Jutro: Zanimivo predavanje tajnika SPD dr. Arnošta Brileja o vzponu štirih Slovencev na Zeusov prestol
Ljubljana, 9. januarja
Sinoči je naše SPD spet zbralo planince, smučarje in prijatelje narave v Delavski zbornici k zanimivemu predavanju, ki je imelo — kakor vsako — spet polno dvorano.
Predavanja SPD in njegovi predavatelji so že tako popularna, da si jih je zmerom naraščajoča truma prijateljev gora in gorske narave je prav zaželela, posebno še letos, ko se smučarska sezona ni niti pošteno pričela in je oživljanje spominov na lepe in zanimive planinske ture v poletni dobi naravnost blagodejno. Če krasi takšno predavanje še cela serija izvrstno uspelih planinskih in priložnostnih slik in zna predavatelj poslušalca s takšno ljubeznijo do narave, pa tudi s tako prijetnim stilom pritegniti nase kakor naš vneti prijatelj planin dr. Brilej, je takšno predavanje za vsakogar res izreden užitek. Ko zapuščaš dvorano, se kar uživeti ne moreš, da si spet v ljubljanski megli.
Po kratkem nagovoru predsednika literarno-znanstvenega odseka SPD dr. H. Tume je stopil za predavateljsko mizo g. dr. A. Brilej, ki nas je uvodoma spomnil čudnega sijaja, s katerim so Olimp in ves njegov kraj obdajali stari Grki in kakršnega smo v spominu ohranili tudi mi. Prav v nasprotju s to mistiko pa je zgodovina njegovega zavzetja, kajti presenetljivo je, da so prvi planinci stopili na pobočja Olimpa šele v drugi polovici preteklega stoletja, toda ti prvi poskusi jih niso privedli do najvišjih vrhov. Na Olimpu s tremi skoraj enako visokimi vrhovi Mitika (2917 m), Skala (2866 m) in Štefani ali Zeusov prestol (2910 m) je kot zadnji padel šele l. 1913. vrh Mitike po Švicarju Baud-Bovyju. Prvenstvene plezalne ture v divjih stenah Olimpa pa so bile izvršene šele v lanskem poletju, tik pred prihodom dr. Brilejeve štiričlanske odprave (tovariši na poti so mu bili prof. Marjan Lipovšek, Jana Bleiweis in Lev Pipan). Da pa zgodovina zavzetja Olimpa ne bo brez sledu o Slovencih in Jugoslovenih, sta Lipovšek in Pipan opravila severozapadni greben Zeusovega prestola, ki sta pred njima odnesla z njega prvenstvene lovorike tržaški plezalec Comici in naša rojakinja Escherjeva iz Tržiča ter prvenstveno plezalno partijo na Skolion.
Nato pa smo šli s predavateljem na pot! Iz Skoplja ob lenem in rjavem Vardarju do Soluna, kjer so tovariši ostali dva dneva in si do dobra ogledali to židovskoorientalsko trgovsko središče, ki je že od vekov sporno jabolko med tremi ali štirimi narodi. Nekaj zgodovinskih ostankov priča o slavi in pomenu Soluna v prejšnjih stoletjih, sicer pa vladata tamkaj vročina in umazanija. Odtod je krenila odprava šele na pravo pot do vznožja Olimpa. 60 km železniške vožnje jo je privedlo do postaje Litohoron — dve borni kočici tamkaj komaj 200 m od Egejskega morja, kraj 8000 prebivalcev pa je oddaljen nekako 10 km — odkoder so po dragi odškodnini z dolgoletnim vodnikom za Olimp pod vodstvom mladega fantiča naskočili bajeslovno Zeusovo kraljestvo.
G. predavatelj nas je pri tej priliki podrobno poučil o zanimivi sredozemski flori teh gora. Prvi daljši odmor in izhodišče za pravi vzpon na Olimpove vršace je dobila odprava v tkzv »Spilji«, kjer preživlja poletne mesece zanimivi slikar Olimpa Itakisios, po imenu rojak nemirnega Odiseja. Umetnik je čudno naravno zaklonišče priredil za zasilno bivanje in uživanje samote, da ima prostor tudi nekaj poezije, je posamezne kote imenoval po devetih Muzah, sam pa si je pripravil ležišče pod okriljem svoje Muze Kaliope.
Odtod so naši planinci naslednje jutro nadaljevali turo v osrčje Olimpa in se do popoldneva dvignili na 2600 m, kjer so na visoki planoti Issoma Ilios postaviti Šotore in svoj glavni stan.
Po deževni noči je vstalo lepo jutro in odprava se je razdelila v dve skupini; Lipovšek in Pipan sta izbrala plezalno pot, ki jo je 14 dni pred njima prvi opravil Tržačan Comici, predavatelj in Bleiweis pa sta šla navzgor po južnem grebenu. Z obeh strani stvar ni bila najhujša, vendar sta plezalca potrebovala dve uri dalj in tako so se na vrhu Zeusovega prestola srečno sešli ob 5. popoldne. Razgleda v daljino niso imeli, pač pa so lahko opazovali okoliške vrhove, ki so se zdaj pa zdaj v vsej krasoti in tišini kazali iz slikovitih meglenih zastorov. Homer, ki je opeval ta kraj, je vedel povedati, da na Olimpu sije zmerom zlato sonce; turisti so ga žal spoznali drugačnega od blizu in od daleč. Družba je po zavzetju Zeusovega prestola imela glavno nalogo za seboj; dan pozneje se je trojica — eden je ležal betežen pod šotorom — povzpela še na Skolion (2905 m), kjer je ujela nekaj razgledov na prestol in druge bližnje vrhove, sicer pa se je tudi tresla v hladu in megli.
Odprava je po tej turi dvignila šotore in se vrnila — Zeus jih je še z bliskom in gromom nagnal ob sestopu — v gostoljubno slikarjevo Špiljo, kjer jo je čakala topla jed in pa večni ogenj, ob katerem si je osušila premočene obleke in otajala premražene ude. Lipovšek in Pipan sta odtod krenila še na prvenstveno plezalno turo po severni steni Skoliona, predavatelj pa je sam odrinil v dolino, po ovinkih našel Litohoron, odtod z veselim avtobusom dosegel Katerini in se stlačil v ekspresni vlak Pariz-Atene ter za hip odbrzel še v helensko prestolnico.
Milijonsko mesto ima še danes svoj glavni čar v nedoseženih spomenikih na starodavno Helado in njeno visoko kulturno stopnjo Fidijeva dela so še danes vzor modernim arhitektom in na Akropoli je kljub ruševinam ostalo nekaj stavb, pred katerimi mora strmeti tudi človek moderne dobe Predavatelja so poslušalci nagradili s ploskom, še večje priznanje pa naj mu bo zavest, da je s to svojo drugo veliko turo na Balkan kot prvi pokazal, kam naj gredo tudi pota in cilji jugoslovenskega alpinizma. Ledina je zorana, posnemalci bodo imeli že lažje delo in začrtano pot!
Jutro, 10. januar 1935