Interno glasilo slovenskih alpinistov in športnih plezalcev.
Izdaja Komisija za alpinizem pri PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana.
To številko so uredili člani uredništva AR:
Glavni in odgovorni urednik: Bine Mlač
Računalniški prelom: Nada Mlač
člani: Milenko Arnejšek, Breda Činč - Juhant, Dare Juhant, Aleš Lipnik, France Malešič, Mojmir Štangelj in Miro Štebe;
in drugi sodelavci: Vojko Arko, Vanja Furlan, Tone Golnar, Vili Guček, Franci Horvat, Božo Jordan, Damjan Kočar, Grega Kresal, Boris Križan, Miha Peternel, Bojan Počkar, Slavko Rožič, Simon Slejko, Blaž Stres, Boris Strmšek, Andrej Štremfelj, Robert Turk, Ciril Velkovrh in Matjaž Wiegele.
Tiskarna: miGraf Grafične storitve Parmova 53 Ljubljana

Na petdeseti stopnički

Številka petdeset? Dogodki vezani nanjo, venomer pričajo, da se je senc preteklosti težko znebiti. Vse kaže, da mora vsaj še enkrat miniti toliko časa. Zato postane v tej in taki resničnosti, kot neveseli posledici neke prejšnje resničnosti, marsikaj zgodovinskega razvrednoteno in nepomembno.
Predhodniki, zlasti taki, ki so služili bogu vojne, Marsu, običajno naredijo eno samo napako: svoja zgodovinska smetišča skrijejo pod slabo razsvetljenim odrom in jih zaplankajo. Da z leti začne smrdeti, ne preseneča, saj piškavi zob časa in razvezani jezik postorita svoje. Potem pa je vse odvisno od vetra, njegove jakosti in smeri, od koder piha. Kot nalašč se ne najde noben Heraklej, ki bi pod oder speljal kakšno domačo Alfejo ali Penejo.

Ob tem omenimo še mitološkega lastnika velehleva, Avgija (Avgeas), ki se je tako rekoč utapljal v umazaniji, hkrati pa so ga črtili zaradi nepopisnega skopuštva. Tembolj presenečajo njegovi imenitni starši. Oče je bil bog sonca Helij, mati pa kraljica Hirmina, ki je nadvse ljubila čistočo. Problem torej ni v drevesu ali njegovih koreninah, ampak v zdravem jabolku in dejavnem črvičku dvoma, ki poka od zdravja. Kajti tudi nesmisel zna biti takšna ali drugačna hrana. Pod pogojem, seveda, da nismo špricali zgodovine.

Nemara je ob vsem povedanem najbolje, da se tudi mi pri številki 50 izognemo nepotrebni samohvali, pa čeprav je 17 let izhajanja Razgledov dolga doba. Če temu dodamo še kupček 50-ih številk, kar predstavlja knjigo velikega formata z 2037 stranmi, ki vsebuje 1.376,964 besed, lahko brez zadržkov rečemo, da je to lep amaterski dosežek. Razgledi so od prvega dne malo podjetje, ne glede na to, kakšni so bili in še vedno so, ki terja celega človeka in požre obilo časa. Zaradi tega ne prenesejo improvizacij ali polovičarstva. V resnici smo bili vsa ta leta neverjetno vztrajni in zagnani, nekajkrat je bilo zaznati tudi kakšen manjši kakovostni premik. Ko je včasih po dolgem premoru zavladalo malodušje, so Razgledi znova »končno« izšli. Seveda smo ves ta čas tarnali, zlasti mi uredniki, saj brez tega očitno ne gre. Včasih celo kakšno stvar premakne z mrtve točke.
Pomembneje je nekaj drugega: do kam pravzaprav segajo meje naših možnosti? To je za Razglede in njihov nadaljnji obstoj bistveno vprašanje.
Kar zadeva številne dosedanje težave pri izhajanju Razgledov, ostaja slika ista; nespremenjena. Še vedno je ključna in hkrati edina omejitev pri vseh naših velikih načrtih in seveda sanjah, številka izvodov.

Lepo bi bilo, če bi v neki bližnji prihodnosti dosegli številko 1000. Vendar bo treba za takšno okroglo številko narediti še nekaj zahtevnih korakov v smeri celostne podobe ter bolj pestre vsebine, ki bi pokrivala vsaj 10 različnih področij.
Kaj je še pri načrtovanju boljših Razgledov stvarno, se pravi v nekem doglednem času uresničljivo? Tanjši in bolj gladek papir ne bi smel biti problem, čeprav njegova cena - ah, raje ne. Nekaj fotografij - no, ja, morda bi tudi nekako šlo.
Tu je še cena Razgledov. Ta je na videz pretirana, če jo primerjamo s cenami kakšnih drugih razkošnih revij. Kaj vse je v njo vgrajeno, pa je neka druga zgodba, o kateri nima smisla razpredati. Res je, z veliko truda bi se tudi cena dala zbiti. Toda zbijanje cene ima svojo ceno. Ve se, kdo bi »plačal gor«.
Potem je tu privlačna pravljica o barvah. Barvne strani in vmes kopice barvnih fotografij vseh mogočih velikosti in oblik Razgledi ne premorejo. Vsi izračuni tovrstnih idejnih in izvedbenih projektov nedvoumno kažejo, da bi to bil finančni polom. Ko se človek odloča za barvno revijo, zagotovo vse do zadnje potankosti domisli in premisli.
Pravkar se trudimo, da bi izboljšali vsebino. Tako bi, če bi se to zgodilo, lahko bolj sistematično obravnavali oziroma spremljali dosežke drugih narodov, preglede pomembnejših dogodkov in dogajanj pa osredotočili na manjša področja (Dolomiti, Alpe, ZDA itn.).
Zraven sodi še pobožna želja o dodatnem pokritju nekaterih »deficitarnih« rubrik s področja vzgoje in izobraževanja, v prvi vrsti spremljanja sodobne plezalske tehnologije.

Med nove rubrike naj bi uvrstili za kakšno stran alpinističnih dovtipov, šal, anekdot, skratka šaljivih prigod iz vseh časov in prostorov. Objavili bi tudi malo bolj začinjene zgode in nezgode, čeprav s kvantami ni treba pretiravati. V zadnjih stotih letih se je marsikaj tega zgodilo, kar sodi na papir, če ni že zdavnaj odpotovalo v večna lovišča.
Na koncu bi se rad še enkrat zahvalil vsem, ki so prispevali ali še vedno prispevajo k temu, da Razgledi obstajajo in kolikor toliko redno izhajajo.
Ob tej priložnosti bi se prav tako rad spomnil na tiste znane prijateljske in samosvoje gorniške obraze, ki niso več med nami, a so se njega dni oglašali na straneh Razgledov - Aleša Kunaverja, Cirila Debeljaka, Nejca Zaplotnika, Pavla Podgornika, Tamaro Likar, Marka Šurca, Gorazda Zrimška, Maričo Frantar, Miho Vreča, Tomaža Petača in Slavka Svetičiča. Za nas, ki smo še tukaj, pa naj ostaneta memento mori in tople sanje preteklosti.

Bine Mlač

Vojko Arko

Petindvajset let
slovenskega andizma

Iz pisma, ki ga je naš argentinski rojak in znani andist Vojko Arko napisal Klemenu Volontarju, objavljam tiste vrstice, za katere menim, da so zanimive tudi za naše bralce. Hkrati objavljam fotokopirano prilogo v celoti (brate Skvarča v naslednji številki), saj predstavlja zanimiv zgodovinski presek čez vse, kar so nekoč v teh oddaljenih gorah Južne Amerike naredili slovenski izseljenci, gorniki.

Urednik
... Zdaj bi si dovolil opozoriti Tebe in Mlača na slovenski andizem, ki se je začel razvijati v Patagoniji, v katerem sem sodeloval in o katerem sem precej pisal. Prilagam fotokopijo nekega mojega članka, ki je izšel v zborniku Svobodne Slovenije (letnik 1973/75) in ki prinaša v zgoščeni obliki zgodbo slovenskega argentinskega andinizma.
Za temeljitejši pregled slovenskega andinizma se zdaj trudim, da bi ga izdali v Ljubljani. Dokler se to ne zgodi, je pač potrebno iskati v Zbornikih Svobodne Slovenije, ki so tam pri vas na razpolago v Narodni Univerzitetni knjižnici (v dobi enoumja so bile te knjige pod zaporo) in ki prinašajo številna poročila raznih piscev o vzponih, smereh in odpravah bariloške »šume« in bratov Skvarča.
O okolju v katerem smo delovali, pričata tudi moji knjižici »Zgodbe z Nahuel Muapija« in »Cero Shaihueque«. Čeprav ima prva knjiga literarne težnje, so številne zgodbe resnične, samo imena so spremenjena in dodane razne olepšave. A tudi izmišljene povestice (Ančka, Njen Obisk) so zgrajene na podobnih resničnih situacijah.
Poleg teh slovenskih spisov, sem objavil razne zgodovinske članke o andinizmu v španskem jeziku v raznih publikacijah Cluba Andino.
... Zanimal me je način, kako Mlač podaja te življenjepise (op. misli na Velike pionirje alpinizma). Pod vplivom okoliščin sem sam postal planinski zgodovinar, seveda andistični, pa so mi Mlačeve metode simpatične, čeprav se jasno v vseh pogledih in pristopih ne strinjam z njim. A ker mož poudarja pluralistične poglede, ne more zahtevati, da bi se bralec v filozofskih in splošno zgodovinskih tezah postavil povsem na njegovo stališče. Kar mi je močno všeč, je, da poudarja okolje, v katerem so njegovi protagonisti živeli in delovali in se mi zdi, da je takšen odnos do zgodovine bistvenega pomena.

Vojko Arko

Petindvajset let slovenskega andizma

V barvnih odtenkih jesenskega gozda se vzpenjamo po komaj vidni stezi proti jezeru Frey. Že nas pozdravlja grmenje mogočnega slapa, dolina se odpre in izlizane skale padajo k podnožju slapa. Milijoni belih, razpenjenih kapljic drvijo v silovitem sunku preko sten, prav kot so drveli in se penili pred davnimi leti, ko je mladi inženir Emilio Frey s svojimi peoni prišel do zaliva Tristeza, odkril slap in višje gori jezero, ki ga je ameriški geolog Bailley Willis njemu v spomin imenoval Lago Frey.
Takrat koncem stoletja so se prvi naseljenci seznanjali z novim svetom okrog Nahuel Huapija. Stik med naravo in človekom je bil včasih bežen in minljiv, včasih pa trajen in bogat na sadovih. V švicarski koloniji so Goyeii, Feyeii, Mermoudi trebili gozd, zarezali brazde v zemljo, sadili žito, sadno drevje in krompir, redili živino, pasli ovce. Štirideset let so Bariloče živele kot majhna poljedelska vas v Kordiljeri.
V začetku tridesetih let so človeški posegi v andski svet dobili novo značilnost. Prav kot dobrih sto let preje v Alpah se je pojavilo planinstvo, športni in nepridobitni odnos med človekom in naravo. Zaživelo je prvo argentinsko planinsko društvo, pojavili so se smučarji, izletniki, plezalci. Spet je Emilio Frey načeloval tem novim raziskovalcem. Steze v pragozdu zdaj niso bile več samo pastirska in drvarska pota, vodile so tudi do vznožja strmih sten, v katerih so se poskušali »osvajalci nekoristnega« ledu in skalovja. Claussen, Meiling, Neumeyer, Hess, Margarido, Fischer, - številna imena raznih jezikov sveta so se povezala s stolpi in vrhovi okrog bariloške vasice.
V tem pionirskem gospodarskem in športnem okolju so se koncem štiridesetih let pojavili slovenski priseljenci, planinci in smučarji. Zrastli v Alpah, so samo nadaljevali dolgoletno planinsko izročilo. Odkar se je leta 1893 ustanovilo Slovensko planinsko društvo, se je planinsko gibanje v slovenskem svetu, prislonjeno na vzhodne obronke Alp, izredno naglo razmahnilo. Tako izletniške kot plezalske in smučarske panoge planinstva, pa tudi njihovi literarni in znanstveni prebliski so dobili v slovenski javnosti veliko veljavo. Turistični klub »Skala« in Klement Jug sta razgibala mladino med obema vojnama, planinski in smučarski športniki so postali znani in priznani prav kot v južnoameriških mestih nogometni igralci in pevci folklornih pesmi.
Ob prihodu v Argentino, deželo pampe, so novi prišleki, ki so si želeli gora, iskali poti do njih. Naglo so odkrili Bariloče. Nekateri so se tam naselili, drugi so si prizadevali preživeti vsaj počitnice na jugu. Izurjeni plezalci in smučarji, ki jin v mladih letin seveda podžigajo športni tekmovalni motivi, so kmalu spoznali, da njihovo tehnično znanje v marsičem presega mere in pojme bariloških prilik. Zanos in navdušenje bariloške skupine, ki si je nabrala lovorik v gorskem športu, sta potegnila za seboj mladino, ki je rastla v buenosaireškem velemestu. Tako sta se izoblikovali dve generaciji slovenskih planincev v Argentini.
»Zbornik« in »Svobodna Slovenija« sta redno objavljala planinska poročila o delu naših plezalcev in smučarjev in o pomembnih odpravah, ki so se jih slovenski andinisti udeleževali. Ob srebrnem jubileju slovenskega planinstva v Argentini, ki sovpada z tridesetletnico našega zdomstva, pa bi hoteli povzeti v kratkem pregledu najvažnejša dejstva in ugotoviti, kako se je slovensko gorništvo zrcalilo v andističnem gibanju Argentine in kakšen delež nam pripada v razvoju gorskega športa naše domovine.

Bariloški »bratje«

V dobi med 1950 in 1954 je predstavljala bariloška družbica slovenskih plezalcev, nazvana Grupo de Escaladores Eslovenos (Skupina slovenskih plezalcev), tehnično najboljšo skupino argentinskih andistov. Nanizala je v velikem zagonu izredno število zahtevnih tur in smeri, med njimi »prvenstvene«, ki uživajo še danes dosti spoštovanja med argentinskimi plezalci. Bariloški planinci so sodelovali v argentinskih odpravah v Južne Ande, v Himalajo in Antarktiko, slovenski smučarji pa so odprli novo razdobje v panogi smučarskega teka v Argentini.

1.) Slovenski zvonik (Campanile Esloveno), - vitek stolp v pogorju Katedrale, ob boku Južnega Vrha, sta prva preplezala Dinko Bertoncelj in France Jerman 13. 2. 1952. Pozneje je Bertoncelj v istem stolpu izvedel še dve smeri, severno in vzhodno, in obakrat ga je spremljal José Luis Fonrouge, ki je od 1960 naprej veljal nekaj let za najboljšega argentinskega plezalca. Campanile Esloveno je še danes zrelostni izpit plezanja v skali za vse argentinske andiniste. Ti se običajno držijo Bariloč v prvih letih andistične prakse. Južno letovišče nudi namreč dovolj udobnosti v pogledu dostopnosti, koč in steza. Zato pošilja argentinska Planinska zveza (FASA) leto za letom svoje tečajnike v bariloške gore. Campanile je doživel do danes kakih 30 vzponov in v listi pristopnikov so zastopani najpomembnejši argentinski andinisti pretekle in sedanje dobe. Prvi, ki je sam poskusil preplezati ponosen stolp, bariloški vodnik Teodoro Sifuentes, se je pri tem poskusu smrtno ponesrečil (1967). Potem je zabeležil svoj vzpon v Freyevi koči Guillermo Giese (aprila 1974), vendar mu andinisti prav ne verjamejo. Povsem nesporno pa je, da je novembra 1974 sam preplezal Campanile Esloveno Felipe Frasson, predsednik buenosaireškega Centro Andino, ki ga je skupno z Marcom Biancnijem pogubil Fitz Roy koncem poletja 1975. Severno, izredno težko smer v Campanilu sta ponovili dve naveze: Peter Skvarča in José Boselli ter José Luis Fonrouge in Carlos Comesaña. Vzhodna še čaka ponovitve. Leta 1970 je vojaški gorski tečaj spravil na Slovenski stolp majhen topič (možnar) in šest vojakov. Ker stoji Campanile Esloveno precej od rok, se ga pozimi še ni nihče lotil.

2.) Tres picos. - Edina samostojna slovenska gorska odprava »šumskih bratov«. Prvenstvena vzpona na Torre Tuma (Bertoncelj in Jerman) in Torre Frey (Pangerc in Šilar) 23. 3. 1952 (Zbornik 1953).
Zaradi oddaljenosti od prometnih zvez so te gore manj obiskane. Torre Tuma je doživel dve ponovitvi. Leta 1959 sta ga preplezala Quintas in Llagostera iz Buenos Airesa in leta 1964 cordobski plezalci. Zadnji uspeh je zasenčila težka nesreča, ko sta pri sestopu izgubila življenje Castelli in Gimenez. Tretjega ranjenega plezalca so spravili do taborišča tovariši, od tam do naseljenih predelov pa bariloški reševalci.

3.) Nove plezalne smeri v bariloških gorah. - Starejša plezalska generacija je poleg vzpona na Slovenski zvonik odprla številne nove smeri v bariloške stene in stolpe. Že v Katedralskem stolpu je varianta, ki sta jo plezala Bertoncelj in Pangerc, postala normalna smer na stolp. Vse te smeri je skupno z dosežki drugih plezalcev predočil gorniški argentinski javnosti gorski vodič: »Andinismo y campamentos en el Parque Nahuel Huapi«, ki sta ga leta 1959 pripravila José M. Iglesias in Mario della Ianna (Izdaja Mundonuevo, Colcción Alpamayo).

4.) Slovenski kot na Cerro Catedral. - Izgradnja slovenskega kotička v katedralskem pogorju datira iz razdobja 1952/55. Takrat so slovenski planinci vsekali v pragozd Slovensko stezo, zgradili zavetišče »Pod skalco«, postavili slovensko vpisno knjigo na Torre Catedral in Pico Sur in odkrili spominsko ploščo skalašu Klementu Jugu na podnožju Zvonika. Leta 1965 je Robert Petriček organiziral gradnjo spominske kapelice škofu Rožmanu pri zavetišču »Pod Skalco«.
Club Andino Bariloche se je pridružil začetnemu delu, izboljšal slovensko stezo in postavil lepo planinsko kočo »Refugio Emilio Frey« ob jezeru Tonček. Leta 1969 je zaradi neprevidnosti taboriščnikov zgorelo zavetišče »Pod Skalco«, ki je dolga leta služilo kot prenočišče ali vsaj počivališče številnim planincem. Slovensko vpisno knjigo so prinesli z vrha katedralskega stolpa v arhive Cluba Andino spomladi 1974 plezalci buenosaireškega andinskega centra, ki so opravili dvestoenainosemdeseti vzpon na ta vrh. Naj dodam, da je bil pristop, ki sta ga izvršila 1. 1. 1951 Dinko Bertoncelj in Tonček Pangerc četrti, da je Pangerc še istega leta plezal sam na stolp, da je ta solovzpon ostal edinstven dolgo časa in da še do danes ni nihče sestopil s stolpa brez vrvi, kot je to v sili razmer naredil Tonček, ker ni imel vrvi s seboj. Vsi drugi soloplezalci (Fonrouge, Peterek, Sifuentes, Frasson - sama imena, ki v andizmu nekaj pomenijo) so se spuščali na težjih mestih po dvojni vrvi.
Že leta 1953 sta nameravala Dinko in Tonček pozimi preplezati Torre del Catedral. Zavrnilo pa ju je slabo vreme in prvi zimski vzpon sta izvršila šele 15. 9. 1973 Felipe Frasson in Fermín Olaechea.

5.) Križ na Cerro Capilla. - 1952 so slovenski planinci postavili železen križ na Cerro Capilla, dokaj težko dostopni gori onstran jezerskih rokavov. Križ ni bil grajen za patagonske viharje in se je podrl. »Šuma« ga je nekajkrat znova postavila, slednjič je postalo očitno, da ta križ ne bo stal na viharnem vrhu. Zato so slovenski planinci l. 1962 spravili na vrh Capille nov aerodinamično grajeni križ, ki vztrajno kljubuje neurjem in ki ga bo treba samo sem in tja prebarvati, pa bo še dolgo spominjal na našo prisotnost ob Nahuel Huapiju.

6.) Smučarski tek. - France Jerman, Janez Flere in Andrej Kukovica so v letih 1948-54 predstavljali najuspešnejše tekmovalce v smučarskem teku v Argentini. Zastopali so državo na tekmovanju v Čilu in zmagovali na krajevnih državnih prvenstvih. Potem je ostal Jerman sam in dvajset let obdržal naslov argentinskega državnega prvaka. Jerman je postal tudi argentinski vojaški učitelj in je zdaj poglavitni organizator smučarskega teka v državi.

7.) Alpske discipline. - Edini Slovenec, ki se je vključil v argentinsko državno reprezentanco v smuku in slalomu, je bil Dinko Bertoncelj. Podrobnosti o njegovih kvalifikacijah so zabeležene v Zborniku za leto 1967. Zdaj je Bertoncelj ravnatelj argentinske državne šole za profesionalne smučarske učitelje.

8.) Patagonske odprave. - Slovenski andinisti so sodelovali v večjih odpravah Cluba Andino Bariloche v patagonske gore.

• San Valentin. - (Zbornik 1954). – 18. 12. 1952 sta Dinko Bertoncelj in Tonček Pangerc skupno z drugimi petimi bariloškimi andinisti dosegla vrh San Valentina, najvišje patagonske gore (okrog 4000 m). Uspeh je odjeknil v mednarodnih alpinističnih krogih, saj so goro dolga leta zastonj oblegale številne odprave. Niso prišli na vrh.
• Paine. - (Zbornika 1955 in 1960). - Pogorje Paina v Južnem Čilu, skupina mogočnih skalnatih stolpov in ledenih kupol, je bilo praktično neraziskano, ko je leta 1954 bariloška odprava poskusila najvišji vrh Paine Grande (ca 3000 m) in še nekatere druge špike. Pri tveganem vzponu preko visečega ledenika je ledeni plaz zasul Tončka Pangerca in Herberta Schmolla (17. 1. 1954).

Tri leta pozneje so Bariločani znova poskušali Veliki Paine. Zaradi intrig italijanskega industrijalca Monzina, ki je načeloval istočasno večji italijanski odpravi na isto goro, so čilske oblasti prepovedale vzpon. Vendar sta Slovenec Davorin Jereb in bariloški vodnik Carlos Sonntag poskušala na skrivaj preplezati Paine, morala pa sta odnehati malo pod vršnjim grebenom.
Paine Grande je še isto leto preplezala italijanska odprava in Guiao Monzino je izdal o podjetju knjigo, v kateri opisuje med drugim dela in pota bariloških navez.
Pozneje so mednarodne odprave (Italijani, Angleži in Južni Afrikanci) zmagale velike stolpe Paina. Argentinski plezalci iz Buenos Airesa so ponovili vzpon Monzinove odprave na Torre Norte in 1967 so čilski andinisti preplezali Cuerno Principal, ki sta se ga l. 1954 zaman lotila Tonček Pangerc in Birger Lantschner in ki so ga pozneje prav tako brez uspeha oblegale angleške in amerikanske naveze. Fantastična lepota pogorja privablja leto za letom številne alpiniste in v stenah Paina so zdaj začrtane mnoge drzne smeri.

• Cerro Balmaceda. - (Zbornik 1960). - Ker čilske oblasti l. 1957 niso dovolile vzpona na Paine Grande, se je bariloška odprava posvetila sosednji ledeniški gori Cerro Balmaceda (2000 m). 8. 11. 1957 so štirje možje odprave, med njimi Slovenec Ivan Arnšek, dosegli vrh te gore. Nikjer nismo zasledili, da bi ta vzpon do zdaj kdo ponovil.

9.) Dhaulagiri. - (Zbornik 1955 in knjižna izdaja Slovenske kulturne akcije Dhaulagiri). - V argentinski odpravi na Dhaulagiri v nepalski Himalaji l. 1954 je sodeloval Dinko Bertoncelj. Po smeri čez »Hruško« je dosegel vršni greben in višino 7600 m. Tako je vrsto let Dinko nosil slovenski višinski rekord, šele v zadnjem desetletju so alpinisti iz domovine, ki se udeležujejo himalajskih odprav, presegli to številko.
Dhaulagiri so leta 1960 preplezali Švicarji in Avstrijci. Pozneje so vzpon ponovili Japonci in Amerikanci. Vendar so vse tri uspešne odprave uporabljale smer preko severovzhodnega grebena in nihče še ni uspel v smeri čez »Hruško«. Kljub številnim poskusom nobena odprava tam ni prišla višje kot obe argentinski moštvi (l.1954 in 1956), nobena ni dosegla vršnega grebena, s katerega so se vračali Bertoncelj, Watzl, Magnani in Ibanez.

10.) Antarktika. - Bertoncelj je prebil dve leti na antarktični postaji General Belgrano. Z dvema tovarišema je preplezal Nunatak Moltke (Zbornik 1960).
Kljub bližini antarktičnega kontinenta in kljub številnim argentinskim postajam so gorniški podvigi na ledeni celini redki. Za Bertoncljem so še delovali samo nekateri plezalci buenosaireškega centra na otoku Amberes.

Druga generacija

Medtem ko so se bariloški »bratje« dokončno vključili v bariloško življenje, planinsko in neplaninsko, je rasla v argentinski prestolnici, daleč proč od planin, druga generacija slovenskih gornikov v Argentini. Vsi ti fantje in dekleta so se rodili v Evropi in so vsaj od daleč poznali Alpe. Nekateri so prišli v Argentino za svojimi starši in sorodniki in so še na oni strani oceana poskusili gore in navezali smučke. Ta gora željno mladino je usmerjalo v Bariloče Slovensko planinsko društvo v Buenos Airesu, ki mu je načeloval do svoje smrti leta 1970 neumorni Robert Petriček. Bariloška in buenosaireška sekcija SPD sta združili svoje sile in zgradili v bariloškem mestecu planinsko zavetišče, imenovano »Planinski stan«, v katerem so prenočevale poleg starejših turistov skupine slovenske mladine iz prestolnice, ki so delale izlete po bližnjih gorah. Po nekaj letih pa so nastale iz teh obiskovalcev manjše planinske družbice, ki so se vračale leto za letom, poskusile dereze in vrv, skalo in led ter se dokaj izurile v gorski tehniki. Kot že priznani andinisti so slovenski planinci sodelovali celo na reševalnih akcijah bariloškega Cluba Andino in samostojno naskakovali južno steno Cerro Bonette, gore, na katero so slednjič prinesli vpisno knjigo januarja 1965 (Zbornik 1966). Kazalo je že, da se bo iz te mladine izkristaliziralo nekaj dobrih plezalcev, ko je nesreča na Tronadorju l. 1966 zaustavila razvoj. Smrt Tomaža Kralja in Boža Vivoda je težko prizadela ves krog njunih prijateljev in ko so se podjetni fantje poročili in se posvetili svojim gospodarskim in družinskim problemom, je plezalski zagon v Buenos Airesu pojenjal. Petričkova smrt in z njo zvezani dejansko prenehanje društva v prestolnici zaključuje neko planinsko razdobje, ki je vtisnilo tako slovenskim ljudem v Buenos Airesu kot argentinskemu gorništvu povsem določen pečat.

Veliki intervju z najboljšim slovenskim alpinistom leta 1994, Vanjo Furlanom

pripravil Bojan Počkar

Pustolovščina je bila prva želja. In kje lahko doživiš bolj prvobitno pustolovščino kot v visokih hribih; v še nepreplezanih stenah; v samotnih vzponih? Vanja si je v alpinizmu poiskal samosvojo pot, kjer je tudi tveganje veliko. In Vanja to ve, saj je že večkrat hodil po robu. Sicer pa, mar ni življenje dolgočasno brez nevarnosti ? Leto 1994 je bilo za Vanjo sanjsko: nekaj odličnih in izjemno hitrih solo vzponov na Novi Zelandiji; potem uspešen vzpon Urošem Ruparjem na Siniolču (6888 m) v sikkimski Himalaji; krona njegove dosedanje kariere pa je prav gotovo solo vzpon v alpskem stilu čez do tedaj še nepreplezano zahodno steno Langšiše Ri (6411 m), oktobra 1994. Vanja je razglašen za najboljšega slovenskega alpinista v letu 1994 in dosega mednarodni razred.

