Večer v nedeljo, Gore: Zavarovanje z asistenco / Virnikov Grintavec / Mateja Mazgan / Kralj Matjaž ostaja buden še danes / Plazovi v švicarskih Alpah
Odslej zavarovanje z asistenco
Tatjana Vrbnjak: Stroški reševanja v tujini so več tisočakov, letos je v zavarovanje vključena 24-urna asistenca
Četudi izlete v planine in gore praviloma pomnimo le po lepih doživetjih, lahko gre kdaj tudi kaj narobe. Splet okoliščin, pomanjkanje izkušenj, nepremišljenost, zdravstvene težave, slabe vremenske razmere in še marsikaj lahko privedejo do nesreče ali situacije, v kateri je treba poklicati na pomoč.
Četudi pri nas gorski reševalci svoje delo opravljajo prostovoljno in brezplačno, v tujini pa je praviloma treba reševanje plačati, je bilo zavarovanje, ki ga je že doslej prinašalo članstvo v Planinski zvezi Slovenije (poleg mnogih drugih ugodnosti, kot so tradicionalni popust pri prenočevanju v planinskih kočah, nakupih vodnikov in drug publikacij, opreme in podobno, iz nje se ne nazadnje vzdržuje planinsko omrežje, denimo markirane in urejene planinske poti, koče in bivaki, kar omogoča ali vsaj olajša dostop do gorskega sveta), več kot dobrodošlo, kadar se pri "hoji v hribe" zaplete. Letos zavarovanje v primeru nesreče v tujini prinaša še bistveno novost, to je zavarovanje z asistenco.
Tujina je že onkraj meje
"Že doslej so bili člani PZS zavarovani tudi za stroške reševanja v tujini, vendar je tisti, ki se je ponesrečil v tujini, moral najprej sam plačati račun, in ko je bil postopek zaključen, je lahko vložil zahtevek za povračilo stroškov. Ker stroški reševanj v tujini po naših izkušnjah znašajo med tri in pol in devet tisoč evri, je to za nekatere pomenilo precejšnjo težavo," razlaga generalni sekretar PZS Matej Planko.
Vsaj teh skrbi ob stiski poslej ne bo več, saj se je PZS z zavarovalnico Adriatic Slovenica dogovorila, da je v zavarovanje vključena 24-urna asistenca (enako kot to velja za turistična zavarovanja za tujino). Ob potrebi se torej najprej poleg lokalne reševalne službe na 112 obvesti klicni center zavarovalnice (na številko ++386 1 519 20 20), pove številka planinske izkaznice in zavarovalnica prevzame urejanje reševalne akcije. "Kaj oziroma kako to narediti, smo zapisali na kartonček, ki ga prejme vsak član, ko poravna članarino za to leto," pravi Planko. Zavarovanec ima tako manj logističnih težav, predvsem pa mu ni treba zalagati denarja za stroške reševanja, saj jih do zavarovalne vsote direktno krije zavarovalnica in izpelje ustrezne postopke.
Kako pogosta so reševanja naših gornikov v tujini? "Povprečno je bilo v zadnjih treh letih okoli pet primerov. Tujina niso samo Dolomiti, centralne Alpe, ampak se lahko dogodki, ko pri reševanju pomagajo tuji reševalci, zgodijo praktično doma, na meji ali v naši neposredni bližini. V začetku preteklega leta smo na primer prejeli zahtevek slovenskega planinca, ki so ga na Peci po avstrijski strani reševali avstrijski reševalci - strošek reševanja je bil med 3500 in 4000 evri. Tudi Matajur, Kanin sta na meji in še mnogo drugih priljubljenih ciljev," pravi Planko.
Gornikom, ki hodijo v "tuje hribe", priporoča članarino A oziroma A+ (prva vključuje zavarovanje za Evropo in Turčijo, druga velja za cel svet), "ker po izkušnjah z računi, ki smo doslej dobivali za vračilo stroškov reševanja, zavarovalna vsota za stroške reševanja v tujini za članarino B, ki znaša 3000 evrov, ne pokrije vseh stroškov reševanja".
