Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Pred 120

Val 202: Če niste poslušali

 


PZS: 120 let Planinskega vestnika
5 držav, 3 vojne, 9 predsednikov slovenske planinske organizacije, 8 urednikov – in še vedno ga radi beremo!
Letošnjega kulturnega praznika, posvečenega Francetu Prešernu se zaradi koledarske razvrstitve ne zaveda toliko ljudi kot ponavadi, ko je to dejansko dela prosti dan. Se ga pa zato letos toliko bolj zavedamo v slovenski krovni planinski organizaciji, saj preznuje ...

nedelja, 8. februar 2015, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 946

leti, na današnji dan, 8. februarja 1895, je izšla prva številka glasila Slovenskega planinskega društva: Planinski vestnik.

Velja za najstarejšo slovensko revijo, ki še izhaja.

»Da slovensko planinsko društvo doseže svoj namen (izdajati, pospeševati in podpirati zanimljive planinaslovne spise in slike), sklenil je odbor 'Sl. pl. dr.' od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike.«

Mlado Slovensko planinsko društvo je v letih preskušanja narodove zavesti potrebovalo povezovalno, izobraževalno in informativno poslanstvo, ki ga je Vestnik načrtno uveljavljal med članstvom. Tak se je usidral v srca vseh, ki so v tem dolgem obdobju pomagali širiti planinsko zavest. Planinski vestnik danes predstavlja najpopolnejši zgodovinski arhiv slovenskega planinstva.

120 let Planinskega vestnika
(pripravil: Dušan Škodič, član uredniškega odbora Planinskega vestnika)

S februarsko številko obeležujemo častitljivo 120. obletnico izhajanja Planinskega vestnika, najstarejše še izhajajoče slovenske revije. Prva številka našega mesečnika je izšla 8. februarja 1895, izdalo pa jo je tedaj le dve leti staro Slovensko planinsko društvo v Ljubljani.
Z izjemo vojnih let, ko je izhajal zelo okrnjeno ali celo prenehal, je Vestnik v dosedanjih več kot 1300 številkah razveseljeval, izobraževal in kulturno ozaveščal cele generacije naših planincev. Danes ga izdaja naslednica nekdanjega SPD, Planinska zveza Slovenije.
Članstvo v SPD je v zgodnjem obdobju, se pravi še v času Avstro-Ogrske in do začetka prve svetovne vojne, pomenilo prej zaveden odnos do slovenstva in domovine kakor pa do naravnih lepot gorskega sveta. Bil je čas prebujanja narodne zavesti, ko so Nemci segali po naših gorah, in prav zaradi tega je bila ustanovljena SPD. Šlo je predvsem za zbiranje in druženje ljudi z narodnozavednimi cilji.
Kasneje se je poslanstvo planinske organizacije spreminjalo, prav tako se je spreminjal Planinski vestnik, ki je skozi vsa obdobja vseeno obdržal nekaj skupnih točk. Vedno je predstavljal uradno glasilo svoje planinske organizacije, zavzemal se je za splošno sprejete in uveljavljene družbene vrednote, skušal je biti vsebinsko raznolik ter je kljub poudarjanju nacionalnih interesov ostajal politično nevtralen. Verjetno je tudi to eden pomembnejših razlogov navezanosti dela naročnikov, ki mu ostajajo zvesti cela desetletja. Je tudi najpopolnejši arhiv slovenskega planinstva, kar ga imamo. Planinski vestnik je bil v svojih prvih letih deloma vezan na članstvo v SPD.

