Risk.ru - Elena Dmitrenko: Marko Prezelj - Pogovor o prijateljskem pristopu, slogu in sredstvih, ki niso vedno dobra!
 |
Marko Prezelj na stopnišču v Messnerjevem gradu.
Foto: Elena Dmitrenko |
Marko Prezelj - slovenski alpinist, znan po svojih kvalitetnih vzponih in večkratnih častnih dejanjih. Prejšnji teden sem imela srečo in posnela intervju z njim.
Za srečanje z Markom sicer ni bil potreben informativni povod, vendar sem izkoristila nedaven vzpon na Hagshu. In seveda, pogovor se je hitro preselil izven te teme!
| Ne sprejemaj mojih odgovorov na osebni ravni. Ne morem prevzeti odgovornosti za tvoja vprašanja! |
To bo prva replika v najinem intervjuju ... (smeh)
Ok, ni problema. Pripravljen sem.
Leto odhaja. Je bilo to leto dobro leto zate?
Ne prav dobro. Najprej sem poškodoval ramo. Ta poškodba me je spremljala skoraj šest mesecev. V tem času nisem mogel resno hoditi v gore. Ko sem šel v Indijo, me je rama še vedno bolela. Vendar pa je čez teden dni bolečina šla ... Ne hecam se.
Je rama spoznala, da za njo ni možnosti?
V Indijo sem šel pogledat, kaj se bo zgodilo. Mislim, da nisem bil poškodovan samo fizično, ampak tudi psihično. Bil sem nesrečen, ker nisem mogel plezati, kolikor bi hotel. Tako da sem imel nekakšno svojevrstno psihološko travmo. V Indiji sem premagal običajno vsakdanje življenje, ki sem ga začel zjutraj, z občutkom vedno prisotne bolečine.
Poškodbo si dobil med plezanjem?
Da. Sprva ni bilo zelo resno, tako da težavi nisem posvečal posebne pozornosti. Nadaljeval sem s plezanjem, kar je stanje še poslabšalo.
Torej si dobil lekcijo.
Mogoče. To je kot posodobitev mobilnega telefona. Nova programska oprema, telefon pa ostaja star. Čeprav moji možgani - hrš-hrš – sprejemajo vsakodnevne posodobitve, je moje telo enako. V tem je moj problem.
Torej ne verjameš v to, da lahko posodobitve zajamejo ne samo možgane, ampak tudi telo?
Pokaži mi, pokaži tega, ki se mu je to zgodilo.
Da, obstajajo takšni ljudje, obstajajo.
Od doma sem odšel misleč, da bom poškodoval ramo še bolj, vendar se je vse izkazalo drugače. Izkazalo se je, da je glava precej bolj medsebojno povezana s preostalim delom telesa, kot se zdi. Nisem se še vrnil v običajno formo, še moram biti previden, vendar sem vesel, da sem nazaj, in uživam v plezanju.
Omenil si že odpravo v Indijo. Vrniva se k tej temi. Bila je gora, nova smer, in incident z Mickom Fowlerjem. Kako je mednarodna skupnost spremljala ta incident?
Nekoliko sem že sit te zgodbe. Pojasnjevanja, kaj je prav in kaj ne. Ljudje, ki obsojajo to, sedijo pred računalniki in bla-bla-bla. Večina od njih ni resna. Ne zanimajo me mnenja tistih, ki niso v gorah. Lahko gremo v gore in tam razpravljamo ... Vendar.
Bili smo trije slovenski fantje. Slovenci, brez imen. Preprost pristop! Ko pa govorimo o Britancih, sta to takoj Mick Fowler in Paul Ramsden. Razumeš to? Zakaj smo mi Slovenci, ona pa Mick in Paul?
Ne vem. Mogoče zato, ker je bil to britanski tisk?
Ne vem. (smeh)
Bilo je tako. Vendar je to normalno. Raje sem slovenski fant kot pa Mick Fowler. Kot Mick Fowler - nalepka blagovne znamke.
Vi niste blagovna znamka?
Ne pravim, da mi nismo znamka. Seveda. Toda v tem primeru smo zahtevali dovoljenje za dva različna vrhova, nismo pa dobili nobenega od njiju. V tistem trenutku, ko smo že plačali za karte, porabili določen znesek za organizacijo odprave, smo dva tedna pred odhodom povprašali našo agencijo, kaj naj naredimo. In agencija nam je ponudila plezanje na Hagshu. Ogledal sem si fotografijo Hagshuja in na hitro poiskal dostopne podatke. Spoznal sem, da se gora nahaja na območju, kjer še nisem bil, tako da se je zame, z mojimi bolečinami v rami, nadaljevanje začelo s tem, da si bom pač ogledal nove, meni nepoznane kraje. Potem smo prosili za dovoljenje za to goro, kar so nam potrdili.
