednji dan smo se Miha, Rok, Luka in Matjaž povzpeli na desni vrh (5200 m), ki je na začetku ponudil lažje poplezavanje (II-III) na koncu pa še krušljiv raztežaj (V+) do še bolj krušljivega vrha gore.
Po sestopu sta se Bojan in Matjaž odločila za sestop v BC, preostali trije pa smo se 21. 9. povzpeli na levi vrh, ki je sodeč po zemljevidu visok 5380 metrov. Zjutraj smo končno okusili pikanje po snegu z nekaj skalnimi odstavki. Vršna glava je bila sestavljena iz prvovrstnega granita. V dveh raztežajih (IV in V+) smo dosegli vrh katerega je zaradi našpičenosti moral osvojiti vsak posebej s tehniko jahanja. Z vrha smo zadovoljno sestopili do šotorov in nato v dežju naprej v bazni tabor. Vrh 5380 smo poimenovali Him Tendua, kar v hindi jeziku pomeni snežni leopard, katerega sledi smo opazili pri prečkanju ledeniškega potoka na dostopu do sedla.
Sledita dva dneva počitka in razvajanja v bazi, ki ga začinimo s številnimi balvanskimi problemi v okolici baze. V torek (23. 9.) se po navezah odpravimo prespat pod različni steni preko katerih načrtujemo vzpon. Miha, Luka, Matjaž postavimo šotor na višini 4600 metrov pod vrhom visokim približno 5150 metrov. Naslednji dan se povzpnemo po žlebu (II-III) do stebra, ki nas v lepem plezanju (1.R IV+, 2.R V) pripelje na greben. Po razbitem grebenu (II-III) nadaljujemo do vršnega dela, ki zaradi našpičenosti ponovno zahteva vzpon vsakega plezalca posebej (IV). V tem času pa Rok in Bojan opravita zahtevnejši vzpon (VI) na sosednji 5300 metrov visok vrh, ki z zadnjim raztežajem v obliki »off width« poči poskrbi za prijetno telovadbo. Še isti dan vsi sestopimo v bazo na čaj in čapatije s katerimi nas zalagata Šerpi Pasang (kuhar) in Kipa (pomočnik kuharja).
Vzamemo si tri dni počitka pred nameravanim vzponom na Swargarohini VI (5845 m) po grebenu, ki ga imamo iz baznega tabora kot na dlani. Vreme je kot že cel čas bivanja v bazi nekoliko nestabilno z vsakodnevnim poslabšanjem okrog 14. ure popoldne. Kot po urniku nas vsako popoldne zagrne megla z rahlim sneženjem in dežjem. Po treh dneh počitka se vreme še poslabša tako da nameravani vzpon prestavimo za dva dneva. V torek (30. 9.) se Matjaž, Miha, Luka in Bojan odpravimo čez razbit zagruščen ledenik do začetka grebena. Zaradi sneženja preteklih dni se kmalu oborožimo z derezami in cepini. Rampa, ki je iz doline obetala lahek prehod se je ravno zaradi svežega snega izkazala za dokaj zahtevno. Tu se navežemo in nadaljujemo skoraj do konca rampe, kjer nas poslabšanje vremena (sneženje) ter počasno napredovanje prisilita k odločitvi o nadaljevanju ali umiku. Na višini 4600 metrov se odločimo za sestop. Naslednji dan nas slabo vreme v baznem taboru prepriča o pravilnosti naše odločitve.
Preden zvezni oficir Ragu, Rok in Matjaž naslednji dan sestopijo v dolino po nosače si privoščimo balvaniranje ter napeljemo nekaj smeri na »top rope«. Preostali trije člani se odločimo izkoristiti še zadnji dan v dolini ter tako 4. 10. preplezamo približno 5300 metrov visok vrh nad bazo.V spodnjem delu nas nekoliko bolj krušljiva in nevarna grapa pripelje do lepega grebena (II-III), ki pa je pobeljen s svežim snegom. Ko osvojimo vrh se megle nekoliko razkadijo ter omogočijo prelep razgled na sosednja vrhova, ki izgledata kakšen metervišja. Zaradi želje po osvojitvi najvišjega vrha po izpostavljenem grebenu (III) priplezamo na drug vrh. Tu se zaradi svežega snega, ki pokriva greben, navežemo in splezamo (III+) še na tretji vrh, kjer v čudovitem ambientu pomalicamo. Sestopimo z enim spustom po vrvi ter plezanjem navzdol.
Naslednji dan pripravimo tovore za nosače in 6. 10. odidemo iz baznega tabora ter po dveh dneh hoje dosežemo civilizacijo.
Odprava sicer ni bila uspešna pa vendar smo opravili nekaj lepih vzponov na nižje vrhove. Swargarohini I se je izkazal za objektivno preveč nevarnega in zahtevnega. Swargarohini VI (5845 m) bi ob bolj stabilnem vremenu ponudil lep grebenski vzpon v divjem ambientu.
Opravili smo pet prvenstvenih smeri na pet verjetno še neosvojenih pettisočakov.
Vzponi:
Vrh 5200: ozebnik 50°, 600 m ter V+, 250 m (Mohorič, Zupin, Plut, Benkovič)
Vrh 5380: ozebnik 50°, 600 m ter V+, 500 m (Zupin, Benkovič, Plut)
Vrh 5150: V-, 500 m (Mohorič, Plut, Zupin)
Vrh 5300: VI, 700 m (Hribernik, Benkovič)
Vrh 5300: III+, 400 m (Plut, Zupin, Hribernik)
Zahvala za podporo odpravi: Komisija za alpinizem PZS, Gornik Avantura d.o.o., Plut d.o.o., MG Metal d.o.o., AO Kranj, Rab, Black Diamond, Schoeller Textil