Slovenec: ... da bi odprl novo planinsko kočo 4362 m visoko 
V Parizu so pretekle dni napeto brali poročila, ko je francoski vzgojni minister Jean Zay uradno plezal na Montblanc. Z njim je šel tudi minister za delo Frossard, ki pa je svojega tovariša spremljal le nekaj časa in je bil namenjen priti le do pod vrha. Ministra sta bila namenjena na Montblanc, da bi tamkaj slovesno odprla najvišjo francosko planinsko kočo »Vallon«, ki jo je bil 4362 metrov visoko zgradil francoski alpinski klub. Sprva je bilo rečeno, da pojde na to uradno planinsko ekspedicijo tudi podpredsednik Chautemps, vendar je bil njegov obisk pozneje preklican, ker je lažje obolel.
Na vznožje Montblanca je drla cela armada časnikarskih poročevalcev in fotografov, ki so hoteli v besedi in sliki opisovati to ministrsko popotovanje na vrh Montblanca, kar je vsekakor velika redkost. Ob vznožju Montblanca leži mestece St. Gervais, kjer se je zbralo ob tej priliki vse polno radovednega ljudstva. Tamkaj so zunaj na cesti postavili dva velikanska daljnogleda z napisom: »Skozi ta dva daljnogleda bo za dva franka lahko vsakdo gledal ministrsko planinsko karavano«. In okoli se je ljudstva kar trlo. V planinskih poročilih o pripravah za ta izlet je bilo naglašeno, da ta ministrski pohod na vrh Montblanca ni nikak družinski izlet, marveč prava planinska plezalna tura.
Iz doline sta se ministra seveda najprej peljala z železnico. Ko sta stala že v vlaku, sta stopila k oknu ter s kozarcem vina v roki skozi okno napila na dober uspeh te ekspedicije. Nato je gorska železnica visoke goste in njuno družbo potegnila 2500 metrov visoko do meje ledenikov. Tukaj je vsa družba nekaj ur počivala, nakar se je začela prava gorska tura. Vsa družba je bila razdeljena v več delov, in je bil vsak del privezan na svoje vrvi. Vsak del je imel svoje nosače in svoje vodnike. Tako so po večurnem napornem plezanju srečno prišli do planinske koče Tete Rousse, ki stoji 3 tisoč metrov visoko. Tukaj je družba imenitno večerjala in prenočila.
Drugo jutro je bila sobota (20. avgusta), ko je družba odrinila na najtežji del svoje ture. V soboto so bili visoki gospodje že ob 4 zjutraj na nogah. Za njihovo varnost na tem najtežjem delu proge niso skrbeli le navadni gorski vodniki, marveč oddelek francoskih alpinskih lovcev. Tega dne ni smel nihče v te stene, kdor ni spadal k ministrski družbi, da bi nihče ne mogel zviška prožiti kamenja in skal na gorske plezalce. Od tukaj naprej je vzgojni minister sam brez tovariša nadaljeval svojo pot. Ministra sta sicer imela spodaj do podnožja še mnogo več spremljevalcev, vendar ni imel vsakdo tistega poguma in tiste sile, da bi bil šel na vrh. Zato so za take goste letala letala, ki so krožila nad Montblancom. Iz letala so potem drugi lahko gledali, kako ekspedicija napreduje, zlasti pa, kaka bo slavnost, ko bodo odprli novo kočo.
Zadnji del pota je bil najbolj naporen. Žal pa je karavano sredi stene presenetila huda nevihta z viharjem. V zadnjem hipu so se vsi člani ekspedicije še mogli zateči z ledenika v bližnjo kočo, kjer je bilo seveda že vse pripravljeno za gostoljuben sprejem. Ko je zunaj divjal vihar, so v koči vsi gospodje mirno večerjali ter se krepčali. V koči pa je bilo pripravljenih le 60 ležišč, gospodov iz ministrskega spremstva pa je bilo vsega skupaj, kakor se je v koči ugotovilo, kar 118. Zato so morali visoki pariški gospodje spati kar na slami ter na tleh. In pariški listi od nedelje zvečer so že prinesli sliko, kako minister v krasni svileni pižami s svojimi spremljevalci sedi na otepu slame.
Neurje pa ni hotelo ponehati, zaradi tega se je morala vsa ekspedicija vrniti, ne da bi bila mogla na vrh. Po velikem trudu in hudih naporih so srečno prišli v nedeljo zvečer nazaj v mestece St. Gervais, kjer so ministra slovesno sprejeli. Dasi pa se je prva francoska ministrska ekspedicija na vrh Montblanca prvič ponesrečila, je minister izjavil, da sedaj nikakor ne odneha, marveč da bo še drugič naskočil Montblanc, in sicer dne 30. avgusta.
Slovenec, 25. avgust 1938