Članarina od 5,60 do 65 evrov
Zavarovanje stroškov reševanja za tujino z vključeno 24-urno asistenco in dodatno zdravstveno asistenco za tujino v primeru reševanja je vezano na planinske in gorniške dejavnosti do 6500 metrov nadmorske višine, ki jih običajno zavarovanje za zdravstveno asistenco v tujini ne krije - denimo tudi za alpinizem, ledno in športno plezanje (do 5000 metrov nadmorske višine), turno smučanje in drugo. In še druga novost v zvezi z zavarovanjem: ob reševanju ima član PZS krite tudi stroške zdravljenja, ki jih evropska zdravstvena kartica ne zajema (pri članarinah A in A+ do zavarovalne vsote 10 tisoč evrov, pri članarini B do 3000 evrov).
V minulih letih se je kar nekaj slovenskih ljubiteljev gora, ki so hodili v tuja gorstva, ravno zaradi zavarovanja včlanilo v Alpenverein, avstrijsko planinsko zvezo. "Zdaj je naše zavarovanje ne samo primerljivo, ampak celo boljše, saj vključuje tudi nezgodno zavarovanje za primer nezgodne smrti in invalidnosti, medtem ko avstrijsko vključuje samo reševanje in zavarovanje odgovornosti," še pravi Planko.
In kolikšna je letos članarina PZS? Članarin je več vrst, različne so glede na obseg ugodnosti in status planinca (npr. upokojenec, študent, otrok, družinski popust ...). Najvišja je članarina A+ z največ ugodnosti (65 evrov, z družinskim popustom 60 evrov), članarina B z osnovnim obsegom ugodnosti znaša 25 evrov (z družinskim popustom 20 evrov, za starejše od 65 let 18,50 evra), najnižja je za osebo s posebnimi potrebami z družinskim popustom in za predšolske in osnovnošolske otroke, in sicer 5,60 evra.
Tatjana Vrbnjak
Virnikov Grintavec (1654 m)
Janez Mihovec: Priljubljen in zaželen cilj na Jezerskem
Zimski dnevi znajo neprevetrene kotline prekriti s trdovratno meglo ali vsaj nizko oblačnostjo, ki včasih dolgo traja. Takrat se je pred mrazom in zoprno vlago najlepše zateči na kak sončen vrh. Naj ob tem opozorimo, da je ne le v visokogorju, ampak tudi v sredogorju v zimskem času potrebna dodatna previdnost, saj je podlaga zasnežena, lahko tudi zelo spolzka. To je zlasti nevarno na strmih predelih, zato se v hribe podajajmo samo primerno zimsko opremljeni.
Pri cerkvi ob Karničarjevi domačiji je prelep razgled na Jezersko kotlino
Virnikov Grintavec nad Jezerskim ponuja možnost, da se tudi v turobnih dneh, ki nas morebiti spremljajo v dolini, naužijemo nekaj zimskega sonca. V centru Zgornjega Jezerskega zavijemo na levo in se povzpnemo do domačije Karničarjev in cerkvice, od koder se odpre prelep razgled na Jezersko kotlino in Grintavce, ki se strmo dvigujejo nad njo. Pri kmetiji - tam imajo kmečki turizem - markirana pot zavije na desno in naslednji dve uri se strmo vzpenjamo. Gost bukov gozd zamenjajo smreke, še višje rastejo macesni.
Na sami državni meji markirana pot zavije nekoliko na levo in se po grebenu Karavank še naprej strmo vzpenja. Vrh gore leži tik nad gozdno mejo, tako da nič ne ovira našega razgleda. Vrh sam po sebi ni nič posebnega. Je pa odličen razglednik na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe in kot tak priljubljen cilj.
Takrat se zavemo, kako veseli so lahko Jezerčani, da žive v tako lepem kraju. Stara pripovedka pravi, da je ob stvarjenju Bog z obema rokama dajal zemljo ljudstvom na zemlji. Skoraj je že opravil svoje delo do konca, ko ob strani opazi skupino ljudi, ki so potrpežljivo čakali, da tudi oni pridejo na vrsto. Kot nagrado za njihovo potrpežljivost jih je nagradil z najlepšim koščkom: Jezerskim. Tu je res kaj videti.
Dno kotline je bilo do srednjega veka precej veliko jezero. Zaradi tega vse starodavne kmetije stojijo na robu nekdanje brežine. Potem so na Zgornjem Jezerskem prekopali in razstrelili kamnit rob in jezero je odteklo v Kokro. Na dnu nekdanjega jezera so zrasle njive, ki pa so danes večinoma travniki. Takoj nad njimi se strmo dvigajo gore Karavank in Grintavcev. Z vrha Virnikovega Grintavca je izjemno lep razgled. Megla Ljubljanske in Celovške kotline ostane spodaj, povsod okoli nas pa morje svetlobe in razgled po precejšnem delu Slovenije in Avstrije.
