NeDelo, Reportaža - Mankica Kranjec: se te vse močneje dotakne | Mojster fotografije, filmar in popotnik Slavo Vajt pri 80 letih še vedno z navdušenjem raziskuje svet.
S toplim stiskom roke me sprejme v dvanajstem nadstropju na Topniški.
Veliko okno v njegovi dnevni sobi odpira pogled na lep del Ljubljane. Steno na eni strani sobe prekriva impresivna zbirka knjig, drugo pa krasi nekaj ličnih izdelkov z vseh koncev sveta. Filmskega ustvarjalca in fotografskega mojstra Slava Vajta je ljubezen do gora, raziskovanja, srečevanja s tujimi kulturami in nenehnega odkrivanja sveta vodila tako, da je povsem zaznamovala njegovo življenje.
Ustvaril je 14 dokumentarnih filmov, soustvaril največje slovenske filmske klasike in za svoje delo prejel več priznanj doma in v tujini. Razmišljanje o dogodkih s svojih potepanj, tako po ljubljanskih ulicah kot po daljnih svetovih, je strnil v knjigi Poti in brezpotja, ki je konec minulega leta izšla pri založbi Sanje. Slavo Vajt se zdaj, pri osemdesetih, vitalno potika po bližnjih vršacih in si kmalu znova želi odpotovati na njemu ljubi konec sveta – v Azijo.
V mlajših letih je bil menda vsak mesec drugje, še najmanj v Ljubljani. »Ko me prime, takrat moram iti. Nazadnje sem bil pred tremi leti v Aziji, po teh daljnih svetovih, ki so mi najbližji,« pove. »Azijske dežele so mi všeč, a niti sam ne vem, kaj me tam tako privlači. Tisti prostor odlikujeta nekaj tisočletij stari tradicija in kultura, ki predstavljata kontinuiteto sveta. Ta pa se v vsem tem času ni prav dosti spremenil,« razmišlja o deželah, kamor se najraje vrača. V Nepal, na Tajsko, v Indijo, Kambodžo. Pravi, da predvsem zaradi ljudi. »Veste, ljudje popotnika povsod sprejmejo. Toda to se zgodi le, če začutijo, da je preprost in njim enak. Da na njih ne gleda s piedestala večvrednosti. Da ni zahodnjaško nadut. Če je odprt in če začutijo, da jih spoštuje – če je človek, ki zna gledati in poslušati –, takrat ga vzamejo za svojega. Vsepovsod bo dobrodošel in povabljen v vsako hišo. Na kavo, kosilo ali čaj,« o svojih izkušnjah spregovori Slavo Vajt.
Sam je prvič stopil čez mejo pri osemindvajsetih letih. »Spomnim se, to je bila službena pot v Trst. Tam so se vsa ta moja potovanja nekako začela,« pove z nasmehom. Z Indijo se je prvikrat srečal leta 1979. »Pred odhodom sem veliko prebral o tej deželi. Naredil sem si načrt, kako jo bom spoznal. A ko sem stopil na indijska tla, se je v trenutku vse sesulo,« pripoveduje. »Popotnik ne sme imeti načrtov. Šele ko ni obremenjen z vnaprej oblikovanimi predstavami in sodbami, lahko tamkajšnji svet in kulturo celostno doživi in sprejme.«
Živeti danes
Prepotoval je že velik del sveta, vendar se vedno rad vrne domov. V Ljubljano, na izhodišče vseh svojih poti. »Ta naša deželica je tako lepa. Ko potujem, se v meni zbirajo dražljaji, vame vdirajo množice podatkov o svetovih, ki jih obiskujem. Človek potrebuje dinamiko, potrebuje pa tudi mir. Veste, imeti mora svoje gnezdo, kamor se rad vrne. In jaz se rad vračam v Slovenijo.« Pravi, da šele ko se vrne, lahko nekako ustvari refleksije in dobi odgovore o vsem, kar je doživel in videl. »Vedno, ko sem se vrnil s poti, sem si vzel čas, da sem premislil o vsem, kar se mi je tam zgodilo. Tako sem se veliko naučil o življenju. Moj seznam pomembnosti se je z leti spreminjal, prav tako moje vrednote. A tako sem rasel,« ugotavlja.
