Založil: Slovenski gorniški klub Skala
Drage gornice in gorniki, spoštovani prijatelji gora!
Intenzivno urejanje zbornika Skale je zame eden izmed prvih znanilcev novega leta. S tem se prikrade tudi razmislek o iztekajočem se letu.
Spomnil sem se na besede skalaša Antona Žunterja - Tonča, zdravnika, alpinista in gorskega reševalca, ki sem jih zapisal v uvod lanskoletnega zbornika: »Živimo v težkem in zmedenem času. V času, ko nam je na materialnem področju iz dneva v dan slabše, ko je na moralnem področju padlo deset božjih zapovedi in jih nismo nadomestili z ničemer … To je čas, ko si lahko brez krivde kriv in obsojen in nam postaja lastna država vse bolj tuja, oblast pa čedalje bolj osovražena …«
Kot da bi Tonč že takrat napovedoval, da se bomo morali skalaši letos povzpeti na Škrlatico brez našega tovariša, soplezalca in dragega prijatelja. Če pobrskam po spominu, moram na žalost ugotoviti, da skalaši nimamo najboljših izkušenj s strukturami oblasti. Naj spomnim, da so se predvojni skalaši zaradi domoljubja v času italijanske okupacije raje razpustili, kot pa da bi se vpisali v register italijanskih športnih društev. Tudi povojna oblast v želji po enotni planinski zvezi ni imela posluha za oživitev Skale, kljub temu, da so bili elita slovenskih alpinistov in gornikov. Križ na Škrlatici, ki so ga skalaši postavili s pristankom celotne takratne družbe, da bi izpolnili zaobljubo ponesrečenega tovariša, je bil v okviru kulturnega boja pozneje porušen. Tudi nam ni bilo ravno z rožicami postlano, ko smo se lotili organiziranja gorniških klubov in oživitve Skale. Omeniti moram odločbo, ki nam je naložila rušenje obnovljenega skalaškega križa na Škrlatici, našega simbola tovarištva.
Kljub temu, da je v naši čudoviti domovini problem biti načelen, tovariški, odkrit in pošten, spoštljiv do drugih in biti pozoren tudi na stvari, ki nam niso po volji, bomo skalaši še naprej vztrajali pri teh vrednotah, ne glede na preračunljivo »dolinsko« sivino. Gore nas učijo prav njih! Hkrati pa nam dajejo potrebno energijo za njihovo uresničevanje, veselje in notranji mir. Učijo nas premagovati na videz nepremagljive težave in nas težavam navkljub navdajajo z optimizmom! Tonč je rekel: »Za to domovino je vredno živeti, upati in se truditi in takšna domovina kliče po razumnih, pravičnih in pokončnih možeh …«
V tem letu smo preživeli veliko lepih ur v gorah, se veselili osvojenih vrhov in prijetne družbe, pa tudi samote in tišine. Program smo večinoma izpolnili in večjih nezgod ni bilo, predvsem po zaslugi gorniških vodnikov ter pametnih udeležencev izletov.
V prihajajočem letu vas ponovno vabimo na lepe izlete v dobri družbi, ki so jih izbrali in pripravili vodniki in drugi člani gorniških klubov Skale. Vodili jih bodo iz idealizma in ljubezni do sočloveka in narave, vsak na svoj, poseben način. Upajmo, da se bomo veselili družbe otrok. V prihajajočem letu nas čaka tudi nekaj del. Dokončati moramo skalaški pristop, po najboljših močeh bomo še naprej pomagali urejati status Aljaževega stolpa in Slovenskega planinskega muzeja, poskušali bomo narediti nove korake pri ureditvi zavarovanih plezalnih poti v Mojstrani. Ustanoviti nameravamo tudi nove klube.
Dovolite mi, da se tudi ob tej priliki v imenu vseh skalašev in drugih udeležencev gorniških tur, iskreno zahvalim vsem našim donatorjem in sponzorjem, še posebno Krki, d.d., tovarni zdravil Novo mesto in Zavarovalnici ERGO, podružnici v Sloveniji. Brez njih bi, kljub izredno skromnemu proračunu in popolnoma prostovoljnem delu, težko shajali.
Z gorniškimi pozdravi in v upanju na številne skupne poti in varen korak,
dr. Gregor Gomišček, predsednik