Potem smo ugotovili, da imata Fowler in Ramsden dovoljenje za isto goro. Bili smo tiho, ker o gori nismo vedeli skoraj nič. Dobrih fotografij na internetu nismo našli, povsem resno, naši predniki so jih zadržali zase. Zlasti fotografije severne stene. Najlepši pogled na goro je ob pristopu. Teh fotografij pa na spletu ni bilo. In to je normalno.
Vendar sta Britanca idejo tega vzpona že davno objavila?
Seveda. Mick nam je povedal, da je ta ideja zorela 20 let. Mi tega nismo vedeli. In vpadli smo po naključju.
20 let je minilo preden so se spet lahko odpravili tja.
Ko smo prišli tja, so nam na IMF (Indian Mountaineering Foundation) pojasnili, da so nam dali dovoljenje za isto goro kot Micku Fowlerju. Pojasnili so nam po tem, ko so nam v roke že dali papir z dovoljenjem in po tem, ko smo zapustili Delhi. Dovoljenje je veljalo od 12. septembra do 14. oktobra. V resnici je bilo tako. Dva dni kasneje, ko smo bili v Lehu, so uradniki poklicali našega predstavnika za stike in mu povedali, da moramo zapustiti bazni tabor po 10 dneh. Ko so ugotovili, da so se zmotili, so nas poskušali odvrniti od cilja. Začudili smo se. Imeli smo dovoljenje.
Vendar ste že plačali ...
Seveda. Tisoč dolarjev. Bili smo razburjeni, saj so nam že prej dvakrat zavrnili vloge za dovoljenja za vzpone na gore, kamor smo želeli iti. Imeli smo veljavno dovoljenje, oni pa so še vedno igrali svojo igro. Naša potrpežljivost je prišla do konca in poslali smo jih … Želeli smo opraviti vzpon na goro, čeprav nanjo nismo bili pripravljeni in posebnih načrtov nismo imeli. Želeli smo priti, videti in se odločiti. In ko smo to storili, smo se odločili za isto linijo kot Fowler. Razumeš, v še nepreplezani steni izbereš najbolj logično linijo. Torej, v čem je problem?
Mick nam je napisal na list papirja zahtevo, da izberemo drugo smer. Kaj je sploh to? Zakaj moramo mi plezati po drugi zamišljeni smeri? Zakaj ne onadva?
Razumem, da je stališče ljudi takšno, da bi se mi morali ukloniti in spremeniti naš cilj, ker je to pač Mick Fowler. In ti, si slišala logično razlago tega, da bi mi spremenili smer?
Ne, nisem slišala.
Tudi mi ne. Naredili smo točno to, kar bi naredila onadva, če bi bila na naši strani. To me spominja na šalo o dveh prijateljih, ki sta šla v restavracijo. Naročila sta ribe. Natakar je prinesel dve in seveda sta se nekoliko razlikovali po velikosti. Prvi si vzame večjo ribo. Drugi mu očita, da se tako ne dela in da bi on na njegovem mestu vzel krožnik z manjšo ribo. Na to mu prvi odgovori: »Saj jo imaš!«
Zadnji, ki lahko govori o gentlemanskem pristopu, so Britanci. Celotna zgodovina razvoja alpinizma nad Chamonixom je prepojena s konflikti med Francozi in Britanci.
Vrniva se k Hagshuju. Ta zgodba z indijsko birokracijo smrdi, vendar se vam je vzpon povsem posrečil?
Seveda. Ker nismo o gori vedeli ničesar, nismo od nje ničesar pričakovali. Britanca sta prišla po 20-letnem čakanju. To je njihov problem.
Kako bi opisali smer?
Zelo logična linija, vendar smo pričakovali enostavnejši relief in lažje razmere. V resnici je bilo zelo mrzlo, večino smeri je zelo strma, s trdim ledom. V boljših razmerah bi bilo lažje. Smer bi lahko primerjal z Jacksonovo v Les Droites (Chamonix). Mogoče je malo težja.
Koliko časa ste porabili za vzpon?
