Dolg komentar, venDar vreden branja, saj je tegá (daru) na teh straneh malo.

MISTERIJ NAKLJUČIJ - SPOZNAJ SAMEGA SEBE

Vsak pisatelj si želi biti (prav) razumljen. Jaz tega zadovoljstva skoraj ne poznam in to pogrešam. Ne želim polemizirati s tistimi, ki imajo o mojem pisanju svoje mnenje. Naj ga imajo.

A vseeno si želim nekoga, ki bi to prav razumel. Naj razložim, kaj se mi zdi potrebno, da bi

upošteval.

Najprej nekaj dejstev, ki jih je potrebno razčistiti o osnovnem nesporazumu. ​ Bohinjska

znamenja​ , pred njimi pa že ​ Zlati rep​ , sta romana, ki bi morala soditi v žanr kriminalnega romana,

saj sem opisal primere sumov umorov, ki sem jih kot človek stroke, kriminalist (detektiv)

raziskoval. Verno sem zapisal, kako sem naletel nanje, kako sem se spoprijel z uganko, pred

katero stoji vsak kriminalist, od tega, kaj se je v resnici zgodilo, do tega, kdo je storilec. Zato sta

oba moja teksta avtobiografska. V zgodbah sem tako glavni junak kar jaz sam. V mojih zgodbah

ni nič fiktivnega, celo mistične vsebine niso fiktivne, vseeno pa moji bralci menijo, da moja dva

romana nista kriminalki. Da se tako samo bereta.

Hecno, kajne, če povem, da je neka študentka visoke kriminalistične šole dobila moj roman kot

nalogo pri magistrskem študiju. Moje delo očitno spada samo v stroko. Kriminalke so nekaj

drugega in (zato) me ne najdete med tistimi, ki so kdaj napisali kakšno kriminalko. V tipičnih

kriminalkah so zgodbe fiktivne, v njih je glavni junak simpatični bistrič, v katerega ne gre

dvomiti, da bo prišel vsem zagonetkam do konca, kot se to spodobi prekaljenemu policistu,

»staremu mačku«, ki ga ni mogoče ukaniti. Zgodbe so zato svojevrsten rebus, ki je le navidezno

skrivnosten. Tovrstna skrivnostnost nima v sebi nič magičnega. Je le trd oreh, nad katerega pa že

prihaja trd »terilec«. »Stari maček« pri reševanju takih ugank.

Pri meni je vse drugače. Na misel mi ne pride, da bi se hvalil s pronicljivostjo starega mačka. Saj

pravim: poročam! Ko sem se soočil z mojimi primeri, sem bil v policijskih vrstah še čisti

začetnik, zelenec, ki je komaj zaključil pripravništvo in je svojo stroko šele spoznaval. Ne

skrivam zadreg, s katerimi sem se soočal na tej praktično amaterski ravni. Poskušam se držati

dejstev kar se le da zvesto. Na skoraj dokumentarističen način želim biti verodostojen. Naj bralec

vidi, kaj in kako me je doletelo in čemu sem se iskreno čudil! Gotovo so kje ljudje, ki se znajo

življenju čuditi in razmišljajo ob tem podobno, kot sem jaz.

Ker jaz sem se imel res čemu čuditi! Najprej okoliščinam, po katerih so mi prišli primeri v roke.

Zdi se, da so mi prišli tako rekoč nehote. Po naključju. A tem naključjem so vedno sledila še

druga naključja, ko sem se primerov lotil. Jih začel raziskovati. Zaradi teh naključij, mimo

katerih pri svojih opisih enostavno ne morem, če hočem opisati primere verodostojno, bralca

takoj povabim k ugibanju, zakaj so me »obiskala« in se ponudila kot skrivnostno vodstvo prav

meni. Njihova skrivnostnost se mi zdi prevelika, da bi ugibal sam. Nek pisatelj, ki se je tudi čudil

naključjem, je zapisal stavek, ki sem si ga dobro zapomnil: Naključje na naključje! Preveč, da bi

bila samo naključja. Ne vem, kaj naj si mislim o njih razen tega, da naključij sploh ni.