Tekst in foto: Janez Mihovec
Mateja Mazgan
Urška Kereži: Popotnica, adrenalinska športnica, jamarka, turna in alpska smučarka, gorska kolesarka, potapljačica, motoristka in mlada mamica
Mateja Mazgan potuje sedemnajst let. Odkar jo je oma Ivana, danes stara 82 let, iz Koroške prvič peljala na Nizozemsko, v Amsterdam. Si predstavljate najstnico in babico v rdeči četrti? "Danes si rečem, da bi se ji ob meni zlahka kdaj tudi utrgalo. Recimo, ko sem si obula rolerje in že na prvem potovanju kar za dobro uro izginila med amsterdamskimi kanali." Pa se ji ni. Dobro je vedela, da bo puberteta minila. Potrpežljivo jo je čakala in bila ob prihodu vesela, da se je vse dobro končalo. Kot se je do zdaj vsako njuno potovanje, na katera sta se odpravili enkrat letno. Vsaj tolikokrat je po svetu odšla še sama. In se je nabralo: Nova Mehika, Arizona, Utah, Kolorado, Jordanija, Sirija, Litva, Latvija, Estonija, Kanada, Japonska …
Najbrž je vedno delala vsaj dve stvari hkrati. Moralo je biti tako, saj je doštudirala turizem ter krajinarstvo in naredila pedagoško-andragoške izpite, za vsak primer pač, če bi kdaj učila, te dni zaključuje še podiplomski magistrski študij turizma in podiplomski študij na varnostnih vedah. Ob službi, študiju, športnih aktivnostih, fotografiranju in potovanjih ji zmeraj ostane nekaj časa tudi za glasbo - pri dveh godbah na pihala igra prečno flavto. Pa se je življenje šele dobro začelo.
Osebni arhiv M. Mazgan Foto: Janko Rath
Dan pred porodom na Peci
Sploh kdaj gledate televizijo in poležavate na kavču? Spite?
Ne, za poležavanje res ni časa in televizije skorajda ne gledam - kakšen film na pol leta mogoče. In na srečo veliko spanja ne potrebujem, v povprečju kakšnih pet ur na noč zadostuje.
Potem ste v veliki prednosti pred večino mladih mamic, ki jim prav pomanjkanje spanca dela največ težav. Pridružila se vam je namreč še mala Suzi.
Pravzaprav z njo spim celo več kot sem prej! (smeh)
Torej se vam je življenje vsaj za trenutek ustavilo?
To pa ne! Čeprav so mi med nosečnostjo vsi napovedovali, pametovali: boš videla, vse bo drugače. Tudi ti boš drugačna … Nič od tega ne drži. Še dva dni pred porodom sem osvojila Veliki vrh ter Veliko Zelenico po brezpotju (nad 2000 metrov) in dan pred porodom sem bila na Peci, s Suzi, ki je te dni stara leto in pol, pa sva bili pri njenih treh tednih na Uršlji gori in od tedaj na kakšnih 70, 80 vrhovih - nekaj časa sem jih še štela, zdaj jih ne več - in v dveh jamah. Vsemu se prilagodi, od smučanja, teka, kolesarjenja, plezanja, pozimi in poleti … Imam odličen športni voziček in samo, da lahko kaj opazuje, že je zadovoljna, kar potrebujeva, pa vzamem s seboj. Mislim, da tempo življenja izbirajo starši, ne otroci. Vse je odvisno od tega, koliko komplicirate.
Ampak odraščali ste v naravi, celo odmaknjeni od vasi, na kmetiji. Takšnih ljudi navadno ne vleče v svet.
Običajno je res tako, da so kmetje na svojo zemljo skorajda privezani, ne samo navezani. A ne pri nas. Videti je, da imamo drugačno naravo, ki nas zmeraj nekam vleče - že oma in deda sta po Evropi potovala od nekdaj, čeprav sta živela na eni največjih kmetij, skorajda v samoti, potujeta tudi moja starša in širša družina. Ko je deda zbolel in umrl, je bilo tako skorajda samoumevno, da zasedem njegovo mesto.
Koliko držav ste prepotovali od zadnjega preštevanja? Koliko potnih listov zamenjali, ker je zaradi žigov zmanjkalo prostora?
Skupaj 68 držav, enajst evropskih. Potnih listov žal nisem štela.
