Polet.si - Grega Kališnik: S Špancem, madre in padre sta ga poimenovala Ramon Julian Puigblanque, in Tajko Pankaew Plypoolsup, imamo vsaj dve sorodnosti.

Težavnostno izrazito neenake priimke, pa še redko možnost trajnega doprinosa k napredku športnega plezanja, v Sloveniji, Evropi, Aziji, svetu. Kdorkoli bi se lotil tega športa in nas pri tem natanko opazoval, bi mu bilo jasno – pot k uspehu vodi le prek posnemanja gibov Pankaew in Ramona in z absolutnim zanikanjem vsega, kar v plezalnih stenah počnem G. K. Sem si pa naložil sila težko breme, da v naslednjem desetletju naše frikote prisilim, naj za bunke, piramide in podobne izbočene tvorine, nak, tvorbe, v podstrešnih plezališčih prenehajo uporabljati izraz tvorina in ga nadomestijo s tvorba. Težko bo, vem. Pa pustimo prihodnosti, da sama svoj rep grize, in gremo nazaj.

Razjasnitev
Prvega tečaja za športnega plezalca sem se udeležil kolateralno, športno plezanje naj bi mi pomagalo k večji suverenosti na feratarskih zajlah. A tik preden sem zategnil zadnji izpitni vozel, me je bolezen oddaljila od vsega lepega. Pa sem vstal, spet tečaj, bolj tehnične narave, a namesto da bi mi trenerska deklina kaj tehnike pokazala, sem moral delati po tri sklece zapored in podobno. Ko sem bil na steni sam, pa sem dolge mesece prečil stenco približno meter nad tlemi. Dokler eden inštruktorjev ni popizdil, mi pokazal par gibov in vremena so se delno razjasnila. Popravljalec je z leti postal moj, no ja, osebni trener, sem 47. najboljši varovanec v njegovi zgodovini, na kar sem ponosen. On, si mislim, pač ne.
Ja, ker sem v zasebnem pleistocenu predvsem kolesaril ali tekal, je bilo moje najzahtevnejše ročno delo v žitju praskanje po riti in dvigovanje pollitrske flaše. Prste pa sem si utrjeval z dvokazalčnim tipkanjem.
Hlastaje po krepkejših rokah sem dve leti zgubil s kvihtanjem in podobnim uteženjem samemu sebi. Zgornji del života se mi je okrepil do malone paraolimpijskih razsežnosti, spodnji je ostal kilav, če ne grintav. Potem pa izvem, da več kot vsaka utež pomaga visenje na ročnih prstih, na trening dili. Vremena so postala malone pretežno jasna. Dandanašnji, kar pomeni tudi prejšnji teden in prihodnje mesece, sem, kjer sem. Napredujem kot verjetno še nihče pred menoj. Saj se razumemo.

Prinašalca
Tako kot smo starocelinci iz Amerike dobili krompir, smo imeli Slovenci krompir, da sta bila leta 1978 v ZDA Iztok Tomazin in Borut Bergant in v domovini zasejala seme športnega plezanja: »Kar se je prej plezalo tehnično, začneta plezati prosto. Najprej v hribih, Paklenici ...« V osemdesetih nastanejo prva plezališča pri nas, prvenstvo naj bi šlo Dovžanovi soteski, plezalo se je najprej kajpada v naravi. Konec osemdesetih pa nastanejo prve umetne stene, »v škofjeloški dvorani Poden, v Bistrici pri Tržiču, na radovljiški osnovni šoli, v velenjski Rdeči dvorani, v Novih Jaršah, v osnovni šoli Šentvid ...«.
Plezanje se je podvojilo na ono v naravi in tisto v dvoranah, v živi skali in na plastiki, je podobno, kot pri estetski kirurgiji. Nekateri prisegajo na silikonsko izboklino, lepe, pravilne oblike, le nekoliko tujo na otip, drugi se ne bi odpovedali naravnim, pa naj bodo še tako razobličene. Enako je z drugimi deli telesa, da ne bo kdo zaradi asociiranja na grudi užaljen.

»Športno plezanje postaja v Sloveniji v zadnjem desetletju vse bolj popularno, pri nas je približno 15.000 plezalcev vseh starosti.« Kar je gotovo več kot metalcev in metalk kopja in kladiva skupaj, se strinjate?
Ja, če ošvrk slovenskega športnoplezalnega vodnika pokaže, da v domovini lahko plezamo v naravi na približno stotih koncih in krajih, pa se množijo tudi umetne stene, tako nižje, bolderske, kot tudi one, na katerih vertikalimo varovani. Decembra je praznoval eno leto Plezalni center Ljubljana (PCL), največji pri nas in dobesedni navedki so bili doslej in bodo odslej iz ust pobudnika projekta, enega dveh direktorjev in enega solastnikov (v eni osebi) Matjaža Jerana.
V dvorani lahko plezamo tudi, ko je zunaj julij, zunaj pozimi, najprijetneje na Primorskem. Če je pet nad ničlo in sonce sije, je že zdržljivo, verjemite. Če želite.

Urbanizacija
Plezanju v dvoranah pravijo tudi urbano, plezanju v naravi priročno namenimo grozljiv izraz ruralno.
Tole besedilo, nebulozam navkljub, je namenjeno začetnikom, spoznavalcem športnega plezanja, ki se v zimskih mesecih pravici na ljubo večinsko vendarle dogaja pod streho. In postaja vse množičnejše: »Športni plezalci smo bili nekoč friki,« frajerji, posebneži, »športno plezanje alternativni šport. Danes smo mainstream, frikoti.« Friko ni frik, je pa izraz za športnega plezalca, frikanje je pa takšno plezanje. Nekoč so briljirali v skritih rokavih, danes valovijo z glavnim tokom. Kar ni slabo. Nekako od poloma prejšnjega stoletja, če ne tisočletja, »je športno plezanje v Sloveniji oreng šport, lahko od tega živiš«. Športnoplezalna rekreacija Jeranu daje kruh od leta 2007.
Draga bralka, čeravno za tek potrebuješ bore malo opreme, je industrija na naše ege in za svoj žep naložila nepreštevno dodatkov, okraskov, goltačev denarja. Pri športnem plezanju se, misleč na opremo, zdi, da kar obstaja, tudi potrebuješ. No ja …
Bralka, ako se namenjaš športno plezati, v enem okvirčkov si preberi, da za ta šport ne moreš biti niti prešvoh niti prenizek niti, dodajam, predebel (?), potrebuješ: vsekakor plezalnike, to so plezalni copati, čevlji. Na začetku si je treba kupiti udobnejše, s kakovostnim napredkom vas morajo vse bolj tiščati. Nekatere firme imajo plezalnike, kjer št. 39 pomeni, da gre vanje nožica 41, pri drugih je 40 enako 40. Potem sta tu plezalni pas in varovalo (povprašajte za Grigri ali ploščico), na zadnjem delu pasu je ponavadi obešena vrečka z magnezijo, prahom za boljši oprijem. V nekaterih centrih so vrvi že napeljane, sicer morate imeti svojo, enako je z varovalnimi sistemi z vponkami. V naravnih plezališčih je priporočljiva čelada, poznam posebneža, ki jo nosi tudi v PCL, ubožec. Ampak, njegova glava, njegov problem. Če hočete trenirati še doma, si priskrbite trening ploščo, lahko drog.
Mimotipkaje, vaši rojaki so znani po veliko blagovnih znamkah vrhunskih oprimkov, »s šleperji jih razvažajo po vsem svetu«. Ko sem se debelo leto nazaj o tem zanimal, se je slišalo, kako so naši oprimkarji med seboj skregani, receptura nastajanja izdelkov pa je zagonetnejša in bolj varovana od one za kokto, pardon, kokakolo. Tudi umetne stene pri nas izdelujejo. Steno pa si lahko z bosankami, vezanimi ploščami, da ne bo nesporazuma, postavite tudi doma. In potem bodo samevale, saj je v eno predolgčas plezati.
Tudi sam opažam, včasih nas je plezalo morda 10.000, danes celo na delovnem mestu ne zmoreš brez trka v osebek, s katerim lahko rečeš eno, dve o šutanju, Nataliji Gros, Vipavskih bolnikih v Vipavski Beli, ki niso 4a …

