Slovenec: Bog je izgnal Adama in Evo, naše prve starše, iz raja. Obdelovati sta morala mater Zemljo v potu svojega obraza. Poleti se materi Zemlji ni ravno slabo godilo, toda poletju je sledila zima — prva zima po izgonu iz raja.
Mati Zemlja je ležala, oropana vsega svojega bogastva, revna in zapuščena, gola in siva, razpokana in razbičana od viharjev. Trpljenja uboge matere Zemlje pa še ni bilo konec. Nadnjo je prihrul njen najhujši sovražnik — mraz. Zemlja je stokala in ječala pod njegovimi neusmiljenimi nogami.
Bog je videl trpljenje matere Zemlje in zasmilila se mu je. V svoji neskončni dobroti ji je sklenil pomagati. Pomignil je angelu, ki je stražil božji prestol, naj stopi bližje, in mu dejal:
»Poglej mater Zemljo! Vsa je že premrla od ledenega mraza. Pojdi k svojim bratcem in jim reci, naj kaj pametnega iztuhtajo, da materi Zemlji ne bo pozimi preveč hudo.«
Angel je odšel. Dolgo je iskal svoje bratce in jih slednjič vendarle našel na nebeškem travniku, kjer so se igrali mavrico, najlepšo nebeško igro, ki blešči samih prekrasnih barv. Božji sel jim je povedal, kaj želi Bog od njih. Angeli in angelčki so se zresnili. Angeli so si važno in resnobno podprli glave z rokami, angelčki pa so neodločno vrtali s prstki po nosu. Dolgo, dolgo so tuhtali in premišljevali, dokler ni šinila najmlajšemu angelčku pametna inisel v glavo:
»Nekaj gorkega bi moralo biti!«
»Seveda,« so v zboru potrdili drugi, »drugače bi jo zeblo.«
»Hura, jo že imam!« je vzkliknil v splošnem živžavu velik angel. »Saj veste, da se v nebeškem podstrešju suši platno, ki nam je ostalo letos od naših novih srajčk. Zakaj bi tam ležalo celo leto brez vsake koristi in čakalo, kdaj bomo spet potrebovali novih srajc? Do tedaj lahko stokrat stkemo novo platno. Zato predlagam, da ga razpukamo na drobne kosme in te kosme stresemo na mater Zemljo ...«
»Ali pa smemo to?« je podvomil angelček.
»Norček,« so se mu zasmejali veliki angeli. »Ljubi Bog nam je vendar zapovedal, da moramo materi Zemlji pomagati.«
Zedinili so se in stekli v nebeško podstrešje. Težko je šlo, toda z združenimi močmi so vendarle privalili ogromne svežnje platna na nebeški travnik. Ves dan so njihovi pridni prsti pukali platno. Da bi jim ne bilo dolgčas, so neutrudno vrteli jezičke in prepevali na vse grlo lepe pesemce.
Ko se je zmračilo, je ukazal najstarejši angel: »Za danes dovolj! Pojdimo spuščat kosme na mater Zemljo!«
Na Zemlji se je znočilo. Zemlja je bila zavita v globoko črnino. Mraz je še vedno ni izpustil iz svojih kremljev, ki so rezali mater Zemljo globoko v meso. Angeli so odprli nebeška okna in počasi stresali platnene kosme na Zemljo ...
»Mehko zavijte ubogo mater Zemljo v snežno odejo!« so sladka angelska usta lepo prosila snežinke.
»Pa veselo zarajajte preden dospete na Zemljo!« se jim je smejal poreden angelček.
»Če bi vas ljudje spraševali, zakaj ste podobni zvezdam, povejte, da prihajate iz nebes,« jim je resnobno naročal starejši angel.
In tako je pršil beli blagoslov vso noč. Zjutraj pa je zažarela mati Zemlja v tisočerih kristalih. Drevesa so voljno stegovala svoje veje v gorki snežni obleki. Kamni so veselo kukali izpod svojih belih čepic. In travniki šele! Ležali so v čisti, bleščeči belini, kakor bi bila čeznje razprostrta sama angelska oblačila iz neštetih kristalov ...
Tako je ostalo do današnjega dne. Vsako zimo imajo angelčki dosti opravka, da zavijejo mater Zemljo v gorko odejo, da ne zmrzne.
Slovenec, 17. februar 1935