Slovenec: Vedno več je zimskih nesreč. Z vsakim letom narašča število zimskih nesreč v planinah, in zlasti zadnja leta so le-te pogostejše kakor one pri letni alpinistiki.
Še bolj kakor poleti, velja pozimi pravilo, da je nesrečo skoraj vedno povzročil ponesrečenec sam ali pa njegov tovariš. Slaba ali nezadostna oprava, neizkušenost in v zvezi z njima prevelika lahkomišljenost, če ne morda celo objestnost je tisto, kar naravnost izziva »belo smrt« v sneženih gorah.
V spominu vseh, ki zasledujejo zimsko alpinistiko, bo nesreča, ki se je pripetila pred kakimi tremi leti v severnih apneniških Alpah. Družba petih oseb, moških im ženskih, se je podala na zimsko turo. Ko so zapuščali zadnjo vas, jih je svaril gostilničar, svaril lovec, svarili so jih kmetje: »Ne hodite naprej, še vedno naletuje sneg, mnogo ga je že zapadlo, plazovi utegnejo priti!« A oni so odgovorili: »Nič strahu, vsem plazovom smo zapovedali!« In dobro uro pozneje je ležalo vseh pet mrtvih v snegu.
Takih in podobnih primerov bi lahko navedli nešteto: Smučar, ki je zašel v megli, je nervozno iskal smeri, padel v prepad, ali zmrznil, potem, ko se je ves utrujen hotel odpočiti. Vsak si lahko poišče dovolj slučajev, če brska po planinskih revijah. Ni ga leta brez nesreč.
Nekoliko nevarnosti je navsezadnje pri vsaki večji turi: letni kakor zimski. Toda izkušen planinec se bo znal ogniti nevarnosti do tiste mere, ki je sploh mogoča, do mere, ko začne usoda svojo vlogo. Zgodovina nas namreč uči, da je velikansko večino planinskih nesreč povzročila neizkušenost in lahkomišljenost, da je med ponesrečenci prav malo izkušenih in preudarnih planincev.
Neizkušenost glavni vzrok nesreč
Predvsem veljaj načelo, da se naj ne podaja nihče pozimi na planine, kdor jih ni poleti prav do dobra spoznal. Pri vsem tem pa pomakni višinsko mero za 1000 m nižje, če hočeš računati s približno enakimi nevarnostnimi razmerami. Medtem, ko poleti večina planincev ne začenja z največjimi in najtežjimi turami, se ravno pozimi dogaja, da delajo popolnoma neizkušeni smučarji prav resne ture, iščoči snega im snežišč za vsako ceno in kjerkoli. Planinska izkušenost in izurjenost je torej pogoj, osnovni pogoj za izvrševanje zimskih tur. Kajti dognano je, da se dogaja največ nesreč na gorah, ki imajo najbolje zgrajene in zavarovane dostope, kakor n. pr. najvišja nemška gora Zugspitze.
Kdor torej nima izkušnje, naj se ne podaja po nepotrebnem v nevarnost. Pa tudi, če si kot smučar-planinec pridobil nekaj izkušnje in vaje, še ne smeš misliti, da si zrel za vsako turo. V tem pogledu zavajajo zlasti zaznamovana pota turiste v prepričanje, da je turo izvršil sam, čeprav jo je v resnici izvršil le s pomočjo društvenih potov in markacij. Brž pa, ko sneg zakrije markacije in izravna pota, je tak turist, zlasti v megli in ponoči, izgubljen. Kompasa in zemljevida nima in če ju ima, ju često ne zna rabiti. Začne tavati okoli običajno brez pravega načrta, dokler se ves izmučen ne usede in za večno zaspi. Iz tega torej zopet sledi, da ne smeš hoditi v planine, če se ne znaš orientirati s kompasom in zemljevidom.