AR: Bi na kratko predstavil svojo alpinistično pot?
Vanja Furlan: Kot otrok sem prebiral samo pustolovske knjige - Julesa Verna, Karla Maya in Ernesta Thompsona Setona, ki so imele name močan vpliv. Želel sem, da bi moje življenje bilo ena sama velika avantura. Kadarkoli smo našli čas - in bilo ga je veliko - smo se s prijatelji potepali po Gorjancih. Vse bolj me je privlačila zima in ker nisem našel tovariša, sem neko zimo Gorjance prečil sam. Takrat sem prvič bivakiral in okusil samoto. To je bil, po mojem, temelj za dobro psiho.
Hkrati sem se v tem obdobju aktivno ukvarjal s športom, predvsem atletiko in plesom. Hribi so prišli kasneje, ko Gorjanci niso več zadostovali. Sprva sem hodil s planinci, a sem kmalu spoznal, da sem drugačen, ter da za stik z naravo, ki sem ga iskal, potrebujem samoto. Tukaj spet ne morem spregledati nekaterih knjig, kot je na primer Pot, in avtorjev, kot sta Antoine De Saint-Exupery in Richard Bach.
No, ko sem prišel študirat gozdarstvo v Ljubljano, sem se končno odločil, da hočem plezat. V alpinističnih novicah sem prebral, da AO Železničar organizira šolo, šel tja in začel.

AR: Nek novinar te je nekoč opisal takole: »Nikoli ni bil tisti klasičen plezalec, še manj športni plezalec, skoraj ves čas je bil pravzaprav himalajec.«
Vanja Furlan: L. 1989, ko sva šla (midva) na Ama Dablam, mojo prvo odpravo, sem bil še pripravnik. Sicer starejši, toda pripravnik. V naslednjih petih letih sem bil še na petih Himalajskih odpravah. Tiste kraje, predvsem Nepal, sem vzljubil.

AR: Na kateri odpravi si se največ naučil in katera ti je ostala v najlepšem spominu?
Vanja Furlan: Največ sem se naučil na Kanču leta 91. V lepem spominu imam vse, še najbolj Langšišo Ri, Novo Zelandijo in Kanč, najmanj pa Annapurno, čeprav sem se prav tam marsikaj naučil; z vidika medčloveških odnosov predvsem.

AR: Kako gledajo tvoji najbližji na tvoje pogoste in dolgotrajne odsotnosti?
Vanja Furlan: Ko sem spomladi leta 1989 doma povedal, da plezam, do takrat sem namreč skrival, poleti pa da grem v Himalajo, sem mislil, da bo oče znorel. Kasneje, ko sem se vedno živ in zdrav vračal, pa so se navadili. Bilo je lažje, čeprav jih je verjetno še vedno strah. Začeli so mi zaupati, na strah pa se tudi vsakdo navadi.

AR: Kaj bolj prispeva k uspešnemu vzponu v velikih stenah, posebno v Himalaji, fizična ali psihična pripravljenost?
Vanja Furlan: Menim, da je psiha dosti pomembnejša. To nikakor ne pomeni, da greš v steno kot kamikaza, temveč da deluješ premišljeno in hladnokrvno, hkrati pa se predaš želji po pustolovščini, ki te žene v steno in na vrh, ter samoohranitvenemu nagonu, ki te brzda. Brez vrhunske fizične pripravljenosti se da marsikaj, brez psihe pa zelo malo.
Tudi misel na smrt je del psihe. Nesmiselno je ne dopuščati nečesa, česar ne moreš zagotovo preprečiti. Vedno, ko vstopim v zares težko steno, pomislim, da bom mogoče tukaj umri. Vedno, kadar se vrnem, sem vesel. Če ne zlezem, zato ker sem živ, če zlezem pa še toliko bolj, ker sem živ in ker mi je uspelo. Neuspehi me ne razočarajo. Naučil sem se jih prenašat in predvsem izluščit dobro. V vsem je nekaj dobrega in nekaj slabega.

AR: Med prijatelji si znan kot »hladen« plezalec s treznim razmišljanjem. Nekateri vedo, da si enak tudi v najbolj kritičnih situacijah. Je to popolna resnica ali se znaš samo tako dobro obvladovati?
Vanja Furlan: Vedno poskušam biti racionalen. Panika je dodatno tveganje, ki te spravlja v še večjo nevarnost, zato jo zavestno odklanjam in v tem uživam.

AR: Te je bilo pred vzponom v Langšiša Ri kaj strah? Kako se v takšnih trenutkih umiriš, prepričaš da boš kljub vsemu zmogel?
Vanja Furlan: Bilo me je strah, kot še nikoli prej. Vzel sem si tri dni počitka preden sem vstopil. Ves čas sem razmišljal ali naj grem po ozebniku, po katerem se je podiral velik serak, ali naj poskusim po varnejšem, a težjem grebenu. Odločil sem se za greben. Strah je minil, ko sem vstopil v steno.
Za umiritev ne uporabljam nikakršnih avtosugestivnih tehnik, čeprav verjamem, da koristijo. Malo se sprostim ob poslušanju glasbe, toda popolnoma ne. Med počitkom, ko jem dokler ne postanem zaspan in spim dokler nisem lačen, me je strah; ko grem, pa običajno popusti. Nikakor pa nisem bil prepričan, da bom zmogel. Toliko se poznam in si zaupam, da sem verjel, da sem se sposoben vedno vrnit nazaj čez steno. Če dvakrat sestopiš po vzhodni steni Kumbhakarne, se tega prekleto dobro naučiš.

AR: Kljub temu, da ne plezaš intenzivno čez celo leto in da imaš tudi določene pavze, se znaš zbrati za najtežje solo vzpone. Kakšna je čarobna formula?
Vanja Furlan: Formule ni. Res je, da treniram in plezam malo. Pred odpravami stopnjujem, če je mogoče. Organizacija običajno pobere veliko energije in časa. Za uspeh so po mojem pomembne predvsem motivacija, želja po avanturi in psiha. Za Langšišo sem v glavnem naredil vse sam. Že vnaprej sem se odločil, da mora vse teči brezhibno. In tudi je, če ne štejem težav s prtljago. To je bil moj glavni motiv.

AR: V čem vidiš glavne prednosti in slabosti soliranja?
Vanja Furlan: Bistvena prednost je enakomeren napor. Če plezaš v navezi, se med dolgim varovanjem popolnoma ohladiš, nato pa moraš kot drugi hitet. Naslednji raztežaj plezaš že malo utrujen in če še vedno hitiš, mimogrede narediš še kakšno napako. Po dveh hitrih raztežajih si razgret, včasih celo preznojen, nato pa zopet čakaš in se ohlajaš. Tudi sicer mi tak način »sprint in počitek« ne odgovarja. Hodim in plezam počasi in enakomerno.
Druga prednost je hitrost, če ne varuješ. Če plezaš v dvoje ali troje se v določenih kritičnih trenutkih, ko je treba sprejeti kakšno pomembno odločitev, na izbiro pa imaš več možnosti, običajno pojavijo različna mnenja. Pride do kresanja mnenj, kar ima lahko za posledico, da se iskristalizira najboljše ali pa tudi ne. Odvisno od tega, kako intenzivno in prepričljivo nekdo zagovarja svoje mnenje, oziroma koliko je drugi popustljiv ali sugestibilen. Zato ne obvelja vedno boljša odločitev. Če pa si sam, je stvar enostavnejša. Odločaš in presojaš sam in tudi odgovornost za posledice nosiš sam. V svojo odločitev si prepričan in zato bolj zaupaš vase. To je le ena izmed mnogih lepot soliranja. Svoboda odločanja. Stik s hribi je pristnejši. Ko si s soplezalcem velik del pozornosti usmerjaš nanj. Ko si sam, pa si odprt za vplive in namige iz okolja in bolj opazuješ, zaznavaš, čutiš. Samo ti in hribi.
Na splošno pa je soliranje verjetno nevarnejše od plezanja v navezi. Tovariš ti lahko nudi pomoč, ki si je sam ne moreš. Varuje te in spodbuja. Lahko ti reši življenje v situacijah, ki bi sicer pomenile neizogibno smrt. Na primer padec v ledeniško razpoko. Gibanje po ledenikih je ena največjih nevarnosti za solerja. Teža nujno potrebne opreme (kuhalnik, plin, vrvi, ...) se porazdeli na dva ali več. Soler je težak. V Langšiši sem tehtal nekje med 110 in 115 kilogrami.
Lahko bi našteval še in še ... Odločitev o tem, ali bo nekdo soliral ali ne, je stvar posameznika. Jaz soliranja ne poveličujem in ne priporočam, temveč ga odločno in iskreno odsvetujem.

AR: Kje vidiš tisto mejo v velikih stenah, ko je za solerja kljub odlični fizični in psihični pripravljenosti, že premalo verjetnosti, da se bo vrnil?
Vanja Furlan: To je težko reči. Solerji se vračajo iz zelo težkih sten in umirajo v zelo lahkih. Kdo bi vedel. Tehnično zagotovo predstavljajo problem visoke stene z veliko skale, kjer je solist zaradi samovarovanja zelo počasen. V ledu je lažje solirati, četudi je zelo strm.

AR: Se bi dalo solirati Vzhodno Kumbhakarno, v alpskem stilu?
Vanja Furlan: Mislim da, toda ob izrednem tveganju. Mogoče je Kumbhakarna blizu tiste meje iz prejšnjega vprašanja, vsekakor pa zaenkrat leži onkraj mojih meja.

AR: Kako se po vseh teh močnih in intenzivnih doživetjih v tujih deželah vključuješ nazaj v normalno življenje doma?
Varja Furlan: Nazaj se vključim vsakič lažje. Na odprave pa me tako in tako vleče ves čas. Če ne bi bilo toliko organizacijskega dela, bi zmogel najmanj dve na leto.

AR: Tvoj komentar trenutne vrednosti slovenskega alpinizma, njegovih trendov in realnih možnosti?
Vanja Furlan: Vse kaže, da trenutno nismo sposobni dejanj kot sta bila Makalu in Everest. Postali smo individualisti. Večina ni več pripravljena žrtvovati se za skupen cilj, torej garati do konca in v mislih imeti skupen, ne osebni interes.
Na splošno smo preveč zaverovani vase in ne sledimo dogajanjem okoli nas po svetu. Samovšečni smo. Mislimo, da smo v svetovnem vrhu, a se motimo. Za to, da odstopamo od povprečja, če sploh, se imamo zahvaliti le značaju našega naroda. Alpinizem in nagnjenje k nevarnim športom nasploh je izraz naše avtoagresivnosti.
Trendi v himalajizmu so jasni: žepne odprave, zahtevne stene in alpski stil. Pri takšnem pristopu so že tako skromne možnosti uspeha še manjše, a morebitni uspehi toliko slajši. Če tej usmeritvi dodamo še višino
nad 8000, dobimo tisto, kar res nekaj pomeni. Seveda pa človek potrebuje izkušnje, ki si jih najlažje nabere v stenah nižjih gora - šest in sedem tisočakih. Naše možnosti bi bile kar spodobne, če bi bili pripravljeni med seboj sodelovati, tako pa nas ogrožajo notranja neskladja. Preveč je nevoščljivosti.
Nimamo vizije. Ni ciljev. Če hočeš nekaj ustvariti najprej potrebuješ cilj, šele potem se lotiš premišljenih ukrepov, ki naj bi te do tega cilja pripeljali.
Preveč se ponavljamo. Hodimo plezat v iste predele, gore ali stene. Premalo odkrivamo nova področja.
Na Langšiši sem spoznal, kako zelo pomembna je prava izbira cilja. To je več kot pol uspeha. Nujno potrebujemo skupino izkušenih alpinistov, ki se bo ukvarjala z iskanjem novih ciljev. Potrebujemo izvidnice v Himalajo, kot je bila Api Nampa. Raziskati je treba neznana področja, odkriti nove stene in temeljito opravit delo. Fotografirat, izmerit, opisat stene, dostope, običaje, možnosti transporta itd. Vse skupaj predstavit javnosti, dat na razpolago alpinistom, predvsem mladim, ki so ambiciozni, neizkušeni in brez denarja, ne pa skrivat drug pred drugim.

AR: Kje in kakšne so možnosti večje popularizacije slovenskega alpinizma v medijih? Ali se ti zdi to sploh smiselno?
Vanja Furlan: Največja možnost popularizacije je, če hvalimo drug drugega, namesto da se obmetavamo z drekom. Še nihče, ki se je obmetaval, ni ostal čist. Zdi se mi nujno potrebno, ne samo smiselno. Le tako bomo vzbudili zanimanje javnosti in s tem tudi sponzorjev, kar posredno pomeni dotok denarja in večje možnosti, ter alpinizmu vrnili ugled. Samo afer in odprtih pisem javnosti ne več. Tisto je bila napaka.

AR: Si aktivni član PZVA. Vsi člani ste aktivni alpinisti s čisto osebnimi željami in cilji. Ali pri usmeritvah in ne nazadnje pri delitvi sredstev delujete v mejah »fair playa« ali se pojavljajo premočne osebne ambicije? Kako to preseči?
Varja Furlan: PZVA se je šele pred kratkim ponovno ustanovila. Na začetku je bilo storjenih tudi nekaj manjših napak. Kdor dela tudi greši. Sliši se obrabljeno, a je res. Mislim da PZVA deluje čedalje boljše. Spodbuja mlade perspektivne naveze in posameznike, ki naj bi zapolnili nastajajoči vakuum. Tu so zimski razpisi za Alpe, poletni tabor v Chamonixu, ... Glavni kriterij presoje je, ali je nekaj dobro za slovenski vrhunski alpinizem, ali ne. Če hočeš o tem odločati, moraš biti na tekočem o dogajanju v alpinizmu, zato si ne morem predstavljati, da bi bili v PZVA neaktivni alpinisti. Večina nas hodi na odprave in osebnih ambicij se ne da preprečit. Poskušamo delati čimbolj pošteno, toda vsem interesom se ne da ugoditi, zato je vedno nekdo prizadet.
To, da največ kritik na račun PZVA prihaja s strani tistih, ki sami nič ne naredijo, pa je tako in tako jasno. Vedno je tako.

AR: Kakšne bi bile idealne povezave med KA, KOTG in PZVA? Kako to doseči?
Vanja Furlan: Zadnja leta o tem vsi veliko razmišljamo, a nam ni uspelo poiskati idealnega modela. Razlogov je veliko. Nekateri so premalo pripravljeni na dialog, drugi preagresivni, tretji hlepijo po moči, četrti vidijo samo sebe in sedaj, peti so zavohali denar, in šestim, ki jim bi moralo biti, ni mar kaj se dogaja in s tem ne mislim samo na predsednika. Nujno potrebujemo več dialoga, tolerance in kompromisov.

AR: Nameravaš v velikih stenah nadaljevati izključno s solo vzponi?
Vanja Furlan: Nikakor ne. Želim si tako vzponov v navezi, kot velikih klasičnih odprav v težke stene. Sem in tja bom kaj soliral. Če narediš vse sam, tako kot sem na Langšiši Ri, ti vse skupaj več pomeni.

AR: Realni cilji v prihodnosti in morda še bolj: želje?
Vanja Furlan: Prijavil sem se na razpis za Kangčendzengo. Vzhodna stena je veličastna. Kdor jo bo preplezal prvi, bo opravil veliko dejanje. Bilo bi lepo, če bi to uspelo Slovencem. Želim biti zraven in pripravljen sem dat vse od sebe. Mogoče želim samo dokaz, da smo sposobni združit moči, vsaj za kratek čas pozabiti osebne zamere in narediti nekaj, kar bi slovenskemu alpinizmu povrnilo nekdanji ugled. Mislim da bi koristilo vsem.
Naslednji cilj bo spet solo, tokrat malo težja stena in višji hrib kot Langšiša Ri. Mogoče Ama Dablam ali pa kaj podobnega.

Tudi misel na Kumbhakarno mi ne da miru. Kot sem rekel - preveč se ponavljamo.

Gregor Kresal

Da se mi ne ganeš !!

Na višini, že prek 6800 metrov, se za hip ustavimo v nekakšni luknji pod velikim strehastim serakom, kjer tudi Tomaž in Šrauf odložita nahrbtnike. Sam sem ga že pred slabo uro pustil na koncu platoja, kakšnih dvesto metrov niže. Strmina je močno narasla, naprej pa se obeta pravi šus.

Ker je ravno ugoden trenutek in prav dosti možnosti verjetno več ne bo, hitro pokličem bazo, Šrauf pa se medtem kar takoj zažene v strm snežen raz nad nami. Cenko, ki dežura pri postaji, se takoj oglasi in v nekaj stavkih mu orišem naš položaj in razložim, da se bomo naslednjič najbrž javili že z vrha. Pozneje sem spodaj izvedel, da je bila to šele prva prava zveza tistega dne in, da so bili mojih besed neznansko veseli. Večinoma se je javljal Šrauf, in ker pač ne more iz svoje kože, je vsakič na začetku najprej pet minut preklinjal, nato je bila zveza, zaradi mraza, ponavadi prekinjena, in trojka v bazi je ostala brez pravih informacij.

Do Šraufa priplezam ravno, ko zaide sonce in že tako peklenski mraz se ob močnem vetru še podvoji. Pripeta vsak na svoja cepina opazujeva Tomaža, ki po lednih žlebovih hiti proti skalni pregradi, ki nas edina loči od snežišča pod vrhom.
Sedaj bomo gotovo naredili vse, da pridemo gor. Zares dobri so ti občutki, tik pred ...
Čakajoč, da Tomaž sporoči, kakšen bo prehod, se s Šraufom zelo naglas čudiva japonskim plezalcem in njihovim fiksnim vrvem, ki so se tokrat pojavile nekje daleč na naši levi. Že spodaj na razu so jih napeljali tako, da se jih bog usmili, tu zgoraj pa nam sploh ni več nič jasno. Niti ene same vrvi nismo mogli uporabiti. Brez veze.

Postaja čedalje bolj mrzlo. Na sebi imam prav vso obleko, ki sem jo prinesel na to odpravo, a me vseeno zebe kot psa. Spomnim se tiste šale o severnih medvedih ... Od drgetanja me kar premetava. Najprej še nekako are, ko pa nam nato v četrt ure odpovesta dva kompleta baterij, sem hočeš, nočeš prisiljen skremžiti obraz. To enostavno ne more biti res. Prekleta Varta! Šrauf ji takoj jebe mater. Nejevoljno zrem proti Tomažu, ki ga komaj še vidim, potem pa začnem čedalje bolj živčno brcati z neobčutljivimi nogami v strmino. Na vse mogoče načine se upiram črnim mislim, končno pa le omenim Šraufu, da je vse skupaj sranje in, da v takih pogojih, brez luči, ne bomo prišli čez skale, če jih je še tako malo. Takoj dobim občutek, da me namenoma sploh ne posluša. Ko bi vsaj imeli luno ...

Čez čas Šrauf nekaj jezno zabrunda in se potem na ves glas zadere Tomažu naj v skali dobro fiksira vrv in se spusti dol. To niso sanje, to je zajeb; mi vztrajno odmeva v glavi. Ko smo vsi skupaj je že popolna tema, le Šiša je še bledo ožarjena. Krasna noč bo; temna, fina in veter se nenehno krepi.
Zaradi bobnenja se komaj slišimo. Tomaž sploh noče verjeti, da gremo dol, vendar ga Šrauf v trenutku prepriča, da je do vratu v dreku.
Ker druge tako ali tako ni, hitro predlaga svoj plan spusta po strmem razu nazaj v luknjo. Večidel njegove razlage s Šraufom sploh ne razumeva in mu zato samo neumno kimava. Šele, ko Tomaž oddrvi v črno globino se zaveva, da je nekaj hudo narobe.

Vrv po kateri se spušča, je pripeta Šraufu za pas on pa v strmem mehkem snegu le na svoj cepin. Strahovita erupcija kletvic v hipu preglasi veter in toliko, da ga od kričanja ne raznese. Hočem mu pomagati, toda vozel na fiksni vrvi, na kateri visim, dober meter nad njim, se mi je preveč zategnil in ga ne dosežem. Resno deluje tole, a mi gre vseeno na smeh. Noro. Zarijem glavo v sneg in ne vem kaj bi ...

Nato vrv popusti. Ko začne Šrauf loviti sapo, se besno rešim vozla in skupaj potem, sicer spet ne vem kako, vendar za silo, pritrdiva vrv v strmino. Ta je edina, ki nam je še ostala. Ne moremo je pustiti tukaj. Šrauf namerava kar plezati navzdol. Ideja mi kljub dejstvom ni posebno všeč. Odbrzim po razu in ker nič ne vidim, zavijem preveč levo in naenkrat mi zmanjka tla pod nogami.
Dvigne mi želodec, nakar priletim naravnost pred Tomaža. Previsen serak, pozabil sem. Pa sem za hip že mislil, da je konec vrvi. Med divjim sopihanjem mu dam vedeti, da ga bo Šrauf verjetno ubil in naj ga zato pričaka brez besed.
V dobrem ledu narediva konjski štant in Šrauf prav kozmično hitro pripleza navzdol. Neverjetno. Jebemti, stari je še vedno od hudiča. Ko mu med pričakovanim besnenjem, Tomaž mirno pomoli pod nos Duracell baterijski vložek, ki ga je pomotoma našel v nahrbtniku, se mu v hipu ohladi kri in objamemo se, veseli, kot bi nas pravkar obiskal Dedek Mraz. Malo manj živčno se nato pripravimo na dolgotrajen sestop. Privežemo se tri do štiri metre narazen in pijano gazimo po platoju, kamor je čez dan napihalo ogromno snega. Živa kalvarija. Kljub eni luči smo več na tleh kot na nogah. Potem še štirikrat zgrešimo strm prehod med seraki na viseč ledenik in situacija postane žalostna. Po nekaj žolčnih izbruhih pa, krepko po pol noči, vseeno, sicer »prijetno« zdelani in kislo smejočih obrazov popadamo v polomljen šotor tabora dva.

Pod vrhom Ganeša V; 4. 11. 1994 Raz - Belak, Mraz - Tomaž, Tema - Grega

Slavko Rožič

Vrh

Spoštovani urednik!

Pričujoča črtica je nastala kmalu po najinem (op. Meglič in Rožič) poskusu v Matterhornu. O njeni literarni vrednosti nisem povsem prepričan, a tako sem pač stvari občutil po vzponu. Ker pa za našo revijo pišemo alpinisti (in baje premalo), sem se vseeno odločil, da Vam jo pošljem.

Slavko Rožič

Že nekaj časa imam v svoji sobi čudovit poster, na katerem se iznad zelenih gorskih pašnikov dviguje zasnežena konica gore, ki s svojo obliko navdušuje veliko turistov, pa tudi planinci in alpinisti ne ostanejo ravnodušni. Matterhorn je gora, o kateri je bilo prelitega že mnogo črnila, vendar jo je doživljal vsakdo na svoj edinstven način, pa vseeno sem si vedno želel tudi sam povzpeti nanj. Na vrh.
Nanj smo se hoteli povzpeti že pozimi, pa ni bilo pravih razmer, pa tudi časa ne. Priložnost se je ponudila za prvomajske praznike in skupaj z Jankom sva se na hitro odločila in se odpeljala v Švico. Vendar sem bil najprej kar malo razočaran, saj je namesto napovedanega lepega vremena na Simplonu snežilo. Kljub temu sva se odločila počakati na boljše vreme. In res je bilo jutro prelepo, le belina okoliških vrhov je kazala, da je ponoči še padal sneg. Gorski vodnik v Täschu naju je ozmerjal, če misliva iti na Matterhorn v takih razmerah. »Pa brez smuči! Za vaju je Breithorn, pa še tam bo težko«, je dejal. S težkimi besedami na duši in krepko lažjimi denarnicami sva prišla sredi dopoldneva do Schwarzeeja. Sonce je že precej omehčalo sneg, tako da sva se pošteno namučila, preden sva dospela do Hörnly koče 3200 m visoko. Odločena poizkusiti.

Vreme je bilo čudovito in okoliške gore so se bleščale v novem snegu. Počutil sem se vzvišeno, saj sem v tem miru imel gore samo zase. Tudi Matterhorn. Sama sva bila, daleč proč od turizma. Snežne razmere so bile za smučanje fantastične, a žal za plezanje precej manj. Tolažila sva se, da bo v strmi steni mogoče kaj boljše. Ob pol enih sva se v prijetno topli zimski sobi počasi pripravljala na vzpon. Kuhalnik je segreval pijačo in sopara se je v soju sveče vrtinčila proti stropu. Težko bo zapustiti toplo gnezdo in se podati v negotovost severne stene. A kmalu sva ugotovila, da tudi zunaj ni pretirano mrzlo, dodatno pa naju je grel še globok sneg in nama grenil vsak nov korak. Še v temi sva prišla pod vstop in v soju čelnih svetilk preplezala čez zoprno krajno zev v steno. V 1100 m visoki steni se prvih 400 m ledišča kar izgubi, le čas nama kaže, kako napredujeva. Rojstvo novega dne je v gorah vedno čudovito, le veter, ki nosi plaziče suhega snega po steni, kali harmonijo. A jutro prenese tudi kruto spoznanje, da je skala v drugi tretjini pokrita s snegom. Vedno so mi zoprni trenutki, ko je treba sanje podrediti realnim razmeram. Tokrat sem odločitev prepustil Janku. Predlagal je umik. S tem, da še enkrat poskusiva bolj levo, kjer je stena nižja in le nekaj raztežajev skale.

Tako sva sestopila, vsak zase in s svojimi mislimi ob stopinjah, ki so vodile navzgor. Pot, ki se je nehala, preden se je prav začela. Vrh pa je žarel v jutranjem soncu in se ponosno dvigal nad nama, s svojo ostro granitno glavo.
Sicer v alpinizmu nerad uporabljam vojaške termine, naskok, napad, umik, a tokrat sem se vseeno počutil premaganega. Ne gre toliko za lovoriko nekega vrha, bolj gre za plezanje kot simbolno dejanje in vedno je vrh nek vrhunec notranjega doživljanja. Če ga ni, ostane precej neizživetega in nedoživetega. Zato sem bil trdno odločen še enkrat poizkusiti.

Gaz prejšnjega dne nama olajša dostop pod steno, pa sva bila kar hitro pri vstopu. Vreme je neverjetno, midva pa izmenično gaziva pobočje na levi strani. Dobro nama gre, le stena pokaže zobe pri izstopu. Prav zoprna mesta plezam, skala je zasnežena, treba jo je očistiti. Zato zebe v prste. Pa še krušljivo je, da se vse podira pod nogami. Kar prav sva naredila včeraj. Na greben prideva tik pod kočico Solvay, ki je na višini 4002 m. Naprej na vrh bova šla po Hörnliju, ki je priljubljena planinska tura. Sedaj je zasnežen, a gaz, ki sta jo tik pred nama naredila Švicarja, nama je močno olajšala vzpon. V vpisno knjigo sta zapisala, da so razmere merde in zraven še 40 h. Mnogo hudega sta verjetno doživela.
Ob pol enih sem prišel na vrh. Le nekaj minut za tem še Janko. Razgled je čudovit: Dom, Monte Rosa, Breithorn, Dent Blanche, Weisshorn ... in 3 km nižje mestece Zermatt. Za teh nekaj minut na vrhu, ki se vtisnejo v spomin in dušo, se splača potrpeti ure in ure vzpenjanja, čemur sledi mraz, sneg, vroče sonce, nato še nekaj manj ur sestopa, pa mokre čevlje, rokavice in vedno težji nahrbtnik.
Za teh nekaj minut smo bogatejši, saj smo daleč stran od sveta, kjer so vrednote predvsem materialne. Tako lahko zbežimo iz vsakdanje iluzije in se duhovno povzdignemo nad takšen svet. Veliko simbolike je v alpinizmu, a vseeno še vedno prevladuje športna komponenta. Žal v današnji družbi brez nje ne gre. Pa kljub temu ne gre za dvoličnost, gre le za sočasno in vzporedno doživljanje ene in iste stvari. V obeh je Vrh simbol zmage. Le pomen je drugačen.