Najlepše na Aljaski
V petnajstih letih to pomeni skoraj pet držav letno. Vas človek sploh lahko vpraša, kje ste doživeli najlepše počitnice?
Lahko, ker je odgovor preprost - na počitnice ne hodim. Ležanje in brezdelje na plaži nista zame. Moje najbolj doživeto potovanje je bila zagotovo Aljaska, dežela polnočnega sonca. Povsem sama in pogosto brez telefonskega signala sem z najetim avtomobilom prepotovala 6000 kilometrov po divjini, kjer na človeka naletiš redko, veliko prej na losa ali medveda. To so kraji iz Discovery Channela, Grizli Adamsa …
Je bilo še kje podobno zanimivo?
Povsem drugače, a kljub temu zelo zanimivo je bilo na Japonskem. Ljudi - kot bi pogledala v mravljišče! Samoto sem zato iskala na gori Fuji, a še tam je nisem našla. Najbrž predvsem zato, ker sem bila za večino tokrat atrakcija jaz, na najvišji vrh Japonske sem se namreč podala v športnoelegantnih copatih, brez nogavic, v tričetrtinskih hlačah, jakni ter z manjšo torbico za osebne stvari. Na poletu so mi namreč izgubili prtljago, ki je za menoj prišla šele čez dva dni, a se zaradi tega nisem pustila motiti in sem se brez prave opreme podala na vrh japonske svete gore.
Priprave imate ali improvizirate?
Predvsem improviziram. Pred potovanjem uredim le stvari, ki jih moram, od nakupa letalske karte in vizuma do zavarovanja ter nakupa vodnika, najpogosteje Lonely Planeta, ki ga preletim, da ne bi česa pomembnega izpustila. Ostale podrobnosti uredim na poti, rezervacije prenočišč, najem avtomobila …
Ampak potovanje po nekaterih deželah je lahko zapleteno. Če prej ne naštudiraš kulturnih posebnosti, se težko izogneš težavam.
To predvsem drži za muslimanski svet. Prvič so me zato vrgli iz džamije, ker nisem bila povsem ustrezno oblečena. Ampak razlike v podrobnostih lahko spoznavaš sproti, če le po njih povprašaš domačine. Zmeraj ti pojasnijo, na kaj je treba paziti, ti svetujejo, katerim krajem naj se izogneš. V takšnih primerih je sicer najbolje, da jih obiščeš kar z domačinom, ki mu zaupaš.
Tudi finančno se najbrž morate organizirati. Denar, najpogostejša realna omejitev želja, za vas nikoli ni bil ovira?
V srednji šoli mi je potovanja plačevala oma, prispevala je tudi mama, ki ji je pomagala na kmetiji, in finančnih težav ni bilo. Ko sem začela študirati in delati preko študentskega servisa, sva si potovanja plačali vsaka zase. Zdaj sem, pri 32 letih, redno zaposlena že osem let in teh težav sploh ni več. Res je v začetku vložek v potovanja precejšen, a kasneje, če se znajdeš, jih lahko tržiš - pišem članke za različne revije, prirejam razstave, potopisna predavanja, preko centra za socialno delo predavam še na osnovnih šolah, sodelujem v projektu Simbioza in še bi lahko naštevala. Recimo lansko pot po vzhodni Evropi sem že 'odslužila' in vse, kar se bo še nabralo, dajem na stran za naslednji podvig, nič iz rednih prihodkov.
Svet je pozitiven
Prenočišče in hrana zagotovo nista najvišje na vaši lestvici potovalnih prioritet.
Nikakor! To so priložnosti za adrenalinski šport, treking, obisk hribov, potapljanje, jahanje. Pri doživetjih in spominih skratka ne varčujem, medtem ko brez obžalovanja izpustim kakšen muzej.
In kakšen je svet za vas kot celota?