Najmanj to, kajne? Sam bi komentiral to misel takole: če ni naključij, je ​ usoda! Kdor verjame vusodo (ker se mu »dogaja«), je deležen smisla življenja, ki ni le v njegovih rokah. Lahko se

doživi kot del tega stvarstva in je takrat eno z njim.

Bom razložil po svojih močeh.

Najprej! Ko pišem o naključjih, lahko pišem samo o večjih in manjših naključjih. O velikih, ki so

vzbudila (za)čudenje, kakršno vzbudijo čudeži, ali pa tistih manjših, ki se šele sčasoma izkažejo

kot pomenljiva, ko se povežejo z drugimi. Prej ali slej se razkrijejo. Sčasoma sem ugotovil, da

naključij sploh ni. Začenjal sem jih dojemati kot znamenja. In če naključij ni, ker se vse zgodi z

razlogom, smem zaključiti, da so mi bili vsi primeri, ki jih opisujem, kratko in malo ​ namenjeni.

Usojeni. Čakali so prav name. Če ne bi bilo tako, bi jih že zdavnaj rešili drugi. Pa niso prišli niti

zraven!

Skrivnostnost mojih zgodb zato ne more biti skrivnostnost, ki je le bolj ali manj trd oreh za

kriminalista, ki se jih loti s poklicnim znanjem in rutino. Ni tako poceni. Je mnogo večja. Saj ne,

da ne bi bili v njej tudi trdi orehi. So, ampak so samo orehi. Streti poskušam nekaj drugega.

Iščem nekaj večjega. ​ Kaj so v resnici naključja!

Mistik Sai Baba je rekel: ​ Kdor verjame v naključja, ​ ne verjame v boga. ​ Jaz pa ne morem pozabiti

bistre Bohinjke, ki sem ji podaril svojo knjigo, ker mi je bilo všeč, da jo je pohvalila. Vseeno

nisem čisto verjel, da je razumela, o čem sem pisal, ker gre za skrivnostnost »tistega zadaj«, a mi

je moj poskus komentarja prihranila z: ​ Vem! Mi rečemo temu Bog. Potem mi je pa za povrhu

prenesla naročilo za še eno knjigo, ki jo želi imeti duhovnik iz njene vasi, ker bi jo rad poslal

bratu duhovniku, ki je misijonar v Mozambiku.

Če je neki kmečki ženski jasno, kaj je tisto skrivnostno, ki me je vodilo skozi zgodbe, zakaj bi še

ugibal in se mučil s skrivnostjo! Kar se je zgodilo in v kar sem vtaknil svoj nos, se je pač moralo

zgoditi. Usodnost je skrivnostnost nadčutnega, to nadčutno pa lahko imenuješ z mnogimi imeni.

Lahko kar Bog, pa tudi prasila (Kojc), vesolje-kozmos, narava, višja inteligenca, urejevalna

inteligenca in še kako drugače. Jaz sem na začetku, ko sem bil še v zadregi, kako naj razmišljam

o naključjih, to skrivnostnost imenoval »tisto zadaj«. Tisto za videzom stvari. Nisem imel še

distance do posameznih naključij. Zdaj vem, da je s to zadevo tako, kot je s pikami na ekranu, ki

se jim reče piksli. Posamični piksli niso še nič. Šele množica njih se sestavi v sliko, vidno s

primerne distance. Meni se je slika izostrila šele z distanco do življenja, ki jo pridobiš, ko se

zaveš, da zaključuješ življenje. Zdaj, ko vem, kaj in kako sem živel, res lahko poiščem tisto, za

kar menim, da mi je bilo usojeno. Se bom kar ponovil: Res mi ni vseeno, če tega ne bi povedal.

Ker je usodnost mojih bohinjskih zgodb rdeča nit, ki je vtkana kot povezovalno tkivo v vsako od

njih, moram povedati, kje je njen začetek. Kje se začne navijati v svoj klobčič. Gre za dogodek,

ki se seveda zdi naključen.