Blaž Stres

Si lahko vzameš tri minute časa?

Dragi Bine, gospod urednik, kocka je padla in pred teboj je moj izdelek, če sploh zasluži to ime. Vem, da bodo moja zbrana dela učakala še nekaj sprememb in popravkov, vendar upam, da besed, kot so žlajfati, prdeti, rit, oštarija, pir in podobnih napisanih tako ali drugače, ne bo treba zamenjati z nekaterimi bolj pravilno slovenskimi, ker mislim, da sem dovolj poudaril, da tu ne gre za šlamparijo z moje strani pri uporabi materinega jezika. Če pa bo skušnjava urednikova vseeno prevelika, pa prosim, da se urednik potrudi še bolj, kot se že tako vsakokrat, da ne bi bilo moje delo »tabula rasa«. Najlepša hvala, čeprav vem, da včasih delujem zmedeno in ni jasno, kaj želim povedati, upam pa, da sem v teh par stavkih kar najbolj nazorno to tudi pokazal z vsem žarom. Najbrž tu manjka vejica.

Lep pozdrav
Blaž Stres

O samih normalnih začetkih ...

Vedno se vse začne normalno. Normalen zimski petek, normalno na faksu, normalno štopam domov in doma normalno izvem, da grem isti večer nazaj v Ljubljano gledat Hamleta. Naslednji dan ob štirih zjutraj (le kdo si je izmislil to uro; Peter bi najbrž rekel, da samo jaz), »defacto« priprdi izpušna cev in po-tem čez pet minut Ipo s katrco. V naslednjem poglavju Iztoka ni moč spraviti iz avta v Zadnjici, pa tudi Dušan ni preveč navdušen nad odprtim prtljažnikom in dodatnim zračenjem, ko vneto zlagam robo v nahrbtnik. Za dobro jutro in za nameček mi zmrzne še voda v steklenici, ki sem jo medtem postavil na tla. »Te že dohitim,« mi reče Ipo, ko jaz dokončno odkorakam. Sicer še slikam, počasi spravljam stvari v gibanje, pa WC, vse to samo zato, da bi me Iztok lahko končno že dohitel. In njega ni, pa ni, pa še vedno ni. Pozna bova. Skrbi me. Grem nazaj, pa ga kot zakleto opazim sto metrov više. »Jasno, bližnjica, in Ipo je zmožen vsega,« zaključim. Sprint do njega. Če je videl tiste slapove, če jih bova šla nazaj grede splezat, zakaj je šel po bližnjici, ko sem ga jaz čakal. Potem prasne v smeh, ko mu pokažem, kje naj bi midva šla. Saj da nisem resen. Pa kar grem, ko se on preobuva. Boš že še videl, si mislim sam pri sebi. On pa tudi.
Potem neke čudne platke, v katere se zaplezam z derezami (mi je žal, ta bo direktna: enim matičarjem to strašansko leži in plezajo celo poleti VIII v derezah), slab sneg, raztežaj, ko plezava oba hkrati in se ustaviva šele, ko se vrv zatakne. Kdo naj gre naprej? Ipo je na vrsti, pa mu ne diši ravno preveč tista poč in preobuvanje. Cepin se mi spelje nekaj metrov niže, a se pod skokom zapiči na srečo v sneg. Poberem ga. Grem jaz, dobim ledno kladivo, moje najmočnejše orožje za razbijanje otrplih prstov. In potem tako kot vedno, najgrši raztežaj pripade meni (če je kaj takega kot grd raztežaj sploh možno). Slaba skala, snegec, požledek, mrzli prstki, slabo (ne)varovanje, potem tehnika, in frend za varovališče, vse v enem raztežajčku. On pa v plastiki in z nahrbtnikom ne more za mano. Potegnem robo gor. Prusika. Nevarovanja se pulijo, ko obremeni vrv. Ko pride do mene, se nasmehnem: »Oo, inštruktor Ipavec.« On pa me samo pogleda in se zareži na vsa usta: »A zdaj boš pa še ti mene s tem zezal.« Sledi uživaški raztežaj in plezanje v plezalkah v školjkah plastičnih čevljev. In nora bolečina, ko se končno le preobujem. Iztok gleda in se čudi.
Vrh.

Prvič sem tu. Dobiva še posladek - dričanje po riti. Potem nobene ideje za ime smeri, strgane vetrne hlače, gamaše, ki so se ves čas odpenjale in Iztokovi zmrznjeni čevlji, ki jih ni mogel obuti.
Spodaj na cesti telebnem. Če bi bil zares tako debel in neumen, kot je izgledalo tisti trenutek, bi Iztok umrl od smeha. Nekdo nekaj o oslih in ledu. A ponoči je vsaka krava črna in ledu še ni konec. Nataknem dereze prav stoično besen in odkrevsam po ravnini, medtem ko se Ipo veselo driča. Ne gre mi, še bolj besen snamem dereze in poskusim srečo. Kar naenkrat poštekam sistem in zdivjam za njim. Ko ga dohitim, se zatopim v misli. »... in Robi mi vedno pravi, da si moram pustiti nekaj, po čemer bom hrepenel. ... in kako se vedno zbadata ... nikoli čisto ne razumem, zakaj točno
g. SMREKAAAAAAAA, puf.
Še dobro, da rasteš tu.

Dobro, da je tema. Iztoka bi potem moral jaz nesti. Od smeha bi obnemogel. Glej, glej, rampa. A nismo tu nekje parkirali? In Dule? Izgubljeni sin? »Sn šu u Trienta na adn pir,« piše na listku. Še dobro, da je v Trenti samo ena oštarija. Pa ga žal ni bilo tam. Očitno obstaja še ena.
Ko pokava avto, se zgodi magični dogodek št. 1 tega večera. Zgodi se, da Iztokov cepin izpuhti neznano kam, kar ugotovi šele mnogo dni kasneje, čeprav je bil prepričan, da ga je dal v avto. Magičen dogodek št. 2 sledi ne dolgo za tem. Prvič v svojem življenju moram peljati katro. Začne se ples za dež po zaledeneli cesti.
»Kaj delaš?! Ne žlajfat!!«
»NE ŽLAJFAT!!!«
»Saj ne žlajfam.«
»Motaj, MOTAJ, MOTAJ!!! ... !!!«
»Ja, kaj pa misliš, da delam?!«
Vse se je še nekajkrat ponovilo in končno sva zapeljala na pesek. Kolesa so spet zagrabila.
»Uh, to je bilo pa blizu ...,« se je Iztoku odvalil kamen od srca.
»Nič, sam malo sva podensala, ... aha, ha, ha, ha,« sem strokovno ugotovil. Napetost tega dne je počasi popuščala.
In res je tako, kot je rekel Matic. Pivo je hladno, nebo je polno zvezd in nekoga imaš celo rad. Le drevesa bodo zelena šele spomladi.
Kaj je že pomlad??

Ploščica »posrka« toploto, mar ne?

Dobil sem zadnjo številko AR s položnico. Osebno se strinjam z enkratnim plačilom. O višini?
Ker prebiram vsebino kar natančno, je na strani 32 spet zapisano: »... da se ta energija uniči«. Prav bi bil le oklepaj! To je zapisala tudi MK (odgovor sem zapisal v PV).
Žal, kolikor mi je znano, se energija le pretvarja iz ene oblike v drugo. Sestavljena je iz eksergije in anergije. Pri hitrih spremembah energije pa entropija sile naraste - ireverzibilno! Ožgane dlani! Če se energija »uniči«, te nevšečnosti ni!
V tabeli II, opombe, je masa padlega. Teža G = mg = 700 N = 70 daN = 0,7 kN.
Čas in pot v tabeli I je izračunan za prosti pad. Enako hitrost v tabeli II. Kako pa je izračunana sila? Se da morda to računati s sunkom sile in gibalne količine (Ft = mv). Ali se ne sme zapisati enačba (formula)? Ali naj bo skrivnost?
Na strani 35 pa manjka velikost sile navzdol (od 2,5 do 4,0 kN, prepisano iz njegove knjige, str. 37).
O vrveh in varovanju - z enačbami je pisal PV France Avčin in Jurca. Pa tudi AR.
Toplotne prevodnosti so morda visoke (npr. jeklo 0,6 C 47 W/mK, čisto železo 67 W/mK) za kako umetno maso bi se morda našlo kje. (Bombaž, pleten 0,077 ali volna 0,04 W/mK).
Vesel pa sem, da je kak članek napisan, tudi strokovno s številkami. Morda bi kdaj objavili tudi preizkušanje vrvi?
(HP, št. 2, str. 51: Ispitivanje korodiranih karabinera, velja za jamarje).
Pa brez zamere in veliko uspehov pri urejanju.

S planinskimi pozdravi iz naše doline!

Dobrteša vas, 15. 03. 1995
Božo Jordan

Dvig iz povprečja 2. del

Tadejevo pisanje v prejšnji številki AŠPR je tako značilno. Za trenutek »prek-lopimo« v svet dnevne politike. Tisti z maslom na glavi se s pogromom lotijo novinarjev, ki so zadevo privlekli na dan ... Paglavi smo torej tisti, ki smo opozorili na Tadejevo početje.
To, kako pa nas Tadej očetovsko pokara, češ fantje, če ste slabi, nimate v mojih smereh kaj početi, tam naj plezajo le najboljši, ki jim oprimkov ne manjka ..., zraven pa še neumno obrazloži, zakaj smo se sploh oglasili, več pove o nivoju pisca, kot o tistih, ki jih je imel v mislih.
Ostanejo pa še dejstva. Ta bo potrdil vsak plezalec, ki zadevo pozna. Dovolj so znana, da bi jih ponovno opisoval. Trdim le to, da se »pomena športnega dosežka« v skalnem plezanju ne ohranja na način kakršnega si je privoščil Tadej.

Trbovlje, 24. 04. 1995

Vili Guček

Izvajanje športnih in rekreacijskih dejavnosti na območju
Kraškega roba

Prosimo, da v reviji »Alpinistični razgledi« objavite priloženi članek Varovanje dediščine in izvajanje športnih in rekreacijskih dejavnosti na območju kraškega roba.
Območje kraškega roba je v planskih dokumentih občine Koper opredeljeno za krajinski park, posamezne lokalitete pa še posebej za naravne spomenike. Med temi sta tudi udornici Osapska jama in Mišja peč. Glede na dejstvo, da sta omenjeni lokaciji tudi izjemno pomembni plezališči, je v minulem letu prišlo, do razgovora (in kasnejšega terenskega ogleda) med predstavniki MZVNKD Piran, orintologi in PZS (podkomisija za športno plezanje in komisija za pota), na katerem naj bi uskladili športno in rekreativno dejavnost na ostenjih Kraškega roba z zahtevami varstva narave.
V članku so tako v grobem povzete naravne kvalitete območja kakor tudi zaključki omenjenega razgovora. Slednji predstavljajo temeljne poteze varstvenega režima, ki bo ob sprejetju ustreznih občinskih odlokov veljal na območju obeh udornic in Kraškega roba nasploh. Objava članka v reviji »Alpinistični razgledi« bo omogočila, da se z opredeljenim varstvenim režimom seznani širša plezalna javnost doma, veljajo pa bi preko vaših zvez s tujimi plezalnimi društvi in zvezami o tem obvestiti tudi plezalce v tujini.

Lep pozdrav!

Odg.konservator: V.d. ravnatelja:
mag. Robert Turk, dipl. biol. Boris Križan, prof. geog.
Območje Kraškega roba je zaradi svojih naravnih in kulturnih kvalitet tako v Inventarju najpomembnejše naravne dediščine v Sloveniji, kakor tudi v planskih dokumentih občine Koper opredeljeno za krajinski park, s posameznimi manjšimi območji strožjega (rezervatnega) varstva. Kraški rob združuje izjemne geomorfološke, botanične in zoološke kvalitete. Posebej pomemben je z vidika orintologije, saj predstavlja dejanski in potencialni življenjski prostor številnim redkim in ogroženim vrstam ptic.
Natančnejše poznavanje območja z vidika njegovih naravnih kvalitet ter sočasen vpogled v potencialno ogroženost slednjih omogočajo predvsem štiri naravoslovne študije izdelane v zadnjih letih. To so: »Inventarizacija in topografija favne na območju Kraškega roba in območju Veli Badanj - Krog« (Inštitut za biologijo v Ljubljani, 1991), »Vegetacijska in floristična inventarizacija na območju Kraški rob - Movraški kuk - Veliki Badanj« (dr. Mitja Kaligarič, 1991), »Geomorfološka invetarizacija Kraškega roba« (SAZU – geogr. inštitut Antona Melika, 1993) in »Strokovne osnove za vzpostavitev varstvenega režima na območju Kraškega roba« (DOPS - Bojan Marčeta, 1993). Rezultati omenjenih študij nedvoumno potrjujejo pomembnost širšega območja Kraškega roba z vidika naravne dediščine in torej tudi upravičenost zahtev po njegovem varovanju. Slednje bi moralo biti zagotovljeno za celotno območje Kraškega roba, pri čemer je potrebno večjo pozornost posvetiti tistim območjem in objektom, ki jih študije zaradi izjemnega pomena posebej izpostavljajo.
V grobem lahko spoznanja iz navedenih elaboratov in nekaterih drugih, starejših strokovnih člankov strnemo v naslednje ugotovitve:
1. Kraški rob predstavlja enega najbolj slikovitih prehodov iz ene pokrajine v drugo, je markantna geomorfološka oblika ter izrazita klimatska in vegetacijska ločnica med Koprskim gričevjem in Krasom. Osnovna značilnost in zanimivost geološke zgradbe Kraškega roba je luskasta zgradba, ki je edinstvena v Sloveniji, z luskasto zgradbo pa so povezani oblikovanost reliefa, vodne razmere in raba tal.
2. Iz rezultatov geomorfološke inventarizacije raziskovalnega območja oz. vrednotenja posameznih reliefnih oblik je razvidno, da so posamezne oblike izjemne ne le v okviru Kraškega roba pač pa v slovenskem prostoru v celoti in morajo biti zato deležne posebne pozornosti.
3. Na raziskovanem območju je bilo evidentiranih 1688 živalskih vrst. Primerjava s podatki iz strokovne literature, ki se nanašajo na opravljene inventarizacije drugod po Sloveniji in Evropi kažejo na to, da je favna na območju Kraškega roba po številu vrst izjemno bogata.
4. Med evidentiranimi živalskimi vrstami je 28 endemnih vrst ter 277 takih, ki jih na osnovi IUCN kriterijev uvrščamo med ogrožene.
5. Po številu vrst izstopajo predvsem naslednje živalske skupine: raki in netopirji (jame), metulji in hrošči (vlažni biotopi) ter ptice (stene).
6. Med pticami, ki gnezdijo na območju Kraškega roba izstopa po ogroženosti devet vrst, pet jih uvrščamo med nepevce. Pri slednjih gre za vrste, za katere so značilne manjše populacije, večji teritorij, daljše gnezditveno obdobje in torej tudi večja občutljivost na motnje oz. spremembe njihovega življenjskega prostora.
7. Na območju Kraškega roba se srečujejo trije tipi vegetacije in flor - submediteranska, termofilna mediteranska ter vegetacija in flora kraških travnikov. Med floristične in vegetacijske posebnosti Kraškega roba se uvrščajo: zgoščena evmediteranska makija (Osapski udor), termifilni listopadni gozd (vznožje udora Mišja peč), kraški travniki (nad apneničastim pragom), naskalna vegetacija z evmediteranskimi elementi ter žlezasti sršaj (skalne razpoke) in navadni ožepek (prisojna kamenišča in skalovje).
8. Posebno mesto med rastlinami Kraškega roba gre vsekakor Tommsinijevi popkoresi, ozkoendemični vrsti, ki uspeva v bujnih šopih ali blazinah na nekoliko vlažnih in previsnih stenah Osapskega udora in ostenja nad Črnim kalom, Predloko, Loko in Podpečjo.
9. Na osnovi zgoraj navedenih spoznanj geomorfološke, favnistične in vegetacijske inventarizacije naravnih danosti Kraškega roba, lahko med območja, ki so zaradi ugotovljenih naravnih kvalitet in torej tudi z vidika varovanja naravne dediščine najbolj pomembna, uvrstimo naslednje lokalitete: stene pod Socerbskim gradom, udornica Jama pri Ospu, Osapska jama, Jama pod Krogom, Osapska reka, udornica Mišja peč, črnokalsko ostenje, podpeško ostenje, Štrkljevica, stena nad Mlini (Veli Badin) in travišča pod njimi, Zanigradska stena, Movraški kuk in travnik na Plasi.
V skladu z določbami Zakona o naravni in kulturni dediščini, kakor tudi na osnovi mednarodnih konvencij, ki obravnavajo varovanje naravne dediščine oz. biološko raznolikost nasploh ter prepričanja o nujnosti sonaravnega ali naravi prijaznega razvoja morajo biti vse aktivnosti in dejavnosti na območju Kraškega roba naravnane na varovanje naravnih in kulturnih kvalitet območja. Povedano velja tako za gospodarske kakor tudi dokaj intenzivne in z vidika varovanja naravne dediščine tudi velikokrat moteče, včasih tudi uničujoče.
V skladu z omenjeno zakonsko določeno prioriteto varovanja narave na območju Kraškega roba, je potrebno vse obstoječe ter predvidene dejavnosti in aktivnosti prilagoditi oz. v kolikor je potrebno tudi podrediti varstvenim interesom.
V smislu povedanega je Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran v novembru 1994 organiziral razgovor v zvezi z izvajanjem športnih in rekreacijskih dejavnosti na območju Kraškega roba. Ob predstavnikih MZVNKD Piran so se razgovora udeležili predstavniki Planinske zveze Slovenije (predstavniki komisij za pota, za varstvo narave in za športno plezanje), predstavniki društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije in predstavniki Orintološkega društva Ixobrychus iz Kopra, žal
pa ni bilo predstavnikov Obalnega planinskega društva.
Razgovor (in kasnejši terenski ogled) je bil namenjen predvsem uskladitvi aktivnosti povezanih s športnim plezanjem v stenah Kraškega roba, s posebnim poudarkom na Osapskem udoru in Mišji peči ter nadelavo planinskih poti na celotnem območju Kraškega roba. Zaključke razgovora lahko strnemo v naslednjih točkah:
1. Celotno območje Kraškega roba se razdeli na vzhodni in zahodni del, mejo med njima predstavlja železniški usek.
2. Vzhodni del je namenjen varovanju naravnih kvalitet območja in morebitni rekreativni aktivnosti, vendar le v okviru planinskih poti, registriranih pri PZS.
3. Osnovna namembnost je tudi v zahodnem delu Kraškega roba varstvena, vendar pa omogoča ob rekreativni tudi športno dejavnost ter obstoječih plezalnih smeri:
• v steni nad Črnim kalom, udornici Mišja peč in Steni nad vasjo je dovoljeno plezanje čez celo leto,
• osrednji del udornice Jama pri Ospu je izvzet iz športnih in rekreativnih dejavnosti in je namenjen izključno varovanju naravnih kvalitet območja,
• Babna stena bi bila za plezanje odprta le tri, z vidika gnezdenja velike uharice, edino možne mesece v letu tj. septembra, oktobra in novembra,
• potrebno bi bilo omejiti uporabo magnezija oz. zagotoviti njegovo odstranjevanje, saj nanos slednjega nedvomno povzroča spreminjanje rastiščnih oz. življenjskih pogojev v skalnih razpokah, na policah in v steni nasploh.
4. Do vseh za plezanje odprtih sten bo potrebno v okviru predstavitve območja urediti ustrezne dostope, ki bodo preprečili hojo vsevprek pod stenami. Povedano velja še posebej za termofilni gozd v vznožju Mišje peči.
5. Komisija za pota mora pridobiti od Obalnega planinskega društva podatke o nadelanih poteh preko Kraškega roba. Omenjene poti je potrebno ovrednotiti z vidika varovanja naravne dediščine in jih nato na podlagi naravovarstvene sprejemljivosti registrirati pri PZS in uvrstiti v ustrezne vodnike. Ostale poti se ukinejo.
6. Časovne in prostorske omejitve športnih in rekreativnih aktivnosti se začasno predstavijo na ustreznih tablah v bližini udornice Jama pri Ospu in udornice Mišja peč, dokončno pa kasneje v okviru predstavitve celotnega območja.
Tako opredeljena »razdelitev« Kraškega roba ter navedene časovne in prostorske omejitve športnih in rekreativnih dejavnosti bodo vključene v ustrezne strokovne podlage za razglasitev Krajinskega parka Kraški rob oz. bodo obravnavane v sklopu javne obravnave razglasitve udornice Jama pri Ospu in udornice Mišja peč. Slednji sta kot naravna spomenika vključeni v prvi del Strokovnih podlag za razglasitev naravnih znamenitosti v občini Koper. Namen navedenih omejitev v nobenem primeru ni »izgon« športnega plezanja z območja Kraškega roba, pač pa poskus kompromisa, ki naj bi omogočil tako nadaljevanje športne in rekreativne aktivnosti na območju Kraškega roba, kakor tudi varovanje njegovih izjemnih naravnih kvalitet. Spoštovanje zgoraj opredeljenega režima pomeni tako le reševanje manjšega in obenem lažjega dela problematike, povezane z ohranjanjem naravne dediščine Kraškega roba. Manjšega zato, ker se nanaša na prostorsko relativno omejeno dejavnost, lažjega pa zaradi večinske naravovarstvene usmerjenosti planincev in plezalcev.

Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran.
mag. Robert Turk, dipl. biol.

Franci Horvat

Prvi slovenski vzpon na
Yanamarey (5220 m)

Ko je bil za nama prvi aklimatizacijski vrh Pastoruri (5240 m), sem si zaželel nekaj novega. Že doma so mi misli večkrat uhajale k temu »Malemu princu«, zavitemu v skrivnost. Podatkov o njem skorajda ni bilo, le nekaj malega v reviji American Alpin Journal (AAJ). V navalu drugih (večjih) izzivov sem to goro dal malce na stran. Kasneje pa me je zopet povsem prevzela, ko sem slišal od domačinov, da je od tunela do vrha samo nekaj ur hoje. Kako se je teh nekaj ur raztegnilo, pa v tem zapisu. V želji, da bi bila čim hitrejša, na hrano skoraj pozabiva. Vsak kupi nekaj mandarin in majhno čokolado Sublime. Pri opremi pa ne skopariva, le za bivakiranje jo pustiva doma. Kljub temu pa je teža precejšnja, saj sta najina nahrbtnika kot dva dobro rejena pujsa. Karto sva kupila v eni od avtobusnih agencij, ki ima linijo z zgodovinskim Chavinom. Tako se je imenovala predinkovska kultura.

Ker je bil avtobus poln, imela pa sva na voljo samo en sedež, sva se vsake toliko časa zamenjala. Peljali smo se mimo mesta Recuay (3400 m) in zaprtega rudnika v Ticapampi. Ogromni kupi jalovine ob cesti so kot nemi spomeniki, ki imajo svojo zgodovino. Pri Catacu zavijemo levo proti goram. Cesta je makadamska z ogromno količino prahu. Vse polno sva ga imela v nosu, v očeh, pravzaprav povsod. Pokrajina je zelo zanimiva, kajti gore, ki naju obdajajo, so čudovitih oblik. Po dobrih treh urah vožnje se pripeljemo do velikega ledeniškega jezera L. Queracocha (3980 m). To modro oko se blešči kot pravi biser. Po dobrih 30 km smo bili pri tunelu Kowish.

Tu se poslovimo s sprevodnikom in si zaželimo srečno pot. Ko sva zadegala to »mrcino« na hrbet in zavila okoli vogala, sva zagledala najino goro. Z očmi sem iskal prehode. Odločila sva se, da prečiva na levo, nato čez melišča na sedlo. Z njega pa je videti lep greben do vrha. Zaradi čistosti ozračja je vse toliko blizu, da bi pot opravil na mah (za malo južino). Da prideva do morene, moreva čez močvirnat svet. Nekajkrat zajamem vodo, da je veselje. Hojo po meliščih pa verjetno poznate. Dva koraka navzgor in tri nazaj. Po treh urah le doseževa tako želeno sedlo. Greben, ki vodi proti vrhu, ni prehud, le precej je krušljiv. Po kakšni uri hoje pa se nesramno postavi pokonci. Z Binetom se naveževa in že odtelovadim navzgor. Težavnost ne presega IV. težavnostne stopnje. Prečka okoli stolpa mi je pobrala precej časa in živcev. Nekaj sto metrov pod mano je razbit ledenik z veliko krajno zevjo, ki me vabi v svoj objem. S skrajnimi napori sem le premagal to krušljivo mesto. Kolega se je precej namučil v prečki, prav tako tudi s sestopom v sedlo. Že v mraku sva prečkala snežišče v copatah, kar mi ni bilo prav v veselje. Ker sva uvidela, da vrha tisti dan ne bova dosegla sva se spustila na poličko. Bine je še poizkusil, že v trdi temi, prečiti proti desni, toda kar hitro se je vrnil. Še dobro, da ni videl, kaj je bilo pod njim. V steno zabijeva nekaj klinov za varovanje med spanjem. Poličko pa sva malce razširila za najine zadnje plati. Večerja je bila bolj skromna.

Mandarina in košček čokolade. Nase navlečeva vso obleko, nato pa zlezeva v bivak vrečo. Na pol sediva na pol leživa, ko se obrne eden, se obrne tudi drugi. Ponoči naju zasneži, tako da imava klavirski duet v šklepetanju zob. Vso noč sva pridno drsela navzdol, še dobro, da sva bila privezana. Dokaj podhlajena in vsa otrpla sva le dočakala jutro. Ker je bila skala sveže zasnežena, sva se odločila, da sestopiva na ledenik. Prečil sem na desno. Na koncu raztežaja sem zabil klin, nato še enega. Ko si tako daleč stran od civilizacije, moraš biti še bolj previden, kajti tam ni gorske reševalne službe. Po nekaj zračnih spustih sva le dosegla ledenik. Kljub mrzlemu bivaku se odločiva, da greva na vrh gore po ledeniku. Razmere so bile odlične, zato sva kar hitro napredovala. Razpok skoraj ni bilo, le vrha ni bilo videti od nikoder. Bineta je zadnjih dvesto metrov mučila višina ali nahrbtnik, zato ga je pustil v snegu. Naklonina je dosegla 45° - 50°. Vreme je bilo lepo, skoraj pretoplo. Okoli 13. ure sva objeta okoli vratu stopila na tako želeni vrh. Razgled po okoliških vrhovih je bil dober. Na severu sem spoznal lepotca HUANTSAN (6395 m), neuresničena želja pred tremi leti, na jugu pa sem slutil uresničeno željo Pastoruri (5260 m). S skupnimi močmi sva pospravila preostalo mandarino ter napravila nekaj reklamnih posnetkov. Ker naju je čakal še dolg sestop, sva se odpravila navzdol. V slabi uri sva na moreni, ki pelje v dolino Yanamarey. Veselila sva se večerje na toplem, toda gore naju niso kar tako izpustile. Pripravile so nama še eno preizkušnjo vzdržljivosti.
Kljub divjosti in prvobitnosti narave nekako po tem brezpotju sem komaj čakal, da bo vsega konec. Nekaj manjših jezerc me je očaralo, da sem pozabil na lakoto in utrujenost. V želji, da prideva do ceste, sva hodila do devete ure zvečer, ko je bilo Binetu vsega dovolj. Namestila sva se na dokaj valovitem in vetrovnem prostoru. V usta pa seveda nič. Pajek, ki je razpredal mrežo v mojem želodcu, je pobral šila in kopita in odšel v toplejše kraje. Noč je bila strahovito dolga z umiranjem na obroke. Spraševal sem se, kaj sem se zameril bogovom, da me tako grdo kaznujejo. Jutro je bilo lepo, toda hladno. Komaj sva čakala, da sva zapustila mrzli bivak. Spustila sva se do pastirske postaje, kjer sta naju napadla dva napol divja psa. Le s palicami sva se ubranila ostrih zob. Tudi indijanski pastir ni kazal razumevanje za najino stisko v želodcih, zato sva se odpravila naprej.