Kakorkoli obračam, ga doživljam pozitivno. Tudi v njegovih temnih plateh. Naj povem primer: tajska in filipinska prostitucija mladoletnih deklic se z našega vidika zdi grozna, tabuizirana. Seveda sem jo tako jemala tudi sama, ko sem opazovala 14-letno drobno deklico in 60-letnega starčka, ki jo je zapeljeval. Ampak, veste, zapeljevala, iskala ga je tudi ona! Po nekaj urah opazovanja njunega odnosa, bili smo skupaj na letališču in na notranjem letu, sem ugotovila, da ti narodi prostitucijo jemljejo povsem drugače - kot priložnost za boljšo, lepšo, lagodnejšo prihodnost za dekleta in za njihove družine, če jih beli moški odpeljejo s seboj v Evropo, Ameriko ... Ali kot le na enkratno priložnost za zaslužek, večerjo, razkošnejše doživetje. In zelo ponosne so na to, če so izbrane, samostojne, uspešne, najbrž ne pretiravam, če rečem srečne. Resda prodajajo svoje telo, a predsodkov ob tem nimajo. Na koncu bi se težko odločila, kdo je bil bolj zadovoljen, dekle ali stranka. In v večini res lepo ravnajo z dekleti. Seveda je povsem drugače, kadar gre za zelo otroke, ki spolnosti niti še ne razumejo.
Na kateri kontrast najpogosteje naletite?
Na revščino in bogastvo oziroma blišč in bedo, ko ljudje v enem koncu mesta nimajo niti hrane in je na drugem vse v zlatu. Tako je recimo v Belorusiji, Južni Ameriki, ponekod v Afriki, v Aziji tako ali tako. Razlike med ljudmi so še najmanj opazne v osrednji Evropi, Avstraliji, na Novi Zelandiji, ponekod v ZDA. Oziroma bolje rečeno - najrevnejši niso tako na robu preživetja kot v prej naštetih. Nenazadnje je tudi pri nas revščina popolnoma drugačna kot v Indiji, Braziliji, Afriki.
Materialne dobrine uročijo
Pa vendar je veliko večji tabu, bolj se je sramujemo in tudi reveži so veliko bolj nesrečni kot v povsem revnih državah.
Drži. Ponekod, kjer živijo izključno od tega, kar si pridelajo, zašijejo, naberejo …, obupa ne srečate. A le vse dokler ljudje ne spoznajo ali ne vidijo sveta, ki se kopa v izobilju. Najpogosteje jim ga prinesejo mediji. Potem je miru, sreče in zadovoljstva konec. Nekaj je v človeku, da si želi imeti materialne dobrine, da ga uročijo, zasužnjijo in da takoj svojo srečo veže nanje. Za visoko ceno svobode.
Kje pa so se, po vaše, sledi politike najgloblje zarezale v ljudi? Državo?
Morda bo koga odgovor presenetil, a rekla bi da v Ameriko, po 11. septembru. Ogroženost in strah pred terorizmom jih povsem okupirata, inhibirata, vodita njihova življenja, pogled na svet. Mediji imajo pri tem veliko negativno in žalostno vlogo - dobesedno služijo politiki, ko zastruplja ljudi z negativnimi novicami v 95 odstotkih programa. Ostalih pet odstotkov polnijo poceni resničnostni šovi ali telenovele za poneumljanje, ki dosegajo ekstremno gledanost, čeprav so le reklame za brezglavo ceneno potrošnjo, konzumacijo. Dotolčejo še tisti preostanek osebnosti, ki je ostal optimističen ob teroristih. In tako dobimo odgovor, zakaj so reveži v državah brez medijev srečnejši.
Lahko računamo, da nas bo katera država v prihodnje presenetila, spremenila naše geopolitične predstave?
Kitajska, Japonska, pravzaprav Azija na sploh, in islamske države v tehnologijah zagotovo bliskovito napredujejo. Niti predstavljati si ne moreš, kaj vse obstaja, seveda le za izbrance, ki si igračke vseh vrst lahko privoščijo, čeprav mislimo, da smo mi razviti svet! Drugi jim le sledimo. In če islamskim državam napredek omogoča predvsem zaslužek iz naftnih bogastev, Azijce v razvoj sili preživetje. Iz boja za obstanek so naredili biznis! Japonska, recimo, zaradi svoje geografske lege deluje povsem odrezana od sveta, a je zaradi visokih tehnologij in močne vlade zagotovila takšen obseg bruto domačega proizvoda, da je danes med najbogatejšimi na svetu.
Deloholiki Japonci
In zakaj so uspešnejši od drugih?
Pri Japoncih in Kitajcih so že pregovorno delovne navade tiste, po katerih izstopajo. So totalni deloholiki - nihče si ne drzne delovnega mesta zapustiti pred svojim šefom in v službi so deset, dvanajst ur dnevno. Zato ne preseneča, da so prvi v svetu, ki so deloholizem uradno priznali kot bolezen, zato imajo posebne inštitucije, ki se s tem problemom ukvarjajo. Ampak povsem jasno je, zakaj je tako - zavedajo se, da bodo sicer živeli v nekakšnih komorah, dva metra dolgih luknjah v steni, z jogijem, televizijo in majhno nočno lučko. Podatek, da na Japonskem vsako leto diplomira dvakrat več inženirjev kot v ZDA, zato je robotika tako razvita in izdelajo več kot polovico delovnih robotov, tako dobi zelo dober smisel.