Izobrazba
Tako kot bi agresivni smučar prepričeval, da je dilcanje eden osnovnih načinov gibanja, tako: » Plezanje je ena osnovnih oblik gibanja, otrok prej nekam spleza,« se skobaca, »kot shodi.« Dopolnim, kako je človek vobče, preden se je pokonci postavil in shodil, moral plezati. Splezati z drevesa. »Športno plezanje je primerno za vse, otroke od tretjega leta, plezajo pa tudi oni 80 plus.« Pa zakaj? »Plezanje je dobro, ker razvija mišični tonus, medmišično koordinacijo, ohranja mišično tkivo. Pomemben je psihološki moment, soočenje s strahom.« Branja knjige Strah pred letenjem kljub temu ne priporočam.
Poškodbe se pojavljajo, kot pri večini športov, sklepi, mišično tkivo, ali pač zaradi neupoštevanja varnostnih postopkov. Zaradi nezmernosti ali neprevidnosti torej. Poškodbe so lahko hujše kot pri teku. Na primer. Naj se vam ogrevanje vedno ljubi.
Če si včasih, pripoveduje Jeran, »šel in plezal, greš zdaj skozi licenciran sistem izobraževanja.« Najprej je začetni tečaj športnega plezanja: »Prva stopnja je top rope,« plezanje z varovanjem od zgoraj, »da ugotoviš, če ti vse skupaj sploh paše. Sledi plezanje v vodstvu, ko imaš za seboj oboje, si varen in usposobljen za urbano plezanje.« Za plezanje zunaj potrebuješ tečaj plezanja v naravnih plezališčih, naslednja stopnja je alpinizem ali večraztežajno športno plezanje. A tokrat zajemamo le prvi točkici.
»Frikanje je moderen šport, ne gre pa na prvo žogo, napredek je počasnejši kot pri teku.« Na primer.

Varno, varno, varno
Varnost je osnova, to ni odveč neštetokrat ponoviti, naslednja stebriščna dejavnika sta gibanje, torej tehnika, ja, pa treniranje mišic.
V športnem plezanju prav po božje častijo boke, njih obračanje, od tod, ako ti ne gre, kletvice: »Jebo te bok!« Skrivnost pa je skrita v ročnih prstih, podlakteh, okej, tudi močan trup moraš imeti. A zakaj prsti in podlakti? Ja, tudi to sem prenekaterikrat ujel, ker: »Pleza se z nogami!« Roke so le v pomoč. Se razumemo?
Takoj ko plezanje bolderjev preide v visoke stene, sta za dejavnost potrebna dva. In ne boste verjeli, med različnospolnimi, iz tega becirka imam podatke, se je doslej spletlo že ničkoliko krajših in trdnejših vezi. Je pa bojda res, dekle, ki spleza 6a, ne bi nikdar podleglo cagavcu, ki ne zmore več kot 5b. Obratno razmerje vključuje primitivnejše interese.
Treba je povedati, plezalne smeri so ocenjene težavnostno, recimo, da se začne z oceno 3, pa, če se ne motim, do 9. S podocenami a, b, c, pa še podrobneje, a+. A če smo rojaki izjemni v izdelovanju plezalnih oprimkov in nenazadnje po vrhunskih tekmovalnih dosežkih, nam, slišim, ni para niti v ocenjevanju smeri. Tostran Karavank velja, da Primorec, ko pride na Gorenjsko plezat, zgubi veselje do žitja. Pri morju spleza 7a, na severozahodu 6a. Ko tujci k nam pridejo ... Slišal sem, da je za negovanje samovšečja naše gore frikotu najpriporočljiveje zginiti na katerega grških otokov. Vrneš se z visokimi osvojenkami, pa še nobeden te ne preverja, ako lažeš.
Plezaš lahko v skoraj vsakršnih hlačah, vsakršni majici, če ni prekruto do okolice, tudi zgoraj brez. Kajpak tudi v tej branži obstajajo prestižni izdelki. Moj coach po opravljeni skupni plezi z menoj noče v gostilno, da naju ne bi skupaj videli, saj imam sam noge v planinskih hlačnicah. Pa tudi švic majčka se frikotu ne spodobi, prava je bombažna, motiv poljuben. In tako naprej.
Je pa dejstvo, da športnega plezalca ne naredi obleka, prej telo. To je pri izurjenih primerkih krhkega in runklastega spola očesu res prijazno, pri onih, ki s plezanjem pretiravajo, pa na žalost obstoji estetski madež, skrit, pa vendar. Ahilova peta pretiranega športnega plezanje je – peta. Tudi prstki, spodnji inu zgornji.
Saj bi še kakšno vžgal, pa mi podlakti ne dovolijo več. Smem prositi za plez?
P. S. Razcvet plezalne urbanizacije je relativen. »V Nemčiji vsak mesec zraste center, kakršen je ljubljanski PCL. V Sloveniji eden – v zgodovini.«

Grega Kališnik