Vid Grdadolnik: V četrtek, 29. januarja 2015, smo se odpravili plezat v slap.
Idejni vodja in tudi vodja na sploh, je bil Primož, ki se mu že v začetku zahvaljujem za to lepo izkušnjo. Ideja je bila, da bi splezali Desni slap, vendar je bil preveč zaseden. Zaseden ni bil s plezalci temveč s ''pršastim'' snegom, ki je letel dol, kot neutrudljiva reka. Tako, da smo rekli, naj ''pršič'' pada, mi bomo pa raje plezali, kot padali.
Odločili smo se, da splezamo Centralni slap, ki se nahaja levo od Desnega slapa, v centru med Levim in Desnim ter prav tako v centru med levim in desnim, zato se tudi tako imenuje. Izvirna imena ...
Na začetku smo morali malo počakati, saj je pred nami štartala naveza. Lahko bi jim rekli, da sva dva študenta in morava kmalu v šolo in, če nas lahko spustijo naprej, vendar se mi zdi, da ne bi šlo skozi ... Kmalu smo bili na vrsti. Navezali smo se in Primož je začel s podvigom. Zanj prvi del najverjetneje ni bil ravno podvig. Podvig le v tem smislu, da se je dvignil. Kmalu je bil pri prvem štantu in naju povaroval.
Začetno plezanje je bilo zame lahko. Z Anžetom sva se vpela v štant. Primož pokaže, kako se ga varuje ter pleza naprej. Anže varuje. Oba sva zelo tiho, in pridno poslušava, če se bo Primož kaj javil. Ni se javil, zato Anže odloži telefon. Poslušava naprej. Slišiva krik, ki ga nisva mogla razbrati. Po večkratnih poiskusih, se le sporazumemo. Podreva varovanje ter plezava naprej. Drugi vzpon je bil že malo težji, vendar občutno manj v primerjavi s četrtim.
Tretji vzpon je šel normalno. Pri četrtem vzponu, se začne 90 stopinjska stena. Primož jo spleza in najprej začnem jaz, za mano še Anže, ki sproti pridno odvrtava vijake.
Prideva do nekakšne poličke, kjer si malo odpočijeva. Nato štartam naprej. Kmalu za menoj štarta tudi Anže in kmalu spozna, da je bila to ena slabših, če ne najslabših odločitev v tem dnevu. Namreč, jaz plezam počasi. Bilo me je strah. Strah pred višino, pred tem, da bi padel, (kako bi to izgledalo), polno je bilo stvari v glavi. Vlečem se večinoma po rokah, noge nekam čudno postavljam, vendar se počutim bolj varno, če vem, da so cepini na dobrih mestih. Anže pleza hitreje. Vmes še odvija vijake, kar mu je vzelo še dodatnih moči. Dohiteva me ... kmalu sem pristal v težki situaciji. Spodaj živčni Anže, ki mi govori, naj že splezam, saj njega ''navija'', in bi rad bil pri vrhu, mene prav tako že močno ''navija'', vrv je ravno pod kompletom zavita parkrat okoli, in to potem ven spravljati, v tistem trenutku se tudi usuje na tem slapu prš in mi gre veliko tega prša za vrat, v glavnem, v tem, danem trenutku, je bilo tame zelo stresno, a kljub temu zelo zanimivo. Vendar bolj kot sem se bližal vrhu te stene, bolj sproščeno je postajalo.
Kmalu sem videl, da je na vrhu Primož zelo sproščen in spoznal, da sem imel v glavi preveč negativno predstavo o vsem tem in da le ni tako hudo. Še en ''cug'' in smo bili pri vrhu. Zgoraj ponovimo spust po vrvi in se spustimo. Vendar te zgodbe še ni konec. Ko se spustimo do zadnjega štanta, nam že od daleč maha Marko Prezelj. No, jaz sem si to tako vzel. Mahal nam je s cepini, ko je plezal gor. Sploh ne vem, od kje nas pozna. Pripleza do našega štanta in si z lednimi vijaki naredi štant približno tri metre od nas. Anže ga takoj opozori, da bi bilo bolje, če bi vijaka zavrtal pod boljšim kotom, jaz pa ga vprašam, zakaj pleza z navadnimi cepini in ne z zlatimi, če so mu jih že dali ... Nato se spustimo in zaključimo naš podvig. Vse se je lepo izteklo, meni je bil res super dan. Zvečer smo se udeležili predavanja o vremenu, ki pa ne vem, če je bilo zame smiselno, zaradi utrujenosti.
Vid Grdadolnik
Foto: Anže in Primož