Svoje razmišljanje nadgradi z budistično mislijo: »Pravijo, da si učitelj lahko šele takrat, ko znaš biti učenec. To gotovo drži. Človek se mora biti pripravljen učiti vse življenje. Verjamem, da je tisti, ki se je nehal učiti, nehal živeti. Ne nazadnje je človek star toliko, kolikor so stare njegove resnice.« Vajtovo notranje doživljanje sveta se je spreminjalo, toda spreminjal se je tudi svet. »Nekatere dežele, ki jih obiskujem že štirideset let, so takšne, kot so bile, in zlepa ne bodo drugačne. Medtem ko se druge močno spreminjajo. A tudi te spremembe prihajajo počasi. Denimo promet v Katmanduju – veliko več ga je, kot ga je bilo pred nekaj desetletji, in danes življenje tam teče drugače kot nekoč. A ljudje v svojem bistvu vendarle ostajajo enaki.«
Ko se dotakneva spominov, mi z izbranimi besedami razloži svoj pogled na življenje: »Sam ne živim v preteklosti, ne živim v prihodnosti. Živim danes. Živim zdaj.« Vedno je bilo tako. »Če nekaj doživim, v meni ostane občutek, ki je povezan s tem doživljajem. Zato o svojem življenju nikoli ne razmišljam kot o nizu spominov, temveč nizu občutkov sveta in njihovi polnosti.« Dogodke in zapiske s svojih potepanj, ki jih je zbiral desetletja, je strnil v knjigi Poti in brezpotja. Številna doživetja so ga zaznamovala, a izjemno zanimivi sogovornik pravi, da ni bilo posebno težko izbrati tistih najmočnejših. »Res sem veliko videl in doživel, a tisto, kar se me je na poti zares dotaknilo, še danes ostaja v meni. Te občutke sem strnil v razmišljanja, ki so vpeta v knjigo izbranih potopisov, zgodb in utrinkov. Želim si, da bi bralci med prebiranjem zmogli vzpostaviti dialog med mojimi in svojimi razmišljanji ter si tako ustvarili svoje mnenje.«
Eno s kamero
Pravi, da dogodkov v svojem življenju ni nikoli načrtoval. »Veliko sem spremljal kiparstvo, slikarstvo in druge oblike umetnosti. Kompozicija in likovnost sta mi bili od nekdaj blizu. Občutek za estetiko in lepoto me spremlja že dolgo,« pove Slavo, ki je sprva delal kot fotograf v ljubljanski Moderni galeriji. Nato je bil na nacionalni televiziji več kot trideset let snemalec, režiser, direktor fotografije in scenarist. »Časi, ko se je televizija postavljala na noge, so bili nekaj posebnega. Vsi, ki nas je televizijsko delo zanimalo, smo pravzaprav začeli iz nič. Vsi smo se šele učili in eksperimentirali. Vsi smo bili samouki. Dober snemalec mora biti sposoben sebe in kamero združiti v eno bitje. Le tako lahko ustvari dobre posnetke,« je prepričan mojster kamere, ki je v svoji profesionalni karieri sodeloval tudi s studiom Viba Film. Soustvaril je nekatere izjemne stvaritve slovenske kinematografije, med drugim Cvetje v jeseni, Povest o dobrih ljudeh, Pastirci in Boj na požiralniku. A vedno je bil željan novosti: »Lahko bi do pokoja ostal privezan na studijsko kamero, toda jaz sem imel ves čas željo po spremembah. Ko sem začutil, da je čas za nekaj novega, sem to poskušal uresničiti. Pa ne zato, da bi se komu dokazal, temveč predvsem zato, ker me je vedno zanimalo še nekaj drugega, nekaj novega.« Nič nenavadnega torej, da je tudi dokumentarne filme vedno delal o tistih deželah, ki so ga privlačile.
