Slovenec: Po pismih slovenskega izseljenca Janeza Planinška priobčuje Anton Podbevšek.
Odpeljal sem se naprej in prenočeval na peščenih gričih. Tisto noč je zapadel nov sneg. Drugi dan je stalo sonce zelo visoko in se strašno bliščalo. Segel sem po očalih, toda teh ni bilo okrog vratu. Začel sem preiskovati prtljago, a jih nisem našel. Bržkone mi jih je izmaknil hudomušen eskimski pobalin. Seveda, če bi bilo kaj lesa, bi si lahko napravil druge. Toda bil sem še vedno na Golem ozemlju, kjer ni bilo niti bilke in je do pragozdov bilo še vedno najmanj tri dni vožnje. Medtem se je sonce dvigalo višje in višje in se bliščalo vedno bolj in bolj. Bril je mrzel sever, zopet sem zapregel pse in se odpeljal naprej. Pokrival sem si oči z rokami, da se obranim tega peklenskega sijaja. Trepalnice so mi pričele otekati in pred očmi so se mi jela vrteti krvavo-rdeča kolesa. Bolečine so se me lotile v glavi, v prsih, v možganih in obistih. Legel sem na trebuh in si zavil glavo v jelenovo kožo. Vendar pa sem kljub temu moral paziti na pse, da obdržim pravo smer.
Medtem se je zmračilo in sem zaspal na saneh, ne da bi izpregel utrujene živali. Bolela me je glava in obisti. Zjutraj sem se zastonj oziral naokrog, da bi opazil vsaj malo palico in si z njo pomagal. Zato sem zapodil vse v divji tek, želeč si, da dospem v pragozd prej, preden bo prepozno. Ležal sem ves čas na trebuhu, zdaj pa zdaj z velikimi mukami odprl oči in pogledal iz jelenove kože. Psi so še vedno tekli naprej in naprej. Le tu pa tam sem zaklical vodniku, da ga opozorim, da prosim na smer vožnje.
Toda nesreča ne pride sama. Prikazali so se v velikih trumah jeleni in psi so nepokorni. Nič več nisem vedel, v katero smer se moram voziti, le bolečine so me mučile v glavi, prsih in obisti. Iznenada sem začutil, da padam. Ko sem zbral raztresene svoje misli, sem ležal v snegu. Izgubil sem rokavice. Dvignil sem se in pričel klicati pse, toda brez uspeha. Do smrti utrujen sem legel v sneg in se potopil v nezavest. Koliko časa sem tako ležal, nisem takrat vedel in ne bom nikoli vedel. Slednjič mi je bilo, kot da sanjam. Slišal sem tuljenje severnih volkov, potem je bilo zopet vse tiho in mirno. Nenadoma pa sem zaslišal jasno in razločno besedico »Marš!« Kot utopljenec, ki pograbi najmanjšo bilko, sem se oprijel te besedice. Jeli mogoče, da je tu v bližini človeško bitje?
Skušal sem vstati, a zaman. Premakniti nisem mogel ne roke ne roke. Tedaj sem zopet zaslišal: »Haj, marš!« toda veliko bliže. Nekdo me je prijel za roko in vnovič kliknil: »Haj!« Potem mi je segel v nedrije, potipal srce in ugotovil: »Tenegij, kiabič epimatešiv!« Hvala Bogu, še živi! Čutil sem še besedico: »Marš!« nato pa sem zopet izgubil zavest. Ko sem se prebudil, je bilo že zelo temno. Čutil sem, da imam obvezano glavo in roke. Nekdo mi je pravkar odvezoval obveze in mi položil nekaj hladilnega na oči. Skušal sem spregovoriti, a nisem mogel in tako sem znova zaspal. Zbudil sem se tu in tam, a večinoma sem spal.
Nazadnje sem le toliko okreval, da sem pričel jasno misliti in ugibati, kje da sem in kdo je ta nekdo, ki me je negoval in pital kot otroka? Govoriti pa še zmerom nisem mogel in tako so pretekli dnevi in tedni in končno dva meseca. Ko mi je dejal neznanec, da lahko poskusim svoje oči, sem sedel na jelenove kože in sklonil glavo, da mi odvzame obvezo. Kar sem naprej videl, so bile mokosine. Še danes jih vidim živo pred seboj, kako lepo so bile okrašene s konjsko žimo, ježevimi bodicami in s svilenimi cvetlicami. Hitro sem pogledal kvišku, da vidim, kdo stoji pred menoj. Prvič po tolikih letih sem opazil — žensko, napravljeno kot evropske ženske. Gledal sem jo nekaj časa in ravno sem jo hotel vprašali, kdo da je, ko se mi je pričela smejati in me je vprašala v kreeindijanskem narečju: »Ki nišitovinam bi?«
»Ali me ne poznaš?«
Zmajal sem z glavo, zastonj sem iskal v svojem spominu, kjer sem videl ta obraz in čul ta glas.
