Slovenec: Po pismih slovenskega izseljenca Janeza Planinška priobčuje Anton Podbevšek.
Drugo pismo1. Zlatoiskalec — Koloniziranje še pred kratkim zapuščenih krajev
Cronbery Portage, Manitoba, 26. sept. 1928. Canada
Dragi brat Jakob!
V prvi vrsti Te prav prisrčno pozdravljam, Tebe in Tvojo družino, starše, sestro in njenega moža, vse znance, nekdanje prijatelje in sovasčane. Preteklo je že nekaj mesecev, odkar sem pisal zadnje pismo, na katerega pa še nisem prejel odgovora. Nič čudnega: medtem sem preveslal in prejadral celih tisoč milj2, po neobljudenih deželah Severne Kanade. Iskal sem zlato, toda do danes mi še ni bila sreča mila, dasi sem pregledal in preiskal že mnogo novih zlatišč. Zlato sem našel sicer že večkrat, a le v manjših količinah, tako, da se ne izplača kopati ga. Preživljal sem se večinoma z lovom. Pobil sem štiri velike jelene, ki jih imenujejo moose (reci mus). Veliki so kot voli in imajo silne lopataste roge. Njihovo meso sem posušil, stolkel in napravil iz njega pimihgan maslino. Pimihgan je indijanska beseda, oziroma je sestavljena iz dveh besed: pimi pomeni mast, hgan pa je neke vrste ročaj. Pimihgan je torej meso, zmešano z mastjo, s katerim sem se večinoma preživljal.
Prekoračil sem mnogo pokrajin, koder sem hodil že pred leti, in tudi mnogo novih krajev, ki jih še nisem videl do danes. Tu na jezeru Atahopuskaw sem bil že pred leti, toda takrat ni bilo tukaj še nobenega belega človeka. Danes pa stoji tu mestece, ki je zraslo takorekoč čez noč in se imenuje Cronberry Portage. Cronberry je angleška beseda in pomeni neke vrste jagode, portage pa francoska in pomeni prenašališče. Nekoč so namreč prenašali Indijanci svoje čolne iz jezera Atahopuskavv v Cronberry jezero in odtod izhaja to ime.
Atahopuskaw je indijanska beseda in pomeni preklane skale. Indijanec imenuje kraje, kot so videti. Treba je le pogledati obrežje in takoj spoznaš pomen besede. Obrežje obstoji iz samih preklanih skal, ki se včasih dvigajo navpično iz vode. Voda je kristalno čista, v njej pa mrgoli žlahtnih rib, ki jih love ribiči v zimskem času in jih pošiljajo proti jugu cele železniške vozove. Do pred kratkim so jih še morali voziti v The Pas s konji, danes pa teče tu železnica, ki jo še vedno grade in bo zasegala tudi nove bakrene rudnike v FlinFlon, odkrite pred leti.
Cronberry Portage je približno petdeset milj oddaljen od The Pasa, to je toliko kot od Novega mesta do Ljubljane. The Pas je angleška beseda; pomeni prehod. Indijanci ga imenujejo Uopaškula, kar pomeni isto: prehod preko reke Sascatschevan, ki se tukaj preliva med dvema slemenoma. Sascatchevan je indijanska beseda; pomeni naglo tekoči tok.
Trag Portage ali Žabje prenašališče je oddaljeno 250 milj od Cronberry Portage. Tam stoji moj dom, ki ga je mogoče doseči poleti le s čolnom. Glavna pot je preko Gosjega jezera in Gosjega potoka, ki se izteka v reko Sturgeon. Sturgeon je angleška beseda, pomena velike ribe, težke do 150 kg. Tu ob ustju reke Sturgeon je pristanišče Sturgeon Landing, kjer so do sedaj pristajali rečni parniki, prevažajoč blago iz The Pasa. V Pasu so ga izložili, nakar se je pričelo prevažanje s čolnom po deroči reki Sturgeon navzgor, čolnarjenje tod je zelo težavno, ker je voda plitva in polila vodnih slapov.
Ko sem se prvič vozil v svojem čolnu proti severu, ni bilo tukaj še nobene naselbine. Našel sem le grob nekega čolnarja ob ustju reke Sturgeon; revež je utonil. Ko pa sem zadnjo zimo obiskal te kraje, sem opazil kaj živahno življenje. Na levem bregu stoji pristanišče, na desnem pa se dviga ponosno poslopje rimsko-katoliške misijonske šole za indijanske otroke s severa. Zanimivo je, da se v to šolo ne sprejemajo belokožni otroci.