Precej sem oslabel, zato sem hodil počasi in poizkušal razmišljati o palačinkah. Ne o eni, o desetih, dvajsetih, in o topli postelji. Bine mi je malce pobegnil pri jezeru, pa me je počakal. To je bila najina rešitev. Narava okoli jezera je bila zelo lepa in bogata z rastlinjem. Zadnji metri so me bili pošteno dotolkli, le trma me je pripeljala do cilja.

Ko sva čakala na prevoz, je Bine malce zaspal. Oblak prahu, ki se je bližal, naju je spravil pokonci. Z divjim mahanjem sva ustavila avtobus, ki je bil nabito poln. Zdelana in umazana se še domačinom smiliva. Pri šoferju so mi napravili toliko prostora, da sem lahko sedel na nahrbtnik. Drama se je končala pri bananah v HUARAZU, te so mi pomagale, da sem zmogel še nekaj metrov do najine sobe.
Namesto zaključka še to: Nekaterim ciganom in nekaterim Indijancem ni verjeti!

PS.: prvi slovenski vzpon na Yanamarey v Cordillieri Blanci (Peru) sta opravila Bine Javernik in Franci Horvat, od 6. junija do 8. junija 1994.

Boris Strmšek

Annapurna III 94

Himalajska odprava - verjetno sanje mnogih plezalcev, a na žalost se redkim izpolnijo želje. Himalaja je gorstvo, ki smo ga vselej s spoštovanjem gledali na diapozitivih, navdušeno poslušali tiste, ki so tam že bili in seveda brali knjige, kjer so opisani bolj ali manj uspešni podvigi v tem najvišjem gorstvu sveta. A kako naj pridemo tja mi, ki smo čisto navadni alpinisti in ne dosegamo rezultatov, ki so prelomni, mejni, naj, naj, naj in kaj vem še vse v alpinizmu? Kako naj plezamo tam tisti, ki še nimamo himalajskih izkušenj? Kaj narediti, če nimaš priložnosti ali pa nisi tako dober, da bi se pridružil kakšni »slovenski« himalajski odpravi? Rešitev sicer je, a ni preveč enostavna. Če ti pač krovna organizacija ne daje priložnosti, da bi si pridobil tovrstne izkušnje, si organiziraš himalajsko odpravo sam. S tem se seveda precej izpostavljaš kritikam v stilu »sedaj bo že vsak hodil v Himalajo« pa »ali si niste mogli najti kakšnega bolj pametnega cilja« in še kakšno o privatnih odpravah in tako naprej in tako naprej. V primeru, da ti uspe, je to pač še ena uspešna »slovenska himalajska odprava«. Če ne, pa je bilo to jasno že na začetku.

In tako smo se Mariborčani v jeseni 93 spomnili, da bi bilo vseeno lepo organizirati kakšno himalajsko odpravo. Plezali smo že skoraj povsod, le v tole Himalajo nam nekako ne uspe priti. Imel sem srečo, da sem bil leto pred tem v Šoli za nepalske gorske vodnike v Manangu in sem vsaj pogledal na te številne prelepe vrhove, malo pa smo tudi potipali po njihovih pobočjih in se celo z dveh nižjih vrhov ozrli naokoli. Videl sem nekaj zanimivih ciljev in končno smo po dolgotrajnih debatah interesentov izbrali Anapurno III. Ni tako zelo visoka, njenih 7555 metrov pa je čisto dovolj za nas, ki tako visoko še nismo bili. Bila je sicer majhna težava, namreč ta, da sem imel sicer dobre fotografije njene severne strani, a odločili smo se za vzpon z južne strani. Tam bi naj bila »normalna smer«, pa tam so že solirali vrh ... In začelo se je iskanje podatkov. Po dolgih mesecih, ko smo se že srečevali z raznovrstnimi organizacijskimi težavami, še vedno nismo imeli nobenih pravih podatkov. Še Franci Savenc, ki je skoraj edini pravi naslov pri nas za iskanje podatkov o gorah in vzponih, nam je lahko pomagal le z nekaj kopijami kratkih člankov, ki so izšli v American Alpine Journalu. Iskali smo kakšno fotografijo, pa spet nič. V pogorju Anapurn se je mudilo že toliko naših odprav, pa nihče niti ni prav vedel, katera gora bi naj bila ta Anapurna III, kako se pride do njene baze, skratka na pot smo odšli z eno slabo fotokopijo njene južne strani in s podatki, ki so kazali na to, da ta hrib ni pogosto obiskan, še manj pa je vzponov na vrh. Za konec pa se nam je podrlo še zadnje upanje v Kathmanduju. Miss Elizabeth Hawely, kronistka himalajskih odprav, ki nas je takoj po prihodu poiskala, prav tako ni imela nič oprijemljivega, razen nekaj statističnih podatkov. Vrh je bil vse skupaj do sedaj osvojen devetkrat, devet plezalcev se je povzpelo nanj z južne strani, večina jih uporablja smer, ki vodi na sedlo med Gangapurno in Annapurno III, nobenih fotografij, skic ali podobnega. Edini zanimiv podatek je bil, da je pot do baze pred koncem zelo zahtevna, da potrebujemo tam fiksne vrvi in da so bile nesreče tudi na dostopu. Sprijaznili smo se tem, da gremo v precej neznan del sredi enega najbolj obiskanih področij v Himalaji. Če bo šlo, bo šlo, če ne, pa gremo na treking. Ne bi bil prvi. Za tiste, ki se boste mudili v tistih krajih, Annapurna III je gora, ki je ves čas na koncu doline, ko greste od Cnomrunga proti Machhapuchhare Base Campu. Desno pred njo je Machhapuchhare. Ne morete je zgrešiti, lahko pogledate tudi kakšen zemljevid, ki so v Nepalu zelo poceni.

Naša ekipa je štela trinajst članov: Boris Strmšek (vodja), Samo Žnidaršič (namestnik), Bojan Šparaš (zdravnik), Silvo Babič, Beno Dolinšek, Peter Ferk, Vlado Fras, Špela Hleb, Miroslav Kokol - Sloki, Plohl Mitja, Miro Potisk, Miran Zemljič in Josef Gärtner (iz Nemčije). V Nepalu so se nam pridružili še zvezni oficir Snyam Chalise, sirdar Dhankumar Tmanag, kuhar Phurba Tamang in njegov pomočnik Lagan Rai.

16. septembra smo se odpravili iz Kathmanduja. Napolnili smo avtobus z goro opreme in pričel se je tisti pravi del odprave. Isti dan so odšli na pot tudi Primorci, s katerimi smo bili skupaj v istem hotelu. Njihov cilj je bila Annapurna IV, sosed »trojke«, le da so šli z druge strani. Zraven so imeli tudi Štajerce oziroma Štajerke, brez nas pač ne gre. Moram se pohvaliti, da smo dohiteli njihovo razmajano kripo, podobno tovornjaku, čeprav so odšli dve uri pred nami na pot. 14 ur smo se vozili do Pokhare, v temi poiskali hotel, naslednji dan pa je bila še ura vožnje do pričetka naše peš poti. Dhampus, Pathana, Landrung, Chomrung in Machhapuchhare Base Camp. Ta del poti je enak, kot za Annapurno I, s katero smo Slovenci zadnje čase precej obsedeni. Do sem smo se »zabavali« v dežju in blatu ter pretepali s pijavkami. Iz M.B.C. zavije pot desno, naprej navzdol, kjer je treba prečkati konico južnega Annapurninega ledenika, nato se nadaljuje po strmih pobočjih skozi ozko sotesko proti vzhodnemu Annapurninemu ledeniku. V soteski so potrebne fiksne vrvi, saj se je treba spustiti 20 metrov čez navpične trave in skalno stopnjo. Sledi prav prijetna hoja do prostora za bazni tabor na višini 4050 metrov. 21. septembra smo bili v bazi, naslednji dan je bilo tam vseh naših 60 tovorov, uredili smo tabor in ga tudi posvetili. Ta dan se Silvo, Beno in Mitja povzpnejo do višine 4500 metrov ter tam pustijo nekaj opreme, s Samotom pa sva si zgodaj zjutraj ogledala celotno steno in poiskala najugodnejše prehode. Odločili smo se, da bomo plezali smer po južnem razu. Če je nova, bomo hitro videli, saj je na začetku skalna stopnja in tam bi se morali videti sledovi predhodnikov.

Pričelo je zares. Silvo je skočil z jadralnim padalom s pobočja levo nad bazo (približno 4500 m) in podrl jedilnico. Navzgor spravljamo opremo, iščemo pot in jo označujemo. Prečkamo kamniti ledenik in postavimo šotor na višini nekaj čez 5000 metrov. Nato nas čaka razbit, a na srečo kratek ledenik, da pridemo pod steno. 26. septembra Silvo in Miran prečkata ledenik in postavita šotor na mestu, kjer bo stal tabor I (5100 m). Naslednji dan pričnemo z vzponom v skalnem delu stene. Špela, Silvo in jaz imamo čast, da prvi potipamo skalo v naši smeri. Stena je na pogled kar zahtevna in le težko se odločimo, kje bi pričeli. Prvi dan preplezamo štiri raztežaje, zadnji je že pete stopnje. S Špelo naslednji dan nadaljujeva navzgor, Silvo in Sloki pa napenjata fikse. Raztežaja VI in VI- do »Orlovega kljuna« (5300 m) mi dasta vedeti, da ta stena ne bo šala.

Sedaj, ko smo pričeli s plezanjem, je razpoloženje že bolj optimistično. Beno, Mitja, Miran in Peter nadaljujejo smer. Raz, grapa, malo snega, nato pa 150 metrih pridejo krušljivi del, kjer je varovanje skoraj nemogoče. Potrebovali bi svedrovce, pa jih na žalost nimamo. Odločimo se za drugačen potek smeri. Od »Orlovega kljuna« se spustimo navzdol, prečimo žleb in nadaljujemo na drugi strani. S Silvom tri dni zaporedoma žimariva navzgor, da se prebijeva do raza na višini 5000 metrov (4. 10.), kjer se konča težji del. Vse skupaj je malo smešno. Plezam v majici in balerinkah. Sonce žge v steno, da se počutim kot v Ospu, le da tam ponavadi ni tako vroče. Ko megla zakrije sonce, je pa vse skupaj bolj podobno Himalaji. Čez dan vročina, ponoči mraz. Nekaj mest v tem delu smeri je zelo nerodnih. Tam, kjer je bilo na videz najlažje, sploh nisva prišla preko. Lepe, položne plošče so od blizu smrtno nevaren kamnolom, kjer se ne moreš niti varovati. Zato sva delala ovinke. Zaradi trenja sem plezal skoraj brez varovanja. Posamezna mesta so bila VI stopnje, enkrat sem si pomagal s klini, v rahlo previsni in krušljivi zajedi pa sem skoraj umrl od strahu. Komaj sem se prebil preko, ko pa smo kasneje tam žimarili, ni bilo skoraj nič boljše. Fiksi so bili napeti čez skalno steno, midva pa sva se opotekala proti bazi. V tem času so ostali spravljali navzgor opremo za višinske tabore, fikse in hrano. Čez reko, ki smo jo morali prečkati kakšno uro nad bazo, so napeli vrv, da se nismo več kopali. Prve dneve smo imeli namreč pravo zabavo: Bo padel noter, ne bo, bo, ne bo ... Dopoldan je bila reka čisto prijazna in si jo z lahkoto preskočil, popoldan je narasla in si z lahkoto padel noter. Žičnica nas je rešila mokrote. Sicer pa voda ni dobra za čevlje, kaj šele za pit. To Štajerci vemo zelo dobro.
Med tem, ko eni uživamo v bazi, se Beno, Mitja in Samo vzpenjajo navzgor. 5. oktobra popoldan iz megle malo zasneži, zato bivakirajo raje v skalni luknji na 5450 metrih, nato naslednji dan nadaljujejo navzgor. Najprej po skalnem razu, nato na 5650 metrih pridejo do snega in 100 metrov višje skopljejo v pobočje polico in postavijo šotor. Tabor 2. Med tem smo imeli v bazi obisk. Pride televizijska ekipa iz Maribora, Zoran Bilodžerič in njegov sin Jan ter Franci Perc. Povedo, kaj je doma novega, posnamejo nekaj materiala o življenju v bazi in prekrasen okoliški ambient. Prinesejo nekaj steklenic Khukri ruma in naredimo fajn žur. Nato jih pot vodi dalje po Nepalu, nas pa naprej proti vrhu Annapurne III.
Miran in Peter se iz dvojke vzpenjata naprej. Na južnem razu so višje seraki in neroden skalni del, zato prečita proti sredini jugozahodne stene. Lepo vreme je pobralo precej snega in je sedaj situacija drugačna, kot ob našem prihodu. Najprej postavita šotor na 6250 m, naslednji dan pa ga prestavita višje. Čez strm leden žleb (50° - 70°), nato levo čez skale (II-III) in prideta na snežni raz. Po njem nadaljujeta do skalne stopnje, kjer postavita tabor 3 na višini 6600 metrov. Od tam je možno prečiti v levo do široke grape, ki vodi do vrha. Na dvojko prisopemo Špela, Silvo, Vlado in jaz. Počasi že razmišljamo o vrhu. Na dvojki postavimo še drugi šotor. Ker se Miran slabo počuti, s Petrom sestopita iz trojke navzdol. Gremo nasproti, da mu pomagamo, nato vsi skupaj prespimo na dvojki in se naslednji dan spustimo navzdol. Na enojki se srečamo z naslednjo navezo. Beno, Mitja in Samo gredo proti vrhu. Vreme je še vedno lepo.

V bazi vlada panika, naokoli hodi strašni tiger. Našli smo sledove na pesku. Pojedel je skoraj celo kuhinjo. No, ne pretiravajmo, malo je ropotal po konzervah in zakotalil sir po tleh. Dohtar je prepričan, da če bo koga pojedel, bo njega. Nas to ne skrbi preveč. Ker pa mora biti red in sem jaz šef, sklenem raziskati, kdo je ta tiger. Naokoli natrosim ribe iz konzerve, da vidim, kakšne sledove pušča. Še isti večer opazimo »groznega tigra« kako maže ribe kakšnih 10 metrov vstran od šotorov. V resnici je to majhna prikupna živalca, velika kot domača mačka in podobna podlasici. Mogoče je mungo!? Tečem za njo, pa me ne počaka. V naslednjih dneh se ponoči še večkrat srečava. Vrstni red pri teku je vedno enak, »tiger« spredaj, jaz za njim. A dohtar še vedno sumi. Kaj pa, če je vseeno ...

Beno in Mitja nadaljujeta navzgor, Samo pa sestopi v bazo, ker si je poškodoval prst. 13. oktobra dosežeta tabor 3. Tisti večer sonce kar noče zaiti. Nebo pordeči, pa ugasne in spet zažari. To se ponovi kar nekajkrat. Je to znak, da se bo vreme spremenilo ali kaj drugega? Naslednji dan bo odločilen. Beno in Mitja gresta proti vrhu.

14. oktobra zjutraj je slabo vreme. Prvič odkar smo pod goro. Mitja se slabo počuti, Beno se odloči, da bo poizkusil sam proti vrhu. Ob šestih smo dogovorjeni za radijsko zvezo, toda ne slišimo se. Beno prične s plezanjem in ob 8. uri javi v bazo. Naklonina je okoli 40°, ponekod je led, pleza ob desnem delu grape. Zaželimo mu vso srečo in svetujemo, da se naj raje obrne, če bodo razmere slabe. Megla je, rahlo sneži in tudi piha. Uro pred poldnevom se Beno spet oglasi. Bil je na 7000 metrih, sedaj sestopa. Vreme se je toliko poslabšalo, da ni mogoče nadaljevati. Tudi precej mrzlo je. Prijatelj, pazi in sestopaj previdno! S Silvom kreneva navzgor proti enojki. Škoda za vrhnjo navezo. Sedaj nama mora uspeti, da zaključimo naše delo. Pa tako blizu smo. Ob 15. uri poslušava pogovor med Benom in bazo. Je na višini 6750 metrov. Izgubil se je, zato je moral malo nazaj navzgor. Trdo je in ledni vijaki ne gredo v led. Mora naprej, ker je mrzlo, se slišimo, ko pride do šotora. Fant, previdno!
Na enojki sneži, ko se s Silvom spravljava v šotor. Taliva sneg, kuhava, veter pa trese šotor. Tu in tam pokličeva ostale. »Beno, Beno javi se! Trojka, trojka, tukaj enka.« Ni odziva. »Baza, baza!« Takoj odgovor, tudi oni čakajo. »Ste kaj slišali ... še vedno nič ... bi že moral ... se slišimo pozneje ... ko se Beno javi ...!« Veter pojenja, zunaj se prižgejo zvezde. Tišina! Huda slutnja se naseli v srca.

Zjutraj se slišimo z bazo. Še vedno ni odziva z gore. Verjetno so jima šle baterije na radijski postaji. Si že lažemo, da nam bi bilo lažje pri srcu. Midva tako ali tako morava navzgor. Težava je razdalja, dalje kot do dvojke danes ne bova prišla. Nato opazim skozi teleobjektiv nekoga, ki sestopa. »Baza opazuj!« Sta dva ali eden. Seveda sta dva, toda čez pol ure je jasno, da je le eden. Kdo?

Žimariva navzgor, le tu in tam izrečeva kakšno besedo. Kmalu bova izvedela, kakšna je situacija. Silvo malo zaostane, prvi sem na grebenu nad skalno steno. Za enim od robov se srečam s tistim, ki sestopa. Mitja je! »Se je Beno kaj javil?!« »Nazadnje včeraj ob treh popoldan.« »Verjetno je zdrsnil, če se nič ne oglasi!« Prejšnji dan je bil pekel na trojki. Sneg je zasipaval šotor, močan veter je pihal, pa še svinjsko mrzlo je bilo. Brez spalke skoraj ni šanse za preživetje. Beno je ni imel. Mitja ga je čakal, čakal, zjutraj je moral navzdol. Slabo se je počutil, bal se je, da pozneje ne bi več zmogel sestopa. Ko je plezal navzdol čez skale in led v žlebu, je pomrznil v roke. Noge si je nekako zagrel, prsti na rokah pa so trdi, beli. Po tri na vsaki roki. Ni druga, kot hitro proti bazi.

S Silvom ne veva, kaj naj storiva. Mitja potrebuje pomoč, kaj pa Beno? Pokličeva v bazo. Zdravnik Bojan pravi, da mora Mitja takoj dol. Še danes! Iz baze že prihajajo ostali. Spustimo se po vrveh. Na enojki pustimo opremo, Mitja si ne more več zavezati čevljev. Še cepin težko drži. Hitimo čez ledenik, ki postaja že neprijazen. Vse več serakov se podira, nastajajo nove razpoke. Na drugi strani se srečamo z ostalimi. Ledeniška očala skrivajo solze. Vsi vemo, da ni več upanja. S pogledi iščemo po steni, zaman! Nikoli več ga ne bomo videli!
Peter in Vlado gresta navzgor, ostali s težkimi srci sestopamo proti bazi. Odprava je končana. Bili smo tako blizu, a še vedno tako daleč. Tisoč vprašanj nam roji po glavi. Le zakaj? Pa prav Beno. Rojstni dan je praznoval v bazi. Petindvajsetega. Zadnjega! Čez dva dni sestopi naveza iz dvojke navzdol, opremo spravljamo v bazo. V dolino pošljem sporočilo o nesreči. Sedaj ni več nobenega upanja. Pripravimo se za odhod.

19. oktobra zapustimo bazo. Prav samotno izgleda prostor, ki so ga še pred kratkim krasili pisani šotori. Zakotno dolino bo spet zagrnil mir. Za nami ostanejo samo molilne zastavice, s katerimi se poigrava rahel veter. In napis na skali: Slovenian Annapurna III Expedition 94, Beno Dolinšek 1969 -1994. Naokoli rastejo himalajske planike in druge rože. Sonce boža s svojimi toplimi žarki goro, ki je sedaj tudi naša. Vzamem nahrbtnik in kot zadnji odidem navzdol po poti. Zbogom prijatelj, nekoč se vrnemo!

P.S. Zahvaljujemo se vsem sponzorjem in drugim, ki so pripomogli, da je naša odprava odšla na pot.

Slovenska alpinistična odprava »Patagonija 95 - Paine«

Organizator: Komisija za alpinizem pri PZS
Člani odprave: Andrej Štremfelj - vodja odprave, plezalec, AO Kranj; Marko Prezelj - član, plezalec, AO Kamnik
Cilj odprave: Prvenstveni vzpon v V steni S stolpa Paine (dokončanje smeri, ki so jo leta 1988 začeli Kozorog, Ravhekar in Rejc)
Dosežki odprave:
Slovenska prvenstvena smer "Rojen pod radovedno zvezdo", ogled sten v Francoski dolini v skupini Paine.

Kronološki pregled:
12. 1. Prihod v Buenos Aires.
13. 1. Polet z letalom iz Buenos Airesa v Rio Gallegos.
14. 1. Prevoz z avtobusom Rio Gallegos - Puert Natales.
15. in 16. 1. Nakupovanje hrane, urejanje dovoljenja za plezanje v nacionalnem parku Torres del Paine. Končno naju na krajevnem uradu napotijo v park z obljubo, da bova dovoljenje dobila, ob vstopu v park.
17. 1. Prevoz z najetim minibusom do Laguna Amarga, ki je vhodna postaja za park in izhodišče za plezanje v stolpih Paine. O najinem dovoljenju niso bili obveščeni, zato so naju napotili do drugega vhoda ob jezeru Toro (1 ura vožnje). Tam nama je po dveh urah pregovarjanja in po dvakratnem telefonske posredovanju uradnika Natalesa uspelo dobiti dovoljenje za 750$. Prevoz nazaj z rednim avtobusom do prvega vhoda in še naprej do Hosterie Las Torres, kjer je tudi kamp in izhodišče za pohod do baznega tabora.
18. 1. Od kampa Las Torres do baznega tabora sva potrebovala 3 ure. Opremo so nama prinesli s konji (Pepe Marušič) do kraja 15 minut pred baznim taborom, od koder sva jo znosila sama.
19. 1. Urejanje baznega tabora.
20. 1. Nošnja opreme do velikega balvana, uro in pol oddaljenega od vstopa v steno. Dve uri dolgo pot sva odpravila dvakrat, dopoldne in popoldne.
21. 1. Zjutraj še enkrat neseva opremo in nadaljujeva pod steno. Vstopiva in do večera preplezava 1. R. (55°, IV) in 2. R. (VI, A3+). Vrneva se nazaj do balvana, kjer postaviva šotor in prespiva. Vreme je bilo oblačno, vendar toplo, zvečer je pričelo deževati.
22. 1. Zaradi dežja sestopiva v bazni tabor.
23. 1. Odideva pod steno, preplezava 3. R. (A2, A3) in 4. R. (A2), se vrneva do balvana in prespiva.
24. 1. Preplezava 5. R (VI, A2), 6. R (VI, A2+) in večino 7. R (VI). Zopet se spustiva pod steno in prespiva pri balvanu.
25. 1. Dokončava 7. R (A2) ter preplezava 8. R (VI, A2) in 9. R (VI, A1), popoldne sneži. Sestopiva do balvana.
26. 1. Slabo vreme. Sestopiva v bazni tabor.
27. 1. Počitek.
28. 1. Odideva do balvana.
29. 1. S posteljo in drugo opremo za bivak odideva v steno. Preplezava 10. R (A4-) in 11. R (A2). Postaviva posteljo in prvič prespiva v steni. Ponoči sneži in piha veter.
30. 1. Kratkotrajno navidezno izboljšanje. Preplezava 12. R (VI, A2) v snegu in vetru. Plezalno vrv in kline pustiva v raztežaju ter sestopiva v bazni tabor.
31. 1. Dežuje, sneži in močno piha.
1. 2. Dopoldansko sonce naju zvabi do balvana. Veter nama je polomil šotor.
2. 2. V vetrovnem vremenu odideva nazaj v bazni tabor.
3. 2. Dopoldan je zopet jasno, zato ponovno odideva do balvana. Popoldne se pooblači. Ponoči močno piha, znova nama podre šotor, zjutraj dežuje.
4. 2. Šotor je neuporaben, zato si urediva bivak pod bližnjim balvanom. Popoldne z dodatno hrano odideva pod steno in se po fiksnih vrveh povzpnemo do postelje na koncu 11 raztežaja. Počistiva 12 raztežaj in plezalno vrv zamenjava s fiksno. V slabem vremenu postaviva posteljo in bivakirava.
5. 2. Po dolgem času lep sončen dan. Preplezava 13. R (VI, A2+) in tako doseževa najvišjo točko iz leta 1988. Preplezava še 14. R (VI, A2), 15. R (A2) in 16. R (A2, V, A1). Spustiva se nazaj do bivaka.
6. 2. Zjutraj je vreme slabo, nato se izboljša. Z vzponom pričneva ob 11.30, s plezanjem pa ob 13.00. Splezava 17. R (VI+), 18. R (A2), 19. R (VI). Ta raztežaj se zaključi na rami, kjer se konča prvenstveni del smeri. Nadaljujeva po lažjem svetu (I) 100 m. Potem raztežaj IV-V in nato do vrha (I-III). Vrh doseževa ob 17.30 v orkanskem vetru, tako, da se včasih po ravnih izpostavljenih delih plaziva po vseh štirih. Vrh je ostra skalna konica, katero jahaje objameva. Razgled je odličen. Težaven sestop v močnem vetru do začetka fiksnih vrvi. V steni puščava le sidrišča, zato je sestop zamuden. Tema naju ujame na bivaku, kjer prespiva.
7. 2. Ponoči in nato ves dan sneži. Kljub temu, da sva premočena do kože, se odločiva, da bova v steni ostala še eno noč, da bi naslednji dan lahko iz stene pobrala še preostale vrvi. Ostala sva brez hrane in vode.
8. 2. Zjutraj kratkotrajno izboljšanje. Pospraviva posteljo in začneva s spuščanjem. Zaradi številnih prečk sva počasna in po treh urah doseževa vznožje stene. Opremo zvlečeva na ledenik in le del odneseva v bazo.
9. 2. Počitek. Ves dan dežuje.
10. 2. Povzpnema se do depoja na ledeniku in vso opremo odneseva v bazni tabor.
11.2. Sušenje opreme.
12. 2. Ogled Japonske baze in sten zahodno od stolpov Paine.
13. 2. Sestopiva v dolino in naročiva konje.
14. in 15. 2. Obisk Francoske doline in ogled sten.
16. 2. Vsa oprema v kampu poleg Hosterie Las Torres.
18. 2. Prevoz v Natales.
19. - 23. 2. Obisk baznih taborov pod Cerro Torrejem in Fitz Royem.
24. 2. Avtobusni prevoz Natales - Rio Turbio.
25. 2. Avtobus Rio Turbio - Rio Gallegos in letalo do Buenos Airesa.
27. 2. Buenos Aires - London.
1. 3. London - Dunaj.

Plezala sva osem dni. 21. 1. in 30. 1. sva plezala le po tri ure zaradi slabega vremena. Poleg teh osmih dni so bili za plezanje primerni še štirje dnevi v začetku, ki sva jih morala porabiti za transport opreme. Za celotno smer sva porabila 43 ur in pol efektivnega plezanja.
Od prvega poskusa so ostala le sidrišča in vložki za svedrovce. Sidrišča so bila po sedmih letih večinoma neuporabna. Dodatno sva zavrtala nekaj svedrovcev na sidriščih in nobenega za napredovanje. Ob sestopu sva iz stene pobrala vse fiksne vrvi.

Višina takse za plezanje v nacionalnem parku Paine znaša 330 000 čilenskih pezov. Načinov za zmanjšanje te vsote je več. Najpogosteje plezalci uporabljajo mešane odprave s Čilenci, ki so praviloma le na papirju. Tako se taksa zmanjša za 100 000 pezov. Druga varianta pa so združene odprave z več cilji, ki so združene le na papirju le za upravo parka. Načeloma pa je treba za dovoljenje prositi že od doma v Santiago.

