Slovenec: Sneg ... Počasi sem stopal po globeli, ogledujoč strme vzpetine gora in razsekanih prelazov.
Povsod sneg, od vsepovsod bleščijo beli kristali, ki dajejo stvarstvu domače, a hkrati tako mogočno, nedosegljivo veličastvo. Sneg ječi pod mojimi stopinjami. Čustvo popolne sproščenosti vzdrhti v meni ob slehernem pogledu na raztresene krivulje cesta, po katerih drsijo smuči stoterih. Čujem vrisk in petje, ki od časa de časa jekne od pobočij ter se razbije ob mrzlem skalovju. Vpliv te žive, svobodne narave rojeva v meni silo, ki me žene dalje, ko da bi njena moč rasla ob vsakem novem vrisku, me poganjala v razgaljeno naročje te čiste matere smučarjev, da ne zamudim njenega mrzlega poljuba.
Kakor človek, ki se mu je prvič razodela vrednost zimskega življenja, ki je s tem novim spoznanjem za veliko obogatel, sem s toplini čuvstvom dognanja dospel k Andreju. Ko mi je krepko stisnil roko ter mi pogledal v oči, se je nasmehnil:
»Ej, izgledaš mi nemiren. Bog ne daj, da bi se ti spet mudilo. Ostani, s teboj rad govorim.«
Prikimal sem. Molče sva obstala zunaj. Andrej je gledal v hrib pred seboj, po katerem se vije cesta, bela in gladka. Nad nama leži ovinek. Včasih se dvigne na njem oblak belega prahu in že zdrve sklonjena telesa smučarjev naprej. Nekateri na ovinku obstanejo ter pomahajo z roko:
»Hola, Andrej! Dobro gre, dobro!«
To je pozdrav Andreju. On dvigne roko in se smehlja. Saj skoraj vsakega pozna in kdo ne pozna njega, kateri ne prezre niti žile v smučeh, če izgleda sumljivo. To je Andrej. Še nekoliko trenutkov je zrl za njimi, potem pa se je okrenil k meni.
»Ti naši fantje! Kar vesel sem jih.« je rekel ter me prijel pod pazduho. »Pojdi, pokazal ti bom nekaj novega.«
Sledil sem. Vstopila sva v svetlo, prostorno delavnico. Začudil sem se. Krog in krog same smuči vseh velikosti. In vzdolž dolge stene so na mizah ležale po ene. Nad vsako se je sklanjal delavec ter z resnim obrazom gladil, meril ali rezal. Ko sem jih nekoliko časa opazoval, se mi je zazdela njih zatopljenost v delo tako velika in skrbna, kakor materina, kadar se sklanja nad svojim otrokom.
Andrej se je sklonil k meni. »Vidiš, vsak ima svoje delo in vsak je zanj strokovnjak. Pojdi z menoj!«
Glušeče ropotanje strojev je glušilo stopinje in glas. Varno me je peljal do zadnjega dela strojarne in obstala sva pred pravo zbirko izbranega lesa. Vsak kos je bil pripravljen za smuči v obliki grobo očiščenih desak.
»Poglej,« je zakričal meni na uho, a ga je bilo komaj čuti. »To je les, ki so si ga izbrali naročniki; vse zdravo in močno. Brez krhkih žil je in brez grč. To je važno. Vsak smučar, najsibo začetnik ali «kavelj», lahko izbere kvaliteto že v lesu.«
Vzel je eno izmed desak, jo položil na model spodnje oblike smuči ter vse skupaj potisnil skozi stroj.
»Tako. Sedaj ji je zgornja linija že dana, a zdaj ... « Z neverjetno naglico pri uporabi drugega stroja je imel v grobem smučko že izoblikovano. Pritegnil me je do stene in odprl velika vrata. Trušč strojev je nekoliko oslabel. Razgledal sem se. Med stropom in tlom prostranega, kamnitega izseka je visel ogromen kotel. Andrej se je nasmehnil moji začudenosti:
»To je parilnica, kjer se kuhajo smuči.«
Odprl je majhna vrata v kotlu. Val vrele pare je bušil ven, da sem plašno odskočil.
»Sedaj je dobro, pridi bliže,« je rekel ter zavrtel velik vijak šele sedaj sem opazil skozi vrtinec pare velik valjar s prečkami in mnogimi oddelki. Vsi so bili polni še ravnih smuči. Ko sem iz radovednosti hotel šteti, so se vratica s treskom zaprla.
»Si videl?« se je smejal. »Tu notri se dodobra prekuhajo v sami pari, da postanejo popolnoma mehke. Potem jih privijemo v modele in že morajo v sušilnico. To je najbolj važno opravilo pri izdelavi smučk, ker mora biti par popolnoma enak v krivini in ploščinski obliki ... «
»Nekateri izdelovalci jih pa krivijo nad ognjem ali pa v vreli vodi. Kaj misliš o tem?« sem mu segel v besedo.
»Ta metoda je stara,« je zamahnil z roso, zapirajoč vrata v sušilnico. »Če se smučka krivi nad ognjem, se vsekakor potrgajo nekatere žile, čeprav nevidno, katerih okvara se opazi šele pozneje v cepljenju prednjih krivin. Krivljenje v vreli vodi pa ima to slabo lastnost, da se vse staničje lesa prepoji z vodo, kar pa povzroča neenakomerno krivljenje, ker izcejajoča se voda ovira upogibajoče se žile tako, da ostanejo v dani obliki v preveč napetem stanju. Pri tem trpi les. Pri udarjanju vode se trgajo tudi vse nežne žile, kakršnih je zdrav les ves poln. Pri moji metodi pa vse te nepravilnosti odpadejo. Staniče lesa, kuhanega v pari, ostanejo vode popolnoma prazne. Bistvo lesa ostane tako rekoč nedotaknjeno in poleg tega se pod vplivom vlažne vročine tako zmehča, da mu lahko damo poljubno obliko, ne da bi se pri tem kaj poškodoval.«
Pokazal je z roko po sušilnici, kjer so stali modeli z že privitimi smučmi.
