Boris Vogrinec: Odkar sem naredil alpinistično šolo 2011, mi je v pogovorih in poslušanjih večkrat prišlo na uho, kako je fajn plezat slapove.
Pa sem si rekel, če je pa tk fajn, potem je pa tole treba enkrat sprobat.
Pa so leta tekla, vmes mi je (navidezna) brada zrasla, postaral sem se. V budizmu učijo, da se vse konstantno spreminja ... in se je tudi pri meni.
ImagePisal se je januar, leto gospodovo 2015. Vračal sem se iz službe, malo pokličem, kaj bo kdo počel za vikend, pa smo se z Martinom, Sanelo in Mijom dogovorili, da gremo plezat v led ... jupi, sem bil vesel ... pa se bo končno zgodilo ... brada bo odpadla. Odpeljali smo se proti Visokim Turam v dolino Maltatal, ki ji pravijo tudi dolina slapov.
Bili smo prvi pod slapom. Roba je že žvenketala na pasovih, prvo sidrišče pa gremo veselo po slapu gor. Martin in Sanela sta šla v 3.r naprej, midva z Mijom pa lepo po šolsko (še ko smo se zjutraj peljali, je rekel Mijo, da moraš začeti plezat slapove kot da se učiš abecedo in začneš pri A... pa sem odvrnil ... ja seveda ... A kot SLAP.
Prva dva cuga me je nekaj zeblo v prste na nogah, potem sem se pa že ogrel (verjetno zato, ker sem črpal mrzlo energijo slapa).
Že v prvem raztežaju mi je na polici zdrsnilo, tako da sem telebnil na desno koleno ampak nič hujšega, da ne bi mogel naprej plezati. Sem pa prišel do prvega spoznanja... po ledenih slapovih je potrebno drugače hoditi, plezati in se gibati kot pa po zasneženih vrhovih in v grapah. Naprej je šlo... vendar bolj previdno... a vseeno veselo. Tako sva ga krampala navzgor po ledu, vse do pol treh popoldan, ko sva slabih 50 metrov pod vrhom sprejela odločitev, da je bolje, da obrneva, da pridemo še po svetlem dol na izhodišče. Najprej sta se spustila Sanela in Martin, ki sta splezala en cug več od naju, nato pa še midva.
Pa smo abzajlali cug po cug ... nekje vmes, ko se je že Mijo spustil do Sanele in Martina, mi je sporočil preko postaje, da je vrv prosta (tukaj moram povedati, da je moja postaja ostala nema). Nič nisem odgovoril. Nato ponovi drugič, nič, ponovi še tretjič, da je štrik fraj, zopet nič ... in potem se mi je zdelo, da bi že lahko bil na koncu štrika, pa sem preveril in vprašal preko postaje, ali je štrik fraj?... Vsi trije spodaj so se smejali, ker mi je že 3x rekel, da je štrik fraj, Mijo pa mi v šali sporoči, da je že 20 min prosta vrv.
Tolk o tem, koliko se lahko zaneseš na tehniko ... no živemu človeku se lahko vse zgodi. Pa smo prišli na začetni štant še ravno po svetlem, ko se je dan že poslavljal ... in smo izkusili slap tak kot je v vsej njegovi veličini za ta dan. Hasta la pasta.
Splezali smo slap Strannerbach, ki je precej dolg ... preplezal si en del, pa misliš, da ga je že konec, pa prideš čez ledeno polico, pa se ti odprejo nove ledene zavese in kaskade ... in je trajalo in trajalo ... pa še vedno nismo splezali vse do konca. Vse skupaj je trajalo 6ur in pol (11 raztežajev), potem pa še abzajlanje 3 ure. Od ran sem dobil modra kolena zaradi začetnega padca ... sej veste, led še nikoli ni bil mehek.
Skratka, bila je super izkušnja, za katero sem hvaležen, družba je bila top shit, za prvi slap mega bomba po dolžini oz. kot bi rekli naši sosedi ... prvo pa muško.
Plezali smo: Martin, Sanela, Mijo in Boris
Maltatal, Strannerbach (levi krak),
80º / 30º-45º, WI3, 12r, 550 m
Za na konec pa ...
Celo v praznem gozdu
Najde radost
Ker si nič ne želi ... Buda
Boris (mali Buda)