Ocena vodje: Odprava je v vseh ozirih dosegla svoj cilj. Nekaj težav sva imela zaradi pozne odpovedi udeležbe Janeza Jegliča. Vsekakor bi smer trojna na-veza preplezala veliko hitreje, saj ne bi porabljala lepih dni za transport, pa tudi samo plezanje v steni, kjer je veliko dela s transportom, bi bilo veliko hitrejše. Glede na to, da sva bila prvič v Patagoniji, smatram da sva si izbrala primeren cilj in ga uspešno realizirala.

Smer ne spada med najtežje v skupini, niti med najtežje naše smeri v Patagoniji. Je pa prva slovenska smer v stolpih Paine. Velik del smeri bi se dal preplezati prosto, za kar pa bi moral predvsem zaradi velike krušljivosti, smer predhodno očistiti in namestiti varovanje. Za kaj takega pa ima dvojna naveza v takih vremenskih razmerah premalo časa.

Največje težave na poti do stene sva imela zaradi neznanja španščine. Tudi na agencijah v izhodišču Puerto Natalesu le redki znajo kako angleško besedo. Imela sva veliko srečo, saj so nama ogromno pomagali izseljenci. V Buenos Airesu slovenski (družina Rezelj), na jugu pa predvsem hrvaški oziroma njihovi potomci, katerih večina še vedno za silo obvlada hrvaški jezik.
Odprava je bila koristna tudi zato, ker sva bila po uvedbi takse prva Slovenca v teh krajih in sva dobila koristne informacije o cenejših variantah.
Poleg tega, da sva preplezala novo smer, sva si ogledala tudi stene v Francoski dolini, ki nudijo še veliko možnosti za nove smeri. Poročilu prilagava tudi fotografije.

Vodja odprave:
Andrej Štremfelj

Vili Guček

Priprava tekmovalne smeri

Osrednji del tekmovalnega plezanja predstavlja priprava plezalnih smeri. Kako se bo odvijalo tekmovanje in ali bodo z njim zadovoljni gledalci in tekmovalci, je v največji meri odvisno od plezalnih smeri. Seveda ne gre prezreti vloge sodnika in ostalih udeleženih v tekmovanju. Četudi je glavni sodnik tisti, ki s svojim znanjem in izkušnjami ter temu primernimi odločitvami skrbi za potek tekmovanja, je ključ do razvrstitve tekmovalcev, (ne)zanimivosti tekmovanja vendarle v rokah postavljalca smeri.
Naloga postavljalca je sestaviti smeri, v katerih dobimo zmagovalca, drugega, tretjega ..., na čim bolj napet in spektakularen način za gledalce in tekmovalce. Da je to zahtevno, potrjujejo izkušnje. Včasih se vse izide kot si želimo, spet drugič pa za tekmo trdimo, da je bila prava polomija. Uspešne tekme ni brez ustrezno pripravljenih tekmovalnih smeri, v katerih tekmovalci s svojim plezalskim znanjem navdušujejo množice gledalcev. Spomnimo se samo nekaterih prvovrstnih atrakcij s tekem svetovnega pokala, ene mnogih zmag F. Legranda na svetovnem prvenstvu v Frankfurtu, vsakoletnega Rock-mastra v Arcu in Kranju in nenazadnje prenekatere odlične tekme v domačem prvenstvu ... Lahko pa bi se izteklo tudi povsem drugače. En sam nekoliko večji oprimek, nekoliko lažji prehod, ali pa preveč oddaljen oprimek, in na eni od stopničk stoji deset tekmovalcev. Takšni spodrsljaji so nam znani tako s tekmovanj najvišjega ranga, kot z domačih tekem. In praviloma se šele v takšnih primerih dodobra zavemo pomembnosti vloge, ki jo ima postavljalec smeri pri tekmovalnem plezanju.
Za ocenjevanje ustreznosti tekmovalnih smeri obstajajo določeni kazalci. Nekateri so objektivni, drugi pa v večji meri subjektivni. Po analizi poteka dela s kandidati, ki so se lansko sezono usposabljali za postavljalce plezalnih smeri, se je pokazala potreba po natančnejši določitvi zahtev, katerim naj ustreza tekmovalna smer in s pomočjo katerih lahko objektivneje določimo uspešnost postavljalca. V postopkih dodeljevanja in odvzemanja licenc postavljalca smeri v državnem prvenstvu, pa brez tega pravzaprav ne gre.

Razvrstitev tekmovalcev

Zagotovo najlažje opazna značilnost smeri. Lahko bi rekli, da za potek tekmovanja tudi najpomembnejša. Delitev na posameznih mestih je seveda povsem normalna. Toda (pre)veliko število tekmovalcev na enem mestu (posebno na enem prvih treh) zagotovo pomeni neprimerno tekmovalno smer. Razvrstitev je odvisna tudi od števila (predhodnih) krogov tekmovanja. Predvsem pa od poznavanja sposobnosti tekmovalcev, ki v smeri nastopajo.

Količina preplezane smeri

Najugodnejši razplet tekmovanja je, kadar edino zmagovalcu uspe preplezati smer do vrha. Takšne so želje vsakega postavljalca. Jasno je, da se to ne more zgoditi vsakokrat. Plezalska tekmovanja pa so večinoma le približki takšnemu razpletu. Toda dejstvo, kako visoko v smeri konča najuspešnejši plezalec, je zagotovo pomembno. Če polovica ali večji del smeri zaradi prezahtevnosti ostane nedotaknjena, nam ne sme biti v tolažbo niti morebitna razvrstitev brez deljenja mest. Kar pa je v nizkih domačih tekmovalnih stenah tudi težko pričakovati. Količina preplezane smeri nam v največji meri pokaže primernost smeri za tekmovalce. V praksi pa se pojavlja tudi drugačna težnja. Ker je tekmovalcev vse več in tekmovanja zato daljša, se morda komu zdi rešitev tudi v tem, da plezalci svoj nastop skrajšajo na vsega nekaj gibov. Tekmovanje resda poteka hitreje. Toda na račun tega, zaradi česar se pravzaprav sestajamo. To pa je: čim kvalitetnejši tekmovalni nastop, zanimiv za gledalce. Skoraj odveč je dodajati, da si niti gledalci, še manj pa tekmovalci ne želimo tekmovalnih smeri, ki se v prvih metrih otresejo večine tekmovalcev. Dolžino tekmovanj skrajšajmo z boljšo organizacijo, vzporednimi smermi ali pa morda z ostrejšimi pogoji za prijavo.

Dolžina tekmovalne smeri

Gre za izkoristek možnosti, ki jih ponuja plezalna stena. Izkušen postavljalec lahko na sicer nizkem objektu pripravi po dolžini povsem zadovoljivo plezalno preizkušnjo. Večja dolžina plezalne smeri namreč omogoča lažje razvrščanje plezalcev. Finalne smeri na največjih tekmovanjih (svetovni pokal, Arco) so zato praviloma izredno dolge (do 25 m). V Sloveniji je večina tekmovalnih sten manjših dimenzij in moramo biti na to še posebej pozorni.

Varnost plezanja

Varnost tekmovalcev terja tudi tekmovalni pravilnik. Toda ali je padec na tla res v vsakem primeru nemogoč? Izkušnje kažejo drugače. Poznavalci plezanja lahko trdimo, da je vse tja do tretjega (ali še višje) varovalnega klina mogoče pasti na tla. Pri padcu v trenutku pred vpenjanjem z »nabrano« vrvjo, tudi skrajno korektna reakcija varovalca včasih ne zadošča, da plezalec ne bi zadel ob tla. Čeprav varnost presojamo predvsem po (ne)prisotnosti takšnih primerov, tudi za smeri, v katerih se tekmovalcem »nič ne zgodi«, ne moremo vedno trditi, da so varne in primerne za tekmovanje. Predolgi padci in nerodni položaji za vpenjanje, so prvi korak k nesreči. Izkušnje varovalca lahko včasih to preprečijo. Pri ocenjevanju varnosti tekmovalne smeri pa moramo razčleniti tudi takšne situacije. Seveda pa je ocena (ne)varnosti plezanja v veliki meri tudi subjektivna, še posebej, če do nesreče ni prišlo.

Do tu naštete značilnosti smeri je mogoče določiti razmeroma natančno. Naslednje pa v večji ali manjši meri presojamo s subjektivnimi merili.

Upoštevanje razlik v telesni višini tekmovalcev

Poznano je dejstvo, da razlika v telesni višini plezalcev narekuje drugačen način plezanja. O tem, ali so pri tem v prednosti višji ali nižji tekmovalci, ni potrebno razpravljati. Gre za to, da vsem tekmovalcem omogočimo kar se da enake možnosti - ne glede na telesno višino. Postavljalci in plezalci vemo, da je razlika v telesni višini v nekaterih značilnih situacijah lahko odločilna (za oba ekstrema). Pomembna skrb postavljalca torej naj bo izključevanje vpliva telesne višine na težavnost plezanja v tekmovalni smeri.

Prehodi v smeri

Ocene plezalne smeri s strani zanimivosti ali atraktivnosti plezanja, ali čemur navadno pravimo »lepa« v nasprotnem primeru pa »pusta«, slaba smer, so že globoko v subjektivnih presojah. O »lepoti« skalnih smeri plezalci razpravljamo ure in ure, na koncu pa ima še vedno vsak svojo lepotičko. In prav je tako. V tekmovalnem plezanju gre seveda v dobršnji meri za podobno situacijo. Odraža se v stilu tekmovalnih smeri različnih postavljalcev. Nekomu ustrezajo bolj, drugim manj. In v čem se razlikujejo?
Nekatere zahtevajo od plezalca obvladovanje enih tipičnih plezalskih situacij, druge pa drugih. Smer lahko to od tekmovalca zahteva, s tem da prehod drugače ni izvedljiv, ali pa le ponuja možnost, ki jo eni izkoristijo, drugi ne. Gre torej za število raznovrstnih tipičnih plezalnih prehodov, ki jih smer ponuja ali zahteva. Naj jih nekaj naštejem: prehod s križnim gibom, zatikanjem nog(e), razkorakom (špaga), t.i. »figuro gtiri«, dinamičnim gibom (skok) ... Kako naj se ti medsebojno povezujejo, da bo plezanje pestro, seveda ni pravila. Tudi vključevanje točke počitka v smer, ki lahko odločilno vpliva na razvrstitev tekmovalcev, je npr. zanimivo »orožje« postavljalca. O tem odločajo njegova domiselnost, znanje in izkušnje.
Med dejavniki, ki postavljalca vzpodbujajo ali ovirajo pri zamisli in izvedbi tekmovalne smeri, je na prvem mestu plezalna stena. Ta lahko s svojo oblikovanostjo naravnost vabi k raznovrstnim in atraktivnim prehodom v ploščah, strehah, obokih in previsih vseh oblik ... Praksa z domačih tekem pa je praviloma ta, da postavljalci na vse mogoče načine poskušamo popestriti plezanje v sicer enostavnih in pustih stenah (oblike, relief, premaz).

Raznovrstnost oprijemanja in stopanja

V vsakega od zgoraj naštetih prehodov lahko vključimo oprimke vseh oblik. S tem prehodom spreminjamo težavnost. Tudi tu gre za vključevanje čim večjega števila raznovrstnih načinov oprijemanja in stopanja v smeri. Oprimki - poličke, kleščice, luknjice za dva, tri prste ... obrnjeni tako, da zahtevajo uporabo tudi stranskih prijemov, podprijemov, prijemov s trenjem, stopanje na male robove, s trenjem itd.
Osnovna pozornost postavljalca naj pri tem velja oblikovanosti oprimkov v smislu preprečevanja poškodb. Motivacija tekmovalcev med vzponom je pogosto tako visoka, da vztrajajo na oprimku kolikor je le mogoče dolgo. V primeru, da je to luknjica za prvi členek enega prsta, ali oster rob majhnega oprimka, lahko pride do poškodb. Oprimki naj bodo torej oblikovani tako, da je možnost tega manjša (zaobljeni robovi, večji oprimki na trenje ...).

Povzetek

Za ocenjevanje primernosti tekmovalnih plezalnih smeri lahko uporabimo nekaj kazalcev. Nekateri, kot so razvrstitev tekmovalcev, količina (%) preplezane smeri, dolžina in varnost so bolj ali manj objektivni. Ocenjevanje kvalitete prehodov, pestrosti uporabljenih oprimkov in stopov pa je možno le z določitvijo števila raznovrstnosti le teh in domnevo, da večje število pomeni večje možnosti, da plezalci pokažejo svoje spretnosti. V nobeni smeri pravzaprav ni mogoče uporabiti vseh značilnih prehodov ali vseh vrst oprimkov. Zagotovo pa so tekmovalne smeri z mnogimi različnimi prehodi in oprimki zanimivejše za gledalce in tekmovalce. Slednjim dajejo tudi možnost prikazati širši spekter plezalskih veščin. To pa je pravzaprav vsebina tekmovalnega plezanja.

Simon Slejko

O varovanju z zatiči

Današnjo obliko so zatičem sicer res dali ameriški plezalci, vendar ostaja dejstvo, da so jih v granitne pokline prvi zatikali Angleži.
Slovenci so si prve primerke teh kovinskih čokov lahko ogledali že v zgodnjih 80-ih letih in večina plezalcev se je nad njimi, zaradi enostavnega načina uporabe, hitro navdušila. Smo res spregledali dejstvo, da so tehniko varovanja z zatiči razvili v Slovencem povsem tuji kamenini, v granitu?
Naj bo tako ali drugače, priznam, zatiči so uporabni tudi v apnencu, a le v kombinaciji z drugimi varovalnimi pripomočki.

Uporaba zatičev

Zatiči so hvaležno varovalno sredstvo predvsem v navpičnih počeh, kjer jih, trdo zagozdene, vrv, ki poteka vzporedno z njimi, le stežka premakne iz ležišča. Povsem drugače, hinavsko, pa se bodo zatiči obnašali v prečnicah, predvsem takih, ki jim sledijo navpična mesta. Če zatiča ne bomo utrdili s protizatičem, nas bo, zaradi tresljajev in sunkov vrvi, izdal in padel iz navpične poči.
Povezati zatič s protizatičem ni nobena »umetnost« in v vseh slovenskih priročnikih (Prle; Mihelič - Škarja) je ta del vrvne tehnike prikazan približno tako kakor na prvi skici (I).
Prle je v svojem Plezalnem priročniku celo zapisal, da je ta način povezave še posebno varen, saj menda razprši in porazdeli obremenitev na oba zatiča (II) ...

Pa poglejmo ...

Na splošno bi lahko trdili, da je trdnost, zanesljivost zatiča odvisna predvsem od tega kje in kako je nameščen (vrsta kamenine), od mehanske trdnosti kamenine ter od mehanskih trdnosti kamenine ter od mehanske trdnosti (pretržne vrednosti) zatiča, ki znaša od 6 do 18 kN (600 do 1800 kg pri trdem vpetju v trgalni napravi; v skali so vrednosti nižje (III)). Pri analizi danega problema nas bodo zanimale tudi sile v vrvi, predvsem tiste, ki nastopajo med zaustavljanjem padca prvega v navezi. Le - te so relativno visoke in dosegajo maksimalne vrednosti okrog 12 kN (1200 kg (IV)). S splošnim, srednješolskim znanjem fizike lahko v prvem, »uradnem« in »varnem« načinu povezave ugledate škripčevje (slika številka 2), ki silo vrvi podvoji in jo prenese na zgornji zatič, pri čemer glavno vlogo odigra prav protizatič, ki naj bi obremenjenost zmanjšal. Oba zatiča sta, prav po nepotrebnem, izdatno obremenjena in se zatorej zažreta v poč, toda precej verjetno je, da bosta prezrla rob poči in odpovedala ali pa bo z lomom svoj odhod s prizorišča najavila pomožna vrvica ali celo pletenica zatiča. Pri padcu na tako povezana zatiča vam vsekakor želim veliko sreče! Američani nam v svojih strokovnih delih, nekatera so že dalj časa prisotna tudi na policah ljubljanskih knjigarn, predstavljajo več salomonskih rešitev tega problema in eno od možnih izvedb sem prikazal na tretji skici.
Zatiča, ki sta preko vponk povezana s pomožno vrvico ali najlonskim trakom in bičevima vozloma sta zanesljiva in trdno sedita v poči, kar so nenazadnje pokazali tudi poskusi, ki so jih izvedli tečajniki alpinističnega odseka pri PD Ljubljana Matica v okviru nadaljevalne alpinistične šole.
Vrvica s katero povežemo zatiča naj ima vsaj 8 milimetrov premera (Spectra Cord TM je lahko tanjša), oba konca vrvice, ki izhajata iz vozlov pa povežemo z enim od podaljševalnih vozlov. In obremenitve? Sila, ki deluje na zgornji zatič je v tem primeru povezave sicer še vedno večja od sile v vrvi, a manjša kot tista s skice številka 2, tako da slabše zataknjen zatič sicer še lahko potegne iz krhke apneničaste poke, a je verjetnost manjša.
Da se to ne bi zgodilo, vam priporočam, da se pred prvo »resno« uporabo zatičev, z zatikanjem »jebic« seznanite v plezalnem vrtcu in k priporočilu dodajam, da bodo razsodnim plezalcem, vsaj v naših stenah, pod kladivi še dolgo, in morda je tako edino prav, »peli« klini ...

Viri in literatura

• Arnejšek, M.P., 1994, Plezalni priročnik, Ljubljana: samozaložba
• Cinnamon, J., 1994, Climbing rock and ice; Camden, Maine: RMP
• Džalo, N., 1989, Priručnik o planinarstvu i alpinizmu; Beograd: Vojnoizdavački in novinski centar
• Huber, H., 1971, Bergsteigen heute; München: Bruckmann
• Long, J., 1993, How to rock climb!; Evergreen, Colorado Press
• Škarja, T., Mihelič T., 1984, Hoja in plezanje v gorah; Ljubljana: Planinska založba

Opombe

I. Arnejšek, 1994, Džalo, 1989, Škarja, Mihelič, 1984
II. Arnejšek, 1994
III. Arnejšek, 1994 (Sile sem zaradi boljše razumljivosti in predstavljivosti podal tudi v kilogramih, a se zavedam storjenega »prekrška«)

PRILOGA

Planinska zveza Slovenije

ZDRUŽENJE GORSKIH VODNIKOV SLOVENIJE
SLOVENE ASSOCIATION OF MOUNTAIN GUIDES
61000 Ljubljana, Dvoržakova 9 – Slovenija

Tel.: +386 61 312-553
Fax: +386 61 132-21-40

Žiro račun: 50101-678-91108

VSEBINA

II
Prijatelji gorniki, kolegi gorski vodniki!
IV
Seznam registriranih gorskih vodnikov za leto 1995 z njihovo letnico rojstva, domačim naslovom in telefonom
VI
Pravilnik o vodniških tarifah za sezono 1995/96
VII
Pravila ZGVS
XII
Kdo je kdo v ZGVS?
XIII
Zapisnik s sklepi Zbora vodnikov ZGVS v Kranjski gori 29. januarja 1995
XVI
Koledar akcij ZGVS od junija do decembra 1995
XVII
Razpis šolanja po zahtevah UIAGM/IVBV za občasen ali reden poklic gorskega vodnika za leto 1995

Uredil
gorski vodnik
Bojan Pograjc

Prijatelji gorniki, kolegi gorski vodniki!

Dve leti je minilo, odkar imajo slovenski gorski vodniki kot dediči sto in več let stare tradicije gorskega vodništva na Slovenskem svojo lastno organizacijo ter kolikortoliko urejen status za nemoteno občasno ali redno poklicno udejstvovanje v slovenskih (upam pa si trditi, da kmalu tudi v tujih) gorah.

Na naslednjih straneh, ki jih je urednik AR Bine Mlač dobrohotno namenil Združenju gorskih vodnikov Slovenije kljub jubilejni 50. številki, boste zagotovo našli nekaj koristnih informacij tako uporabniki vodniških uslug, prijatelji, gosti, izvajalci najrazličnejših gorniških izobraževanj, turistične agencije kot tudi vi, kolegi gorski vodniki.

Seznam registriranih gorskih vodnikov za leto 1995/96 nudi vam, ki se boste odločili za čustveno, fizično in duhovno bogato, predvsem pa varno hojo ali plezanje v spremstvu gorskega vodnika, vse potrebne podatke za dogovor o najetju vodniških uslug. Pišite ali telefonirajte, če vam je to pomembno, pa si lahko po letnici rojstva izberete sebi primernega gorniškega tovariša. No, pa tudi marsikateri tečaj ali seminar bo verjetno izpeljan boli strokovno v zadovoljstvo udeležencev, če ga bo vodil ali na njem zgolj predaval gorski vodnik. Celovita in kakovostna turistična ponudba domačih turističnih agencij je ogledalo vsake dežele. V tisti »na sončni strani Alp« brez gorskih vodnikov to zanesljivo ne bo to. Pa naši tradicionalni uporabniki vodniških uslug, policija ter slovenska vojska?

Vsako blago ali storitev ima svojo vrednost, pravzaprav še darilo, ki ga dobimo, običajno nekdo kupi. Če pa vanj vloži le svoje lastno delo, bi lahko met tem časom služili denar drugje, zgolj lenarili ali pa se izpopolnjevali v znanju in bogatili duha. Pravilnik o vodniških tarifah opredeljuje izračun cene vodniške usluge, tako da se ne bi nikoli čutil oguljufanega ne gost ne vodnik.

Nič kolikokrat sem slišal ali se celo dal prepričati, da se na PZS ne da nič spremeniti ter da se vedno najdejo tisti, ki ti zložijo skladovnico polen pod noge. Združenje gorskih vodnikov Slovenije je bilo ustanovljeno legalno in legitimno, s podporo članstva, Komisije za alpinizem ter Upravnega odbora PZS. Seveda sta bila potrebna kresanje mnenj in dobra volja, a brez njiju tako ali tako vsak voz ostane v blatu. Enotna kategorizacija vodnikov PZS ni mogla veljati za slovenske poklicne gorske vodnike v smislu njihovega izobraževanja in organiziranosti tako kot od njih zahteva edina v svetu priznana Mednarodna zveza zvez gorskih vodnikov UIAGM/IVBV, je pa brez dvoma temeljni dokument za določene potrebe planinskih društev vzgojene, prostovoljne, mladinske in planinske vodnike. Sicer pa sem prepričan, da je tako kot pri večini drugih alpskih držav, tudi pri nas dovolj gora za vse troje. Vsakdo se mora pač zavedati zgolj svoje usposobljenosti in odgovornosti, saj ceno tako ali tako določata povpraševanje in vodnikova ponudba kakovostne vodniške usluge. Da pa dacarji vzamejo sami tisto, kar jim gre, pa sem se zavedel, ko sem v lanskoletno davčno napoved pripisal tudi vodniški zaslužek. Tako malo ga je bilo, da je izvenel bolj kot šala, a brez dvoma občasen ali reden poklic gorskega vodnika prinaša tudi to.

Z gornjim odstavkom sem hotel zgolj predstaviti ozadje nastanka Pravil ZGVS, med tem ko drugi temeljni dokument delovanja slovenskih gorskih vodnikov, Pravilnik o gorskih vodnikih, še vedno meljejo državni zakonodajni mlini. Upam, da ga bo moč objaviti v eni izmed prihodnjih številk AR.

Kdo je kdo v ZGVS? Le koga zanimajo funkcionarji! Prostovoljno so se pustili legitimno izvoliti. Zaupali smo jim organizacijo, naj garajo. Če bodo dobro delali, jih bomo pozabili. Če slabo, jim bomo le stežka odpustili.

Zapisnike običajno berejo zgolj »nergači« in zgodovinarji. Tale iz Zbora gorskih vodnikov je zanimiv že zaradi res številne udeležbe vodnikov, sedmo in več stopnjašev do najstarejših vodniških grč, ki je dala nedvoumno podporo delu Upravnega odbora ZGVS in sprejela nekaj sklepov, ki bodo resda šele s svojim udejanjanjem morali postaviti pravo vlogo in mesto gorskih vodnikov kot najstrokovnejšega, pa tudi najizkušenejšega gorniškega kadra v slovenski družbi.

Dela, ki ga moramo v ZGVS opraviti do konca tega leta, je poleg vsakomur od nas lastnih domačih, službenih in vodniških obveznosti, vsaj za člane Upravnega odbora res veliko. Ste ali pa niste gorski vodniki, če menite, da lahko s čimerkoli pripomorete, vljudno vabljeni. Plan akcij do konca leta 1995 je bogat, finančno zahteven, a tokrat gre za to ali bo slovensko gorsko vodništvo sploh še v zadnjem hipu ujelo stik z ostalimi alpskimi, pa tudi drugimi državami. Zasedanje Tehnične komisije UIAGM/IVBV v mesecu juniju je bil eden izmed pomembnih dogodkov. UIAGM/IVBV je prišla k nam v »inšpekcijo«.

In čisto na koncu te priloge pridemo na začetek. Izpiti za gorske vodnike so bili večkrat tema slovenskih planinskih glasil. Tokratni razpis šolanja za leto 1995 pa naj bo tema za premislek zgolj vam gornikom. Že imam pogoje? Hočem? Imam čas in sredstva? Kakšno korist bom imel od vodniškega znaka? Mi gre zgolj za naziv in se z občasnim ali rednim poklicnim vodenjem ne mislim ukvarjati? Imajo prav tisti, ki pravijo, da ima vodniški kruh zgolj skorjo, pa še ta je trda? Je res to, da danes gorski vodniki ne poznajo zgolj svoje hišne gore, temveč je njihov delovni prostor ves svet? Sem dovolj komunikativen? Ljubim dovolj gore, da se hočem v njih kljub vsem objektivnim nevarnostim in tveganjem poklicno udejstvovati! Resnih vprašanj je kar nekaj.

Letošnji razpisni pogoji po zahtevah UIAGM/IVBV se v bistvu ne razlikujejo od tistih iz preteklih let. Je pa res, da je bilo včasih pomembneje tisto, kar si splezal in presmučal v zadnjih petih letih, zdaj pa je pomembneje, kako to obvladaš danes. Gorniki, ki vam je gorništvo način življenja, lahko razpisne pogoje dosežete v gorah in plezališčih brez dvoma v enem samem koledarskem letu!
Upravni odbor, ki razpisuje šolanje, vam glede na zahteve UIAGM/IVBV po udeležbi tujih gorskih vodnikov v vlogi opazovalcev, če ne zaradi drugega, že zaradi tega, zagotavlja maksimalno možno objektivnost na izpitih. Tako kot pri vsakem poklicnem izobraževanju, so tudi tu potrebni znanje, priučene spretnosti in resen pristop. Ko sem ob prvem srečanju »predaval« predsedniku tirolskih gorskih vodnikov kaj vse so že slovenski alpinisti presmučali in preplezali doma in po svetu, mi je hladno odgovoril: »Ni vsak vrhunski alpinist že kar gorski vodnik, je pa res, da je veliko gorskih vodnikov tudi vrhunskih alpinistov.

Gorniški pozdrav!
Bojan Pograjc
Ljubljana, 26. junij 1995

Seznam registriranih gorskih vodnikov za leto 1995 (31. april 1995)

Pravilnik o vodniških tarifah za sezono 1995/96

1. Po tem pravilniku obračunavajo gorski vodniki (GV) stroške vodenja po običajnih in zavarovanih gorskih poteh, na turnih smukih do III. težavnostne stopnje, na plezalnih vzponih do IV. težavnostne stopnje v letnih in na plezalnih vzponih do II. težavnostne stopnje v zimskih razmerah. Za težje ture in vzpone se stroški obračunajo po posebnem dogovoru z vodenimi.

2. Tarife veljajo za največ naslednje število vodenih:

3. Vodnik se lahko po svoji presoji, glede na trajanje ture in usposobljenost vodenih ter druge razmere z vodenimi, dogovori tudi za večje število vodenih, če to ne vpliva na varnost vodenja. V tem primeru se pri turah in vzponih, kjer je potrebno napredovanje v navezi, tarifa poveča sorazmerno povečanju števila vodenih.