Tri dni - iz tabora do tabora. Začeli smo iz šotora pod goro (kot majhen ABC). V 23 urah smo splezali na rob severne stene. Še en dan smo porabili do severnega in nato na južni vrh. Drugi bivak je bil 10 metrov od glavnega vrha.
Skoraj non-stop, če se upošteva plezanje v prvem dnevu.
Nismo imeli priložnosti, da bi počivali prej. Ni bilo primernega mesta, kjer bi lahko z opremo, ki smo jo imeli s seboj, primerno preživeli noč. V steno smo vstopili z zelo malo opreme. Za nas je bilo še bolje, da se gibljemo, kot pa da bi še bolj zmrzovali med hladno nočjo.
Kaj ste imeli za bivakiranje?
Imeli smo majhen dvojni šotor First light BD, kamor smo se stisnili vsi trije in dve spalni vreči.
Mislim, da izbor opreme vpliva na odločitev, ki jo sprejmeš (in obratno). Če vzameš s seboj nekaj stvari za vsak slučaj, jih boš skoraj zagotovo tudi uporabil, ker si na to že pripravljen. Če pa tega viška nimaš, si prisiljen zadevo speljati s tistim, kar imaš s seboj. S seboj nismo imeli ničesar odvečnega. To je naš pristop k plezanju. Pri takšni smeri se z zelo težkim nahrbtnikom vzpenjaš temu primerno počasi. Razloga, da bi plezal počasi v takšni smeri, ne vidim.
Prihaja zima. Imaš kakšne načrte za to sezono?
Nekateri so. Vendar ne morem reči, da so dobri. Plezati v Evropi. Zimske odprave v tej sezoni ne načrtujem. Sem v umirjenem času. V gore hodim že skoraj 30 let. Zato potrebujem nekaj več časa za motivacijo in izvedbo zahtevnejših odprav. Vesel sem vrnitve domov.
Ni več želje pohode z odprave na odpravo?
To je seveda vprašanje, kako razumeš odpravo. Plezanje v Alpah seveda za mene ni odprava.
Kakšen je tvoj odnos do zimskega alpinizma? Sezonsko vprašanje.
Rad imam alpinizem v vseh njegovih oblikah. Nisem pristaš delitve v alpinizmu. Alpinizem je alpinizem. Ne glede na to, v kakšnem vremenu se izvaja. Kar pa ne maram, je tehnično plezanje. Razumem, da moram v situaciji, v kateri nimam dovolj sposobnosti, kjer sem napačno ocenil smer, nekaj mest splezati tehnično. Zdaj je že več kot 10 let, odkar sem se odpravil v smer, v kateri sem vedel, da bom potreboval tehniko. Ne pravim, da je tehnično plezanje napačno, vendar sem za sebe izbral drug način. Seveda sem poskusil, vendar mi je bilo bolj podobno delu, kot pa plezanju, če veš, kaj s tem mislim. Takšen način ne podaja ustvarjalnosti, ki ne omogoča le pridobitev različnih znanj, temveč več sposobnosti. Razumeš?
Izmed šestih metuljev v steno vzameš le tri in poskušaš le z njimi. Ljubim ustvarjalni pristop k gorništva. Vendar je tehnika, po mojem mnenju, slepa ulica. Kolikor bolj zahtevno tehnično smer želiš splezati, toliko več železja vzameš s seboj, težje in počasneje plezaš. Če skala v steni ni preveč krušljiva, lahko plezaš kar se da ugodno, dokler je dovolj moči in železa. To pa ni moja izbira.
Kaj pa visoke gore v zimskem času? Pričakujemo naslednji del »Marlezonskoga baleta« na pobočjih Nanga Parbata. Denis Urubko želi z ekipo splezati na K2.
V kakšnem slogu bodo plezali? To je moje vprašanje. Vzpon na Nanga Parbat in K2 v zimskem času je možen, vprašanje pa je, kako?
Kolikor vem, nameravajo namestiti višinske tabore in v različnem obsegu vnaprej pripraviti smeri.
Verjetno da. Ti torej predlagaš »lahek in hiter«?
Postavljanje taborov je za mene nesprejemljivo. Dejstvo, da je gora zelo visoka in da je zelo mrzlo v zimskem času, se mi ne zdi dovolj velik razlog, da to storijo. Razumljivo? Na primer, vprašanje dodatnega kisika (govor je o vzponih na visoki nadmorski višini kot celoti in ne izrecno omenjenih odprav – op. a. ). Lahko rečemo, da vzamemo dodaten kisik, sicer bomo zmrznili. Toda zgodovina pozna primere, ko so na osemtisočake splezali povsem brez dodatnega kisika. In teh ljudi je še vedno malo. Zakaj torej uporabiti dodatni kisik in postavljati tabore?
