Slovenec: Po pismih slovenskega izseljenca Janeza Planinška priobčuje Anton Podbevšek.
Peto pismo
Več tisoč milj dolga nova potovanja. - Planinšek velika senzacija za Ameriko. - Kaj vse je doživel v Shebojganu. - Na najdaljšem potovanju s čolnom v svetovni zgodovini. - V bolnišnici v Memphisu skupaj s Tonyjem.
Memphis, Tenessee,10. okt. 1930. USA.
Draga sestra in vsi ostali!
Sprejmite najsrčnejše pozdrave, ki vam jih pošiljam z dolgega potovanja proti otoku Kubi.
Dolgo je že tega, odkar sem zadnjič pisal v domovino. Od tistega dne pa do danes sem že zopet prehodil, prevozil in preveslal več tisoč milj. Spoznal sem veliko novega sveta in doživel marsikaj, kar bi Ti rad povedal, če nama bo kdaj usojeno, da se še vidiva na tem svetu.
Med tem časom sem se sestal z različnimi ljudmi vseh stanov, narodnosti in plemen. Z ljudmi od najvišjih dostojanstvenikov do najnižjih slojev človeške družbe. Zanimivo je pa to, da so ostale stanovske razlike v bistvu brez vsakega vpliva name. Vsi bomo morali umreti, en preje, drugi pozneje.
Na tem svojem potovanju skozi Zedinjene države sem predaval skoraj v vsakem mestu. Kjerkoli sem se ustavil, so me prijazno sprejeli, včasih naravnost veličastno. Časopisje mi izkazuje mnogo naklonjenosti in priobčuje slike kar na prvi strani!
Mogoče je najboljše, da Ti razložim, kaj pomeni vse to.
Še preden sem prejel Tvoje cenjeno pismo, se je pričela nova doba v mojem življenju. Napotil sem se po raznih opravkih v mesto The Pas, Manitoba, kjer sta takrat živela moja otroka. Obiskal sem ju in na svoje veliko presenečenje zvedel od zdravnika, da moram za svojo Inez poiskati drugo podnebje, ker je pokazala znake jetike. Kupil sem vozni listek za v Zedinjene države, in sicer do mesta Sheboygana, Wisconsin, oddaljeno skoraj 2000 milj proti jugu.
Najbrž se še spominjaš, da sem Te prosil pojasnil o neki ženski iz Sheboygana, ki je baje doma iz Kamenc. Malo prej, preden sem Ti pisal, sem poslal dopis v slovenski dnevnik »Glas Naroda« v Newyorku, nakar sem prejel kopo pisem iz različnih krajev v Amerika in Kanadi, med njimi tudi zelo zanimivo pismo neke ženske iz Sheboygana. Dasi je preteklo več mesecev, preden sem prejel prvo njeno pismo in ji vljudno odgovoril, mi je pošiljala pismo za pismom. Med drugimi tudi pismo, v katerem je omenila neko žensko iz Kamenc. Izkazalo pa se je, da je tista ženska Vovkova s Težke vode, ki je — kot Ti je znano — v sorodu z Janežičevimi. Kot rečeno, sem kupil vozni listek za v Zedinjene države, čeprav mi je bil vstop prepovedan (zaradi zapore). Vendar so mi dovolili preko meje, še preden smo se pogovarjali pet minut. Bili so zelo prijazni z menoj in so mi skušali pomagati na vse načine. Sprevodnik je poslal celo brzojav v Duluth, Minnesota, da pridržijo vlak (ki bi moral oditi pol ure pred našim prihodom), da nam ne bi bilo treba čakati prihodnjega vlaka, in je tudi poskrbel za hrano zame in za otroka. Ko smo se pripeljali v mesto Ashland, Wisconsin, so nas nemudoma obkolili časnikarji in pričeli spraševati, od kod prihajamo in kam smo namenjeni. Ne vem, kdo jih je poslal na našo sled. Morda sprevodnik. Ti časnikarji niso bili slovenski, temveč angleški. Ker govorim angleščino — kot je rekel neki časnikar — zelo pravilno, toda počasi in v mehkem narečju Severne Kanade, so me hitro spoznali kot tujca z Daljnega severa. Tudi otroka sta se zelo razlikovala od drugih otrok po obličju in po obnašanju.
