Helena Plahuta 01.02.2015 08:29 2015 0

Z Rudnega polja na Mrežce

Silvo Baznik: Petkovo sneženje in večerno opozorilo na veliko nevarnost plazov sta botrovala kasnemu odhodu iz Ljubljane.

Malce navijanja za obisk Velike planine po sneženju ni pomagalo, odločitev je bila za bolj smučarsko naravnan cilj in tako sva se okoli pol desetih ustavila na začetku biatlonskega poligona na Rudnem polju.

Nisva bila sama, še trojica je imela v mislih turno smučanje in so malce povprašali kam in kako greva. Midva sva se odpravila in pričela gaziti cel sneg, sprva po še nepripravljeni tekaški progi, nato skozi gozd. Sneg je bil nekakšen težki pršič in najine smuči so se hitro ugrezale kakšnih dvajset centimetrov in tako otežile vzpon. Pri gaženju sva se lepo menjavala in ko sva prispela pod pobočje Mrežic, naju je dohitela trojica z Rudnega polja in mirno pustila, da sva še naprej gazila v celec. Ko mi je tega bilo dovolj, sem jih povabil, da naju zamenjajo. Dva sta to storila in sedaj nama je šlo lažje. Tako smo se izmenjavali do vršnega grebena, ko je zadnji od trojke nekaj sto metrov pred ciljem prevzel štafeto, seveda najbolj spočit od vseh nas in na vrhu Mrežic smo se pridružili turnim smučarjem, ki so prispeli z Lipance.

Pogled proti Bohinjskim goram ni bil nič kaj razveseljiv. Temni oblaki so se hitro bližali. Kako prav so napovedali vremenoslovci za snežne plohe. Ne utegnem več fotografirati, hitro pospravim kože s smuči, po grlu steče nekaj požirkov čaja in že sva s prijateljem pripravljena na smučanje.

Sneg je počasen in težaven a nekako le gre. Vračava se po in ob prej prehojeni gazi in z grebena smučava v gozd. Kjer je večja strmina, smuči pridejo do dna in kar nekajkrat je slišati škrtanje pod smučmi. Manjka predhodna snežna podlaga. Kar naenkrat se oba znajdeva v snegu in z nekaj truda se le postaviva pokonci. Tudi to je element turnega smučanja, ki ga na srečo ne ponoviva več. Pri vijuganju med smrekami naju zajame snežna ploha in hitiva po strmini navzdol, da prismučava na gozdno cesto, kjer je potrebno iti rahlo navkreber. To nama pobere malce dobre volje in moči a na srečo gre nato lažje navzdol.

Še enkrat zavijeva v gozd in prismučava na tekaško progo in nato do avta, kjer zaključiva današnjo turo.

Dobro uro kasneje zagledam veselo ženo, ki naju povabi na kosilo. Je teknilo ...

Silvo Baznik