Železar - Mitja Košir: Če bi bil Triglav danes nam Slovencem to, kar nam je bil mnoga stoletja v naši davni zgodovini, potem si nihče ne bi upal pomisliti na to, da bi ga okoval v jeklo in beton.
Triglav je ljudem ob svojih mogočnih vznožjih pomenil božanstvo in niti približati se mu niso upali, ker bi s tem skalili njegov tisočletni mir in si nad svoje glave nakopali njegovo jezo, za katero so verjeli, da je pogubna. Kadar so se preko njegovih sivih ramen podili temni nevihtni oblaki, kadar so okrog njegove glave švigali ognjeni bliski in je po dolinah zamolklo bobnel grom, takrat so ljudje v svojih revnih domovanjih vroče prosili svoje božanstvo, naj jih ne prizadene z najhujšim in jim odpusti grehe, ki jih niso storili. V hudih zimah so se z njegovih pobočij vsipali v doline uničujoči plazovi in osiveli očanci, ki so poznali vse skrivnosti življenja, so ponižno sklanjali stare glave.
Bog Triglav je odločal o človeški usodi. Mitologija, porečemo danes in zaničljivo zmajujemo s svojimi, z mnogimi nazori prenatrpanimi glavami. Toda pozabljamo, da tudi mi na vse pretege častimo — boga komformizma in lagodnega življenja, verujemo v zahodnjaški potrošniški način življenja in tožimo o lastni neproduktivnosti in zaostalosti evropskega vzhoda, kjer je naše svetovnonazorsko generično bistvo in pradomovina. Radi pozabljamo, da smo tudi mi, tako kot naši predniki, produkt socialnozgodovinskega razvoja, postavljeni v prostor in čas mimo naše izbire.
Že res, da ljudje delamo svojo zgodovino, toda ne delamo je po svoji volji in materialistično pojmovana zgodovina nas uči, da nismo središče sveta in se zato ne moremo do narave, ki je del nas in smo mi del nje, obnašati despotsko. Žal pa nas izkušnje uče, da prav to delamo in še tako znanstveno utemeljena opozorila nam ne zaležejo veliko.
Naši predniki so naravo mitologizirali, a so kljub temu od nje jemali vse tisto, kar so potrebovali za življenje. To pa v njihovih pogojih in ob njihovem razvoju proizvajalnih sredstev ni bilo veliko. Zato jim ni bilo treba vedeti za ekologijo, ni se jim bilo treba bati za svoje življenjsko okolje. Gore pa so bile varne pred ljudmi, kajti Črtomirovi sodobniki so v vsakem gorskem vrhu videli domovanje kakšnega od svojih bogov. Toda v mirno slovensko deželico so prihrumeli oznanjevalci nove vere — krščanstva. Z ognjem in mečem so ubogim ljudem vcepili v glavo idejo, ki zanika vse stare bogove njihovih očetov in dedov, tiste bogove, ki so se z njimi iz širokih ruskih step selili v to gorato deželico pod Triglavom. Bog je en sam, absolutna ideja, stvarnik sveta, proč z vašim poganstvom, so jim rekli. »Kri po Kranji, Korotanji napolnila bi jezero.« Mitološka ovira na poti k goram je bila tako odstranjena. Bog v nebesih je ustvaril svet ljudi za ljudi, je bilo novo pravilo.
Preteči pa je moralo mnogo vode po strugah divjih planinskih rek, dokler se ni prav na vrhu Triglava, svete gore Slovencev, pojavil človek. Resnično pogumno srce je moralo takrat utripati v prsih štirih junakov, ki so kot prvi ljudje »odkar svet stoji« opazovali v globokih dolinah čudovito deželo, lepo vse do tja, do koder so jim segle oči.
In danes? Vrh »snežnikov kranjskih sivga poglavarja« je prepikan s klini kot jež in prepreden z jeklenimi vrvmi. Kot divja zver v ujetništvu je. Tam, kjer je pred tremi stoletji lezlo ponosnemu sinu narave, pogumnemu bohinjskemu lovcu srce v hlače, se danes sprehajajo trume bolj ali manj spretnih planincev in priložnostnih obiskovalcev gora. Tam, kjer so se pobožno križali štirje prvopristopniki in se zavedali, da stojijo na posvečeni zemlji, danes tisoči obiskovalcev vztrajno prav teh nekaj kvadratnih metrov »posvečene zemlje« spreminjajo v naše najvišje smetišče. Kaj hočemo, kultura dvajsetega stoletja. Še dobro, da Triglav res ni bog, kajti, o groza, kaj bi se zgodilo s tem ubogim slovenskim ljudstvom, če bi se on razjezil ...