Drugega razloga, kot da s takšnim načinom ponižamo goro, jaz ne vidim. Povzpeti se na goro brez vmesnih taborov, dodatnega kisika in napetih vrvi je zmožno le nekaj ljudi. Tistih, ki veliko trenirajo in počasi nabirajo izkušnje, da bi plezali težje in težje. To kar se dogaja na Everestu, uničuje ta pristop k alpinizmu. Ljudem ponujajo kisik, napete vrvi in tabore, kar privlači mnogo, mnogo ljudi, razvrednoti celotno zadevo do te mere, da plezajo na račun drugih.
Ko sem imel v Moskvi predavanje, ki ga je organizirala Liana Darenska (2008 gala večer Ruske alpinistične federacije), je prišel do mene plezalec, ki je izgubili prste na Han Tengriju ...
Pavel Šabalin.
Da. Prišel je do mene in rekel: »Poglej, kaj sem dobil od vašega prekletega alpskega sloga!« (originalni prevod ni uporabljen op. a.).
Imel je popolnoma prav. Jaz ne vztrajam pri svojem mnenju. Samo pravim, da bi morali ljudje pokazati več spoštovanja do gore, glede na njihove sposobnosti. To govorim zato, ker sedaj nisem v stanju, da bi šel v alpskem slogu na Everest. Še pred dvema letoma sem čutil, da bi lahko šel. Sedaj nisem dovolj pripravljena za to, bil sem poškodovan, itd.
Ko se odločiš, da lahko narediš nekaj podobnega, vzameš nase to dodatno tveganje.
Meniš, da vsakdo, ki hodi v gore, vsaj hipotetično lahko to stori?
Kaj stori?
Vzpon v lahkem slogu na K2 ali Nanga Parbata v zimskem času.
To je neumno vprašanje. Ne bom rekel, da si neumna, ampak vprašanje je žensko. Postavljaš ga najbrž zaradi pomanjkanja izkušenj na teh gorah. Rekel sem, da nisem odgovoren za tvoja vprašanja.
Razumela si, da govorimo o K2 in Nanga Parbat. Zakaj?
Ker se bo to zimo tja odpravilo več odprav.
Zakaj? Povedal ti bom zakaj. K2 pozimi še ni osvojen. To pa ni gora - to je samo cilj. Enako je tudi z Nanga Parbatom. Poljaki so že večkrat poskušali, ne spomnim se kolikokrat. In sedaj sva prišla do vprašanje »kako?«. Vzameva ruske zimske odprave na K2 in Makalu. Organizatorji so uporabljali helikopter za dostavo. In zakaj so helikopterji dostavljali le na to višino, zakaj niso takoj na 7000 m? Ne bom rekel, da sem proti. Samo upoštevam tehnična sredstva. Moja izjava se bo morda zdela hinavska, verjetno zato, ker sem tudi sam uporabljal helikopter. Skušam pa povedati, da zimske razmere na gori, tudi če je zelo visoka, ne opravičujejo takšen pristop.
Torej je bil poskus Daniela Nardija, da lani sam opravi z Nanga Parbatom, bolj pošten v odnosu do gore. Misliš tako?
Solo? Ja, verjetno. Vse je v detajlih. Ves alpinizem je v podrobnostih. To je kot zaljubljenost. Vprašanje je, kdo bo dobil zadoščenje.
Na splošno gledano pusti enostavnejši, preglednejši slog, ki ga izberete, boljši vtis plezanja.
Ko oseba sprejme ta pravila igre, verjetno spremeni cilj v malo lažji, saj zahtevnost zraste. Tudi rezultat je povsem drugačen. Eno je govoriti, da si prišel na vrh brez pomoči napetih vrvi, dodatnega kisika in postavljenih vmesnih taborov, drugo pa je, če si prišel na Everest po vrveh. Če si nasilen z žensko, potem bo prišla policija, ker takšen odnos do žensk ni sprejemljiv. Ne ta slog.
Navedba je precej groba. Vendar veliko ljudi dejansko ne razume športnega pristopa. Ne razumejo, da alpinizem nikakor ni dvigovanje osebe na vrh gore za vsako ceno.