Pa otroci, kje so ves ta čas?
Dokler so še majhni, nanje pazijo najete varuške. Ko vstopijo v šolo, se zanje, iz naše perspektive, brezskrbno otroštvo zaključi in v šoli ostajajo podobno dolgo kot starši v službah. Posledice odraščanja brez topline in bližine pa so nam že znane - odsevajo jih podatki o največji stopnji samomorilnosti med mladimi.
Ste kje sploh imeli občutek, da živijo zadovoljni, celo srečni ljudje?
Težko bi rekla, da obstaja država, v kateri med ljudmi prevladuje optimizem. Prej bi rekla, da v vsaki obstajajo predeli, ki izstopajo bodisi po vedrini, zadovoljstvu ljudi ali nasprotno. Podeželje na Filipinih je zagotovo svetel primer, prav tako na Fidžiju, na Tajskem. Zanimivo, da so, z našega vidika, to predvsem revni predeli.
Kaj jih dela srečne - naravne značilnosti, tesna družinska povezanost?
Definitivno narava, ki jim omogoča, da si hrano pridelajo sami in lakote ni - potem so zadovoljni in med seboj tudi tesno povezani. A spet, kot sem že omenila, le do trenutka, ko se ne srečajo z množičnimi mediji, ki jim v mirne domove prinesejo depresivno ideologijo potrošništva.
Obe fotografiji sta iz osebnega arhiva M. Mazgan
Tri na poti, dve od teh babici
Drugi spet vztrajajo na precej nemogočih, neprijaznih delih planeta. Zakaj?
Ker so se tam rodili in se s potresi, poplavami ali sušami, hurikani, tornadi, vulkani, plazovi, ekstremnimi zimami … naučili živeti. Nanje so se navezali, jih poznajo, nenazadnje jim osmišljajo in oblikujejo življenje, ki je samo njihovo. Aborigini so lep primer - čeprav jih je beli človek izrinil v povsem nerodovitne planote, se ne dajo. Veliko večje težave nastopijo ob stiku svetov, ko sedijo pod drevesom v središču vasi ali mesta, kot so to počeli že predniki, priseljenci pa jih jezno opazujejo, ker se zažirajo v njihov socialni sistem. Kdo v resnici krade komu, se sploh ne vprašajo. Navezanost na "svojo zemljo" je enaka tudi pri nas, predvsem pri starejših generacijah. Moja oma, kljub popotniški žilici, zagotovo ne bi hotela živeti nikjer drugje.
Obe svetli, za nameček še nenavadna kombinacija v letih - neopaženi težko ostaneta. Sta imeli zato kdaj težave?
Običajno naju le opazujejo in se čudijo. Ko sva na pot po Kanadi vzeli še fantovo babico, pa smo očitno bile tako izstopajoča ekipa, da so nas na mejnem prehodu med Kanado in ZDA pregledali in preverili do potankosti. Niso mogli razumeti, kaj delamo skupaj, za piko na i še v zelo dobrem terencu, ki smo ga najele. Obravnavali so nas kot zločinke in kar štiri ure zasliševali. A se je vse dobro izteklo, na koncu so se sprijaznili, da za našo zgodbo pač ni skrita teorija zarote.
Pa v muslimanskem svetu, kjer je že ženska za volanom čudež?
Nič jim ni jasno! Ampak opazila sem, da starejše ženske veliko bolj spoštujejo od mlajših, zato sem se ob omi počutila precej bolj varno, kot če bi potovala sama.
In kaj vam oddaljen pogled govori o domovini? Kako nam gre?