Njegov urednik je postal ugledni jezikoslovec in profesor Anton Mikuš, ki je v prvem uvodniku razkril namen, s katerim je SPD začel izdajati svoje uradno glasilo: "Da društvo tudi v tem oziru doseže svoj namen, sklenil je odbor "Sl. pl. dr." od leta 1895. počenši izdavati blagemu planinoslovstvu posvečen mesečnik, kateri bode objavljal zanimljiva predavanja in različne planinoslovne spise in slike. Oziral se bode časopis tudi na promet in donašal različne društvene vesti in domače in tuje turistične in planinoslovne novice ter tudi poročal o delovanju "Slovenskega planinskega društva" in sličnih društev po drugih deželah. Priobčevali bodemo tudi životopise znamenitih slovenskih hribolazcev iz prejšnjih časov, tako n. pr. o prvaku slovenskih turistov Valentinu Staniču. V nas Slovencih se je do nedavnega premalo gojila turistika, in krasote naših dežel so bile tujcem bolj znane nego domačinom. Tujci so se navduševali za prirodne lepote naših pokrajin, a domačini niso poznali biserov, kateri dičijo slovensko zemljo."
Kot lahko vidimo, je bil na začetku izhajanja v Planinskem vestniku dejansko zelo prisoten nacionalni element, v oči pa nam zagotovo najbolj pade arhaična slovenščina, s katere razumevanjem se moramo kar lepo potruditi. Seveda revija v prvih letih še zdaleč ni bila tako obsežna, kot jo poznamo danes, izhajala je v manjšem formatu in na zgolj šestnajstih straneh, tako da si komajda zasluži svoje ime. Finančni položaj je bila ves čas slab, zato so se izdajatelji že takoj zatekli k oglasnemu marketingu.

Leta 1908 je uredniško mesto prevzel dr. Josip Tominšek, mlajši brat tedanjega predsednika SPD Frana Tominška. Tominškova doba urednikovanja je trajala kar 32 let, vendar je zaradi prve vojne vihre uredil "le" 26 letnikov. Dobo njegovega urednikovanja lahko razdelimo na dva dela, med katerima je bila vojna, ko se je izhajanje začasno prekinilo. Prihajalo je do zamud pri tisku in kljub dobrim namenom je z mesecem avgustom izšla zadnja številka.
Po koncu vojne in razpadu monarhije se je marsikaj spremenilo. Slovenci so postali v Kraljevini SHS oziroma kasnejši Kraljevini Jugoslaviji končno priznani, žal pa je za novo italijansko mejo ostala tretjina našega ozemlja in prebivalcev. Po drugi strani je izginila germanizacija, zato se je poslanstvo SPD in Planinskega vestnika spremenilo.
V povojnem obdobju Planinski vestnik ni bil več vključen v društveno članarino, ampak je postal v celoti odvisen od naročnikov. Nov začetek je bil težak, prvo leto je bilo naročnikov komaj še četrtina članov SPD.
Leta 1933 je prišlo v SPD do menjave. To se je poznalo tudi pri urednikovanju, kjer so se uveljavile njihove zahteve po bolj atraktivnih (predvsem alpinističnih) vsebinah in večjem poudarku na fotografiji.

Leta 1941 je bila Slovenija kot tudi večji del Evrope okupirana. Mesto urednika v tistih nehvaležnih in nevarnih časih je prevzel pravnik in publicist dr. Arnošt Brilej. Revija je med vojno izhajala neredno in v zelo skrčenem obsegu. Objave so bile popolnoma nevtralne in vojna v člankih ni bila praktično niti omenjena, zato niso motile italijanskih niti kasneje nemških okupacijskih oblasti. Najtežje je bilo zadnje leto, saj je za celo leto 1945 izšel le relativno obsežen Planinski zbornik, ki je prostor posvetil predvsem spominu na gornike, ki so preminili v vojni vihri.

Po vojni je prišlo do poskusov sprememb v sami organizaciji, spremenjeno je bilo tudi ime revije. Tako je v letniku 1946 izšla z novim imenom: Gore in ljudje. Novo ime se pri bralcih ni prijelo, bilo je tudi precej negodovanja in po dveh letih se je na naslovnici znova pokazalo staro ime, Planinski vestnik.

Po devetih letnikih je Brilej predal mesto slavistu, profesorju Tinetu Orlu, ki je zaznamoval naslednja tri desetletja (1950–1979) in v tem času tudi uredil rekordnih trideset letnikov. Njegova doba je obsegala čas od let povojne obnove do leta, ko so naši himalajci dosegli svetovno odmeven vzpon na Everest.
Tista leta povezujemo predvsem z naraščanjem članstva PZS (ta je svoj višek doživela leta 1989, ko je štela celo 114 tisoč članov) in množičnostjo, pri alpinizmu pa napredek v svetovnem merilu. Leta 1979 je bil Planinski vestnik z ukazom takratnega maršala Tita ob 80-letnici izhajanja nagrajen z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki (kot lahko preberemo v obrazložitvi, Planinski vestnik 1979, str. 441) – za poseben prispevek k razvoju planinstva v Sloveniji.