Da, nekateri ljudje imajo različne ideje o tem, kaj je pravično in kaj ni. V preteklosti sem tudi sam uporabljal napete vrvi. Vendar pa sem spoznal, da to ni pošteno. Tako da nisem hinavec, če bodo pokazali s prstom name in rekli: »Uporabljal je napete vrvi!« Odgovoril jim bom: »Ja, tako je bilo.« Vendar sem se naučil lekcijo iz preteklosti. Časi so se spremenili. V zdajšnjih razmerah uporaba napetih vrvi, kisika, itd. ne dovoljuje neopredeljenosti.
Mimogrede, če nisi pripravljeni za vzpon, če tega ne moreš storiti, ne da bi uporabljal napete vrvi in dodatni kisik, se tveganje v primeru, da gre na gori kaj narobe, poveča.
To je klasična nesmisel. Ne vzemi tega na osebni ravni. Če se bojiš spremembe razmer na gori, bojiš tveganja, potem ne hodi tja. Izberi drugo goro.
Ne razmišljam le o čistosti sloga, ampak tudi o reševanju življenj. Kot novinarka sem dolžna spomniti na to. Slog za športnike - to je dobro. Kako pa prenesti to sporočilo drugim - to vprašanje ostaja odprto.
Informacija, ki si jo dolžna prenesti skupnosti: Ni kisika, ni vrvi! Everest je za nas izgubljen v vsakem slučaju.
Želim, da bi bilo moje razmišljanje jasno, razumljivo. Podjetje »Search«, ki dobavlja opremo s kisikom, navaja, da bodo ljudje, ki vztrajajo s plezanjem na visoke gore brez dodatnega kisika, zboleli ...
Nič osebnega, samo posel.
To je to. Z mojega vidika je uporaba kisika dovoljena v nujnem primeru. Ne pa kot primarno sredstvo za dosego vrha. Nikoli nisem uporabljal dodatnega kisika. Dihati nad osem tisoč metri je težko. Vendar je v tem izziv.
Živimo v času, ko je skoraj vse mogoče. In kaj bomo zapustili našim naslednikom? Vse te smeti, ki jih odlagamo na gori?
Ko se človek vzpenja v težki steni, rešuje problem, išče mesta, kjer namesti varovanje in je zadovoljen z napredovanjem. Če pa se vzpenja in nenadoma zagleda pred seboj klin ... Vtis ni enak. Tako je tudi z vnaprej nameščenimi vrvmi.
Vedno pa bodo še ostali ljudje, katerih cilj - vrh – bodo dosegli brez obzira na način vzpona.
Seveda. Kolonialne manire - splezati na vrh in razviti zastavo. Nikomur ni do teh zastav. Nikoli nisem vzel na vrh zastave. Morda je pri vas drugače. Strinjam se s tem. V vsakem primeru se ljudje, ki kršijo »pošteno igro«, podvrženi k samorazvrednotenju. V čem je užitek »žimarjenja«?
Vendar si ti sam dejal, da si uporabljal napete vrvi. Si že takrat tako razmišljal, ali si se premislil z leti? Razmišljam, če niso to stopnje razvoja v alpinizmu?
Zdaj pa jaz ne bi tako rekel. Kljub temu, da so bile to stopnje, je bil to bolj duh časa.
Torej zdaj izjem ni niti za tistega, ki ga ni. Tako razumeš?
Da, vse je že jasno. Obstaja veliko usposobljenih ljudi, ki gredo v gore brez napetih vrvi. Te sem v gorah uporabljal dvakrat. Leta 1987, med odpravo na Lhotse Šar. Že tedaj sem spoznal, da mi ponavljajoče se vzpenjanje gor in dol ne ustreza. Dvanajstkrat sem ponovil to vajo. Drugič je bilo leto pozneje na Čo Oju, kjer smo plezali v polalpskem slogu. Veliko bolj všeč mi je bilo plezanje brez napetih vrvi. Ne razumem, zakaj bi nova generacija šla spet skozi to in puščala smeti na gorah.
Razumem, da v Rusiji verjetno ne bodo vsega tega razumeli. Ampak to ni važno. Jaz sem pošten. Vem, da lahko umrem v gorah. Vendar si prizadevam povečati svoje sposobnosti na višino, ki je potrebna za izvedbo vzpona. To je zelo preprosto – cilj opravičuje sredstvo. Vendar smo dolžni razmišljati o tem, kaj bomo zapustili prihodnjim generacijam.
Intervju je pripravila Elena Dmitrenko
Foto: iz arhiva sobesednika in avtorice