4. Tarifa zajema plačilo vodenja. Tarifa se izračuna kot produkt predvidenega časa trajanja ture ali vzpona, ki se ugotavlja po opisih v vodnikih, faktorja težavnosti in osnovne cene ure vodnika. Če vodnik turo zaradi vremenskih razmer ali zaradi želje ali nesposobnosti vodenega predčasno prekine, se tarifa ne zmanjša. Če tura zaradi vremenskih razmer ali glede na sposobnosti vodenih traja dalj kot običajno, se tarifa sorazmerno poveča. Tarifa ne vključuje stroškov vodnika za prehrano in prenočišče v kočah, ki jih mora poravnati vodeni.

5. Če vodnik poskrbi za prevoz do izhodišča, ga zaračuna vodenemu po običajnih pravilih. Tarifa za čas, prebit na potovanju, je enaka osnovni ceni ure vodnika. Ta cena velja tudi za čakanje v koči v primeru, da s turo ni mogoče začeti ali jo nadaljevati zaradi višje sile.

6. Faktorji težavnosti so določeni glede na težavnost najtežjega dela ture:

7. Za leto 1995/96 znaša osnovna cena ure vodnika 600,00 SIT bruto.

8. Za važnejša izhodišča se na podlagi tega pravilnika lahko izdela Vodniške tarife, ki so lahko javno objavljene skupaj s tem pravilnikom.

9. Pravilnik o vodniških tarifah je sprejel Upravni odbor ZGVS na seji 7. junija 1995.

Predsednik ZGVS
Marko Štremfelj, l.r.

Na podlagi 4. in 13. člena Zakona o društvih (Uradni list R Slovenije 34/74, 42/86) je zbor gorskih vodnikov dne, 29. januarja 1995 sprejel

Pravila združenja gorskih vodnikov slovenije

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen
Združenje gorskih vodnikov Slovenije (v nadaljnem besedilu: društvo) je prostovoljno poklicno združenje gorskih vodnikov Slovenije, ki v skladu s Pravilnikom o gorskih vodnikih občasno ali redno izvajajo poklic gorskega vodnika.

2. člen
• Ime društva je: Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Skrajšano ime je: ZGVS.
• Sedež društva je v Ljubljani, Dvoržakova 9.

3. člen
Društvo deluje na območju Republike Slovenije.

4. člen
• Društvo ima lastnosti pravne osebe s pravicami in obveznostmi, določenimi z Ustavo, zakoni, Statutom PZS in s temi pravili.
• Društvo je vpisano v register društev pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije v Ljubljani, Štefanova 2, z dnem 1. septembra 1993 pod številko 0016/4-S-024/82-93.

5. člen
• Društvo ima svoj znak in štampiljko.
• Znak društva je ovalne oblike, na sredini je planika obdana z dvema encijanoma, pod katerima je zavozlana vrv. Zgornjo polovico znaka obkroža ime društva Združenje gorskih vodnikov Slovenije, spodnjo pa skrajšano ime Planinske zveze Slovenije PZS.
• Štampiljka društva je okrogle oblike, v sredini je odtisnjen znak PZS, okoli znaka pa je napis: ZDRUŽENJE GORSKIH VODNIKOV SLOVENIJE.

6. člen
Društvo je član PZS. O svojem delu društvo poroča na vsakokratnem zboru gorskih vodnikov. V okviru odnosov, ki jih ima PZS z inozemskimi in mednarodnimi planinskimi organizacijami, samostojno sodeluje z inozemskimi organizacijami gorskih vodnikov ter se lahko samostojno včlanjuje v ustrezne mednarodne vodniške organizacije.

7. člen
Delo društva je javno.

8. člen
• Društvo predstavlja in zastopa predsednik Združenja gorskih vodnikov Slovenije. V primeru odsotnosti ali zadržanosti predsednika, opravlja njegove naloge podpredsednik ali član Upravnega odbora, ki ga zato pooblasti Upravni odbor.
• Predsednik ali podpredsednik, tajnik in predsednik Komisije za tehniko vodenja in izobraževanje so obvezni poslanci za Generalno skupščino Mednarodnega združenja zvez gorskih vodnikov (v nadaljnem besedilu UIAGM/IVBV). Zadnji je poleg enega izmed prvih dveh tudi obvezni delegat v Tehnični komisiji UIAGM/IVBV.

II. PROGRAM NAČELA DRUŠTVA

9.člen
Naloge društva so:
1. Prizadevanje za doseganje kvalitetnega gorskega vodništva za domače in tuje turiste.
2. Sodelovanje pri ukrepih za preprečevanje gorskih nesreč.
3. Vodenje in usklajevanje izobraževanja kandidatov za gorske vodnike, članov društva v skladu s Pravilnikom o gorskih vodnikih, potrjenim s strani Ministrstva za gospodarske dejavnosti.
4. Varovanje splošnih poklicnih interesov za svoje člane:
• s strogimi pogoji za sprejem pri tečajih za pripravnike in gorske vodnike;
• z vestnim preverjanjem kandidatov za ta poklic;
• s ciljno usmerjeno reklamo za planinarjenje in alpinizem v spremstvu gorskega vodnika;
• s preprečevanjem nelojalne konkurence;
• z zavarovanjem svojih članov;
• z zastopanjem koristi svojih članov v PZS, pred oblastmi in pred javnostjo.
5. Gojenje tovarištva med vsemi poklicnimi kolegi.
6. Razvijanje ali sodelovanje pri razvijanju alpinistične tehnike in tehnike Gorske reševalne službe.
7. Priprava predlogov za izračunavanje cen vodniških uslug.
8. Varovanje in zaščita poklicnih interesov svojih članov.
9. Prevzem poklicnega in moralnega nadzora nad svojimi člani.
10. V primeru nesoglasij med posamičnimi člani, pa tudi med društvom in
tretjimi osebami se Upravni odbor društva trudi za reševanje spora in
po potrebi skliče Častno razsodišče.
11. Skrb za varstvo narave in zdravega človekovega okolja in sodelovanje z
ustreznimi organizacijami in društvi.
12. Vodenje evidence članov društva.
13. Skrb za izpopolnjevanje svojih članov.
14. Skrb za proučevanje teoretičnih in praktičnih vprašanj gorskega
vodništva.
15. Razvijanje dobrih vodniških navad ter skrb za ugled in neoporečnost
vodniškega poklica.

III. ČLANSTVO

10. člen
• Člani društva so gorski vodniki (skrajšano GV) in pripravniki za gorske vodnike (skrajšano PGV).
• Član društva lahko postane vsak državljan Republike Slovenije, ki sprejema ta Pravila, je gorski vodnik ali pripravnik za gorskega vodnika z uspešno opravljenimi potrebnimi izpiti, ima praviloma najmanj srednješolsko izobrazbo ter se obveže, da bo spoštoval Častni kodeks slovenskih planincev. V članstvo sprejema upravni odbor.
• Izjemoma lahko postane član društva tudi tuj državljan, ki izpolnjuje vse pogoje, navedene v predhodnem odstavku tega člena in ob pogoju, da ga soglasno sprejme zbor gorskih vodnikov na predlog Upravnega odbora.
• Gorski vodniki ostajajo člani društva tudi še takrat, ko niso več dejavni.
• Člani, ki so izpolnili 60. leto starosti, so oproščeni plačevanja članarin za ZGVS in za Mednarodno združenje zvez gorskih vodnikov.
• Novi člani se sprejemajo enkrat letno v skladu s Pravilnikom o gorskih vodnikih ter s pisno prošnjo Upravnemu odboru.
• Članstvo v društvu je prostovoljno. Pripravniki za gorske vodnike prejmejo ob vstopu v društvo vodniško knjižico ZGVS, po uspešno opravljeni enoletni pripravniški dobi pa tudi vodniški znak.
• Vodniška izkaznica se vsako leto ob hkratnem vplačilu članarine na novo potrjuje, če vodnik še izpolnjuje vse pogoje.
• Letno članarino določi vsako leto Zbor gorskih vodnikov. Plačuje se za eno leto vnaprej ob registraciji do konca meseca oktobra tekočega leta.
• Vsi gorski vodniki in pripravniki za gorske vodnike morajo biti zavarovani za odgovornost za škode zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo zaradi nepredvidenih dogodkov.

11. člen
Pravice članov društva so:
• da volijo in so izvoljeni v organe društva;
• da sodelujejo pri delu organov društva;
• da dajejo pobude in predloge organov društva za konkretne akcije in nadaljni razvoj društva;
• da so upravičeni do ugodnosti, ki jih dajejo planinske organizacije svojim članom, še posebej pa gorskim vodnikom;
• za uspešno delo in prizadevanje prejmejo priznanja in pohvale;
• da so informirani o delu društva in PZS.
Dolžnosti članov društva so:
• da volijo in sprejemajo naloge v organih za konkretne akcije in nadaljnji razvoj društva;
• da spoštujejo ta Pravila, častni kodeks slovenskih planincev in sklepe organov društva;
• da s prizadevanjem in osebnim vzgledom po svojih močeh pripomorejo pri izvajanju načel in nalog društva;
• da se usposabljajo in svoje izkušnje ter znanje prenašajo na mlajše člane;
• da s prostori, kjer se nahaja sedež društva ravnajo skrbno in preudarno;
• da redno plačujejo članarino.

12. člen
Pravice in dolžnosti članov društva so častne. Za svoje delo v društvu in v organih društva člani praviloma ne prejemajo plačila.

13. člen
Članstvo v društvu preneha: s smrtjo, z izstopom, črtanjem ali z izključitvijo.

14. člen
Član lahko popolnoma prostovoljno izstopi iz društva. O izstopu mora obvestiti Upravni odbor.

15. člen
Član se črta iz društva, če ne izpolnjuje dolžnosti iz 2. odstavka 11. člena teh pravil.

16. člen
Član se izključi iz društva:
• če zavestno krši programska načela društva;
• če se ne ravna po pravilih društva;
• če stori dejanje, ki kakorkoli škoduje ugledu društva.
O izključitvi iz društva odloča častno razsodišče.

IV. ORGANIZIRANOST DRUŠTVA

17. člen
Organi društva so:
• Zbor gorskih vodnikov
• Upravni odbor
• Nadzorni odbor
• Častno razsodišče

ZBOR GORSKIH VODNIKOV

18. člen
Najvišji organ društva je Zbor gorskih vodnikov in ga sestavljajo vsi člani društva.

19. člen
Zbor gorskih vodnikov je lahko reden ali izreden.
Redni Zbor gorskih vodnikov se skliče enkrat letno, izredni pa po potrebi.

20. člen
Zbor gorskih vodnikov skliče predsednik društva.
Izredni Zbor gorskih vodnikov mora sklicati predsednik društva, če to zahteva več kot tretjina članov društva, Upravni odbor ali Nadzorni odbor. Če po preteku 30 dni od zahteve predsednik ne skliče izrednega zbora gorskih vodnikov, ga skliče predlagatelj. Sklic Zbora gorskih vodnikov mora biti s predlogom dnevnega reda objavljen najmanj osem (8) dni pred dnevom, za katerega je sklican. Izredni Zbor gorskih vodnikov sklepa samo o zadevi, zaradi katere je sklican.

21. člen
Zboru gorskih vodnikov lahko prisostvujejo povabljeni gostje, vendar brez pravice odločanja.

22. člen
Zbor gorskih vodnikov:
• sprejema pravila društva in druge splošne akte;
• sprejema letni delovni program društva;
• voli in razrešuje predsednika društva, podpredsednika, tajnika, blagajnika in člane Upravnega odbora, predsednika in člane Nadzornega odbora in Častnega razsodišča;
• razpravlja in sklepa o poročilih Upravnega odbora, Nadzornega odbora in Častnega razsodišča;
• odloča o pritožbah zoper sklepe Upravnega odbora in Častnega razsodišča;
• sklepa o prenehanju društva;
• odloča o drugih vprašanjih, pomembnih za delovanje in razvoj društva.

23. člen
Volitve organov društva so praviloma javne, Zbor gorskih vodnikov pa lahko sklene, da so volitve tajne.

24. člen
Zbor gorskih vodnikov je sklepčen, če je ob napovedanem času prisotnih več kot četrtina članov društva.

25. člen
Pričetek Zbora gorskih vodnikov naznani predsednik društva, ki ga tudi vodi do izvolitve delovnega predsedstva. Poleg delovnega predsedstva izvoli Zbor gorskih vodnikov še zapisnikarja in dva overovatelja zapisnika.

26. člen
O delu Zbora gorskih vodnikov se vodi zapisnik, ki ga podpišejo predsednik delovnega predsedstva, zapisnikar in oba overovatelja zapisnika.

UPRAVNI ODBOR

27. člen
Upravni odbor upravlja društvo med dvema Zboroma gorskih vodnikov in izvršuje sklepe Zbora gorskih vodnikov. Upravni odbor je za svoje delo odgovoren Zboru gorskih vodnikov. Upravni odbor se sestaja po potrebi.

28. člen
Upravni odbor sestavljajo predsednik, podpredsednik, tajnik, blagajnik, predsednik Komisije za tehniko vodenja in izobraževanje in predstavnik društva v Komisiji za vzgojo in izobraževanje pri PZS. Izvoli ga Zbor gorskih vodnikov.
Predsednik Upravnega odbora je istočasno tudi predsednik društva.

29. člen
Predsednik, podpredsednik, tajnik, blagajnik, predsednik Komisije za tehniko vodenja in izobraževanje in predstavnik društva v Komisiji za vzgojo in izobraževanje pri PZS se volijo za dobo štirih (4) let.

30. člen
Upravni odbor je upravno-izvršilni organ društva. Upravni odbor izvršuje sklepe Zbora gorskih vodnikov in upravlja društvo med dvema zboroma.
Upravni odbor lahko na podlagi interesov članstva ustanovi še druge komisije.

31. člen
Komisije vodijo predsedniki, ki so avtomatično člani Upravnega odbora. Predsednike komisij izvolijo člani komisije izmed sebe. Predsedniki komisij so za svoje delo odgovorni Upravnemu odboru. Programi dela in poročila posameznih komisij se obravnavajo in vsklajujejo na seji Upravnega odbora.

32. člen
Upravni odbor:
• izvršuje sklepe Zbora gorskih vodnikov ter sprejema akte, ki niso v pristojnosti Zbora gorskih vodnikov;
• poroča o svojem delu Zboru gorskih vodnikov;
• sprejema vsakoletni finančni načrt in zaključni račun;
• pripravlja predloge letnih delovnih programov društva;
• pripravlja predloge dnevnih redov in gradiv za Zbore gorskih vodnikov;
• sklepa o poročilih posameznih komisij;
• sestavlja letni koledar akcij;
• skrbi za materialno finančno poslovanje društva;
• skrbi za premoženje društva;
• skrbi za redno evidenco članov društva;
• predpiše obliko in vsebino vodniške izkaznice in znaka;
• pripravlja predloge za pohvale in priznanja PZS;
• odloča o drugih zadevah društva, ki po naravi sodijo v pristojnost izvršilnih organov.

33. člen
Seje upravnega odbora so sklepčne, če je na njih prisotnih več kot polovica članov. Upravni odbor odloča z večino glasov navzočih članov. V kolikor je število glasov »ZA« in »PROTI« enako, odloča glas predsednika.

NADZORNI ODBOR

34. člen
Nadzorni odbor ima predsednika in dva (2) člana. Nadzorni odbor veljavno sklepa, če so navzoči vsi trije člani in za sklep glasujeta vsaj dva člana.
Nadzorni odbor spremlja in nadzoruje delo vseh organov društva ter finančno in materialno poslovanje društva. Člani Nadzornega odbora imajo pravico prisostvovati sejam Upravnega odbora in sestankom posameznih komisij ter dobiti na razpolago vse gradivo.
Nadzorni odbor poroča o svojih ugotovitvah Zboru gorskih vodnikov, sproti pa z njimi seznanja tudi Upravni odbor. Nadzorni odbor je za svoje delo odgovoren Zboru gorskih vodnikov.
Nadzorni odbor se voli za dobo štirih (4) let.

ČASTNO RAZSODIŠČE

35. člen
Častno razsodišče ima tri (3) člane; eden izmed njih je predsednik, ki ga člani izvolijo izmed sebe. Častno razsodišče lahko sklepa le v polni sestavi.
Častno razsodišče sprejme Pravilnik o svojem delu.
Častno razsodišče poroča o svojem delu Zboru gorskih vodnikov.
Voli se za dobo štirih (4) let.

V. MATERIALNO IN FINANČNO POSLOVANJE ZDRUŽENJA

36. člen
Dohodki društva so:
• obvezna članarina;
• dotacije in sredstva, ki se za uresničevanje programa dela društva zagotavljajo iz državnih organov;
• dotacije, ki jih za uresničevanje programskih načel društva pridobi s strani pravnih in fizičnih oseb;
• dohodki od lastnih dejavnosti;
• darila;
• drugi dohodki.

37. člen
Društvo razpolaga s sredstvi v mejah sprejetega finančnega načrta.

38. člen
Sredstva, ki se zagotavljajo v finančnem načrtu, so materialna osnova za izvajanje programskih načel društva.

39. člen
Materialno in finančno poslovanje mora biti v skladu s predpisi, ki urejajo finančno in materialno poslovanje civilnih in pravnih oseb.

40. člen
Finančno poslovanje poteka preko žiro računa pri Agenciji RS za plačilni, promet, nadziranje in informiranje.

41. člen
Za pravilnost finančnega in materialnega poslovanja skrbi blagajnik. Blagajnik pripravi predlog finančnega načrta in zaključnega računa, poroča Upravnemu odboru o finančnem poslovanju in pripravi za Zbor gorskih vodnikov celotno finančno poročilo.

42. člen
Za gotovinsko poslovanje s člani društva in drugimi fizičnimi osebami lahko Upravni odbor sklene s posameznikom pogodbo o delu. Ta oseba dela po navodilih blagajnika in je odgovorna Upravnemu odboru.

43. člen
Finančne in druge listine podpisujeta blagajnik in predsednik Upravnega odbora. Odredbodajalec za izplačila je predsednik Upravnega odbora, v njegovi odsotnosti pa tajnik.

VI. JAVNOST DELA

44. člen
Društvo obvešča javnost o svojem delu preko glasil PZS, lastnih obvestil na oglasni deski ter preko sredstev javnega obveščanja. Vsako obvestilo za javnost o Združenju in njegovih članih mora biti sprejeto na Upravnem odboru. Za zagotovitev javnosti dela in dajanje informacij je odgovoren predsednik društva.

45. člen
Javnost finančno-materialnega poslovanja se zagotavlja s pravico vsakega člana društva s tem, da ima vpogled v celotno finančno- materialno dokumentacijo.

46. člen
Javnost je lahko izključena pri obravnavanju posameznih vprašanj ali podatkov, ki jih organ, ki jih obravnava, označi kot tajnost. O izključitvi javnosti sprejme organ poseben sklep, ki ga mora javno obrazložiti.

VII. DISCIPLINSKA ODGOVORNOST

47. člen
Člani društva in izvoljeni člani v posameznih organih so za nespoštovanje teh Pravil in sklepov organov odgovorni predvsem moralno.
Za hujše nespoštovanje pravil, Častnega kodeksa slovenskih planincev in sklepov organov društva, ki bi utegnili prizadeti interese društva in njegov ugled, so člani odgovorni tudi disciplinsko.
Moralno in disciplinsko odgovornost ugotavlja in odloča po disciplinskem pravilniku Častno razsodišče.

48. člen
Častno razsodišče lahko izreče naslednje ukrepe:
• opomin,
• javni opomin in
• izključitev iz društva.
Za postopek se smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku.
O pritožbah zoper sklepe častnega razsodišča odloča na prvem zasedanju Zbor vodnikov kot drugostopenjski organ.

VIII. PRENEHANJE DRUŠTVA

49. člen
Društvo preneha delovati:
• po sklepu Zbora gorskih vodnikov z dvotretinjsko večino vseh članov;
• z odločbo pristojnega državnega organa o prepovedi dela;
• če se število članov društva zmanjša na manj kot 10.

50. člen
V primeru prenehanja društva se premoženje društva naloži v banko. Ta sredstva služijo za ustanovitev in financiranje novega društva, ki se prične ustanavljati nemudoma. Če se podobno društvo ne ustanovi, preide premoženje v last Planinske zveze Slovenije.

51. člen
Ta pravila je prejel ustanovni Občni zbor dne 29. 01. 95 in veljajo takoj.

Št.: 036/BP
Kranjska gora, 29. januar 1995

Tajnik društva: Predsednik društva:
Bojan POGRAJC Marko ŠTREMFELJ

Kdo je kdo v ZGVS?

Predsednik
MARKO ŠTREMFLJ

Podpredsednik
dr. JANEZ DUHOVNIK

Tajnik
BOJAN POGRAJC

Tehnična komisija
DUŠAN POLAJNAR - predsednik
BOJAN POGRAJC
ANDREJ ŠTREMFELJ
BOJAN POLLAK - član,
za usklajevanje posodabljanja priročnika za šolo v Manangu

Predsednik Komisije za vzgojo in izobraževanje
STANE BELAK

Predstavnik ZGVS v Podkomisiji za vzgojo KA
DUŠAN POLAJNAR

Blagajnik
ROMAN ROBAS

Predstavnik ZGVS v KVIZ PZS
BOJAN POLLAK

Upravni odbor ZGVS
MARKO ŠTREMFELJ
JANEZ DUHOVNIK
BOJAN POGRAJC
STANE BELAK
ROMAN ROBAS
BOJAN POLLAK

Nadzorni odbor
VIKTOR UHAN - predsednik
ZVONE KORENČAN
JURIJ SENEGAČNIK

Častno razsodišče
TONE SAZONOV - predsednik
STANKO KLINAR
PETER MARKIČ

ZAPISNIK URADNEGA DELA ZBORA VODNIKOV ZGVS

Uradni del zbora je bil v soboto 28. januarja 1995, v hotelu Lek v Kranjski gori in se je pričel ob 16. uri.

Prisotni gorski vodniki in gostje:

1. Marko Štremfelj
2. dr. Janez Duhovnik
3. Bojan Pograjc
4. Roman Robas
5. Bojan Pollak
6. Stane Belak-Šrauf
7. Emil Herlec
8. dr. Tone Jeglič
9. Zvone Korenčan
10. Viktor Uhan
11. Franci Markič
12. Peter Markič
13. Janez Triler
14. Franc Tamše
15. Janez Benkovič
16. Jošt Silvester
17. Vladimir Mesarič
18. dr. Stanko Klinar
19. Dušan Polajnar
20. Stanko Kofler
21. Roman Herlec
22. Danilo Škrbinek
23. Ničo Kregar
24. Janez Kunstelj
25. France Zupan
26. Janez Rupar
27. Peter Janežič
28. Stane Klemenc
29. Brane Jaklič
30. Janko Mirnik
31. Janez Ažman
32. Marjan Kregar
33. Tone Sazonov
34. Anton Oman
35. Bine Mlač
36. Aleš Ježek
37. Marinka Koželj- Stepic
38. Tone Tomše

Opravičeno odsotna:
1. Andrej Štremfelj (na odpravi v Južni Ameriki)
2. Franc Ekar (pismeno opravičilo)

Dnevni red:
1. Otvoritev in izvolitev delovnih organov Zbora.
2. Poročilo o delu ZGVS za leto 1994.
3. Finančno poročilo ZGVS za leto 1994.
4. Spremembe Pravil ZGVS.
5. Plan dela za leto 1995.
6. Finančni načrt za leto 1995.
7. Predstavitev sistema izobraževanja GV.
8. Predstavitev osnutka Pravilnika o GV.
9. Potrditev višine članarine ter registracija GV in PGV za leto 1995.
10. Razno.

Pod točko 1.
Uradni del Zbora gorskih vodnikov ZGVS je otvoril predsednik Marko Štremfelj.
Po pozdravnem nagovoru prisotnih gostov podpredsednika PZS Janka Mirnika, predstavnika občine Kranjska gora Stanka Koflerja, Toneta Tomšeta (KZP), Marinke Koželj-Stepic (OPLV), Albina Mlača (AR) in Aleša Ježka (3. pokrajinsko poveljstvo SV) je ugotovil, da je po pravilih Združenja Zbor sklepčen. Prisotnih je bilo 35 gorskih vodnikov.
Tajnik je zatem prebral pismeno opravičilo Franca Ekarja. Soglasno je bil nato sprejet predsednikov predlog dnevnega reda, kakor tudi delovnega predsedstva v sestavi:
• predsednik dr. Janez Duhovnik
• član Bojan Pollak
• član Stane Belak
• zapisnikar Bojan Pograjc
• overovatelj zapisnika dr. Tone Jeglič
• overovatelj zapisnika Franci Markič
Vse pisno gradivo v zvezi s točkami 2 do 9 je bilo v desetih izvodih dano v kroženje. Originali so shranjeni v arhivu Združenja.

Pod točko 2.
/sklep/ Poročilo o delu ZGVS za leto 1994, ki ga je podal predsednik ZGVS Marko Štremfelj, se sprejme soglasno.

Pod točko 3.
Finančno poročilo ZGVS za leto 1994 je podal blagajnik ZGVS Robas. Dejanska razlika med prihodki in stroški je negativna in znaša 199.917,74 SIT. Zaenkrat so jo pokrili člani Upravnega odbora iz lastnih sredstev.
Po poročilu so razpravljali Rupar, Robas, Pograjc in R. Herlec.
/sklep/ Finančno poročilo za leto 1994 se sprejme. Vsi člani Združenja, kakor tudi sam Upravni odbor naj prične s pospešeno akcijo zbiranja sredstev za sanacijo stanja in zahtevno nalogo vključevanja v UIAGM/IVBV, ki je brez dvoma slovenskega pomena za planinstvo in državo Slovenijo samo. Slovenija je namreč še zadnja alpska država izven te elitne gorniške zveze zvez.

Pod točko 4.
/sklep/ V celoti in soglasno se sprejmejo spremembe Pravil ZGVS kot posledica zahtev UIAGM/IVBV, kot jih je podal tajnik Pograjc.
Po razpravi Klinarja, Mesariča, Mirnika, Pograjca, Ruparja, Pollaka, Robasa, Duhovnika, Janežiča, Belaka in Ažmana pa so bili sprejeti še naslednji sklepi:
/sklep/ UO naj zaprosi avtorja vodniškega znaka za odobritev spremembe napisa v njem ter znak sam zaščiti kot blagovno znamko.
/sklep/ Znak ZGVS se ne sme niti v pomanjšani obliki prodajati kot značka ali priponka.
/sklep/ Ko bodo spremembe Pravil potrjene še s strani MNZ, tajnik razmnoži popravljena Pravila in jih odpošlje vsem članom.

Pod točko 5.
/sklep/Plan ZGVS za leto 1995, ki ga je podal predsednik ZGVS Marko Štremfelj, se sprejme soglasno.

Pod točko 6.
Razpravljali so Sazonov, Duhovnik, Zupan, Pograjc, Robas in M. Štremfelj.
/sklep/ V celoti in soglasno se sprejme finančni načrt za leto 1995, ki ga je podal blagajnik Robas.
/sklep/ Enak kot pod točko tri.

Pod točko 7.
Razpravljalo je več razpravljalcev.
/sklep/ Sprejme se z UIAGM/IVBV, Evropsko vodniško komisijo pri EGS in osnutkom Pravilnika o gorskih vodnikih usklajen program šolanja in ocenjevanja kandidatov za pripravnike in pripravnike za gorske vodnike, kot ga je podal tajnik Pograjc.

Pod točko 8.
Osnutek Pravilnika o gorskih vodnikih, ki je imel za osnovo južnotirolskega in je trenutno v obravnavi na Ministrstvu za gospodarske dejavnosti v sektorju za turizem, je predstavil dr. Duhovnik. Razpravljalo je več razpravljalcev.
Bojan Pollak je želel odgovor na vprašanje, ali je vodenje GV v PD po cenah, ki so nižje od tistih, ki so predvidene v tarifi, nelojalna konkurenca.
V razpravi se je izkazalo, da bo treba način vodenja na turah, ki jih organizirajo PD in udeležujejo manj ali celo nevešči udeleženci spremeniti tako, da bo med njim in vodenjem GV čim manj razlik.
/sklep/ Sprejema se osnutek Pravilnika o gorskih vodnikih kakršen je bil predstavljen.