»Tu ostanejo toliko časa, da se v že oblikovanem stanju posušijo. Potem jih sprejme v delo drug oddelek, kjer se izgotovijo zadnje potankosti.«
»Kaj pa v primeru, da je sneg zelo moker? Smuči se vsekakor napojijo z vodo, in če v takem stanju pomrznejo, postanejo krhke ter se lomijo?« sem ga vprašal malce ironično, ko sva stopila v dovrševalni oddelek.
Ko se je ozrl vame, sem opazil v njegovih očeh razigran lesk. Popeljal me je k mizi, odkoder je zaudarjal neprijeten, dušeč smrad. Oba sva začela pokašljevati. Delavec je pomakal čopič v kadečo se, sluznato zmes ter jo prenašal na smuči.
»Vidiš,« je mahal Andrej, »to je pa zdravilo proti zmrzovanju smuči. Ko se enkrat ta zmes vpije v les, ni za vodo nič več prostora. Ej, mi se ne damo ugnati!«
»Kakšna zmes neki je?« sem postal radoveden.
Med glasnim smehom me je potegnil proč in rekel tiho: »Veš, nisem Američan in tudi njihove reklame sovražim. Zato mi ne zameri, če o svoji zmesi molčim.«
S tem odgovorom mi je dal mnogo slutiti. Čutil sem, da mi je marsikaj prikril, in sicer najpomembnejše točke svoje metode. Zato sem sklenil z zvijačo izvedeti kaj več.
»Kako sodiš o amerikanskih in norveških smučeh?« sem vprašal.
»Zelo so cenjene.« Andreju se je obraz čudno raztegnil. »Takšni smo pač. Kar je tujega, nam je ljubše in boljše,« je vzdihnil. »Mogoče sodim napačno. Toda na žalost imam preveč izkustva o tem, da bi ne bil tega mnenja. Če je sploh kdo prost tega predsodka, so ga gotovo naši najboljši smučarji. Sem poglej ...«
Iz omare je vzel štiri zlomljene prednje krivine ter mi jih pokazal: »Vidiš, ta dva odlomljena kosa sta inozemsko delo, ki ni vzdržalo ne Heimu, ne Jakopiču, čeprav prvemu niso služile niti dva meseca. A ta druga dva sta naše delo, s katerim sta dosegla naš Praček in Novšak rekorde. Toda ne misli, da imam namen svoje delo hvaliti. Ne. samo vesel sem uspehov naših fantov.«
Smehljaj, ki mu je med pripovedovanjem izginil raz obraz, mu je zdaj s še večjo toploto razgalil zadovoljstvo. Njegovi prsti so nežno drseli po krivinah, ko jih je polagal nazaj; še v meni se je nekaj toplo zganilo.
»Ali izdelujete vse smuči z robniki?« sem pa vprašal, ko sva stopala proti križnemu stojalu, polnem izgotovljenih smuči.
»Po želji skoraj vse.«
»Ali ne izgubi s tem prednja krivina prožnost?«
»Ne,« se je nasmehnil moji radovednosti, »ker z jeklom robimo samo do prednjih krivin, konico in krivino samo pa s trdim gumijem. S tem se kakovost smuči ne zmanjša, pač pa jim je dana še večja prožnost in odpornost.«
»Toda,« sem se čudil, »kako morete spričo dragih natančnosti in produktivne vrednosti sploh konkurirati?«
»Delo se samo hvali, to je vse. Drugič: nam ne gre za dobiček. Vesel sem, da morem ustreči našim fantom, da glede «dilc» ne bi zaostajali za inozemskimi tovariši. Končno sem pa tako tesno navezan na sport — s smučmi sem rastel — da mi je ves ta trud kar drugo življenje.«
»Ali delate po naročilih?«
»Komaj sproti zmagujemo. Nikoli pa ne hitimo površno z delom, ker mi hočemo doseči le uspeh.«
»Imate samo domače odjemalce?«
»Od vsepovsod. Belgrad, Sarajevo, Zagreb, Split in celo iz Trsta.«
V tem se je zunaj oglasila hupa avtomobila. Odšla sva ven. Poln voz izletnikov se je ustavil pred vrati. Smuči so štrlele iz avtomobila v zrak nalik ježevim konicam.
»Halo! ... Herr Meister!« je kričalo več glasov hkrati nad Andrejem, ko jim je stiskal roke. »Wir sind schon wieder da!«
»Willkommen, meine Herren!« je hitel Andrej, ves vesel nenadnega obiska.
Med občim truščem sem stisnil Andreju roko in odšel. Celo pot sem moral misliti na življenje, ki ga osrečuje s čuvstvi, kakršnih nesportnik ne pozna. Vendar sem si kljub njegovi odkritosrčnosti in ustrežljivosti venomer zagotavljal, da mi le ni vsega povedal. Vem, da je za njegovim izrazitim čelom polno misli, ki so se rodile samo za izpopolnitev smuči. Le koliko življenja je že položil vanje! Kdo bi vedel …
Slovenec, 10. februar 1935