Pravilna in popolna oprava
Važna stvar za vsakega zimskega planinca — in to mora biti vsak smučar, ki se podaja pozimi v gorsko pokrajino — je pravilna in popolna oprava. Dobri čevlji in »okusen« dres, ki je po navadi iz dobrega blaga, so sicer podlaga zimske opreme, ali še davno ne vse. Prav tako še ni volneni suknjič in vetrni jopič vsa oprava. Kakor vse te stvari dobro in dovolj varujejo med hojo in pri kratkih počitkih, so nezadostne, če iz kateregakoli vzroka ne dospeš pravočasno v planinsko zavetišče.
Poleg suhega perila imej torej vedno v oprtniku še kako volneno odejo, spalno vrečo, šator ali vsaj dosti veliko šotorno ponjavo, ki si jo vsak sam lahko napravi z malimi stroški; kuhalnik za špirit, petrolej, bencin ali meto, kajpada s primerno množino enega izmed teh kuriv. Če imaš k temu še popolno vrhnjo obleko iz kake goste in nepremočljive tkanine, pa boš noč tudi ob neugodnih razmerah nekako dobro prestal. Seveda spati ne smeš, ali k večjemu menjaje se s tovariši in še tedaj le samo prav kratko.
Megla in tema
Velika nevarnost celo za izkušenega planinca - smučarja sta megla in noč. Ne pozabi, da so zimski dnevi kratki, zato pozimi vedno zgodaj na pot! Edino, vsaj deloma uspešno sredstvo proti temi je dobra svetloba. Preglednosti pa tudi tedaj nimamo.
Plazovi
Na veliko nevarnost plazov smo že uvodoma opozorili. Naj si vsak zapiše v spomin: ni ga skoraj kraja v planinah, ki bi bil popolnoma varen pred njimi. Kdo si še ni ogledal cementne podstave starega Aljaževega doma v Vratih. Aljažu so zatrjevali domačini pred zidanjem, da plazovi do tja ne pridejo. Pa je že naslednje leto odnesel plaz vso stavbo tja čez Bistriško strugo. In ta dom je stal skoraj sredi gozda, pod razmerama dobro zarastlini pobočjem Dolkove glave. Samo stalno opazovanje plazov, njih strug in tokov more dati tu potrebno izkustvo, da lahko rečeš, prav tu, na tem kraju in ob takem času ne bo plazu.
Splošno velja pravilo: V krajih, kjer so pobočja nagnjena nad 25 stopinj, ne hodi, če leži na njih nov, neuležan smeg, razen v primerni razdalji (kadar je to seveda mogoče). Pa tudi v tem slučaju je nevarnost plazov še vedno velika. Zato hodi tam — če se že ne moreš ogniti — vedno le, dokler je pobočje v senci in ni izpostavljeno vetru, vedno pozoren na vsak pok in šum. Če vas je več, hodite posamič, zlasti v očitne plazovne struge ne stopi, preden je ni tvoj prednik popolnoma preprečkal. Pri ozkih strugah se lahko zavaruješ od ene rebri do druge z vrvjo. Samo ob sebi pa se razume, da v plazovitem svetu ne smeš hoditi na vrvi, ki samo ogroža več ljudi, ne da bi mogla pomagati.
Če pa le mogoče, se ogni nevarnosti s tem, da greš po kaki rebri, ali pa tudi po pobočju samem po zapadni črti naravnost na greben. Zmotno je tudi precej razširjeno mnenje, da je struga pravkar padlega plazu varna.
Če pa te je kljub vsej pozornosti zajel plaz, ohrani mirno kri! Smuči z nog, sicer jih potegne plaz v svojo globino s teboj vred. Roke in noge giblji kakor pri plavanju. Pri suhem plazu zapri usta in si zadržuj sapo, da te ne zaduši. Dobro je, privezati si na takih turah dolg motvoz, ki ga vlačiš za seboj. Del motvoza bo gotovo ostal na površju in kazal tovarišem pot do tebe. Če je rdeče obarvan, seveda znatno olajšuje iskanje (takoimenovani Oertlov plazovni motvoz).