Veliko, veliko bolje, kot si mislimo! Čez mejo se ne cedita med in mleko in v državah, ki tujce še vabijo, niti približno ni več tako lahko in rožnato, kot je bilo pred časom. Prijatelji v Avstraliji mi pripovedujejo, da postajajo tujci "gastarbajterji", mezdni delavci za težaška dela, saj imajo izobražencev že preveč in jih ne potrebujejo. Res pa je, da je standard višji, zato bolje živijo in si lahko več privoščijo. Tudi varnost je tista, ki je pri nas ne znamo ceniti. Ne zavedamo se velikega privilegija, da lahko sredi noči tečeš, se povsem varno sprehajaš kjerkoli, tudi v najbolj temnem gozdu, in je tvoja edina težava tema. Da ne padeš. In naši otroci na okrog še lahko varno hodijo sami, nisem prepričana, da je tako v sosednji Avstriji. Res pa je, da smo tranzitna država za kriminal, predvsem trgovino z belim blagom, zato je vprašanje, kako dolgo bo še tako. Dokler je, uživajmo. Zaradi tega moji generaciji, s sanjami o bleščečem in lagodnem življenju v tujini, zmeraj rečem - cena, ki jo plačaš, ko vse, kar poznaš in ti je pri srcu, pustiš za seboj, da se začneš na noge postavljati v tujini, je velika. Bolje se je pošteno potruditi v Sloveniji, in če v tujini lahko začneš delati v strežbi, zakaj doma pričakujemo, da bomo vsi direktorji? In to takoj!
Bi nas s katero državo primerjali? Najbrž ne s Švico?
(smeh) Nikakor, z Novo Zelandijo, deželo dolgega belega oblaka. Je razvita, ljudje so prijazni, po vrhu imajo še odličen državni sistem. No, tukaj se razlikujemo, zato je bila ta "malenkost" glavni razlog, da sem tudi jaz pomislila na selitev. Podobno je bilo še na Aljaski, zaradi neokrnjene narave, načina življenja in nenazadnje sistema. Mislim, da bi se v obeh lepo živelo, je pa res, da bi zadnjo morala doživeti še pozimi.
Svetleči črvi v jami
Kakšno je podzemlje v tujini, redko izvemo. Ga ni?
Kras je povsod, ne le pri nas, kot mnogi mislijo. A drži, da je v Sloveniji zabeleženih in odkritih že preko 11.000 jam, kaj je glede na površino izjemno. Sicer sem se v jame spustila še na Kubi, Filipinih, v Koloradu, na Cipru in Novi Zelandiji. Kubanske so se najbolj razlikovale po temperaturi - ker je stalna temperatura zunanjega zraka okoli 27 stopinj, so jame zelo tople, okoli 25, in prvič sem plezala kar v kratkih rokavih. Celo kopali smo se v eni, do njih pa potovali s konji. Tople so tudi filipinske, a so me tam še bolj presenetile jamske ptice, ki se obnašajo kot netopirji. Najbolj posebne, brez dvoma, so novozelandske jame - s svetlečimi črvi. Če ugasneš luči, se ti zdi, da gledaš zvezdnato nebo. Globoko pod zemljo.
Vas je tedaj spreletel občutek, da ste na koncu sveta?
Drugje, in to dvakrat. Prvič, ko sem stala na rtu Kolka na severu Latvije, ki ga v 90 odstotkih obdaja morje. Vendar je to točka, za katero je popotnikom že prej jasno, da jih bo na ta način presunila. Drugič, povsem nepričakovano, se je to zgodilo še na severu Islandije. Ko so mi rekli: "Od tukaj naprej ni več nič, le sneg in led."
In eskimi na Aljaski?
Tudi eskimi niso več to, kar so bili. Njihovi potomci živijo v vaseh, kot povsod po svetu. Le azijske poteze jih še razlikujejo od priseljencev. Verjeli ali ne, niti haskijev ali aljaških malamutov nisem srečala, zato sem se odpravila na tamkajšnjo pasjo razstavo. Tam pa razočaranje - pudlji!
Adrenalin se vam nenehno pretaka po krvi. Ampak nečesa vas mora biti strah?
Hmmm, hitre vožnje z motorjem. Kadar ga vozi nekdo drug, seveda. Če ga vozim sama, je čisti užitek!
Urška Kereži
DRŽAVA ZA ZAČETNIKE
Najprimernejša država za popotnike začetnike je Tajska, iz izkušenj pove Mazganova. "Tam povsod ponujajo vse, kar popotnik potrebuje. Prevoz je na vsakem vogalu, tudi vodniki, hrana, pijača ... Ničesar ni treba iskati, če niste preveč zahtevni. Pa še cenovno ugodno je."
NOVA ODPRAVA
Predlani se je s prijatelji s smučmi spustila z Mont Blanca. Bilo jim je tako zelo všeč, da so leto zatem že načrtovali spust z Elbrusa, a so ga kasneje, ker je Mazganova zanosila, preložili. Na to odpravo bodo krenili letos. "V človeški naravi je, da ko nekaj dosežemo, želimo še več. Že zdaj me zanima, kakšne načrte bomo kovali ob povratku domov."