Pod naslednjih šest letnikov (1980–1985) se je podpisoval profesor Marijan Krišelj, nasledil ga je Milan Cilenšek, ki je opravljal delo urednika vsega eno leto (1986), kar je najkrajša doba med le osmimi uredniki, ki so se zvrstili v teh stodvajsetih letih.
Marjan Raztresen je urejal revijo naslednjih petnajst letnikov (1986–2001). Med njegovim urednikovanjem so ponovno napočili časi velikih sprememb. Slovenija je dosanjala svoje sanje in postala samostojna država.

Planinstvo in odnos do planinstva sta se z novo ureditvijo nepreklicno spremenila, prav tako vrednote, za katerimi smo po novem stremeli potrošniki. Množičnost je pričela drastično upadati, v ospredje so hoteli posamezniki, v večji meri se je pojavil ekstremizem in lov na rekorde, ki je segel tudi v gore.
Poslej se je več pisalo o etiki planinstva in naravovarstvu, pojavila se je komercializacija alpinističnih odprav in tudi planinskih koč. Planinski vestnik je ob koncu Raztresnovega obdobja še vedno predstavljal glasilo planinske organizacije, katere članstvo je na prelomu tisočletja zdrsnilo že pod številko 75 tisoč.

Septembra 2001 je uredniške škarje prijel aktualni urednik Vladimir Habjan. Zavedal se je, da je napočil čas za večje spremembe, zato je okoli sebe zbral popolnoma nov uredniški odbor, ki se je postopno lotil največje prenove revije vse od začetka. Ob svojem nastopu je Habjan zapisal, da bo PV revija, "ki bralca informira o planinstvu, alpinizmu in sorodnih dejavnostih doma in v tujini, ga vzgaja, poučuje, kulturno bogati ter obvešča o dejavnostih Planinske zveze Slovenije". Takšna vsebinska raznolikost je namreč tudi splošno uveljavljena praksa večine gorniških revij po svetu. Temeljita prenova je prinesla grafično (v barvnem tisku je začela izhajati šele tistega leta), oblikovno, vsebinsko in tudi marketinško preobrazbo revije. Od leta 2010 dalje je bil Planinski vestnik tiskan v večjem formatu in s tem postal primerljiv z najuglednejšimi gorniškimi revijami v tujini. Dve leti kasneje je bila končana še digitalizacija.

Planinski vestnik je tako postal revija v pravem pomenu besede. Danes bi jo lahko opredelili, da ima značilnosti strokovno-informativne revije, ki v svojem bistvu ostaja glasilo izdajatelja. Bralca poskuša s strokovno-izobraževalnimi članki vzgajati, z leposlovjem in odlično fotografijo kulturno izobraževati, osvešča ga v okoljevarstvenem duhu in z zgodovinskimi članki pomembno prispeva k poznavanju slovenskega planinstva in njegove vloge v razburkani preteklosti. Z opisi izletov v sredici revije pa ga varno usmerja na planinskih poteh, kar je za vsakega obiskovalca gorskega sveta pravzaprav najpomembneje.

Kot enega najpomembnejših dosežkov moramo ponovno omeniti digitalizacijo vseh starih letnikov, ki so zdaj prosto dostopni na svetovnem spletu. Vodja projekta digitalizacije je bil član uredništva Andrej Stritar, končana je bila v nekaj letih. Rezultat je spletno kazalo, kjer je revija postala dostopna na naslovu www.pvkazalo.si. Tako so zdaj dostopne vse številke Planinskega vestnika z izjemo vsakega zadnjega natisnjenega letnika. Z iskalnikom in filtrom je tako možno iskanje po posameznih besedah iz naslovov in podnaslovov člankov ter po imenih nastopajočih ljudi ali gora.

Oznake: BIB, novosti, PV, pzS
eXTReMe Tracker