Toda pustimo šalo ob strani. Dejstvo je, da naš delovni človek, ki izčrpava svoje telo in um ob delu, potrebuje aktivni počitek in ena najboljših zvrsti tega počitka je prav planinstvo, ker se dogaja na svežem zraku, hoja pa je že sama po sebi človeku prirojeno gibanje. Torej je naš cilj in naloga spraviti čim več delovnih ljudi v gore. Tako smo pri ključnem problemu, ko se moramo vprašati, kako naravo, ki jo moramo vse bolj približevati ljudem, pred njimi tudi zaščititi. Kako vse te množice potencialnih obiskovalcev narave vzgojiti v prave častilce vsega, kar je lepo — narave. Z
adnje čase se zopet pojavlja problem triglavskih žičnic, kjer prevladujeta dve alternativi. Triglavske žičnice da (kakšne, kje, kako) ali triglavske žičnice ne (raje uredimo in povečajmo triglavski narodni park). Veliko je glasov za prvo in tudi za drugo alternativo, vsiljuje pa se vprašanje, kdo bo razsodnik. Vem, živimo v družbi, ki uresničuje idejo samoupravljanja, v družbi, kjer delovni ljudje sami odločajo o svoji usodi, torej tudi o vprašanjih varstva življenjskega okolja in narave. Toda prav ob teh zadnjih vprašanjih se mi dozdeva, da tisti, ki investirajo, niso velikokrat vprašali tistih, ki jih njihove investicije zadevajo v živo. Ob množici krutih posegov v naravo je bilo bore malo takih, o katerih je izrekla svoje mnenje tudi javnost. Upam in verjamem, da v primeru triglavskih žičnic ne bo tako.
Ali so nam res lahko vzor razvite alpske dežele, kjer so gore prepredene z žičnicami in smučarski ter planinski turizem cveteta, kot le kaj? Ne vem, kajti tudi tam se že kažejo posledice njihove megalomanije in vse več ljudi beži stran od mondenih centrov, v mir poslednjih kotičkov, »kjer le tišina šepeta«. Ker po ekonomskemu razvoju za zahodnjaki zaostajamo za nekaj desetletij, se k nam šele zadnje čase tihotapijo že davno preizkušene in marsikje že zavržene ideje. Posnemovalcev je v naši ljubi domovini vedno dovolj. Da bi z žičnicami odprli Triglavsko pogorje širokim ljudskim množicam, drži. Boriti se moramo proti elitizmu, ki ga zganjajo tisti »pravi planinci«, ki se bojijo ljudi, neplanincev v svetišču miru in tišine. Toda, mnogo boljša metoda bi bila, če bi naše ljudi prepričali, kako pomembno za njihovo dobro počutje je planinarjenje, ko je človek odvisen le od svojih lastnih sil in volje. Z denarjem, ki bi ga požrli ogromni žičniški objekti, bi temeljito sanirali planinske postojanke in usposobili planinske poti. Planinsko organizacijo bi s tem dejanjem rešili iz hude zagate.
Ne smemo pa seveda pozabiti na zimsko sezono. Že nekaj zim nazaj smučarji obupujejo ob golih dolinskih smučiščih in se željno ozirajo v zasneženo goro. Kako čudovito bi bilo vijugati tiste dolge kilometre izpod Rži v Krmo, a kaj, ko je tja gor s smučmi in nahrbtnikom na ramah tako daleč. Ja, če bi bila žičnica ...
Torej žičnice! Hitro bodo rentabilne in profit bo tu. Res je, toda zopet se spomnimo, da živimo v socialistični, humanistični družbi, ki človeka postavlja na prvo mesto. Kaj je sedaj važnejše, človek in njegovo dobro počutje, ali profit. Triglavske žičnice sicer ne bodo pretirano vplivale na počutje ljudi, toda nekontroliranih posegov v naravo pri nas ne manjka in povsod je v ospredju nekakšen abstrakten profit. Za koga? Saj vendar pri nas razpolagamo le z družbenimi sredstvi, s katerimi upravlja družba v celoti. Torej moramo pri nas govoriti le o interesu vse družbe in če so triglavske žičnice v takem interesu, potem jih začnimo graditi že jutri. A kaj, ko je resnica mnogokrat drugačna. Različni privatni interesi vladajo pod geslom »vse za napredek«, a bojim se, da bo prihodnost pokazala na hude posledice tega »napredka«. Odklanjati moramo vsak napredek, ki kruto, neznanstveno posega v naravo in to v svoje dobro in srečo naših zanamcev, ki bodo sodili naše početje.
In zaključek? Dvajseto stoletje je stoletje znanstvene revolucije. Dosežke znanosti pa s pridom uporabljajo tudi tisti, ki se ne bore za dobro človeštva. A teh bo vse manj. Vse manj bo generalov, politikov in tehnokratov, ki zaslepljeni od kratkoročnih interesov pozabljajo, kako stara je že človeška civilizacija in ki zato zasluži, da se razvija v miru in pogojih, ki ji gredo. Ko bodo generali zamenjali topove za oljčne vejice, politiki politiko sile za politiko miru in tehnokrati začeli resno razmišljati, kako nahraniti dve tretjini lačnega človeštva, bo prestižni pomen izgubil svojo veljavo. Človeštvo bo mirno zadihalo zrak, kar ga bo še ostalo. Ko pa začnemo na stvari gledati iz tako širokega zornega kota, nam postanejo tudi triglavske alternative razumljivejše in rešlivejše.
Mitja Košir
Železar, 6. marec 1975