Star sem bil kakšnih 15 let in oče je verjetno menil, da bo luštno, če me nekam pelje in mi

pokaže kraj, ki ga je odkril, pa si zaželel, da navdušenje nad njim deli še s kom. S planine

Uskovnice, kjer smo počitnikovali, sva šla po gozdni poti v globoko samoto gozda. Zdelo se je,da kar tja nekam sredi ničesar. Nenadoma se je gozdna pot končala in stopila sva na manjšo jaso,

sredi katere je zelo presenečalo človeško bivališče, ki je kazalo klavrno podobo zapuščenosti in

že vidnega propadanja. Vseeno pa so bili tam tudi res navdušujoči razgledi, ki so se ponujali vse

naokrog. To je bilo tisto, po kar sva prišla. ​ Lepo, a ne?! ​ me je oče pozval, naj se mu pridružim v

občudovanju in se mu tako oddolžim za dober namen, da mi naredi lep dan. Občudovanje mu je

kar žarelo v očeh, a je potem, ko sva se naužila razgledov in sva že odhajala, vseeno rekel: ​ Je res

lepo tu, ja, ampak divje! Tukaj ne bi bilo za živeti.

Pravzaprav odveč pripomba, saj je hiša sredi jase že sama po sebi to govorila. To, da so neki

ljudje tu že poskušali živeti, je bilo več kot očitno. Tega pa, da jim nekdo tu ni dovolil živeti,

prišel sem in jih pobil, ni noben od naju niti slutil. Da sva stala na kraju zločina, sem zvedel več

kot desetletje pozneje, ko sem v kraju, za katerega je oče rekel, da tam ne bi bilo za živeti, hotel

prav to. Kraj me je očitno takoj sprejel in me ni več spustil. Tam je bila zgodba o storjenem

zločinu. S takimi zgodbami pa sem se začel poklicno ukvarjati. Še več. V ta kraj, Zatrep, sem

prišel z zgodbo, ki je bila skoraj zgodba-dvojček, ki se je zgodila tu. Obe zgodbi sta se zgodili

kot posledica obračuna med raubšicarji. V obeh zgodbah so bili trije krvniki. Nikoli ni nihče od

njih odgovarjal za zločin, ker sta zastarala. Ne bi jih bilo sploh potrebno raziskovati. Če sem to

vseeno naredil, sem to počel v resnici samo zase. Za svojo dušo. Po volji tiste skrivnostnosti.

Napisal sem, da sem skozi te zgodbe opravil s svojo iniciacijo. Moški ni moški, če je ne opravi,

so vedeli včasih. Jaz pa sem se srečal s pravimi moškimi. Če že ne z živimi, pa z njihovimi

dušami. Včasih v Bohinju še zelo živa vraža, da duše pokojnih, ki so umrli na tak mučeniški

način, kot so žrtve, katerih usodo sem raziskoval, iščejo pomoč pri živih. In če sem že živel v

Zatrepu, niso imele daleč. Imele so me pri roki. Vraževerje je vera v pomen znamenj. Je torej

vsaj tiho, zelo osebno prepričanje, da naključij ni. Tako bi prav lahko (vraževerno) verjel, da so

me moji primeri poiskali, ker so rabile duše umrlih pomoč. Priklical me je tisti, ki so ga v

Zatrepu ubili, da mu ponovno pozidam hišo in mu delam družbo tam sredi gozda, ena od njih mi

je pa dala še posebno misliti, da me je res obiskala. To je zgodba Matilde, domačinke, ki so jo

zaman iskali tri leta, jaz pa sem jo našel na svoj rojstni dan, ki ga imam tretjega v mesecu. Našel

sem njeno lobanjsko kost v svojem vodnem zajetju. Najdba je bila tako čudežna, da nekateri

domačini baje niso hoteli verjeti, da je bila »naključna«. Našel je, ker je vedel, kje mora iskati! -

Tam, kjer jo je ubil!