»Srečo sem imel, da mi je nekako skoraj vedno uspelo prepričati vodilne, da so moje včasih tudi drzne projekte odobrili,« pripoveduje.
Eden takšnih je denimo film o prvem slovenskem vzponu na najvišjo goro sveta Mount Everest. Avtorski dokumentarec Sagarmatha (Čelo neba, op. p.) iz leta 1980 je v San Sebastianu prejel tudi nagrado. In prav gorski svet je tisti, ki ga tako zelo privlači. »Ko sem bil še mlad fant, me je stric prvič odpeljal v hribe. Takrat sem se zaljubil v naravo tam gori,« omeni svoje prve stike z gorništvom. Odkar pomni, so ga privlačili odprti svetovi in vedno ga je prevzel pogled na neskončne vrhove: »Doživeti to naravo tam visoko – nad šesttisočaki – je nekaj strašansko impresivnega! Morda za koga noro početje, a za nas, ki se odpravimo v gore, je nekaj čudovitega.« Zanj je narava čarobna: »Je poštena in živi svoje življenje. Ničesar ne počne z namenom. Lahko je strašansko divja in kruta, a nikoli ni grda.« Visoko nad oblaki je menda mogoče občutiti svobodo, a umirjeni sogovornik pravi, da se svoboda pravzaprav skriva v človeku. »Mnogo ljudi je, ki so neodvisni, a hkrati povsem nesvobodni. Če se človek ves čas obremenjuje s tem, kaj je prav in kaj je narobe, kaj sme in česa ne sme, se bo zelo težko rešil kletke, v katero se je sam zaprl. Težko bo ustvarjal kakovostne odnose z ljudmi in okolico. Šele ko se bo osvobodil, bo lahko zaživel svoje življenje, četudi ga bodo drugi morda gledali malce postrani.«
K zdravniku ne hodi
Če so ga ljudje gledali postrani, se nikoli ni obremenjeval. Pred slabimi dvajsetimi leti se je tako začel ukvarjati s študijem izbranih zdravilskih pristopov – z reikijem, tradicionalno tajsko masažo, refleksologijo in akupresuro. Pravi, da k zdravniku ne hodi. Tu in tam obišče le zobozdravnika in okulista. »Sem močno taktilna oseba. Človeka se rad dotaknem in morda izhaja zanimanje za metode zdravljenja z dotikom prav iz tega,« razloži svojo odločitev, da se loti zdravilstva.
Nekaj znanja je pridobil v Sloveniji, pred desetimi leti pa se je odpravil tudi v Nepal, kjer je že usvojeno nadgradil z veščinami meditacije in budistične misli. V Bangkoku na Tajskem se je strokovno izpopolnjeval v šoli tajske tradicionalne medicine in masaže ter opravil več izpitov. »Ljudje bi si v mnogih primerih lahko zdravstvene težave odpravili sami. Veliko jih je psihosomatskega izvora. Vsak posameznik mora graditi na sebi, toda to je delo, ki traja vse življenje,« razmišlja Vajt. Potovati ne bo nehal: »Ko bom začutil, se bom znova odpravil na pot. Kdo ve, kam me bo odneslo. Morda v južno Italijo in na Sicilijo, morda nazaj na Daljni vzhod. Vleče me tudi Sahara. V svet čudovitih sipin, ki me vedno znova prevzamejo. Podobne so goram pozimi, le da so mehke. Tudi to je svet, ki je zelo krut, a do konca mehek. Takšen, da bi ga človek kar pobožal.«
Mankica Kranjec
Foto: Mankica Kranjec, Slavo Vajt