Pod točko 9.
/sklep/ Članarina ZGVS za leto 1995 znaša 1.000,00 SIT, obvezno zavarovanje za odgovornost pa 1.500,00 SIT.
Pod točko 10.
Razpravljalo je več razpravljalcev.
Klemenc je brezplačno ponudil nekaj izvodov svoje knjige Gore kot darilo pri srečevanju s predstavniki UIAGM. Obenem pa izrazil voljo za sodelovanje pri izbiri fotografije in oblikovanju reklamnega plakata za gorsko vodništvo v Sloveniji.
Stanko Kofler je poudaril Kranjskogorske želje po razvoju turizma med katerim predstavlja gorsko vodništvo enega izmed zanimivih segmentov.
/sklep/ ZGVS nasprotuje vsaki nadelavi novih planinskih poti v Sloveniji. Stare pa naj bodo brezhibno vzdrževane ali pa naj se opuščajo.
/sklep/ Gorski vodniki kot najvišje strokovno izobražen gorniški kader, predstavljajo pomemben steber pri kakovostnem dvigu in ekološki osveščenosti slovenskega planinstva. Brez njihove navzočnosti ali uradnega mnenja naj se ne bi sklepale kakršnekoli odločitve povezane s slovenskimi gorami in planinstvom.

Zbor se je zaključil ob 20.30 z zahvalo M. Štremflja za izkazano gostoljubje hotela Lek ter nadaljeval z vodniškim klepetom ob kozarčku, ki ga je daroval župan Kranjske gore.

Zapisnikar: Bojan Pograjc

Overovatelj: dr. Tone Jeglič
Overovatelj: Franci Markič

Koledar akcij ZGVS od junija do decembra 1995

Planinska zveza Slovenije

ZDRUŽENJE GORSKIH VODNIKOV SLOVENIJE

RAZPISUJE

v letu 1995 na podlagi Pravil Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS) in osnutka Pravilnika o gorskih vodnikih (GV) triinosemdesetdnevno šolanje po zahtevah edine v svetu priznane mednarodne zveze zvez občasnih ali rednih poklicnih gorskih vodnikov UIAGM/IVBV za občasen ali reden poklic gorskega vodnika, ki je razdeljeno skupaj z enoletnim pripravniškim stažem v štiri leta.

Šolanje obsega:
• Informativni večer.
• Sprejemni izpit (3 dni).
• Tečaj teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva (14 dni).
• Izpite iz teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva (2 dni).
• Tečaj vodenja v skali (14 dni).
• Izpite iz vodenja v skali (5 dni).
• Tečaj vodenja turnega smučanja v visokogorju (14 dni).
• Izpite iz turnega smučanja v visokogorju (5 dni).
• Tečaj vodenja v snegu in ledu (14 dni).
• Izpite iz vodenja v snegu in ledu (5 dni).
• Seminarsko nalogo.
• Usposabljanje za pripravnike za gorske vodnike (5 dni).
• Zaključni vodniški izpit (2 dni).

Prijavljeni, ki jih bo strokovna komisija izbrala za opravljanje sprejemnih izpitov, morajo izpolnjevati naslednje pogoje:
1. Biti morajo člani planinskega društva ali alpinističnega kluba, ki je včlanjen v PZS.
2. Imeti morajo najmanj 18 let.
3. Praviloma morajo imeti srednješolsko izobrazbo.
4. Niso bili kaznovani.
5. Imeti morajo z zdravniškim potrdilom dokazane psihofizične sposobnosti za opravljanje poklica gorskega vodnika.
6. Kot prvi v navezi ali menjaje v vodstvu morajo imeti najmanj 50 visokogorskih plezalnih vzponov (višina smeri višja od 100 m), med njimi pa najmanj 10 v skali, najmanj 10 v snegu in ledu in najmanj 10 v mešanem terenu. Eden med vsemi vzponi mora biti tehnično, fizično in psihično zelo zahteven. Najmanj 20 vzponov mora biti najmanj IV. težavnostne stopnje (UIAA) ali višjih od 500 m.
7. Kot prvi v navezi ali menjaje se v vodstvu morajo imeti v plezališčih ali gorah dodatno poleg vzponov pod točko 6, še najmanj 20 preplezanih smeri v skali težavnosti VI+ (UIAA) in več.
8. Imeti morajo najmanj 15 celodnevnih visokogorskih turnih smukov.

Potrebna priložena dokazila so:
• pod točko 1 - kopija planinske izkaznice z markico PZS za leto 1995, iz katere bo članstvo v PZS dotičnega nedvoumno izkazano;
• pod točko 3 - kopijo zadnjega šolskega spričevala;
• pod točko 4 - potrdilo Ministrstva za pravosodje;
• pod točko 5 - zdravniško potrdilo;
• pod točko 6, 7 - za vsako točko posebej čitljivo izpisan seznam vzponov na obrazcu Pregled opravljenih tur, kjer morajo biti obvezno izpolnjene rubrike datum vzpona, gorstvo, gora, stena ali plezalsko področje, ime smeri, vrsta vzpona, ocena smeri po UIAA lestvici, višina smeri, trajanje vzpona, soplezalec(i);
• pod točko 8 - čitljivo izpisan seznam celodnevnih visokogorskih turnih smukov na obrazcu Pregled opravljenih tur, kjer morajo biti obvezno izpolnjene rubrike datum, smuka, gorstvo, gora, ime smuka, trajanje smuka, ostali udeleženci (če jih je bilo več navedite enega).

Pri vseh vzponih in turnih smukih se večkrat ponovljeni vzponi in turni smuki štejejo le enkrat!
- po naslednjem vrstnem redu čitljivo izpolnjeno prijavo na samostojnem listu formata A4, ki mora vsebovati najmanj sledeče osebne podatke:
• priimek, ime, dan, mesec in leto rojstva;
• domači naslov (ulica in hišna številka, poštna številka, pošta);
• telefon doma;
• telefon v službi;
• naslov zaposlitve ali šole (ime firme ali naziv šole, ulica in hišna številka, poštna številka, pošta);
• izobrazba;
• planinsko društvo;
• alpinistični odsek ali plezalni klub (alpinist od, alpinistični inštruktor od);
• postaja Gorske reševalne službe (pripravnik od, reševalec od, inštruktor od);
• znanje tujih jezikov (aktivno, pasivno);
• gorniške pohvale, priznanja, nagrade;
• druga funkcionalna znanja ali nazivi;
• lastnoročno izpisano izjavo, ki naj se glasi: »Ob prijavi na razpis šolanja za GV v letu 1995 dajem moje gornje osebne podatke prostovoljno za društveno uporabo Združenju gorskih vodnikov Slovenije.«
• datum izpolnjevanja;
• lastnoročen podpis.

Vse zgoraj navedeno je potrebno poslati najkasneje do 15. septembra 1995 priporočeno v zaprti kuverti s pripisom »NE ODPIRAJ - RAZPIS ZGVS ZA LETO 1995« na naslov:

Planinska zveza Slovenije
Združenje gorskih vodnikov Slovenije
Dvoržakova 9
61000 Ljubljana

Strokovna komisija bo obravnavala samo popolne prijave na razpis!

Vsi prijavljeni bodo obveščeni s pojasnilom o izboru ali zavrnitvi do 15. oktobra 1995. Izbrani za sprejemni izpit pa bodo hkrati dobili še pismeno vabilo za informativni večer, ko bo že znana tudi cena šolanja ter sprejemni izpit, ki bo predvidoma konec oktobra 1995.

Sprejemni izpit bo obsegal pregled usposobljenosti izbranih prijavljenih za:
• plezanje VI. težavnostne stopnje (UIAA) v plezalnikih;
• plezanje V. težavnostne stopnje (UIAA) v gorniških čevljih z rebrasto gumo;
• plezanje v snegu in ledu z naklonom 50° - 60°;
• smučanje v vsakem snegu in vseh vrstah terena.

O morebitnih nejasnostih ob izpolnjevanju prijav, se lahko posvetujete ob večerih z Markom Štremfljem (tel. doma 064/332- 025).

Upravni odbor ZGVS

Ciril Velkovrh

Slovenska alpinistična in plezalna bibliografija za leto 1994

Alpinistični razgledi, 15 (1994) 44 - 47 / odg. ur. Bine Mlač. - Ljubljana: PZS
ARNEJŠEK Milenko, Plezalni priročnik (za letno in zimsko plezanje) / sodelavci Jani Bele et al. - Ljubljana: samozal., Škofja Loka : M. Derlink, 1994. - 135 str.; 17 cm
BIZJAK Janez (besedilo) in KLEMENC Stane (foto), Triglavski narodni park. - Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994. 207 str.; 30 cm
Bohinj: planinska karta 1:25.000. - Ljubljana : PZS in IGF, 1994 (Založba PZS; 137)
ČESEN Tomo, Plezališča Slovenije: plezalni vodnik / risbe Danilo Cedilnik-Den; foto Janez Skok. - Ljubljana: Sidarta, 1994. - 205 str., 2 barvni pril., ilustr.; 21 cm
Dnevnik s Slovenske planinske poti / ur. Ciril Velkovrh. - ponatis. - Ljubljana: PZS, 1994. - 32 str.; 14 cm
DOBNIK Jože, Vodnik po planinskih postojankah v Sloveniji. - 3. izd., popr., dop. / perorisbe Tone Rojc. - Ljubljana: PZS, 1994. - 360 str.; 16 cm (Založba PZS; 108 b)
DOLHAR Rafko, Od Trente do Zajzere : Julijus Kugy, slovenske gore in ljudje. - Trst: Goriška Mohorjeva družba, 1994. - 140 str.; ilustr.; 23 cm
Grintovci : planinska karta 1:25.000, 2. izd. - Ljubljana: PZS in IGF, 1994 (Založba PZS; 138)
Julijske Alpe - vzhod : planinska karta 1:50000. -1. natis. Ljubljana: PZS in GZS, 1994. - (Založba PZS; 135)
Julijske Alpe - zahod : planinska karta 1:50000. -1. natis. Ljubljana: PZS in GZS, 1994. - (Planinska založba; 141)
KERŠIČ-SVETEL Marjeta, Gore in ljudje; Televizijska serija. - Ljubljana : RTV Slovenija, 1994
KERSIČ-SVETEL Marjeta, Namaste, Anapurna; Alpinistični film. - Ljubljana: RTV Slovenija, 1994
KLADNIK Bogdan (foto) in ROJŠEK Danijel (besedilo), Soča. - Ljubljana: Zaklad, 1994. -116 str.; 23 cm (VADEMECUM - slikovni vodniki; 1)
KLANČNIK Gregor, Križ na Škrlatici, akvarel, 1940/1994
KLAVORA Vasja, Koraki skozi meglo: Soška fronta - Kobarid - Tolmin, 1915-1917. - Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva družba, 1994. - 326 str., 22 str. pril., ilustr.; 24 cm
Koledar 1995: Aljažev stolp vrh Triglava 1895-1995 / akvareli in ur. Gregor Klančnik. - Ljubljana: PD Ljubljana- Matica, 1994
Koledar 1995: Gore treh dežel / ur. Tone Škarja. - Ljubljana: PZS, 1994
Koledar 1995: Slovenske gore / ur. Tone Škarja. - Ljubljana: PZS, 1994
Koledar 1995: Slovenski alpinizem / Franci Savenc, Pregled slovenskih prvenstvenih vzponov in pomembnejših ponovitev ; ur. Tone Škarja. - Ljubljana: PZS, 1994
KOTNIK Ivč, Dotik neba. - Maribor: Obzorja, 1994. -169 str.; 20 cm
LIKAR Igor, Razgledi slovenskih vrhov: televizijska serija.- Ljubljana : RTV Slovenija, 1994
MLAČ Bine, Veliki pionirji alpinizma, 2. knjiga. - Radovljica: Didakta, 1994. - 213 str.; 21 cm
Naše jame: Glasilo Jamarske zveze Slovenije. - Ljubljana: Jamarska zveza Slovenije, 36 (1994)
Od Triglava do treh vrhov sveta / zbr. in ur. Dušica Kunaver. - Ljubljana in Radovljica: samozal. in Didakta, 1994. - 263 str.; 25 cm
Ojstrica: Priložnostna znamka / foto Matevž Lenarčič, besedilo Jože Dobnik. - Ljubljana : PTT Slovenije, 1994
PESTATOR Dejan, Kaj ima ljubezen s tem: alpinistični film. Ljubljana: RTV Slovenija, 1994
Planinske akcije 1995 : Planinske postojanke / ur. Janko Pribošič. - Ljubljana : PZS, 1994. - 67 str. + pril.; 16 cm
Planinski vestnik, 94 (1994) št. 1 - 12, str. 1 - 560 / odg. ur. Marjan Raztresen. - Ljubljana: PZS
ROMANELLI Fabrizio, Planinarjenje v Furlaniji-Julijski krajini: Koče, bivaki, planinske poti. - Trst : Avtonomna dežela Furlanija-Julijska krajina: Urad za plan, 1994. - 432 str.; 30 cm (izšlo tudi v italijanščini in nemščini)
SIVEC Ivan, Triglavski kralj. - Ljubljana: Družina, 1994. - 219 str., 16 str. barvnih pril.; 20 cm
SKOK Janez, Razglednice (tudi 16 planinskih). - Ljubljana: Sidarta, 1994
Slovenska planinska pot. - 7. izdaja / Jože Dobnik: foto J. Dobnik, I. Likar in C. Velkovrh. - Ljubljana: PZS, 1994. - 248 str.; 16 cm (Planinski vodniki) (Založba PZS; 133)
SVOLJŠAK Petra, Soška fronta. - Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994. - 102 str.; 23 cm
TOMAZIN Iztok, Pustolovščina v Tibetu. - Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994. - 190 str.; 18 cm
TUMA Henrik, Izza velike vojne. - Gorica: Branko, 1994. - 82 str., ilustr.; 21 cm
VOŠANK Milan, Na poteh med gorami. - Radovljica: Didakta, 1994. - 189 str.; 21 cm
ZORČIČ Andrej, Pomembnejši (ekstremnejši) alpinistični smuki. - Ljubljana: Akademski AO, 1994. - fotokopirano, (30) str.; A-4

Tudi v tem letu sem pripravil seznam lanskoletne slovenske planinske literature za objavo v Planinskem vestniku. Iz tega seznama 103. del sem izbral tista dela, ki sodijo tudi v ožji izbor alpinistične oz. plezalne literature (31). Pri publikacijah, ki jih je izdala Planinska založba (13), je kratica PZS odtisnjena polkrepko. Čeprav je letos seznam obširnejši kot lani, se zavedam, da še marsikaj manjka, in tudi že vem, kje bi lahko še iskal nove podatke. Kljub temu ali pa prav zato prosim vse, ki bi poznali še kak manjkajoč naslov, da mi ga pisno ali pa sporočijo po telefonu. Seznam bom dopolnjeval v upanju, da bo morda kdaj kasneje prišel prav za objavo tudi za kako daljše obdobje. Popoln seznam planinske literature sem odstopil tudi Oddelku za bibliografijo Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani ter v zameno dobil več tujih planinskih knjig za Planinsko knjižnico PZS. Hvala jim za prijetno sodelovanje.

Tone Golnar

Pred novo izdajo alpinistične šole ali vabilo k sodelovanju

Prva knjiga z naslovom Alpinistična šola je bila izdana leta 1979. Knjiga je bila v prodaji skoraj 10 let, nato je pošla. V tem času so se spremenila nekatera spoznanja o alpinistični tehniki, izpopolnila se je oprema in drugo. Nova in spremenjena izdaja knjige je bila nujna. Ideja o novi Alpinistični šoli se je porodila znotraj Komisije za alpinizem koncem osemdesetih let. Vsi razmišljajoči smo bili enotnega mnenja, da bi nova knjiga nadgradila staro in jo ponekod vsebinsko razširila. Dogovorjeno je bilo, da bodo tiste vsebine, ki so dovolj dobro predstavljene že v drugi dosegljivi gorniški literaturi, v Alpinistični šoli predstavljene le na kratko. Ostale vsebine, ki jih drugod ni mogoče najti, ali pa niso v strnjeni obliki, bi naj bile predstavljene zelo podrobno. Tako izgleda knjiga kot nekakšen konglomerat, sestavljen iz večjih in manjših kamenčkov. Najpomembneje je, da je vsebina knjige usklajena s programom alpinistične šole, ki se izvaja v praksi. V ta namen so besedilo pregledali strokovnjaki iz različnih področij gorništva, ki se vsi ukvarjajo z vzgojnim delom.
Vsebina knjige je nastajala dve leti, od leta 1990 dalje. Leto dni se je nato po nepotrebnem izgubilo zaradi administrativnih težav in zaradi nekaterih odgovornih oseb, ki so bile zadolžene za izdajo knjige.
Leto 1993 je druga popravljena in razširjena izdaja knjige Alpinistična šola končno izšla. Knjiga je takoj po izidu naletela na nekaj neugodnih kritik. Kmalu po izidu se je v osrednjem slovenskem časniku v rubriki Alpinistične novice pojavil članek, v katerem je bila knjiga Alpinistična šola netočno predstavljena kot priročnik za alpinistične inštruktorje.
Praksa je pokazala nasprotno. Alpinistično šolo uspešno uporabljajo tako tečajniki kot pripravniki za alpiniste, z njo pa si pomagajo tudi kandidati za alpinistične inštruktorje in inštruktorji sami.
Isto leto sta izšli še dve publikaciji s podobno vsebino. Obe knjigi obravnavata ožje področje kot Alpinistična šola, zato pa tistega mnogo bolj podrobno. Glede na to, da na našem tržišču primanjkuje gorniških vzgojnih
učbenikov za zelo ozka področja naprimer za poznavanje gorstev ali za opremo in drugi, se mi zdi po svoje škoda vloženega truda. Če bi bili bolj gospodarni, bi se lahko vsak lotil svojega področja ali pa bi si vsebino Alpinistične šole razdelili.
Ker je bila po dveh letih knjiga Alpinistična šola razprodana se je avtor odločil, da bo v jeseni izdal novo, še bolj razširjeno in izpopolnjeno izdajo knjige. Ob tej priložnosti vabimo vse uporabnike in zainteresirane, da tudi sami prispevajo k izboljšanju vsebine nove knjige. Upoštevani bodo vsi konstruktivni predlogi, sodelavci pa primerno nagrajeni. Alpinistična šola naj bi bila osrednji učbenik za vse alpinistične kadre. Uporabljali pa jo bodo lahko tudi na preostalih področjih gorništva.
Pred izidom knjige se bomo najprej dogovorili o vsebinah, ki jih bodo morali kandidati obvladati. Knjiga bo nato obravnavala vse dogovorjene vsebine. Kandidati, ki se bodo pripravljali za izpit, bodo lahko našli vse potrebne informacije prav v tej knjigi. To pa ne pomeni, da bodo ostali učbeniki in knjige postali nezanimivi in odvečni. Nasprotno. Počasi bomo morali prekriti tudi ostalo praznino na področju gorniške vzgojne literature.
Slovenija je za založnike majhna in morda nezanimiva dežela, vendar to ne pomeni, da bi morali obupati. Menim, da imamo dovolj bistrih glav in pridnih rok, ki bi lahko napisale kakšno knjigo. Tudi Planinska zveza kot založnik nima zaprtih vrat. Kaj je torej narobe? Predvsem bi bilo potrebno pritegniti ljudi k delu. Kdo bo to storil in kako? Navsezadnje niti ni pomembno, ali bo pobuda prišla s strani organizacije ali avtorjev samih, pomemben je izdelek. Vsekakor bi bilo dobro, če bi med bodočimi avtorji obstajal dogovor oziroma bi potekalo usklajevanje, kajti škoda časa in sredstev, če se pri nas ob tolikšnem pomanjkanju na eni strani, drugje iste stvari lotevamo na tri načine.
Ob koncu torej še enkrat vabimo vse, ki bi želeli s svojimi pripombami prispevati k izboljšanju osrednjega alpinističnega učbenika, da to storijo čim prej.

Damjan Kočar

Mednarodno srečanje mladih alpinistov in športnih plezalcev v Pirenejih

Od 3. - 10. julija 1994 je v Pirinejih, točneje na območju Ventose potekalo srečanje mladih alpinistov. Komisija za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije je izbrala za udeležbo dva perspektivna alpinista, in sicer Mali Klemna in Kočar Damjana kot navezo. Zaradi problemov s potnim listom se Klemen srečanja ni mogel udeležiti. Prvega julija ob 3.20 h sem sam z vlakom odpotoval preko Ljubljane - Benetk - Genove - Port Boua do Barcelone. Tretjega smo se zbrali vsi udeleženci. Bilo nas je 35 iz petih držav. Z avtobusom smo nadaljevali pot preko Baluarera do Malpasa (5 ur vožnje iz Barcelone). Iz Malpasa smo peš nadaljevali pot do koče Ventosa Calvell na višini 2200 m, kjer smo se nastanili.
Z iskanjem soplezalca sem imel manjše težave, kajti vsi so že bili po navezah. Razen Romuna Chelaru Cipriana, ki je bil le športni plezalec, kar me je na začetku malce motilo. Plezala sva le kratke športne smeri (do 40 m). Prvič sem plezal v granitu, kar je velika razlika od apnenca. Varovanje si večinoma nameščaš sproti z metulji in zatiči. Skala je bolj kompaktna z majhnimi razčlembami v ploščah, večinoma stopaš na trenje. Splezal sem nekaj poči, kar pa je zopet čisto druga tehnika plezanja. Roke in noge gvozdiš in napreduješ čim hitreje, sicer te zelo »navije«. Pomaga ti agresivnost in trma, večkrat pa psihična moč. Vsak večer smo posedali okoli ognja, si izmenjavali različne izkušnje, včasih tudi pozno v noč. Po petih dneh plezanja športnih smeri sem jih splezal 23; dolgih od 20 - 40 m. Zadnja dva dni pa sem navezal stike z inštruktorjem Sunyer Perem. Z njim sem splezal 200 m dolgo poč, težavnosti 6a in še dve smeri El Maravilloso Mundo De Los Pax, 140m, 6b, in še eno smer Duna Tarda D'estiv, 110 m, 5+ s soplezalcem Jordi Marmolejom. Moje najtežje smeri, ki sem jih splezal na pogled so: Quan un toca el dos, 7b; Es Quan fa sol quehi hi veig clar, 7a+; La primera vez, 7a; La lupe, 6c+; Fotamela aci que notinc butxaca, 6c; El famatico, 6c; You are the best, 6c.
Večer pred odhodom so izbrali najuspešnejšo navezo, Romuna Chelariu Cipriana in mene. Zjutraj smo se odpravili v dolino, kjer nas je čakal avtobus. Zopet Barcelona, slovo, stiski rok, se vidimo naslednje leto. Čakala me je utrujajoča vožnja z vlakom, veliko časa za obnavljanje spominov in kovanje novih načrtov. Lepo je bilo. Zanimivo je spoznavati ljudi iz različnih koncev sveta, na sploh pa sam svet.
Že sem na vlaku, z mislimi pa se podajam na nova potovanja in odprave, a kaj ko je zmeraj denar tisti, ki odloča. Končno Trst, vlak za Ljubljano odpelje šele čez štiri ure. Zopet čakanje in hkrati naveličanost zaradi te neskončno dolge vožnje. Zadnjih 1000 tolarjev sem zamenjal za telefonsko kartico. Nujno moram poklicati domov. Od naveličanosti ne bi mogel prespati noči petindvajset kilometrov od doma. Telefon zvoni, oglasi se mama, ki je vedno pripravljena, ob treh zjutraj bom na postaji. Zatem pokličem še Mojco, ki zelo zmedeno reagira na moj pozdrav, presenečena da sem v Trstu, in hkrati vesela da bom kmalu doma. Vesel, končno sem vse bližje domu, zasanjan na drugi konec sveta. Prespim Ljubljano in se zbudim na Zidanem Mostu. V Ljubljani nestrpno čakanje mame in Mojce, kdaj bom stopil z vlaka, a kaj ko so bile sanje po novih potovanjih močnejše. Zaspal sem, smola. Po 47 urah potovanja končno padem v svojo posteljo. Popoldne me obišče Klemen, stopiva na pivo, povem in pokažem mu vse vtise, lepote Pirinejev in Španije, kolikor sem jih pač prinesel.

Zahvaljujem se Komisiji za vrhunski alpinizem!

Živjo Bine!

Tole je nekaj vzponov, ki zaradi raznih vzrokov niso dočakali objave v Delu. Za nekatere vzpone v slapovih sem izvedel šele, ko je že vse cvetelo in se mi poročila o njih niso več zdela aktualna. Nekatera poročila, npr. o slapovih v Tamarju, sem dobil sicer pravočasno, pa sem se odločil, da jih ne objavim, ker se je tam celo zimo na veliko plezalo. V AR bi jih bilo morda smiselno objaviti, da ljudje vidijo, da se po tistih slapovih res veliko pleza. Potem pa je še nekaj vzponov, ki se mi zdijo zanimivi, pa so premalo ocenjeni, da bi jih objavljal v Delu. Če si zainteresiran za takole rubriko, ti bom tudi za naslednjo številko sestavil še kakšen podoben seznam!

Miha Peternel

France Malešič

Kronika smrtnih nesreč v gorah

1971

27. 2. 1971 se je 22-letni Slavko ŽUNAC, uslužbenec iz Ljubljane, napotil proti Kokrskemu sedlu (1793 m, Kamniške in Savinjske Alpe, Atlas 85 A 1). Najprej se je ustavil v domu v Kamniški Bistrici in tam precej pil. V domu so ga zaman opozarjali. Ob 21. uri zvečer se je s prijateljem odpravil naprej. V gozdu sta zašla in so ju drugi planinci prehiteli, ne da bi kdo od njih vedel za njiju. 200 metrov pod sedlom je Žunac v mrazu -20° C z vetrom in sneženjem pomanjkljivo opremljen omagal. Spremljevalec se je trudil z njim in nato odšel navzgor v kočo, kjer si je izposodil baterijo in se vrnil. Medtem je onemogli zdrsnil 100 metrov globoko. Bil je zelo izčrpan, ni se pustil obleči in ni ga bilo mogoče spraviti naprej. Manj izkušeni tovariš se je še naprej trudil z njim in proti jutru odšel navzgor v kočo po pomoč, vendar je bilo prepozno. Postopek zaradi morebitne odgovornosti sopotnika je bil kasneje ustavljen. (Mrl. knjiga Kamniška Bistrica, ime Slavomir; arhiv GRS Kamnik; ov.;Dn 1. 3. 1971 čl., ime Slavomir; PV 1972, 203 pregled rog., napak datum; Šegula, Nevarnosti 456 om.; Malešič reg., napak datum; ov. Cene Griljc; Zbornik)

19. 4. 1971 se je 54-letni Edi OBLAK, krojač iz Pongraca pri Grižah, organizator PD Zabukovica, oskrbnik in gospodar Dragovega doma na Homu, smrtno ponesrečil, ko se je s traktorjem vračal s postojanke (605 m, Zasavsko hribovje, Atlas 112 A 1). Traktorju so popustile zavore in je zgrmel s ceste. Oblak je umrl zaradi posledic nesreče. (PV 1973,525 čl., fotop., datum 19. 4. 1978, 472 om.; ov. Franci Ježovnik: spom. plošča, datum 10. 4.; Silvo Jošt)

29. 5. 1971 je 62-letni Vladimir CZURDA, upokojenec iz Preddvora, verjetno zdrsnil in se smrtno ponesrečil na poti po južnem pobočju Zaplate pri Storžiču (2132 m, Kamniške in Savinjske Alpe, Atlas 84 B 1). (PV 1972, 203 pregled reg.)
5. 6. 1971 ob 16. uri se je 20-letni Miha LAH, študent telesne kulture in alpinistični pripravnik AO Kamnik, ponesrečil v Razu želja v Zobu Kalške gore (2058 m, Kamniške in Savinjske Alpe, Atlas 85 A 1). V zadnjem težavnem raztežaju se mu je 60 metrov pod vrhom odlomil oprimek. Vrv je imel vpeto le v enega od treh vmesnih klinov in je padel 12 metrov globoko na nagnjeno polico. Bil je brez čelade in si je prebil lobanjski svod. Padel je v
globoko nezavest in uro po nesreči preminil. (Mrl. knjiga Kamniška Bistrica; arhiv GRS Kamnik; ov. Jane Volkar, France Malešič; Dn 7. 6. 1971; PV 1972, 85 čl. fotop., 203 pregled reg.; Šegula, Nevarnosti 380 om.; AR 17, 23 om.; Malešič reg.; Zbornik)

29. 6. 1971 se je 30-letni Hans GALSTER iz Herzogenauracha v ZR Nemčiji smrtno ponesrečil v Prisojniku (2547 m, Julijske Alpe, Atlas 53 A 2). Na zavarovani poti mu je zdrsnilo in je padel 200 metrov globoko v steni. Našli so ga 2. julija. Hudo si je poškodoval glavo in prsni koš. (Delo 6. 7. 1971 om. Nesrečo v Prisojnikovem Oknu; Dn. 6. 7. 1971; PV 1972, 203 pregled reg.)

