Delo - Maja Prijatelj Videmšek: Henrik Freyer je krstni boter blagajevega volčina, najditelj kosti jamskega medveda ter avtor zemljevida Kranjske.
Če bi Henrik Freyer živel danes, bi ga imeli za večopravilnega genija, deloholika in avanturista na znanstveno-raziskovalni pogon. V temini kraških jam je izkopaval kosti jamskega medveda in preučeval človeško ribico, vzpenjal se je na alpske vršace in po dolgem prečesaval Kranjsko ter zbiral rastline, živali, fosile, minerale in kamnine, obenem pa zaznamoval vse tri prve muzeje na slovenskem ozemlju v prvi polovici 19. stoletja: ljubljanskega, celovškega in tržaškega.
»Bil je prvi zoolog, prvi botanik, prvi paleontolog (ukvarjal se je s fosilnimi ribami in foraminiferami), prvi kartograf, preparator, terenski zbiralec, ukvarjal se je tudi z restavracijo fresk po okoliških cerkvah. Sam je delal to, kar danes počne sto ljudi,« našteva Boris Kryštufek, vodja kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, predhodniku kranjskega deželnega muzeja, katerega glavni kustos je bil Henrik Freyer dve desetletji (1832–1853).
Ljubljanskega deželnega muzeja ni ravno postavil na noge, a ga je kot deklica za vse – muzej tedaj namreč ni imel direktorja, denarja pa tudi ni bilo veliko – pomembno sooblikoval in dodal težo naravoslovni noti, ki ga je spremljala od ustanovitve leta 1821. Temeljnima muzejskima zbirkama, lupin mehkužcev grofa Hohenwartha in mineralov grofa Žige Zoisa, je dodal zbirko vretenčarjev in jo tako zaokrožil. Uredil je herbarij z Zoisovo in Hacquetovo zbirko z več kot 3000 vrstami in jih poimenoval po najnovejši nomenklaturi ter obsežno zbirko žuželk. Na pobudo grofa Blagaja, po katerem se imenuje znani volčin, ki ga je znanstveno poimenoval prav Frayer, je v muzeju uvedel tudi naravoslovna predavanja.
Znanost v kranjščini
Leta 1842 je objavil prvi seznam vretenčarjev, ki so bili takrat znani na ozemlju Kranjske. Izvirno knjižico hranijo v knjižnici prirodoslovnega muzeja, posebna pa je, ker so živali v njej poimenovane z latinskim, nemškim in slovenskim imenom (vretenčarji so zapisani po načelu dvojnega poimenovanja), zato spada med pionirska dela pri uveljavljanju slovenske besede v strokovnem slovstvu. Slovenci smo dobili naslednja primerljiva dela (Vretenčarji Slovenije avtorja Stanislava Bevka in Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije avtorjev Borisa Kryštufka in Franca Janžekoviča) šele dobro stoletje pozneje.
Freyer je »uvidel, da slovenskega znanstvenega naravoslovja ne moremo niti začeti, dokler ne dobimo domačih imen in izrazov. Slovenska imena rastlin in živali je začel zbirati že kot študent liceja,« o njegovem prizadevanju za uvedbo slovenske znanstvene terminologije piše biolog Zmago Bufon v članku ob stoti obletnici Freyerjeve smrti.
Človeško ribico, katere nahajališča je načrtno obiskoval in odkrival tudi številna nova, je poimenoval močarilec. Opisal je zlatopikčastega močerila, posebno vrsto iz nahajališč na Planinskem polju, v Slovenskem berilu iz leta 1850, v katerem je predstavil tudi polha, dvoživke in krokodila, pa je o njej zapisal naslednje: »Močarilec, sploh človeška ribica, tu in tam tudi bela kačica imenovan, se zove v ptujim jeziku proteus, ali pa hypoehthon. Pa ni riba, ne kača; tudi nima nič človeškiga na sebi, zunej barve kožice, ki je človeški nekoliko podobna. Pa ta kožica ni stanovitna, ampak je spremenljiva. Ta zala, čedna živalica plava v tamnih podzemeljskih tekočih vodah, ki jih nikdar sonce ne obsije; pod mokro skalovje rije, iše in lovi tukej svoj živež.«
Slovenščino oziroma kranjščino je na prvo mesto postavil tudi z zemljevidom Kranjske, saj so glavna topografska imena slovenska, nemška so jim le dodana. Zemljevid, ki ga je izdal med letoma 1844 in 1846, je bil rezultat večletnega terenskega dela ob botaničnih ekspedicijah in ga uvršča med pionirje slovenskega zemljepisja.
Jamski medved in lev
Freyerjevi veliki ljubezni sta bili zoologija in botanika. Botaniki bi se sicer težko izognil, saj sta po njenem poznavanju slovela že njegova oče in ded. Ded Ernest, doma iz Žatca na Češkem, je v Idriji leta 1754 ustanovil rudniško državno lekarno in jo vodil do smrti. Nasledil ga je sin Karel, Henriku pa lekarniški poklic, ki je tedaj zahteval izvrstno poznavanje botanike, kemije in mineralogije, četudi si ga je želel opravljati in se je zanj tudi izšolal, ni bil usojen.