Bohinjci še zdaleč niso rahločutni ljudje. Mnogi od njih so potuhnjeni raubšici. Vajeni

tiholazništva in skrivnega pobijanja od malih nog. Ubiti gamsa ali človeka menda ni velika

razlika. Temu se da baje hitro privaditi. Človek pa sklepa po sebi... A če se vrnem k svojim

dušam. Matilda »je prišla k meni na pomoč« tudi v kontekstu skrivnostnosti, ki je tudi vraža

numerologije. Številke tri! Ta številka se pri meni pojavlja mnogokrat. Tri krat 35 let. Trije

skrajni kraji v Bohinju, kjer sem iskal odgovore na tam storjene zločine in ki lahko predstavljajo

trikotnik, če bi jih povezal. Bohinjski trikotnik, kot skrivnost, podobna Bermudski. Res spet

samo ena vraža več? V mojih zgodbah je večkrat omenjena vraža o kvatrah; - tistem zloveščemčasu, ko zlo kar preži na (neprevidnega) človeka. Moji primeri so se zgodili prav v kvatrah.

Dogajale pa so se mi tudi stvari, ki jih raziskuje parapsihologija. Če jih doživiš, so res kot

javljanje duš umrlih. Tistega, ki so ga ubili v soteski, sem ​ slišal​ ! Za trenutek sem njegovo smrt

podoživel na rekonstrukciji umora tako živo, da sem ga zaslišal, kot bi bil takrat, ko se je vse

tisto zgodilo, prisoten kot priča. Storilec je namreč lagal, da ni streljal nanj, ampak na gamsa.

Takrat se mi je oglasil v tisti muki, ki jo je moral preživljati kot človek, ustreljen v trebuh. V

strahovitih bolečinah. Bil sem priča nečemu, kar se je zgodilo davno. Sedem let pred mojim

rojstvom. Sedem je pa spet magično število, kajne. Ko sem spoznal morilčevo ženo, mi je

povedala, da je ubitega sanjala tisto noč, ko se je umor zgodil. Sanjala je, kako ga je srečala in

kako ji je rekel, naj gre z njim, ker ji hoče pokazati, kje leži. Sanje so bile še po 35 letih tako

žive, kot bi sanjala prejšnjo noč. Verjel sem ji, ker sem ji rekel: ​ Gospa, jaz sem ga pa slišal. Duše

umrlih se ne menijo za čas. Ne za danes ne za jutri. Stik z dušami je lahko stik tukaj in zdaj, ne

glede na to, kdaj so se stvari, ki si jih delite z njimi, zgodile. Šamani znajo potovati k njim in z

njimi. Pa regresoterapevti. Jasnovidci... Tega ni malo. Sam sem se temu le malo približal. Samo

oplazilo me je, ko sem iskal nekaj bolj ali manj na slepo. Še to, kar sem iskal kot bivši

kriminalist, me je presenetilo z vsebinami, ki jih nisem razumel, le začutil. Predvsem sem se

vsemu, kar mi je Bohinj ponudil, čudil.

Na koncu tega potovanja, ko so moje knjige izšle, sem začel iskati literaturo o dušah. Na nek

način se je ponovila zgodba o tem, kje vidim začetek klobčiča svoje usode: pri izletu, ki sva ga

naredila z očetom v Zatrep. To sem odkril šele leta pozneje. Isto se je ponovilo leta 2004, ko sem

pisal Zlati rep. Prav takrat je izšla knjiga Franka Josepha Pomen naključij v vašem življenju. Kaj

bi dal takrat, ko sem pisal, za to, da bi mi prišla ta knjiga v roke. Koliko mučnega

samoizpraševanja o »tistem zadaj« bi mi bilo prihranjenega! Ne bi se mi bilo treba bati, da me

bodo imeli moji bralci za čudaka, ko bodo brali o dogodivščinah, v katerih skritega pomena

nisem razumel. Če bi takrat vedel za to knjigo, bi svoje romane verjetno napisal drugače. A se je

očitno tudi to moralo zgoditi tako, kot se je zgodilo. Svojo usodo mora pač vsak sam (po)iskati,

ker dve nista enaki. Vsak mora sam odkriti, kaj je bilo njegovo poslanstvo. Ni vsak Churchill, ki

je javno povedal, da se zaveda svoje usode. Nima vsakdo tako znamenite usode. Ima pa zagotovo

svojo, ki mu je (ali bi mu) osmislila življenje. Samo iskati je treba. Vztrajno. S srcem

(intuitivno). Ne s tisto pametjo, ki si domišlja, da ni tako velikih skrivnosti na tem svetu, ki se jih

ne bi dalo raziskati. Knjiga Pomen naključij govori prav o tem, zakaj se naključja razodevajo kot

tisto, kar še tako nabrušeni pameti ni dosegljivo. Kar je stvar drugačnega dialoga. Verjetno res z

Bogom. Knjigo tistemu, ki je tale moja pojasnila prebral, toplo priporočam.

Naj navedem nekaj misli, ki pojasnjujejo tisto, kar mi je pri pisanju manjkalo.

SINHRONOST

Termin je uveljavil C. G. Jung. Imamo izrek, ki ponazarja vsebino tega pojma: ​ Mi o volku, volk

iz gozda! Gre za sovpadnost najmanj dveh stvari ali dogodkov, ki se vsak zase zdi naključen

(nezadosten), skupaj pa ponudita razlago nekega do tedaj prikritega smisla. Smisel se pojavi kotopozorilo (nagovor) prav določenemu naslovniku, da ga prejme kot sporočilo »tistega

nadčutnega«, kar poimenujemo kot višja inteligenca, prasila itd. Znana je anekdota, na podlagi

katere je Jung odkril skrivnostnost sinhronosti naključij. Na šipo njegove ordinacije je trkal hrošč

ravno takrat, ko je analiziral pomen sanj svoje pacientke. Sanjalo se ji je nekaj prav o skarabeju.

Jung je hrošča ujel in ga ponudil pacientki: ​ Tu imate vašega skarabeja, je rekel. Analiza je potem

gladko stekla.

SKARABEJ

SKARAB pomeni po egipčansko »On, ki nastaja«. Hrošč se v jutranji svetlobi lesketa kot zlato

in s tem simbolizira nekaj, kar se poraja. Trenutek čarovnije. Predstavlja boga Kheprija, boga

vstajenja. Egipčani so nosili amulete skarabeja, da bi privabili Kheprijevo moč preroditve.

SINHRONOST V SIMBOLIH ALI KODE SINHRONOSTI

Obstajajo pomenljiva naključja iste vrste (Joseph jih kategorizira v več skupin), na podlagi

katerih lahko začnemo sklepati o »sporočilu«. Smislu, ki pa ni nujno takoj »razberljiv«. So zelo

osebna in razlagati jih mora znati le tisti, ki jih zazna; - se jih ove. Če jih odrine, hitro zbledijo in

s tem izgubijo pomen. Numinoznost naključij se stopnjuje, ko se povežejo v niz.

Nobeno ni nepomembno. Kot posamična so lahko kot pike (piksli), sčasoma pa se izostrijo kot

slika na ekranu. To je slika posameznikove usode. Stari Grki so ji rekli moira.

MOIRA

Grška beseda za »višji klic«, - namig, kaj je resnično človekovo poslanstvo, ki ni nujno povezano

z njegovim poklicem, zlasti ne z delom, ki ga opravlja za to, da bi preživel. Filozofi in teologi

iščejo splošna načela usodnosti, ki bi veljala za vse, a so njihova prizadevanja jalova, saj je vsak

od nas enkraten, kot je enkraten naš prstni odtis. Tisto, kar je res za enega, ni nujno res tudi za

drugega. Tisto, kar je res za nekoga, se razodeva v sinhronosti. Po sinhronosti si vesolje

prizadeva sporazumevati z vsakim od nas, zato je vedenje (zavedanje), ki ga najbolj

potrebujemo, zavito v osebna sporočila, ki nam jih pošilja.

DISCIPLINA ETRUSCA

je duhovni povzetek visoko razvite kulture Etruščanov, ki je bila uničena z nastopom krščanstva.

Z njim je bila zavržena kot »nesmiselno vraževerje zaostale rase«. Etruščani so rešili skrivnost

sinhronosti bolj uspešno kot vsi filozofi, teologi in psihiatri, z Jungom vred. Verjeli so, da je

snovno vesolje in vse v njem (neživo in organsko, od najmanjše podrobnosti do največjih

struktur) medsebojno povezano z nevidno urejevalno močjo, ki postavlja in uveljavlja nekatere

splošne zakone. Ta urejevalna moč vesolja združuje snov v neskončnost namenov, sublimiranih

v enem samem, najpomembnejšem namenu: nadaljevati in neprestano posegati po višjih ravneh

izboljšane organizacije. Kako? V ponavljajočih se ciklih s stopnjevano močjo v vsakem

izpolnjenem ciklu. Snovno vesolje naj bi bilo prežeto z nevidno vzporedno sfero, ki ureja vse

naravne pojave. Tesno je povezana tudi z mislimi in usodo.V starem svetu so bila pomenljiva naključja jedro vseh višjih duhovnih ved. Njihova udejanjanja

so razumeli kot ​ znamenja​ . Obstaja torej povezava med posamezno dušo in dušo sveta. Jung je

pokazal na sorodstvo nezavednega z vso živo in neživo snovjo. Pomenljiva naključja prinašajo

karizmatično izkustvo, ko vzpostavljajo manjkajočo vez z duhovno resničnostjo. Obenem je to

pot do sočutne skrivnosti, ki izraža svojo pozornost v osebno namenjenih simbolih. Ponuja

kozmično vodstvo in zbuja prepričanje, da nas nagovarja duh obstoja (vsega), pa tudi pomaga, da

v najglobljem kotičku biti prepoznamo pravico do bivanja, saj smo pomemben in nujen del

skrivnostnega načrta, ki je nekaj neločljivega z našo usodo. Celotnost mozaične podobe nam je

nedojemljiva, ker stojimo preblizu. Ko zunanji in notranji svet časovno uskladimo, dosežemo

notranje središče osebnega miru. Kotiček spokoja. Sveto najsvetejšega. Božja katedrala stoji v

človeškem srcu. Sinhronost lahko razumemo kot najvišji cilj vsake veroizpovedi; - kot osebno

religijo vsakega posameznika, ker so to naši čudeži in razodetja, namenjena nam, da v nas

prebujajo in utrjujejo gotovost v duhovne razsežnosti stvarnosti, ki jo živimo. Sinhronost je

religija brez dogme. Vsak moški je svoj svečenik, vsaka ženska svoja svečenica. Najvišja

avtoriteta je ​ Oblikovalec narave. Ne papež, ne guru. Spoštovanje sinhronosti vtisne duhovno

samozavest in podari modro samospoštovanje. Nobena religija si ne bi mogla želeti več in redke

so to dosegle.

Največja spoznanja so tista, ki se dotikajo samo nas samih (Emerson). Vse, kar želimo in

potrebujemo, je skrito v nas. Pomenljiva naključja so navdih, ki nam daje moč, da se odpravimo

na junaško pot iskanja svoje usode. Občutki pomena in smisla nam prepojijo našega duha in

vplivajo na samozavest in mnoge sposobnosti, ki se jih prej nismo niti zavedali. Nekatere zamisli

so »enostavno v zraku«, dostopne sleherniku, le da vsi niso enako dovzetni zanje.

Še pod črto:

V Zlatem repu sem te, bralec, vprašal: Povej, kdo je tu koga iskal!? Kdo je tu koga našel!? Ni kar

tako lahko odgovoriti, mar ne?

Boris Žagar

Gospod Snoj, ali lahko odgovorite, kje - na katerih straneh - pogrešate Dar(u)?