29. 6. 1971 je avto jugoslovanske alpinistične odprave, ki se je vračala po uspešnem vzponu na Istor-o-Nal v Hindukušu, 20 kilometrov stran od pakistansko-afganistanske meje zletel s ceste, se zaletel v drevo in se vžgal. Pri eksploziji gorečega bencina je 27-letni Zvone KOFLER, mizar, odlični alpinist in gorski reševalec iz Mojstrane, dobil na 40 % telesne površine hude opekline druge do tretje stopnje. Po dveh dneh je 1. julija podlegel v kabulski bolnišnici. (Delo 3. 7. 1971 čl., fotop.; PV 1971, 455 čl., fotop., 580 om.,
1972, 7, 27 opis, 23 fotop.; GRS Mojstrana 35 čl., fotop., 36 om.)

20. 7. 1971 je 43-letni Milan DIMITROVIČ, delavec hrvaške narodnosti, doma iz Žalca, plezal prek skalnega robu pri Slapu Rinka nad Logarsko dolino (Kamniške in Savinjske Alpe, Atlas 85 B 1). Odkrušil se mu je oprimek in je padel 100 metrov globoko in podlegel. (PV 1972, 203 pregled
reg.; Malešič reg.)

Med 23. in 24. 7. 1971 je 61 -letni dr. Marjan OGRIZEK, sodnik okrožnega sodišča iz Kranja in podpredsednik PD Kranj, umrl pod Kukovo špico (2427 m, Julijske Alpe, Atlas 53 B 2). Omahnil naj bi 100 metrov globoko. Reševalci so na slemenu našli njegov čevelj, ki se mu je zagozdil v rogovilo. (Delo 28. 7. 1971 opis; PV 1971, 542 čl.fotop., 1972, 203 pregled reg.: datum 26.; vrh grape Malega Čvrlovca v Kukovi špici, zdrsnil naj bi 120 metrov; PV 1975, 589 om.; 1986, 522 čl., 1988, 551 om.; Zbornik Kranj 16 reg., napak mesec; Krišelj 235 om., napak l.; Miha Potočnik: Čerlovec)

24. 7. 1971 se je 24-letni Jože VESEL, po domače Korinškov, študent strojništva iz Selc pri Moravčah, pripravnik Akademskega AO iz Ljubljane, smrtno ponesrečil v severni steni Triglava (2864 m, Julijske Alpe, Atlas 53 B 3). Kot prvi je plezal v Dolgi Nemški smeri. S soplezalko sta zgrešila smer in zašla v težaven svet tik ob Črnem grabnu. Padel je 20 metrov nad stojiščem. Varujoča je imela na varovališču le en klin in padca ni vzdržala. Padel je za ves raztežaj nižje, obvisel na vrvi nad polico in pozneje umrl. Soplezalka in drugi prisotni plezalci mu niso znali pomagati. (Delo 26. 7. 1971; PV 72/203 pregled reg., 364 čl.; Jurca an., skica, tudi v PV 1977,365; Triglav simbol 258 om.; Šegula, Nevarnosti 398 opis; Malešič reg.; ov. Franci Vesel; Stane Stražar, Moravška dolina, Moravče 1979, 764 reg.)

25. 7. 1971 se je 45-letni Ivo GROPUZZO, inženir rudarstva, alpinist, planinski organizator in pisatelj z Reke, smrtno ponesrečil pri sestopu z Mojstrovke (2332 m, Julijske Alpe, Atlas 52 B 2). Po nesrečnem naključju je padel na lahki nadelani poti in čez gladko skalno ploščo zdrsel 200 metrov globoko po južnem pobočju nad Sedlom Male Mojstrovke. Ustavil se je na melišču. (Delo 26. 7. 1971 opis; PV 1971, 541 čl., 1972, 203 pregled reg., datum 25. 8.; Naše planine 1971,181 čl.; Planinarski list 1971,119 čl.; ov. Željko Poljak: ni znano, ali je šlo za nepazljiv korak, ali ga je morda zadela kap)

6. 8. 1971 se je Janez MAKOVEC, upokojenec iz Rateč, smrtno ponesrečil na uhojeni poti na Pejco nad Ratečami (Karavanke, Atlas?). Zdrsnil je 60 metrov po zagruščenih ploščah do dna grape. (PV 1972, 302 pregled reg., napak priimek Mahovec; ov. Miha Potočnik, Stane Jurca, Marko Butinar: Makovec)

8. 8. 1971 se je 43-letni Marjan DOVJAK, akademski slikar iz Ljubljane, smrtno ponesrečil pri sestopanju z Iztokove koče pod Golaki pod Škrbino na Mrzli rupi (Veliki Golak, 1480 m, Trnovski gozd, Atlas 141 A 1). Sestopal je zvečer in v temi med nevihto padel v 60 metrov globok prepad. Štiri dni kasneje so ga našli mrtvega. (Delo 11. 8. 1971 čl.; PV 1972, 203 pregled reg.; GRS Tolmin 19 reg. 1970; arhiv GRS Tolmin reg. 1970)

25. 8. 1971 sta se 21-letni Edmund SLIJWAN iz Bedzina in 22-letna Ana RADZIEJSKA iz Wroclawa, študenta in alpinista iz Poljske, ponesrečila v Jugovi smeri v severni steni Triglava (2864 m, Julijske Alpe, Atlas 53 B 3). V najtežjem delu je prvi zdrsnil, ob padcu pa se mu je izpulil klin. Padla sta 150 metrov globoko in se ubila. (Delo 27. 8. 1971; PV 1972, 203 pregled reg.; Triglav simbol 258 om.; Malešič reg.)

28. 8. 1971 je 62-letni Viktor HOLY iz Innsbrucka zaradi možganske kapi umrl na Malem Triglavu (2725 m, Julijske Alpe Atlas 53 B 3). (PV 1972, 203 pregled reg.)

2. 10. 1971 sta se 25-letna Breda RINALDO, študentka prava z Jesenic, in 24-letna Janja KRIVIC, prodajalka iz Ljubljane, članici AO Jesenice, smrtno ponesrečili v zatrepu Kačjega jezika med Oltarjem in Visoko Martuljško Ponco (2602 m, Julijske Alpe, Atlas 53 B 2). Našli so ju oktobra na melišču izteka Kačjega jezika. Bilo je tudi nekoliko novega snega. Padli sta 100 metrov po skalah. Bili sta navezani na pomožno vrvico in jo imeli v zankah. Prva s čelado na glavi je imela znake zloma lobanjskega dna, druga brez čelade je imela večjo rano na glavi. (Dn. 7. 10. 1971 čl., fotop., fotok.; Delo 8. 10. 1971 čl., 14. 10. fotop.; PV 1972, 38 čl. fotop., 203 pregled reg., 1974, 482 čl.; Šegula, Nevarnosti 391 om., Mala Ponca; Malešič reg., Mala Ponca; ov. Ciril Praček, Milan Robič)

3. 10. 1971 se je 16-letni Janez REZAR, dijak z Golnika, smrtno ponesrečil v skrotju v severni steni Begunjščice (2060 m, Karavanke, Atlas 56 B 2). Odtrgala se mu je večja skala in ga potegnila v prepad 30 metrov globoko. Tudi soplezalca nista bila opremljena za plezanje in mu zato nista mogla pomagati. Umrl je med prevozom v bolnišnico. (Delo 5. 10. 1971; Dn 5. 10. 1971; PV 1972, 203 pregled reg.; GRS Tržič 20 om. l. 1970; Malešič reg.)

Od 7. 10. 1971 je bil pogrešan 59-letni Rafko ZORN, upokojenec iz Kranja, ki se je bil namenil proti Kočni in Grintovcu (2558 m, Kamniške in Savinjske Alpe, Atlas 85 A 1). Po naključju so ga našli naslednje leto na jugozahodni strani pod Grintovcem. (PV 1972, 203 pregled reg.; arhiv GRS Kamnik; Zbornik)

Od 7. 11. 1971 je bil pogrešan 22-letni Viktor ŠOŠTARIČ - Viki, študent književnosti in alpinist Akademskega AO iz Ljubljane. S soplezalcem sta se domenila za Dibonovo smer v Špiku (2472 m Julijske Alpe, Atlas 53 B 2). Prijatelj je bil nujno zadržan, Šoštarič pa se je z osnovno plezalno opremo sam podal v smer. Do večera ga ni bilo nazaj, zato so ga naslednji dan začeli iskati, iskanje pa so morali zaradi nevihte in prvega snega prekiniti. Teden dni kasneje so ponovno iskanje prekinili plazovi.
10. 7. 1972 so prijatelji na gredini pod strmim delom našli njegov pulover in rezervno nogavico, v kateri je bila budilka. Ura se je ustavila ob 10.55. Višje sta našla raztresene dele plezalnega vodnika in nekaj opreme. V naslednjih tednih so našli še nekaj opreme, v žlebu ob zahodni strani Zelene glave pa razbito čelado, del oprtnika, dvoje vretenc in del medenice. Ugotovili so, da ga je v grapi pokril sneg, tega pa zapadno kamenje. (Delo 11. 11.1971 čl., fotop.; PV1972, 203 pregled reg., 401 om.,559 om.; Malešič reg.; ov. Borut Lajevec, Franc Jeromen)

1972

27. 3. 1972 je letalo DC-8 slovenskega letalskega podjetja Inex Adria Aviopromet iz Ljubljane pred pristankom na letališču v Adenu v Južnem Jemnu strmoglavilo v goro Šamsun. Smrtno so se ponesrečili vsi potniki in člani posadke. Njihovi ostanki so bili raztreseni v težko dostopnem svetu tik pod vrhom gore. Pri reševanju članov posadke Franca MIRNIKA iz Celja, Dorice KLOBOVES, Vlaste RADIČ in Srečka GAZVODA iz Ljubljane in Ivana RIZMALA iz Beograda je bila nujno potrebna pomoč članov slovenske GRS in zdravnika sodne medicine. Reševanje je trajalo do 29. marca. (arhiv GRS por.; Delo 30. 3. 1972 čl.)

30. 4. 1972 se je 23-letni Miha ROBNIK, alpinist AO TAM iz Maribora, ponesrečil na prvomajskem alpinističnem taboru v Paklenici pred vstopom v Mosoraško smer v Aniča Kuku (712 m, Velebit, Hrvaška). S soplezalcem sta se s čeladami na glavah navezovala, ko se je blizu izstopa iz sosednje smeri Klin, ki poteka poševno nad Mosoraško, neki navezi med zabijanjem stojiščnega klina odkrušil večji skalni blok. Najprej je sredi stene ogrozil tretjo navezo in se raztreščil nekaj metrov nad Robnikom in soplezalcem. Zaradi opozorilnih klicev in hrušča padajočega kamenja sta se s sklonjenima glavama poskušala oddaljiti. Robniku je kamen padel na zadnji del čelade in tilnik, tako da je kljub čeladi podlegel. (PV 1972, 481 an.; Skripta an.; Malešič reg.; ov. Drago Kavnik, Branko Kos)

21. 5. 1972 je pri sestopu z vrha Krna (2245 m, Julijske Alpe, Atlas 78 A 3) proti večeru skupina petih vojakov planincev iz Tolmina v naglici zgrešila markirano pot in se zaplezala. Trije so se odločili sestopiti kar naravnost navzdol po zelo strmi, s travo in grmovjem poraščeni steni nad koriti Volarnika. Pri tem je 21 -letni Nenad FILIPOVIČ iz Prekadina pri Prokuplju zdrsnil in padel približno 35 metrov globoko in prek previsnega skoka v kanjon ter utonil v ledeno mrzlem tolmunu pod slapom. Trije so se ob vrvi in brez drugih pripomočkov skušali spustiti proti njemu, četrti pa je šel po reševalce, ki so vojake ponoči rešili iz zelo kočljivega položaja. Preminulega pa so našli šele potapljači. (PV 1972, 481 an., 1973, 211 pregled reg.; Skripta an.; Šegula, Nevarnosti 155 opis)

7. 7. 1972 ob 19. uri je 26-letni Franc REŠ, delavec iz Radovljice, po pikniku vinjen stavil s prijateljema, da bo prvi pri pločevinastem gamsu na bližnjem robu v dolini Drage pri Begunjah (zahodni del Kamniških in Savinjskih Alp, Atlas 56 B 3). Zaradi neprimerne obutve je zdrsnil skozi ruševje 30 metrov po travnatem pobočju in nato padel 50 metrov globoko čez peči v žleb. (Delo 8. 7. 1972, PV 1973, 211 pregled reg. Datum 7. 7.; Skripta an.; Šegula, Nevarnosti 102 opis: 8. 8.; GRS Tržič 20 om. datum 7. 7.; ov. Verena Mencinger)

9. 7. 1972 se je 35-letni Vladimir HALUŽAN, tekstilni inženir iz Tržiča, ki je opravil alpinistično šolo pri Akademskem AO v Ljubljani, s soplezalcem odpravil na Oltar (2621 m, Julijske Alpe, Atlas 53 B 2). Smeri nista poznala, s seboj sta imela čeladi in vrv. S konca snežišča Za Akom sta se odločila nenavezana povzpeti se čim višje, zaradi vročine pa je Halužan predlagal, naj bosta brez čelad. Na poševnih ploščah mu je zdrsnilo, drsel je po hrbtu z glavo navzdol po steni in žlebu in se 20 metrov nižje zagozdil v krajno poč. Bil je šokiran, premočen od vode in snega in je po nekaj urah umrl. (Delo 10. 7. 1972; PV 1973, 211 pregled reg., ime Haložan, 200 metrov; Skripta an., napak Haložan; plošča pod Storžičem: Halužan; Malešič reg. Halužan; ov. Janez Kavar: nagr. Halužan)

Pred 24. 7. 1972 sta se 23-letni Jurij DZURBAN, alpinist, in 18- letni Vaclav SKOUPY, alpinistični pripravnik, oba iz Prage, namenila v severno steno Špika (2472 m, Julijske Alpe, Atlas 53 B 2) in dalje proti Triglavu, a se nista vrnila. Iskalna akcija je bila brezuspešna. 14. avgusta so ju alpinisti po naključju našli v zgornji tretjini Skalaške smeri. Rekonstrukcija je pokazala, da sta po izstopu v lažji svet verjetno hkrati napredovala proti vrhu. Imela sta zanke okoli ramen, vrvi sta pritrdila z vozlom k pasu, med njima pa je bilo 20 metrov vrvi in nobenega klina. Nekako 30 metrov pod vrhom je enemu od njiju zdrsnilo; drugi si je ožgal roke, ko je poskušal zadržati padec, vendar mu ni uspelo in sta se kotalila 200 do 300 metrov, nato pa se je vrv ujela za skalni rogelj. Prvi je poškodbam takoj podlegel, drugi pa je bil brez posebnih vidnih poškodb in je verjetno umrl zaradi zadušitve z zankami ali izčrpanosti. (Delo 17. 8. 1972 čl.,datum nesreče 24. 7.;PV 1973, 211 pregled reg.;Skripta an.; Šegula, Nevarnosti 392 opis; Malešič reg.)

29. 7. 1972 zjutraj se je kljub nevihtnemu vremenu odpravila na Triglav (2864 m, Julijske Alpe, Atlas 53 B 3) skupina desetih planincev. Z vrha so sestopali strnjeno in se niso umaknili z grebena. Na Malem Triglavu je vanje udarila strela. 17-letni Marjan RAKOVEC, dijak z Zgornje Dobrave pri Kropi, 16-letni Janez KRČ, dijak iz Kranja, 19-letni Jože JEŠE, dijak s Spodnje Dobrave pri Kropi, in 14-letni Roman AVGUŠTIN, učenec s Zgornje Dobrave, so obležali mrtvi. 26-letni Janez ŽUMER, avtomehanik z Bleda, je zaradi poškodb kasneje podlegel v bolnišnici. Trije so bili opečeni, eden od njih je imel tudi topo poškodbo na glavi. Deveta je bila duševno pretresena,
deseti pa brez poškodb. (Delo 1. 8. 1972 opis, PV 1973, 211 pregled reg.; Triglav simbol 258om.; Skripta, Šegula, Nevarnosti 216, 467om.; GRS Tržič 30 om.)

4. 8. 1972 je 41 -letni Janez POTOKAR, uslužbenec iz Ljubljane, srčni bolnik, ki se je vračal s planine Razor (1300 m, Julijske Alpe, Atlas 101 A 1), podlegel srčni kapi na Zadnjem Voglu. (arhiv GRS; PV 1973, 211pregled reg. datum 5. 8.; Skripta)

7. 8. 1972 je 56-letni Janez KOTAR, doma v Sv. Križu pri Gabrovki, duhovnik v Litiji, odšel z družbo s Kamniškega sedla po poti proti Brani (2252 m, Kamniške in Savinjske Alpe, Atlas 85 B 1). Na severnem pobočju je nad meliščem zavil navzgor, češ da je tam bližnjica. Ko je svet postal strmejši, so vsi obrnili. Tik preden bi se tudi sam vrnil na markirano pot, mu je pri prestopu s skale na grušč v nizkih gumijastih copatih zdrsnilo, nato pa se mu je odkrušil oprimek. Padel je v loku na glavo, se prekopicnil, se zagozdil z glavo med skale, si zlomil tilnik, prebil glavo in bil na mestu mrtev. (Mrl. knjiga Kamniška Bistrica; arhiv GRS Kamnik; PV 1973, 211 pregled reg.; Skripta an.; Malešič reg.; Zbornik; ov. Frenk Trunkelj)

8. 8. 1972 se je 25-letni Štefan KUKOVEC, doma iz Lenarta v Slovenskih Goricah, uslužbenec v Domžalah in alpinist AO Kamnik, kot samohodec ponesrečil v Osrednjem stebru Dedca (2023 m, Kamniške in Savinjske Alpe, Atlas 86 A 1). Pred tem je brez posebne tehnike opravil nekaj težjih solo vzponov. Omahnil je s police pod Črno ploščo, padel 100 metrov globoko in se ubil. Pri sebi je imel opremo, vendar ni kazalo, da bi jo uporabil. (PV
1972, 588 čl. fotop., 1973, 211 pregled reg., nap. datum 9. 8.; Skripta an.; Šegula, Nevarnosti 384 om. 9. 8.; Malešič reg.; Zbornik)

12. 8. 1972 je 27-letni Janez Pavel PORENTA, sanitarni inšpektor iz Ljubljane, sam odšel od doma; omenil je le, da gre v gore ali pa raziskovat jame. Bil je stalni samohodec v vseh letnih časih. Nekaj dni nato se je vreme pokvarilo in je snežilo. Reševalci so ga iskali vsepovsod in ga 25. avgusta našli na nemarkirani poti med planino Zapotok in Špičkom (Bavški Grintovec, 2344 m, Julijske Alpe, Atlas 78 A 1). Pot je sicer poznal, s sedla Ruša pa je hotel prečiti 15 metrov nad njo, da bi si jo skrajšal. Zdrsnil je v skalnatem svetu, poraslem s travo, kjer bi bila potrebna alpinistična oprema. Ustavil se je poleg poti in se namestil napol sede. Imel je spodvihano obleko, odvezan nahrbtnik in ob sebi napol popit sadni sok. Nesreča se je verjetno zgodila 14. avgusta še pred poslabšanjem vremena, živel je še nekaj časa in umrl zaradi notranjih poškodb in podhladitve. (Dn. 28. 8. 1972 opis, fotop.; PV 1973, 211 pregled reg.; Skripta an.; Šegula, Nevarnosti 49 opis: naj bi živel še nekaj dni; Malešič reg.)

14. 8. 1972 zvečer je 43-letni Milan ORTAR, kurjač iz Podbrda, sestopal s Črne prsti (1760 m, Julijske Alpe, Atlas 102 A 1), ker se mu je mudilo v službo. Baterije ni imel, a se je zanašal, da pozna pot. Nad vasjo Trtek je okrog 22.45 na ostrem ovinku zašel s poti in zdrsnil v zelo strmem in zaraščenem svetu v Trtensko grapo in se smrtno ponesrečil. (Delo 16. 8. 1972 opis; PV 1973, 211 pregled reg.; Skripta an.: možno je, da ga je zmedel soj luči iz doline.; Janko Koren: arhiv GRS Tolmin, datum 13. 8.)

24. 8. 1972 se je 25-letni Dimitrij ŽIGON, delavec iz Idrije, nekaj dni po novozapadlem snegu s prijateljema odpravil čez Kamniško sedlo na Okrešelj in skozi Turski žleb proti Kokrskemu sedlu. Pri sestopanju s Slemena pod Skuto (2532 m, Kamniške in Savinjske Alpe, Atlas 85 B 1) mu je v visokih copatih z gladkimi podplati v naglici spodrsnilo na plateh, obraslih s travo in pokritih s svežim snegom. Imel je cepin, a se z njim ni poskušal ustaviti in je obležal 200 metrov nižje v grapi. Zaradi poškodbe možganov je kmalu podlegel.
Neopremljena in manj izkušena prijatelja sta se vrnila na Okrešelj, od koder je oskrbnik prek milice v Solčavi in celjske postaje GRS poslal telefonsko obvestilo na postajo GRS Kamnik. Kljub zanesljivim posredovalcem je okrnje-no sporočilo govorilo le o tem, da se je med Okrešljem in Kokrskim sedlom ponesrečil neki planinec, kar sta povedala dva iz Idrije. (Mrl. knjiga Kamniška Bistrica; PV 1973, 211 pregled reg., Skripta an.; Malešič reg.; ov. Stane Murovec; Zbornik)

1. 9. 1972 je 32-letni dr. Željko ŠTENGELJ, univerzitetni profesor iz Zagreba, odšel s Kredarice, kjer je v vpisni knjigi navedel, da gre proti Doliču in Triglavskim jezerom. Med 17. in 18. uro je bil še na Triglavu in nekim turistom povedal, da bo sestopil na Dolič. Pogrešili so ga čez tri dni. Prvo iskanje je trajalo tri tedne. Bilo je slabo vreme s snegom, ki ni več skopnel, zato so ostala brez uspeha vsa iskanja in poizvedovanja reševalcev v letu 1972 in 1973; iskali so ga predvsem med Plemenicami in Doličem. Najden je bil pri iskanju Štefana Jelarja 10. 7. 1977, nedaleč od nadelane poti z Malega Triglava k Planiki. Reševalci so sklepali, da je med sestopanjem proti Doliču zašel v metež, se vrnil nazaj na vrh in prek Malega Triglava (2725 m, Julijske Alpe, Atlas 53 B 3), kjer je 200 metrov nad Planiko zdrsnil ali omagal. (Delo 11.-12. 6. 1977 fotop., 16. 8. 1977 om.; Dn 11. 7. 1977 čl., fotop.; PV 1973, 211 pregled reg., 1974/275 pregled reg., 1978, 315 pregled reg., 8. 7.; GRS an. 77; Triglav simbol 259 om.; Skripta om.; Šegula, Nevarnosti 30 opis; GRS 82, 40om.; arhiv GRS Bohinj)

7. 9. 1972 so 50-letni Matija KRAVANJA, 52-letni Stanislav CUDER, oba delavca iz Kala-Koritnice, in 22-letni podčastnik Novak-Mičo JANKOVIČ zapeljali z osebnim avtom v strugo Soče in utonili pri Kalu-Koritnici pri Bovcu (Atlas 77 B 1). Pri reševanju je bila potrebna pomoč gorskih reševalcev. (PV 1973, 211 pregled reg.)

24. 9. 1972 je 59-letni Ferucio ROCCHI, upokojenec iz Proseka pri Trstu, ki je včasih precej plezal, vzel s seboj nečaka in študenta 16-letnega Marca ORSINIJA in 24-letnega Egona PONTARIJA. Čeprav je prejšnjo noč snežilo z dežjem in je bila megla, na poti pa požled, so se odločili, da se bodo po Italijanski plezalni poti povzpeli na vrh Malega Mangrta (2370 m, Julijske Alpe, Atlas 52 A 2). Navezani so bili na 20-metrsko vrv. Pod vrhom je najstarejši, ki je bil prvi, zdrsnil in je za seboj potegnil druga dva. Omahnili so 150 metrov globoko in se smrtno ponesrečili. Pri njih ni bilo najti morebitne vponke s klinom in ni kazalo, da bi se varovali na žični vrvi. (PV 1973, 211 pregled reg.; Skripta an.; Šegula, Nevarnosti 225opis; Malešič. reg.)

30. 9. 1972 je 20-letni Janez NOGRAŠEK, študent fakultete za elektrotehniko in alpinistični pripravnik AO Kamnik, sam odšel proti Kokrskemu sedlu (Kamniške in Savinjske Alpe, Atlas 85 A 1) in storil samomor. Reševalci so ga našli 2. oktobra v Kokrski dolini nad Kamniško Bistrico. (arhiv GRS Kamnik; PV1973, 211 pregled reg.; ov.)

1. 10. 1972 so Branko Logar, Milan Kolar in Franja Kešpret, vsi alpinisti AO Ravne, plezali Steber Male Raduhe (2029 m, Kamniške in Savinjske Alpe, Atlas 60 B 3). Pri zdrsu prvega v navezi, ki je padel čez varovališče, je sunek varujočo soplezalko vrgel v steno in jo hudo poškodoval. Preživela je z večkratnim odprtim zlomom desne goleni, zlomljenimi rebri, poškodbo glave in ožganinami po rokah in obrazu. (PV 1973, 211 pregled reg.; Alpinizem 70, 52)

30. 10. 1972 se je med delom pri gradnji Kaninskih žičnic na Prestreljeniških podih na Kaninu (Julijske Alpe, Atlas 76 B 1) zrušil vojaški helikopter. S stabilizacijsko eliso se je zapletel v jekleno vrv, ki so jo namestili v času med dvema poletoma, tako da pilot ni vedel zanjo. Helikopter se je začel vrteti okrog svoje osi in se zrušil. 48-letni Peter BERGINC, varnostni inženir, alpinist, organizator gorske reševalne službe v soški dolini in načelnik postaje GRS Tolmin, in 41-letni Silvo CLEMENTE, oba uslužbenca iz Tolmina, sta zgorela v helikopterju, trije delavci pa so bili hudo opečeni in so si poškodovali ude. (Delo 3. 11. 1972 čl.; PV 1973, 39 čl. fotop., 211 pregled reg., 1974, 92 om.: Klementi; zap. GRS; GRS 1982, 50, 136 om.; GRS Bovec 5 om., 7 om., 19 čl., fotop.; GRS Tolmin 2 fotop., 3 čl., 7 om.)

Od 2. 11. 1972 so v Nemškem Rovtu pri Bohinjski Bistrici (Julijske Alpe, Atlas 80 B 3) brez uspeha iskali 51-letnega Rastislava DOLENCA iz Bohinja. Na pobočju Vresja je storil samomor. (PV 1973, 211 pregled reg.; arhiv GRS Bohinj: 12.11.)

30. 12. 1972 se je avstrijskemu alpinistu in gorskemu reševalcu dereza zataknila v hlače med vzponom skupine po razmeroma lahkem brezpotju na Vrtači nad Zelenico (2181 m, Karavanke, Atlas 56 B 2). Omahnil je, se pri padcu močno udaril, omahnil, nato zdrsel več 100 metrov globoko po strmem snegu in s hudimi poškodbami glave obležal mrtev. (PV 1973, 211 pregled reg.: datum 31. 12.; Skripta; Šegula, Nevarnosti 144 opis; GRS Tržič 21 om., 31.12.; Malešič reg.)

Za G-L priredil: Genadij Štupar