Če je zajel plaz tovariša, zasleduj dobro, kam ga nese. Potem takoj na delo: s palico preiskuj sneg; čim več vas to dela, tem bolje. Če le mogoče pošlji ali kliči po pomoč. Ne odnehaj: dognano je, da so ponesrečenci še cele dneve živeli zakopani v snegu in umrli šele od mraza in onemoglosti.
Gorski vodniki
Slovensko planinsko društvo stori, kar more za dobro zaznamo in oznako gorskih potov. Ni pa mogoče, da bi bil prav vsak gorski pristop z drogovi, zazidanimi v cement, kot bi nekateri hoteli. In vendar je dana možnost, da se tudi manj izkušeni planinec lahko poda na zimsko tura. Slovensko planinsko društvo ima v vsakem pomembnejšem gorskem izhodišču svoje zanesljive vodnike. V družbi takega vodnika se brez skrbi podaš na pot.
Prva pomoč
Dolžnost vsakega, talko zimskega kakor letnega planinca je, da zna tudi pomagati v nesreči. Mala žepna lekarna naj bi bila v vsakem oprtniku. Razume se ob sebi, da naj vsakdo pozna način prve pomoči. Slovensko planinsko društvo je izdalo majhno, a izčrpno knjižico o »Prvi pomoči« dr. A. Breclja, ki stane nekaj dinarjev in ki ti omogočuje, če si jo dobro proučil, da rešiš s pridobljenim znanjem zdravje ali celo življenje sebi in drugimi.
Znamenje v sili
Planinska društva so uvedla za primer, da se nahaja hribolazec v stiski, mednarodna znamenja, ki se uporabljajo v sili. Ta znamenja obstoje v tem, da daje ponesrečenec šestkrat v eni minuti v enakih presledkih neki znak, na kar nastopi presledek one minute. Po eni minuti ponavljata znamenja spet šestkrat v eni minuti. To dela toliko časa, dokler ne pride odgovor.
Odgovor da tisti, ki je znamenje slišal, in sicer daje ta znak trikrat v eni minuti s prav tako enakimi presledki. Odgovor je treba prav tako ponavljati trikrat vsako minuto, dokler ponesrečeni ne preneha dajati znamenj.
Znaki so po okoliščinah in potrebi ali vidni ali slišni. Vidni znaki so n. pr. mahanje z robcem, kosom perila ali obleke, vejo itd. Vidnost se lahko zviša, če je predmet privezan na palico ali cepim in če se izrabljajo barvni nasprotki, n. pr. temen predmet, če je ozadje svetlo (snežišče, belo skalovje), bel predmet pa pri temnem ozadju (ruševje, travnat svet). Daleč vidni so lahko znaki z odsevno svetlobo zrcala (zajčki). Po noči so vidni znaki svetlobni, katere dajemo lahko s kakršnakoli svetilko, z gorečo suho travo, trsko, vejo, papirjem itd.
Slišni znaki so: klici, žvižgi, trobljenje itd. Vpoštevati je treba, da dela odmev ovčje meketanje često zelo podobno človeški govorici. Kadar so torej ovce blizu, je dobro dati človeškemu klicu potrebno razliko, n. pr. s kratkim dvojnim klicom v različni višini, zategnjeno, pojoče in podobno. Pri večjih razdaljah in v slabo preglednem im močno razčlenjenem ali težavnem svetu je dobro dajati vidne in slišne znake. Ponesrečeni, ozir. pomoči potreben naj zlasti ponoči od časa do časa znamenja ponavlja, da najde rešilna odprava hitreje in laže pot do njega. To naj store tudi reševalci.
Enakomernost presledkov lahko določamo z uro, pa tudi brez nje skoraj prav tako natančno, če upoštevamo, da traja izgovor n. p.r. števila 31 nekako sekundo. S štetjem 31, 32, 33 itd. torej lahko pravilno določamo presledka med klici.
Slovenec, 2. februar 1935