OD BELORUSIJE DO ANDORE
V razstavišču mariborskega Hostla Pekarna, Ob železnici 16, je na ogled njena nova potopisna razstava s fotografijami, posnetimi na poti od Belorusije do Andore, kamor sta se z babico odpravili nazadnje. Razstavo si brezplačno lahko ogledate do 27. marca.
Kralj Matjaž ostaja buden še danes
Jurij Berložnik: Na ravnici Mitnek pod Peco so včeraj v čast kralju Matjažu zgradili petdeset skulptur iz snega; nedelja je namenjena otrokom
Okrog 350 razigranih graditeljev se je včeraj točno ob deseti uri zagnalo v velikanski kup umetnega snega in pričelo graditi gradove kralja Matjaža v Podpeci, v Črni na Koroškem. Narava je z zadnjim sneženjem poskrbela za pravo zimsko kuliso na ravnici, kjer so letos zgradili petdeset gradov. Pri tem so lahko uporabljali le naravne materiale in orodja na 'ročni pogon' - tako je bil umeten le sneg, za katerega se je v preteklosti izkazalo, da je najboljši gradbeni material za gradove. Njegova kompaktnost namreč omogoča, da si graditelji lahko narežejo kocke iz snega, ki so kot zidaki osnova za gradove. Pravila gradnje so letos nekoliko spremenili - strokovna komisija, s kraljem Matjažem na čelu, je ocenjevala le tiste skulpture, ki so bile tematsko povezane s kraljem in njegovo Alenčico. Druge skulpture v Matjaževi konkurenci niso sodelovale, so se pa lahko potegovale za nagrado po izboru občinstva. Občutek kot v pravljici pa je v Podpeci nastal, ko so gradove osvetlili z baklami.
Kralj Matjaž se še ni vrnil v svojo votlino, med svojimi ljudmi bo ostal še en dan. Med snežnimi gradovi bo danes bogat otroški program s snežno zumbo, otroško šov predstavo Vilina in ustvarjalnimi delavnicami. Nastopil bo Adi Smolar.
Od leta 1993, ko so v Črni prvič gradili iz snega, je nastalo že več kot 1250 gradov. Prireditev je bila v vseh letih odpovedana le lani, ko so bile vremenske razmere res neugodne. V Podpeci so v preteklih letih gradili tudi že v hudem mrazu, ob močnem sneženju, eno leto pa v povsem spomladanskih razmerah, ko je okrog sneženega gradbišča že rasel teloh. V tokratni pravi zimi zgrajene gradove si bo mogoče ogledati tudi v prihodnjih dneh. O tem, kako dolgo bodo na ogled, pa bo odločilo vreme.
Tekst in foto: Jurij Berložnik
Plazovi v švicarskih Alpah terjali življenja sedmih smučarjev
V snežnem plazu, ki se je v soboto sprožil na Piz Vilanu v švicarskih Alpah, je umrlo pet smučarjev, še dva pa sta bila huje ranjena, je sporočila tamkajšnja policija. Še dva smučarja pa sta v soboto umrla pod plazovi v drugih delih Švice.
Kot poroča francoska tiskovna agencija AFP, je do nesreče na Piz Vilanu prišlo, ko se je skupina devetih turnih smučarjev spustila po vzhodnem pobočju tega hriba v okrožju Landquart na vzhodu Švice.
Trije so umrli pod plazom, štiri ranjene pa so s helikopterjem prepeljali v bolnišnico, kjer je eden podlegel poškodbam že v soboto, še ena smučarka pa danes. Vsi so bili sicer opremljeni s signalnimi napravami, ki reševalcem pomagajo pri iskanju ponesrečencev.
Na bernskem pa sta plazova v soboto odnesla 31-letnega smučarja, ki je smučal zunaj označenih prog, ter 28-letnika, ki se je s snežno desko prav tako podal na neurejeno snežno pobočje.
Razmere v Alpah so v zadnjih dneh izjemno zahtevne, saj je zaradi večje količine zapadlega snega velika nevarnost plazov. Že v četrtek in petek so ti v Švici zahtevali tri smrtne žrtve, v francoskih Alpah pa je minuli teden pod snežnim plazom umrlo šest smučarjev. (sta)