Boris Štupar 30.03.1993 08:44 1253 0

Romantika se je umaknila realizmu

Dnevnik: Tomo Česen in Viki Grošelj - spor, ki opozarja, a bi ga veljalo čimprej razrešiti

Vznemirjenje, ki ga je med slovensko športno (predvsem pa planinsko) javnostjo dvignil spor med dvema našima slovitima alpinistoma, Tomom Česnom in Vikijem Grošljem, je ne le razumljivo, ampak tudi upravičeno, še bolj pa je upravičeno pričakovanje, da bosta oba velika športnika ta spor tudi čimprej razrešila. Predvsem v prid njunemu, še vedno nespornemu ugledu, pa tudi ugledu slovenskega alpinizma nasploh. Oboje seveda ne more omajati nekaj čustvenih reagiranj na eni strani in takojšen medijski odmev na drugi. Dejstvo namreč je, da tudi alpinizem že davno ni več športna panoga, ki se dogaja daleč stran od kritičnih ali pa radovednih oči javnosti, ampak zaradi vse večjih tehničnih zmogljivosti. Tudi alpinizem kot izrazito atraktivno dogajanje vstopa v ospredje javnega zanimanja. Za vsem skupaj pa seveda stoji denar. Zato je celo prav, da je spor med Česnom in Grošljem »treščil« na javno sceno.
Pomembnejša pa je tista druga razsežnost, v kateri se je porodil dvom, tisti bacil, ki razjeda od znotraj. Ali sploh še lahko verjamemo v velike uspehe naših alpinistov?
Ta dvom je najnevarnejši in kaj hitro lahko za dolgo časa zavre doslej zavidanja vreden kakovostni vzpon slovenskega alpinizma, še posebej tistega v visokih gorah. Zato naj zaplet okrog Česnovega razvrednotenja Grošljeve akcije 8000 plus in Grošljevega očitka Česnu, da je v dokaz svojega vzpona na Lotse uporabil njegove diapozitive, razrešita sama med seboj ali pa na komisiji za odprave v tuje gore pri PZS, vsem nam pa morata, tega smo namreč vredni in imamo to pravico zahtevati, s svojimi prihodnjimi dejanji dokazati, da jima velja verjeti, da upoštevata dejanje in daje veliko na besedo. Besedo, ki v alpinističnem svetu velja za svetinjo. Česnov sanjski vzpon preko južne stene Lotseja ni bil in ni vprašljiv, navkljub najrazličnejšim dvomom in podtikanjem, Grošljevih štirinajst osemtisočakov pa je prav tako vsega spoštovanja vredno podjetje, navkljub dejstvu, da je to pred njim uspelo opraviti že dvema alpinistoma. Kako bi se vsa veličastna zgodovina svetovnega alpinizma razvrednotila, ko bi za vsako prelomno dejanje zahtevali vrsto nespornih dokazov, kako malo vredna bi postala alpinistova beseda.
Pa vendar moramo, glede na tokratno izkušnjo, računati tudi na takšne, zaenkrat jim še recimo, krizne pojave. Vse kaže, da tudi v alpinizmu odslej ne bo več tako, kot je bilo. Romantika se je, kot kaže, dokončno umaknila preračunljivemu realizmu, še kako lastnemu človeku iz krvi in mesa, kot bi dejal Marjan Rožanc. In tudi alpinist je tak človek.

MITJA KOŠIR

... 3.1993