Reka Sascatschevan je pokrita sedaj z debelim ledom kakor tudi Sturgeon jezero, kamor se izliva reka Sturgeon. Na ledu je videti mnogo konjskih vozov in motorjev traktorjev, ki vozijo živila in potrebščine za zgradbo železnice. Od tu vodi pot proti severozapadu po reki Sturgeon, dokler ne doseže Bobrovega jezera, ki ga imenujejo Indijanci Amišku šagajgan. Tu se ti nenadoma odpre veliko jezero, posejano z otoki. Pot vodi nato ob južnem obrežju proti severozahodu. Obrežje je skalnato in nepristopno in je zvezano s sedmimi globokimi zalivi.
Povsod tod ugledaš redke indijanske bajte. Indijanci se preživljajo v poletnem času z ribami, pozimi pa z lovom na divjačino.
Še naprej ob Rirch Portagu ali Brezovem prenašališču stoji zopet nekaj indijanskih bajt. Odtod ni več daleč do Pasjega prenašališča, kjer je utonil oče moje pokojne žene, potomec nekdanjih francoskih kraljev. Njegov daljni praded je bil namreč nezakonski sin francoskega kralja Ludovika XIII. V Kanado ga je poslal njegov lastni oče, da se ga iznebi. Njegova rodbina je živela v velikem pomanjkanju v provinci ... (ime nečitljivo, opomba pisca), dokler se ni odločil pokojni tast in se podal proti zapadli, kjer se je kot trgovec s kožuhovino v službi Hudson Hay Co. poročil. Njegova edina hčerka je postala moja žena. O tem sorodstvu s francoskimi kralji mi je danes pripovedovala ženina daljna sorodnica, ki me je iskala, odkar je zvedela, da mi je umrla Jane Mary. Seveda sem jo videl prvič v svojem življenju. Čudno, kaj ne, da sem bil oženjen celih dvanajst let in nisem vedel, da izhaja moja boljša polovica iz kraljevske rodovine in da sta moja otroka potomca nekdanjih francoskih kraljev.
Še več bi rad izvedel, toda uboga starica je tako utrujena, da sem jo moral spraviti v posteljo, kjer sedaj spi, dočim jaz pišem pismo.
Pot vodi od tukaj v Vranje jezero in preko Vranjega prenašališča v jezero Pelican. Pelican je velika vodna ptica, katere sliko sem tolikokrat ogledoval v kapiteljski cerkvi v Novem mestu. S kljunom si je prebodla prsi in napojila mladiče s svojo lastno krvjo. Kakih 25 milj naprej je že Pelican Narows ali Pelican ožina. Indijanci jo imenujejo Na Panguščigun ali Ožina strahu. Preko te ožine stoji indijanska naselbina — kakih 25 indijanskih bajt, zgrajenih iz lesa in ometanih z blatom. Poleg teh bajt razprostro Indijanci poleti svoje šotore, v katerih prebijejo ves poletni čas, Pozimi pa so bajte večji del zopet zapuščene, ker odidejo Indijanci na lov v pragozdove.
V Pelican Narowsu imata svoje poslopje rimsko-katoliška misijonska postaja in protestantskaanglikanska. V ozadju te naselbine leži pokopališče, kjer stoje štirje leseni križi, ki nosijo naše ime. Nadalje so tukaj tudi trije trgovci Hudson Bay Co. Svoboden trgovec je le eden — Artur Jan. Ti trgovci kupujejo kožuhovino. ali bolje rečeno, zamenjujejo življenjske potrebščine za kožuhovino in kar tekmujejo, kdo bo bolj ociganil lovce in Indijance. Pred njihovimi trgovinami posedajo poleti Indijanci in skušajo ociganiti trgovce za kako malenkost. Mlade Indijanke se medtem sprehajajo in lepotičijo, ako pa obstane pred kakim lokalom belokožec, prodajajo zijala. Starejše Indijanke pa navadno ribarijo, sekajo drva, sušijo ribe, tu in tam jelenovo meso, strojijo jelenove kože in šivajo mokosine, dočim se otroci igrajo na obrežju. Vidiš, tako je življenje v Pelican Narowsu.
1To pismo se je našlo šele preteklo nedeljo.
2 1850 km!
Slovenec, 11. januar 1935