Znova se mi je nasmejala in me vprašala: »Kablu Nabtahak, ali me res ne poznaš?« Vnovič sem zmajal z glavo, rekoč: »Videl sem te nekoč, toda kje, se ne spominjam.« Pokazala je na svileno ruto okrog vratu, na svilen pas in na prstan: »Vse to si mi podaril, ko si potoval mimo Žabjega prinašališča v bližini Pelicana Narowsa. Jaz sem Jane Mary!« In potem mi je pričela pripovedovati svojo zgodbo, kako se komaj spominja svojega očeta, ki je utonil pri jasjem vodopadu in da je njena mati tudi kmalu nato umrla in da jo je vzgojil njen stari oče pri Žabjem prinašališču. In ko sem jaz potoval mimo, me je prvič videla, stara komaj trinajst let. Takrat sem se moral ustaviti pri njih radi neugodnega vetra. Poteklo je več dni, preden sem mogel naprej. Ko sem se poslovil, sem ji podaril že prej omenjene drobnarije, rekoč v šali, da se povrnem, ko postanem dober lovec in ona odraste, da jo popeljem daleč gori proti severu. Takrat še nisem poznal šeg in navad teh krajev, nato sem vse pozabil.
Pripovedovala mi je še, da je neki Indijanec nevarno ranil njenega starega očeta, ki je kmalu nato umrl. Nedolgo za tem je izdihnila tudi njena stara mati in tako se je znašla sama na svetu brez bratov in sester. »Rekla sem si: Sedaj sem dorasla ženska, stara sem šestnajst let, on pa je postal kralj Eskimov in Gospodar Golega ozemlja. Iskat ga pojdem in ga bom našla, pa če moram iti na konec sveta! In res sem te našla, a čisto drugače, kot sem si mislila. Bil si že čisto kraj groba! — Vidiš, tako sem Ti rešila življenje in Ti si postal moja lastnina. Ker pa si moški, sem po indijanskem načinu postala tvoja žena, tako gotovo, kot bi bila poročena pred oltarjem!«
Ker pa nisem maral priležnice, sva se napotila proti Stanleyu, kjer je naju poročil katoliški duhovnik in kjer sva zvedela, da je svetovna vojna šele vzplamtela.
Prihodnjič Ti bom kaj več napisal o svojem življenju na severu. Sedaj sem se nastanil v bližini novih rudnikov v Cronbergu Portage, kjer si postavljam ravno sedaj novo stanovanje. Ko ga bom dovršil, bom odpotoval v The Pas po otroke in bomo skupaj preživeli letošnjo zimo. Otroke sem dal slikati in ko se bom odpeljal prihodnji mesec v The Pas, Ti bom poslal sliko moje male Inez, »princezinje Golega ozemlja«, kot jo nazivajo Eskimi. Eskimi jo skoraj po božje častijo, istotako pa tudi Tonyja, »princa Golega ozemjla,« Kohlu mači Unali.
Ko sem zadnjič obiskal otroka, sem se zelo začudil, kako gladko že govorita angleški in francoski poleg krez-indijanskega narečja in eskimskega jezika. Inez je dobila tri prve nagrade v šoli. Stara bo osem let 31. decembra, Tony pa šest let 9. januarja.
Končati moram, ker je že pozna ura in je moje pismo že precej dolgo. Upam, da ne boš zamerila moji slabi pisavi. Pisati sem se že skoraj čisto odvadil. Mislim, da bi tudi težko govoril slovenski, če bi se mi nudila prilika. Pišem že, toda le zato, ker sem vedno čečkal v sneg, da nisem pozabil. Odkar živim na severu, nisem do danes še videl Slovenca, zato mi je Tvoje slovensko pismo v neizrečeno veselje. Upam, da Te najde moje pismo pri najboljšem zdravju. Pozdravi mi mater, očeta, brata, sestro Micko, svojega Jožka, svoje otroke in Jakobovo družino kakor tudi Antonovo ženo in njene otroke in vso druge vaščane in nekdanje prijatelje.
Prosim Te lepo za Tončkov naslov. Zelo rad bi mu pisal, a nimam naslova. Prosim Te tudi, da mi sporočiš, katera ženska je iz Kamenc, po imenu Frances, ki živi v Sheboyganu, Wisc. Prejel se njeno pismo iz tamošnjih krajev, jaz pa ne vem, kdo da je. Odkar sem priobčil nekaj vrstic v »Glasu Naroda«, sem prejel mnogo pisem od rojakov v Ameriki. Ko boš pisala, piši dobesedno na naslov, ki Ti ga tukaj zapišem. Ostajam Tvoj brat
Janez Planinšek.
Charles Planinshek, Cronberg Portage, Mani- • toba Canada. North America.
Slovenec, 15. januar 1935