Železar - Ivan Arih: V času avstro-ogrske monarhije je bila dolina Soče, še posebno naselje Trenta in Log, močno gospodarsko vezana na Kranjsko goro.
Planine kranjskogorskih in korenskih kmetov ter kmetov iz Gozd Martuljka, so segale na drugi strani Vršiča po pobočju skoraj do vasi Trenta. Trentarji so nosili svoj sir in skuto prodajat v Kranjsko goro. Tudi za ovce in koze jim je bil glavni trg Kranjska gora, posebno v oktobru drugo nedeljo in soboto, ko je bil v Kranjski gori tržen dan. Na ta dan je prišlo na sejem veliko Trentarjev, Korošcev in prebivalcev okoliških vasi. Postavljenih je bilo ponavadi preko 50 tržnic z vsakovrstnim blagom, kar je ustvarjalo zelo živahno trgovino.
Trentarji so že v soboto pripeljali na trg svoje koze in ovce. Za izkupiček pa so si običajno nakupili največ koruzne moke, katero so morali na svojih ramah prenesti na preko štiri ure dolgi, strmi in kamniti poti preko Vršiča. V tem času je povezovala Kranjsko goro s Trento le slaba pastirska pot. Šele v letu 1909 je vojska to pot toliko popravila, da je bil možen prehod s topovi preko Vršiča. Iz Kranjske gore do Trente ni bilo razen pastirske koče v Klinu in na Veliki planini ter turistične Erjavčeve koče na Močilu pod Vršičem in Tičarjevega doma na Vršiču, katerega je zgradilo Slovensko planinsko društvo, nobenega drugega človeškega bivališča.
Ko je v letu 1910 kupil Zakotnik iz Ljubljane od kranjskogorske skupnosti les na pobočju Trente na Veliki planini, je uredil pot toliko, da je bil možen po nji prevoz lesa v Kranjsko goro. Po vstopu Italije v vojno, v letu 1915, pa je postala Kranjska gora vojna cona. Po zasedbi Krna po Italijanih, je dobil planinski prehod preko Vršiča zelo važen pomen za oskrbo armade v dolini Lepenje in Dupli planini. Poveljstvo avstroogrske armade je smatralo za nujno, da se prehod preko Vršiča uredi, da bo mogoče oskrbovati armado na tem delu soške fronte. V začetku so pripeljali precejšnje število civilistov, največ Primorcev, ki so bili zaradi vojne izseljeni s svojih domov, da so zasilno uredili in vzdrževali pot, katero je napravil Zakotnik. Takoj za njimi so začeli prihajati transporti ruskih vojnih ujetnikov. Kranjska gora je bila kmalu obkrožena z velikim številom barak, ki so služile za zasilne bolnice, skladišča in stanovanje, za ogromno število ruskih ujetnikov in avstrijske vojske. Izgledalo je kot da je Kranjska gora taborišče ruskih ujetnikov.
Največ ujetnikov je bilo dodeljenih za gradnjo nove ceste po dolini Pišence preko Vršiča v dolino Soče in gradnji žičnice, ki je bila speljana od železniške postaje v Kranjski gori, vzporedno z novo cesto po dolini Pišence preko Vršiča. Železniška postaja v Kranjski gori se je močno povečala. Postavljeni so bili štirje novi tiri in tri razkladalne rampe. En stranski tir je bil speljan na postajo žičnice, ki je bila tam, kjer stoji sedaj zdravstveni dom in druge stavbe v smeri Podkorena.
Pri gradnji nove ceste računajo, da je bilo zaposlenih preko 12.000 ruskih ujetnikov. Ker je potekala gradnja nove ceste po dolini Pišence, so po tej dolini proti Vršiču gradili tudi barake.
Bil sem na fronti v Lepeni in Dupli planini in sem imel, ko sem hodil v Kranjsko goro po pošto in živila, priliko opazovati pod kakšnimi pogoji so cesto gradili. Ogromno ljudi, slabo oblečenih v stare vojaške uniforme, je delalo le s krampi, lopatami in kopuljami. Kar se mehanizacije tiče so imeli le en valjar na parni pogon. Ko si šel mimo njih, si slišal pritajene prošnje: »Gospod imaš kruh, imaš cigarete.« Nemalokrat sem videl tudi brutalne nastope stražarjev. Nehote sem si včasih mislil, ali te ujetnike sploh smatrajo za ljudi.
Ker je vojaško vodstvo zahtevalo, da se cesta čimpreje dogradi, so bili ujetniki primorani delati ob vseh vremenskih neprilikah. Glavni vodja gradnje ceste je bil Rimel. Ta je kupil od gospodarske skupnosti v Kranjski gori za 100 goldinarjev nekaj prostora na Gozdu in si je obenem z gradnjo ceste gradil tudi svojo lastno stavbo. Ob koncu vojne mu je skupnost vrnila vložno knjižico za 150 goldinarjev. Sedaj je ta stavba planinska koča na Gozdu ...
Ivan Arih
Železar, 30. januar 1975