Preden smo nadaljevali vožnjo proti jugu, so nas v Ashlandu povabili na večerjo k mestnemu županu. Potem smo se vozili vso noč. V Sheboygan smo dospeli ob štirih zjutraj.
Ženska, ki mi je tolikokrat pisala in me vabila k sebi, mi je v pismih dopovedovala, da je vdova z enim otrokom. Pisala mi je, naj ji pošljem svoje otroke, da bo skrbela zanje. In kaj si ni še vsega izmislila!
No, obiskal sem jo, da spoznam, kakšna ženska se mi ponuja. Ko sem stopil v hišo, ki je bila njena — tako mi je pisala — sem opazil kopico razuzdanih otrok, ki so vpili in razsajali po hiši. Vrata mi je odprla enooka ženska, ki je bila zelo upognjena in je govorila v trdem notranjskem narečju. Bile so prve besede, ki sem jih slišal po tolikih letih v slovenskem jeziku, toda, žal, govoriti nisem mogel. Vprašal sem jo, kje je Marija K. Enooka Notranjka me je odvedla mimo otrok v drugo sobo, kjer je ležala v postelji debela ženska. Sivolasa, z odrezanimi lasmi (na ameriški način), škilasta in bledega obraza. Bilo jo je skoraj samo mast. Opravičevala se mi je, da je bolna, in me vprašala, po kaj sem prišel. Odvrnil sem ji, da pač zato, ker me je vabila. Nato je vstala, jaz pa sem prešteval otroke. Naštel sem jih dvanajst. Začel sem ugibati, čigavi so. Bili si niso prav nič odobni. Le dva sta bila videti kot brat in sestra: dekletce šestnajstih let in fant štirinajstih let, drugi pa so bili vsake vrste. Opazil sem tudi nekega pritlikavca, ki se je kradoma izmuznil ven. Hotel jo je pobrisati, ne da bi ga jaz opazil. Toda, kar sem si ohranil, je dober pogled. V divjini sem se navadil, da sem nehote opazil vsak migljaj in ga tudi znal tolmačiti. Zato mi tudi ni ušlo, da je tisti pritlikavec porinil moj kovčeg skozi vrata, ko je mislil, da ga ne opazujem.
Ko se je prikazala debeluša, sem osupnil. Bila je precej visoke rasti in je preklinjala kot Čiči nad otroci, ki so razsajali po kuhinji. Opazil sem, da se me zelo boji, zato sem pričel ugibati, zakaj. Vprašal sem jo, ali nima mogoče kake sobe, ki bi mi jo dala v najem. Rekla je, da nima nobene postelje. Povedal sem ji, da sem živel toliko let v divjini, da sem skoraj pozabil, kaj je postelja in da sem prinesel svoje jelenove kože s seboj, na katerih spim boljše nego na postelji. Kajti, izvedeti sem hotel, kakšna ženska je, preden napravim morda napačne korake. Začela mi je pripovedovati, da je Štajerka, na kar se mi je zdelo, da je zelo ponosna. Menila je, da so samo Štajerci ljudje, na Kranjskem pa da smo sami osli. Toda, draga sestra, moral sem jo pomilovati. Bila je v Ameriki že 25 let, a ni znala niti besedice angleški, jaz pa sem le s težavo govoril slovenski.
Otroci so pričeli odhajati in so ostali le štirje. Priznala je, da ima štiri otroke: ona dva, ki sem ju že omenil, potem deklico desetih let in dečka petih let. Kot sem takoj spoznal, je bila ženska zelo surova in neotesana, puhloglava, sebična in ošabna. Govorila je stvari, ki jih ni prav nič razumela. Sklenil sem počakati, da zvem še kaj več o njej, kdo je in kaj je.
Slovenec, 18. januar 1935