Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Svalbard - dežela polnočnega sonca (11.)

Železar - Marko Butinar: Po nekaj dneh se je vreme izboljšalo. Spet je sijalo sonce.

Mike je snemal za televizijo, vsi pa smo fotografirali vse okrog sebe. Spustili smo se na manjše snežižče, pustili tam nahrbtnike in smuči in se namenili, na vrh, ki sicer ni vrisan na zemljevidu. V skalah so nas presenetile drobne rdeče cvetke in preproga mahu in lišajev. S sedla smo po zasneženi strmini dosegli vrh. Sonce je sijalo in je bilo v zavetju prav vroče.

Ura kaže polnoč, ko fotografiramo gore nad ledenikom Aronde. Najbolj nenavaden za naše pojme je pogled na zasnežene vrhove ob obali morja, ki se izgublja na zahodu v nedogled. Več kot uro smo bili na vrhu, potem pa smo se vrnili k smučem in odsmučali do jezera na moreni. Za nekaj ur smo zadremali. Sonce je sijalo tako moč no, da so bile skoraj odveč slonove noge in vestoni, toda če je izginilo le za kratek čas, je bilo hladno. Ko smo zjutraj vstali, so bili vrhovi gora v oblakih. Vreme nam jo je še enkrat zagodlo. S smučmi se spuščamo po zasneženi moreni ledenika Aronde. Z nami vred se spuščajo tudi megle in ko smo čez nekaj ur prispeli na obalo, je že rahlo de-ževalo. Mokri do kolen smo se vrnili v našo kolibo.

Dnevi v pričakovanju lepega vremena minevajo počasi. Poredkoma se dvigajo oblaki in v soncu se zablešči svež sneg na vrhovih. Toda vrhovi in pobočja kmalu spet izginejo v oblakih. Kljub temu smo se dogovorili, da bomo še enkrat obiskali vrhove. Mike in Uroš nameravata s čolnom prepeljati Braneta in Tonača čez Tinayre fjord čim dalj navzgor proti ledeniku Mayer, kjer bi ju izkrcala, sama pa preveslala še fjord Müller in se povzpela na gore polotoka Hakoon. Z Janezom pa nameravava obiskati vrhove, s katerih naju je zadnjikrat pognalo slabo vreme. Otovorjena z opremo in hrano za dva dni sva se napotila ob obali Tinayre fjorda. V njem ni več ledenih plošč. Ko prideva do konca, ko se ledenik lomi v morje, opaziva, da voda že gloda in topi led na ledeniku. Po nekajurni hoji sva ob počivališč u na moreni ledenika, pod granitno steno.

Vreme je spet slabo, skoraj brezupno. Jug goni oblake, v sneg se nama udira do kolen. Vseeno zagaziva iz znane smeri na levo na ledenik, ki pridrsi iz krnice pod Mts. du president Fallieres in kote 1184 m, z grebenom povezane z vrhom Kilian.
Izmenoma gaziva nov sneg na ledeniku . Za nekaj pedi ga je padlo v teh dneh. Tu pa tam prisluhneva klokotanju vode v ledeniških potokih. Nekajkrat se nama udre in potem preplašena prisluhneva cingljanju ledenih sveč, ki lete v temo. Strmina je precejšnja. Kmalu sva v megli. Dobro uro se trudiva po snegu, nato pa v skalah ob robu ledenika opaziva primeren prostor za bivak. Pozno popoldne v skalah odloživa nahrbtnike. Tu sva pustila nahrbtnike, da bi se brez njih povzpela na oba vrhova , zdaj še v oblakih in v meglah. Urediva si bivak, pripraviva »Zdravko« in proti večeru zaspiva.

Toda malo čez polnoč sva že budna. Snežiti ni prenehalo in skale so na debelo pokrite z novim snegom. Dopoldne ne moreva drugega, kakor napolniti nahrbtnika in se odpraviti po zametenih gazeh čez ledenik skozi gosto meglo navzdol na moreno do skale ob obali, kjer sledi izginejo. Šele popoldan sva »doma«. Spet je plamen v štedilniku požiral les in alesundski antracit. Sušila sva se in pričakovala prijatelje. Janez si je krajšal čas z rezanjem lesa, pravi umetnik je že pri tem opravilu. Uroša in Mika pri-čakava šele proti, jutru, potem ko sta 36 ur preživela pod bivakovo vrečo, preden sta se z grebena spustila navzdol na obalo k čolnom. Tonač in Brane pa sta se vrnila premočena šele naslednji dan, ko nas je že skrbelo zanju. Prehodila sta okrog 30 km po ledenikih in se spotoma povzpela še na en vrh.

Danes pričakujemo Ödegaarda — župana Ny Alesunda , da nas pride iskat s svojo barko. Kmalu, ko smo vse pripravili , res priropota izza rta barkača s pri petim čolnom. Pozno popoldne sta se vlekla za barko dva čolna, napolnjena z našo opremo, mi pa smo sedeli v barki in se poslavljali od teh tihih, samotnih fjordov in gora nad njimi. K njim smo bili namenjeni. Delček naših želja je izpolnjen. Žal vreme ne prizanaša nikoli nikomur. Barka je zapuščala fjord. Na obzorju so se risali vrhovi. Ko smo zapluli na odprto morje in proti Ny Alesundu, pa so izginili še ti. Pred nami je bila samo še pot proti domovini.

Marko Butinar
Železar, 20. februar 1965

   Železar

 

 20.02.1965

Jlib.si 

Marko Butinar: Svalbard - dežela polnočnega sonca
Železar: podlistek od 14. novembra 1964 do 20. februarja 1965
01 | 02 | 03 | 04 | 05 | 06 | 07 | 08 | 09 | 10 | 11
 

Kategorije:
Novosti VTG SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti