Slovenec: Po pismih slovenskega izseljenca Janeza Planinška priobčuje Anton Podbevšek.
Zame sta posebno skrbeli dve strežnici: Marija Verginia Mullen; doma iz Helene, Arkansas, dežele preko Mississippija, in Helena Lilija iz Gullporta, Mississippi, mesta ob Mehiškem zalivu, mimo katerega smo nedavno pluli. Kljub najskrbnejši negi pa se nisem dobro počutil. Bil sem navajen prostega podnebja, tam pa sem moral vrh vsega še ležati v postelji.
Ko sem toliko okreval, da sem lahko vstal in hodil, so me izpustili iz bolnišnice ravno prvega novembra, ko je pihal oster mraz. Seveda sem se takoj prehladil in dobil hudo trganje v zgornji čeljusti. Obraz mi je zelo otekel. Skoraj sem oslepil. Že v prvi ulici so me obkolili časnikarji in me povabili na malico. Žal, nisem mogel jesti. In potem sem moral sedeti v njihovi družbi in jim ves dan pripovedovati svoje doživljaje iz arktičnih krajev. Neki vneti častilec mi je pomagal in me je peljal 200 milj daleč, da sem dohitel svojo odpravo. Pridružil sem se ji v Rossedelu, Mississippi, z močno oteklim obrazom, tako da sem moral obvezati.
Odslej smo skupaj nadaljevali vožnjo po reki navzdol. Začelo je deževati. Dež mi ni nič prijal. Taborili smo na bregovih reke, ki je tu skoraj čisto neobljudena. Redkokdaj smo videli človeka. Vozili smo se teden dni, ne da bi opazili vsaj kakega ribiča in hiše ob reki.
Kot si morala razbrati iz mojih pisem, sem postal pesnik, odkar sem zapustil domovino. Žal, da so skoraj vse pesmi spesnjene v angleškem jeziku. Med zdravljenjem v bolnišnici sem zložil nad 50 pesmi. Zdravniki in strežnice se jim niso mogli dovolj načuditi. Ko sem sedaj sedel na bregu, dočim mi je svetil mesec nad glavo in mi je tekla reka med nogami sem nehote zložil tole pesem:
I am seeting by the River,
gaizing to the sky,
listening to the waivs thal,
are rusking peacefuly by.
Far ar auer way we have past
the wintry artic plain.
Uow we are in Loussiana
wher the dankis but the suger kain.
(Fraza, katere pomen je razviden h dobesednega prevoda)
Aund the gods must smile
as trough driveling antom Rain
the little party in canoe
for ever drift in vain
We are dipling doun the river
camping an the sandy dune
vaiting for tomorow but
tomorov newer banes.
Škoda, da pesem ni slovenska! V Natchesu ob Mississippiju smo se sešli s tremi Slovenci, doma iz Ljubljane. To so bili prvi Slovenci, s katerimi sem se sestal, odkar sem zapustil St. Paul, Minnesota, in obenem tudi zadnji.
Sedim ob reki in gledam v nebo,
prisluškujoč valovom,
ki mirno šumljajo mimo.
Daleč je za nami
zimska arktična ravan.
Sedaj smo v Loussiani,
kjer so oslički, samo sladkorja ni.
Bogovi se nam morajo smejati,
ko se vozimo skozi jesenski dež,
mala družbica v čolnu,
večno gnana v neznanost,
prodirajoč vzdolž reke,
prenočujoč na peščenih naplavinah
in čakajoč na jutrišnji dan,
toda jutrišnji dan se nam
nikdar ne nasmehne.
V New Orleansu so se drenjali ljudje okoli nas vsak dan, kakor bi bili ne vem kakšne prikazni. Včasih jih je prišlo tisoč na dan. Tam smo praznovali božične praznike in novo leto. Pisati nisem mogel radi slabih oči in radi pomanjkanja časa. Zmagoval sem komaj zapiske v svoj dnevnik. Te delam vsak dan, naj bom še tako utrujen.
Ko smo se odpeljali naprej, smo se vozili proti vzhodu v Alabamo, ob obali Mehiškega zaliva po odprtem morju. Na levi so se odpirale krasne cvetoče pokrajine, na desni pa so se zapeljivo lesketali zeleni morski valovi. Pihal je topel južni veter. V teh krajih ne poznajo zime. Drevesa so zato zmerom zelena. Ustavili smo se v različnih mestih in se bojevali z vetrovi in z razburkanimi valovi, ki so premetavali naš čolnič kot rahlo bilko. Ko sem gledal neizmerno morje, sem se počutil kot pritlikavec, ko si ogleduje velikana, s katerim se mora bojevati in ga premagati ali pa poginiti.
Odkar sem prvič pričel pisati to pismo, sem prevozil že 500 milj. Pred par dnevi smo dospeli v državo Florido, v mesto Pensacolo. Zbralo pa se je tam toliko ljudi, da mi ni bilo mogoče pisati. Danes dežuje in sem si vzel čas, da dokončam, kar sem pred davnim časom pričel. Otroka sta zdrava in vam pošiljata mnogo pozdravov. Tudi meni prija morski zrak in se mi je znova vrnil pogled, dasi še ne popolnoma. Tudi lažje govorim. Zgornjih ustnic pa ne morem še premikati. Radi operacije so mi čisto odrevenele. Prisrčne pozdrave vam pošilja tudi moj sopotnik Franc O. Grady. Moje pismo se bliža h koncu, kakor tudi naša vožnja. Še tisoč milj in bomo v Habani na Kubi. Tisoč pozdravov
Vaš udani Eskimo
Chas. Planinshek
Apolachuiola, Florida, USA.
Slovenec, 23. januar 1935