Na obisku - Majda Gašperin: »Ustvarjanje z ledom mi je največji užitek,« pripoveduje Pavel Skumavc, »umetnik« zaledenelih slapov v soteski Mlačca
Ko se vozim proti Mlačci, me v daljavi pozdravi s soncem osvetljen Stenar … Zasnežena vrhova Dovške Babe in Kepe silita proti nebu. Kmalu sem tam, čez mostiček in že trkam na vrata male hiške, v kateri veliko časa preživi Pavel.
»Ja,« se sliši v notranjosti. Vstopim, dvoje vrat. Izberem prava. Ni sam, pomočnika ima zraven.
»Peter in Pavel,« hudomušno predstavi oba. Pričakujeta skupino in pijeta kavo. Tudi meni jo ponudi. Ve kaj me je prineslo ponovno v Mlačco. Že prejšnji teden sva bili tu s sestro. Lepota ledenih slapov in »umetnik«, ki ima vse to pod nadzorom. Na mizi opazim zvezek in risbe v njem. Vse dela po načrtih, vedno znova ima polno novih idej.
»Počutim se kot Baltazar,« se pošali »vedno vse najprej napišem in narišem. Ko začnem delati mi potem ni potrebno razmišljati. Mislim, da je bilo leta 2001. Padel sem, oziroma skočil s strehe stolpa pod skalo in se polomil. Razletel sem se kakor banana. Hude poškodbe hrbtenice. Kar osem mesecev je trajalo, da sem si malo opomogel. Dobro pa še sedaj ni.«
Nerad govori o svoji nesreči, nasploh o sebi. Skromen kot je, vse naredi za druge, za sebe pa pravi, da je to lastna hvala in tega ne mara. Tudi tiste, ki venomer postavljajo sebe v ospredje in se hvalisajo, ne ceni.
»Po tem dogodku sem sprevidel, da tako ne gre več naprej. Leta 1992 sem začel razmišljati o zamrznitvi skalnatih pobočij, ki tesnijo sotesko, zaledenelih slapovih in jaslicah. Te so bile prvotno tam gori pod skalo, kjer se mi je zgodila nesreča. Pa je bilo prenevarno za obiskovalce. Prva je varnost ljudi, nastopajočih in tistih, ki uživajo ob gledanju le teh. Najprej so bili narejeni visoki slapovi, potem pa manjši. Pomagačev je bilo veliko, še jamarji z Bleda so prišli pomagat. Leta 2002 smo ustanovili Športno društvo Mlačca. Člani so bili iz vse Slovenije. Pred tem sem se ukvarjal s športom, nabiral fosile in minerale,« mi Pavel med smehom pove, ko ga sprašujem kaj je počel prej.
Nato je nadaljeval: »Do marca ves čas nadziramo led. Ni več tistega mrzlega vetra, ki je včasih pihal iz Radovne. Včasih padejo temperature iz minus osem na plus štiri ali še več. Velika razlika, odjuga naredi največ problemov. Veliko dela je. Lahko se zgodi, da delaš tedne, potem ti pa narava vse uniči. Moraš vztrajat. Lahko tudi večkrat začneš vedno znova, od začetka. Ni več tistih zim. Veliko znanih ljudi se je preizkusilo na teh slapovih, tudi duhovniki so bili vmes. S Tomažem sva se že dalj časa poznala. V Luknji sva plezala, na stolpu, tako pravimo tisti votlini. Tam je tudi slikan. Rad pomagam drugim. Tudi Tomažu sem stal ob strani, ga bodril. Takrat, po njegovem padcu v domači hiši. Pa si je opomogel in potem za vedno ostal na gori, kjer mu je najlepše. Od takrat dalje prirejamo vsako leto hitrostno plezanje za Humarjev memorial, če nam jo vreme ne zagode. Tekmovalci so iz cele Slovenije, tudi kakšen tujec pride. Letos bo 28. februarja, vabljeni. Včasih je bila to Pingvinska tekma, zabavna prireditev, potem pa smo jo preimenovali v Humarjev memorial.«
»Vsak slap lahko naredim posamezno. Vsi so umetno narejeni. Kar mesec dolgo traja, da se vse zamrzne. Vsako figuro oblikujem posamezno. Vsi plezalci se spuščajo z vrha navzdol, zaradi varnosti, zgoraj je varovanje. Vse slapove sem preplezal neštetokrat. Plezal sem za sebe, za svoj užitek. Ves čas se kaj dogaja. Slovenski pokal v lednem plezanju. Pa tudi svetovni pokal se je leta 2009 odvijal tukaj. Vsega ne morem narediti sam. Imam idejo, uresničiti pa mi jo pomagajo prijatelji in člani društva. Sedaj ne plezam več. Učim pa še, plezalni vrtec. Pazim se, če se mi kaj zgodi, ne vem kdo bo s tem nadaljeval. Letos je čudna zima. V eni uri je padalo iz neba vse: dež, sodra, sneg, mraznica. Vse kar lahko pada, razen aviona, tega ni bilo vmes.«
Pavel mi potem še razloži kakšna je mraznica, saj še nisem slišala zanjo.