Mladega Henrika so vpisali v ljubljansko gimnazijo, ki je slovela kot ena najboljših v tedanji Avstriji, zlasti zaradi predavanj slovitega botanika Franca Hladnika. Tudi njega so navdušila, vendar mu jih Hladnik dolgo ni dovolil obiskovati, ker se je bal, da bi zaradi njih zanemarjal druge obvezne predmete, pove Kryštufek.
Da je v Freyerju vseskozi tlela pustolovska žilica, dokazuje njegov »izlet« v Postojnsko jamo – pot iz Ljubljane v Postojno v obdobju, ko še ni bilo železnice, ni bila prav enostavna, spomni Kryštufek –, kjer je komaj sedemnajstleten našel spodnjo čeljustnico jamskega leva. Primerek, star nekaj deset tisoč let, je razstavljen v vitrini Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani in po besedah Kryštufka pripada isti vrsti leva, kot danes živi v Afriki. V Mokriški jami pa je Freyer našel kosti jamskega medveda in jih pozneje tudi prepariral. Skelet jamskega medveda – ta je bil precej večji od današnjih pri nas živečih medvedov – je sestavljen iz kosti različnih osebkov jamskega medveda in je eden najprepoznavnejših eksponatov prirodoslovnega muzeja.
Gimnazijo je Freyer obiskoval tudi na Reki, zatem se je vpisal na ljubljanski licej. Naposled je lahko začel obiskovati Hladnikova botanična predavanja, toda prej je moral izjaviti, da se hoče izšolati za lekarnarja. Leta 1825 je v Ljubljani končal triletno lekarniško prakso, opravil izpit in se vrnil v Idrijo, kjer je ostarelemu očetu pomagal pri delu v lekarni. V prostem času pa je »obiskoval bližnjo in daljno okolico Idrije ter marljivo in z velikim uspehom zbiral rastline in žuželke«, navaja Bufon. Jeseni 1827 je odpotoval na Dunaj, tam končal lekarniški študij, hkrati pa je študiral tudi fiziko, kemijo, mineralogijo, zoologijo in botaniko. Ker se mu želja, da po očetovi upokojitvi prevzame vodenje lekarne v Idriji, ni izpolnila, je leta 1832 sprejel mesto kustosa v ljubljanskem deželnem muzeju. Še prej je bil lekarnar v Zagrebu, Gradcu in Ljubljani.
Prepariral je nekaj sto živali, od ptičev, dvoživk do rib in pajkov, vendar se jih v prirodoslovnem muzeju ni veliko ohranilo. Kryštufek navaja dva vzroka: veliko občutljivost preparatov za zob časa in žuželke ter slabšalen odnos muzejskih vodstev do njih v preteklosti, zaradi česar so številni pri preurejanju in novih postavitvah zbirk romali v skladišča ali, še raje, kar v smeti.
Življenje na visokih obratih
Ali je Frayer prepariral tudi edina ohranjena primerka avtohtonih risov na slovenskem ozemlju pred izumrtjem okoli leta 1866, ni znano. Oba risa pa nosita listič z oznako, ki kaže, da sta bila v muzeju pred letom 1860. Tisti, ki smo ga imeli priložnost videti, je predvidoma umrl zaradi zastrupitve z lisičjo vabo v Karavankah. Kryštufek doda, da je bolje ohranjen od drugega, a je vseeno že precej zdelan. »Pred kratkim smo ga peljali na Dunaj, da bi ugotovili, ali ga je mogoče popraviti, saj pri nas ni preparatorjev, izkušenih za restavriranje.«
Iz ljubljanskega deželnega muzeja je Freyer leta 1853 odšel v Trst in postal kustos v tamkajšnjem zoološko-anatomskem muzeju, naslednje leto pa se je v Ljubljani poročil z Marijo Pajkovo, »hčerjo uglednega in umnega tesarskega mojstra in hišnega posestnika v Trnovem«, piše Bufon. Tudi v Trstu je imel Freyer polne roke dela. Med drugim je prepariral in razstavil bogato zbirko eksotičnih ptičev, ki jo je muzej prejel od avstrijske naravoslovne odprave Novara, in skeletiral kita, ki je leta 1853 nasedel na obali pri Novigradu. A ko se je Kryštufek v tržaškem muzeju pozanimal o kitu, v ustanovi niso vedeli o njem nič.
Življenje na visokih obratih je Freyerju pustilo tudi zdravstvene posledice. »Sredi plodnega dela v Trstu je začel hirati,« beremo. Po nekaterih virih je zbolel za multiplo sklerozo, po drugih so ga »zrušili« strupeni učinki arzena in drugih kemikalij, ki jih je uporabljal pri prepariranju. Kryštufek dvomi o tezi o multipli sklerozi in meni, da je Freyer verjetneje bolehal za boreliozo, ki je zdravniki tedaj še niso znali pravilno diagnosticirati. Umrl je za kapjo leta 1864, zapustil vdovo s tremi majhnimi otroki, svojim sodobnikom pa spomin na blagajev volčin.
Maja Prijatelj Videmšek