NeDelo - Dejan Ogrinec: Planinski vestnik: Ob 120-letnici najstarejše revije črni oblaki
Ne predvčerajšnji petek, 13., ampak v petek teden poprej so zvonili alarmi vseh barv, čakali smo sneg stoletja, zapirali so šole, nevarnost je odpihnila vrsto dogodkov. Tudi proslavo v Mojstrani ob častitljivih 120 letih izhajanja Planinskega vestnika, revije, ki velja za najstarejšo na naših tleh.
Vedno smo sicer mislili, da planinci menda ne bodo poklekali ob nekaj decimetrih snega, glede na to, da so vajeni zgaziti po gorah, da ne omenjamo naših legend, ki so plavale po himalajskem snegu tudi do pasu – a očitno smo se (z)motili.
Kakorkoli, najstarejši slovenski redno izhajajoči mesečnik je spremljevalec planincev od časa župnika Jakoba Aljaža. Tedanji redki bralci so brali o postavitvi Aljaževega stolpa vrh Triglava, o prvi koči na Kredarici in prvih poteh v visokogorje. Pozneje so podoživljali drznost prvih plezalcev doma, ko je dozorel čas, tudi na najvišjih vrhovih sveta. Planinski vestnik se je vedno veselil ob postavljanju zgodovinskih mejnikov in iskreno žalostil ob neizbežno spremljajoči tragiki uspešnih zgodb.
Ljubitelje gora razveseljuje že 120 let, odkar se je kot glasilo Slovenskega planinskega društva (SPD) v Ljubljani, v svoji prvi številki, ki je izšla 8. februarja 1895, predstavil javnosti z naslednjim programom: »Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinoslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike.«
Sidranje
V letih preskušanja narodove zavesti je mlado društvo SPD potrebovalo nekaj, kar povezuje, izobražuje, in kot tak se je Vestnik vsidral v srca mnogih, ki so v tem obdobju pomagali širiti planinsko zavest, in zdaj predstavlja najpopolnejši zgodovinski arhiv slovenskega planinstva in Planinske zveze Slovenije.
Vedno je bil ogledalo delovanja celotne planinske organizacije, gorniške kulture, odraz splošnih razmer in doživljanja gora med Slovenci. Od organizacijskih, društvenih in gospodarskih do športnih, odpravarskih ali (poljudno)znanstvenih člankov iz zgodovine (planinstva), orografije, meteorologije, glaciologije in drugih ved, na svetlo je dajal planinsko-alpinistične potopise, članke o naravi in varstvu narave, leposlovne prispevke, pesmi in slovstvene ocene.
Zanimivo, da je šele leta 2001 prešel s črno-bele notranje podobe na barvno in januarja 2010 dobil večji, format A4. Za nekatere bogokletno, za druge bogastvo. A še vedno je ohranil bistvo: bere se kot povabilo vsem, ki jim gore vračajo veselje do življenja in jih notranje izpolnjujejo.
Večino bralcev in članov ZS je zato presenetilo, da so reviji za letos ukinili najmočnejši finančni vir, to je, da se financira iz članarine. In ne, to ni bila neka slovenska pregreha ali razvada.
Bojan Rotovnik, predsednik PZS: »Ob preučevanju različnih možnosti smo se odločili, da iz članarine izključimo naročnino na Planinski vestnik, kajti ravno zaradi naročnine na PV je marsikdo v preteklosti kritiziral sistem planinske članarine. V vodstvu PZS se zavedamo, da je treba zaradi splošnega upadanja naklade tiskanih medijev in pomena Planinskega vestnika za planinsko organizacijo zagotoviti ustrezne možnosti za njegovo izhajanje, in smo sprejeli več ukrepov, med katerimi naj omenim poseben 25-odstotni popust pri naročnini na Planinski vestnik za vse člane PZS.« Stalnih naročnikov je bilo tako okoli 6000, letna naročnina na Planinski vestnik pa za leto 2015 znaša 39 evrov, člani PZS imajo popust.
V Avstriji sta v 62 evrov članarine vključena odlično zavarovanje in revija Bergauf (štiri številke na leto). Revijo, ki se v veliki meri pokriva zgolj z reklamnim trženjem. Pa ni edina takšna publikacija. Še precej drugih revij evropskih planinskih organizacij obstaja, ki jih prejemajo člani s plačano članarino vred in jih tudi drugi beremo z veseljem.
V obvestilu za javnost so odgovorni urednik Vladimir Habjan in uredniški odbor Planinskega vestnika zapisali: »Kdo bi vedel, kje so razlogi, da je od 55.000 članov PZS manj kot desetina naročnikov revije, ki jo izdaja organizacija, katere člani so ... Če to še nekako razumemo, pa ne razumemo presenetljivega podatka, ki ga je na enem od oktobrskih sestankov posredoval generalni sekretar PZS, da kar osem članov upravnega odbora, ki je sprejel to strateško odločitev, in dva člana od petih odbora za članstvo, ki je ta ukrep predlagal, niso naročniki na svojo revijo. Morda jim ni všeč vsebina PV. Tudi lahko. A če bi bilo to res, zakaj naklada od leta 2001, odkar sem s svojo ekipo prevzel urejanje revije, narašča, prej pa je bila v konstantnem upadu? In to v časih, ko skoraj vsem tiskanim medijem drastično pada naklada, spletni mediji pa prevzemajo bralce tiskanih medijev?«
Padec
Število naročnikov se bo zato seveda zmanjšalo, za koliko, se še ne ve, trenutni podatki kažejo, da verjetno za približno 30 odstotkov. Ni pa to za Vestnik prvi tak ukrep. V zgodnjem obdobju pred prvo svetovno vojno so revijo prejemali vsi člani, čeprav je predstavljala njena cena kar dve tretjini članarine. Ko so jo po vojni izvzeli, je bil padec naklade res katastrofalen, približno 75-odstoten, pa je revija kljub temu preživela in tudi zdaj verjamejo, da bo tako.
Dušan Škodič, član uredniškega odbora: »Nimamo več veliko manevrskega prostora. Z revijo se bomo še naprej trudili, kot smo se doslej, a če ne bo šlo, bomo dvignili roke. Prejšnji uredniki so se zaradi dveh vojn in nekaterih povojnih ukrepov znašli pred bistveno večjimi preprekami, kakor je ta, vendar se je v planinski organizaciji vsakokrat našlo nekaj pametnih ljudi, ki niso dopustili, da bi naša najstarejša revija ugasnila. Obljubljena imamo sredstva iz Planinskega sklada, kar naj bi pokrilo vsaj del finančnega primanjkljaja. Ne samo zunanjo prenovo, izvedli smo tudi digitalizacijo, tako da je zdaj na spletu mogoče prebirati revije vse od leta 1895 do zadnjega letnika. Odpovedano proslavo je uredniški odbor pripravljal skupaj s Planinskim muzejem, ki je dal sredstva za razstavo, propagandno gradivo in prostor. Zaradi rdečega alarma smo jo prestavili na 6. marec.«
Če opisano spominja na čudne politične ali gospodarske razmere v naši državi, ko iz zlata delamo gnoj, se morda ne motite, pa čeprav je nekdaj Kosovel trdil drugače.
Težko modri tu kaj razume, kmet še manj, norec pa itak ne razmišlja, pravijo.
Planinski vestnik – še na koliko let?
Dejan Ogrinec