»Pokazal ti bom kje se naredi najlepša fotka.«
Greva proti vhodu v sotesko in po ledeni stezici malo višje. Ogrlice nanizane v stebričkih se bleščijo v navidezno krhki lepoti, ko greva mimo. Pomaga mi z nogo prebiti ledeno skorjo, da se lahko povzpnem nad jasli.
»Lahko bi šla višje, če bi imela dereze«.
Odgovorim mu, da bova šla drugič. Ne vem, če sem pripravljena na tak podvig. Pa mi je kar malo žal. Zastane ti dih od te lepote. Krasen pogled na ledene stebričke, nanizane v stolpičih, ki se dvigajo proti vrhu. Kakor ledeni kapniki vseh velikosti in oblik. Pavel seveda medtem zleze še precej višje, kar brez derez. Jih ne uporablja ima slabo izkušnjo.
»Vse je v glavi,« mi razloži.
»Za led moraš imeti prave dereze, ne tistih malih, ki jih sedaj uporabljajo. Te so samo za malo pomrznjen sneg.«
»Mi boš pokazal še Luknjo, kjer sta s Humarjem plezala po stolpu?«
Prinese mi čelado, zaradi padajočega ledu in greva proti Luknji. Prečiva potoček, ki se izliva v Triglavsko Bistrico in se povzpneva v večjo skalno votlino. Tam so imeli prvotne jaslice … Ko zalivajo zgornji del, voda pronica skozi skalnat strop-streho in naredi se čudovit stolp. Plezanje po stolpu in previsni strehi in potem skok na tla. Takrat je tako nesrečno doskočil, da se je tako hudo poškodoval.
»Poglej jeklenice, tako so napeljane po vseh slapovih.«
Kaže mi jeklene vrvi, na katerih se nabirajo majhni kupčki ledu.
»Potem se voda po kapljicah nabira in postanejo stebrički, ki jih oblikujem po svojih zamislih. Ne uspe mi vedno, tako kot si želim. Pa poizkusim znova, malo spremenim, dokler nisem zadovoljen«.
»Vsaka ujeta kapljica ustvarja svojo pravljico, čarobno ledeno čipko, narejeno iz mnogih, mnogih kapljic,« razmišljam na glas.
»Ustvarjanje z ledom mi je v največji užitek. Vidim stvari, ki jih ostali ne vidijo.
Prijatelj Peter, ki je čakal z njim na skupino, se je plezalno opremil in odšel nad slap. Kakšno veselje mi je naredil. Čisto od blizu bom gledala lednega plezalca. Malo se poheca, da ga ne smem fotografirati, pa mi Pavel prikima, da lahko. Še sam ga fotografira. Spustil se je z vrha do tal in se potem ponovno povzpel na vrh. Varoval se je z vrvjo. Pavel raje ne pleza več, ker bi ga želja hitro potegnila navzgor.
»O, sonce!«
Na ožjem delu soteske, zgoraj v zadnjem delu skalovja malo stran od zbiralnika vode je posijalo sonce. Mogoče bo osvetlil sotesko in bo slap zažarel. Na robu slapa se pokaže sončna svetloba. Imam srečo, dvakrat.
Ko se prijatelj zopet pripravlja za vzpon, ga je Pavel presenetil.
»Počakaj,« reče. »Bova šla skupaj!«
Kar malo začudeno ga je pogledal. Obuje si čevlje, nadene dereze, se obleče in skupaj mi predstavita vajo lednega plezanja. Učitelj in učenec. Pritiskam na sprožilec, da ne bi kaj zamudila. Kako lahkotno se premikata, se dvigata in spuščata po ledenem kraljestvu. Cepini se skoraj ne slišijo. Potem pa prečno izstopita iz slapa. Zelo, zelo lepo. Enkratno doživetje, nisem pričakovala te predstave.
Ponoči mora biti čudovito, ko so slapovi razsvetljeni. Pavel poišče sliko v fotoaparatu in mi jo pokaže. Obljubi, da mi jo pošlje. Lepa slika. Pa verjetno ni imel časa …
»Pavel, pridem ko boste delali jaslice.«
»Sem mislil, da boš prišla pomagat«, se je zasmejal.
Skupine še ni bilo.
»Morali bi plačati rezervacijo, tako pa samo sporočijo in potem jih ni. To se večkrat dogaja.«
Pa ni slabe volje zaradi tega. Smeji se, me povabi, naj pridem na kavo ali klepet, če bom šla mimo na Jerebikovec. On je vsak dan tam, v svoji hiški. Vedno znova poudarja, da brez ljudi, ki mu stojijo ob strani in mu pomagajo uresničiti ideje, ne bi bilo nič. Skromen kot je ne omenja, da so te njegove ideje čudovite. Kar naredi iz teh slapov, je težko opisati.
Čudovita predstava na slapu in prijeten klepet. Naj še dolgo cvetijo ledene rože v skrivnostni soteski Mlačca. Narava naj bo prizanesljiva, da ne bo ves trud zaman in naj uspe Humarjev memorial. Uživaj in ustvarjaj še naprej v ledenem kraljestvu, tudi za nas obiskovalce. Hvala Pavel …
Majda Gašperin