Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Do 1000 m brez težav,

Slovenske novice - Marjan Raztresen: ... potem se je začela jeba

Konec oktobra je našim jamarjem v Kaninskem pogorju uspel zgodovinski podvig: do 1322 metrov so raziskali Renejevo brezno, ki je odslej druga najgloblja slovenska jama.

Predstavljajte si, da bi drugega na drugega postavili 18 ljubljanskih Nebotičnikov ali 14 Kristalnih palač iz ljubljanskega BTC, zlezli na vrh tega velenebotičnika, se navezali na vrv in po njej splezali na cesto skoraj poldrugi kilometer nižje! V še hujšo pustolovščino od te namišljene so se v resnici podali slovenski jamarji, ki so konec oktobra plezali 1240 metrov globoko na dotedanje dno Renejevega brezna v Kaninskem pogorju, kjer se je jamarski potapljač Simon Burja potopil v jezero, plaval v njem 82 metrov globoko in za toliko »poglobil« jamo. Renejevo brezno na Kaninskih podih je z globino 1322 metrov odtlej druga najgloblja slovenska jama, globlje je samo 1505 metrov globoko brezno Čehi 2 na sosednjih Rombonskih podih.

Prvič previsoka voda
Duhovni oče zdajšnjega podviga je Mitja Prelovšek, jamar in član Društva za raziskovanje jam Ljubljana, katerega člani so leta 1998 na nadmorski višini 2257 metrov našli vhod v brezno, ga sami raziskali in ga poimenovali po svojem zaslužnem jamarju, jamarskem potapljaču in raziskovalcu Kanina Reneju Vrbovšku. Prelovšek je zbral 33 slovenskih jamarjev, od katerih jih je 23 delalo v jami in deset pred njo, za idejo pa je navdušil tudi 42-letnega podjetnika iz Krašnje Simona Burjo, jamarskega potapljača in člana Društva za raziskovanje jam Simon Robič iz Domžal.

Simon Burja se je začel sprva v morju in nato v jezerih potapljati v svojih zrelih letih, pred 15 leti, toda odkar je opravil tečaje za tehnično in jamarsko potapljanje, se potaplja skoraj le še v sifone kraških jam. Med drugim se je do globine 124 metrov potopil v Novi Križni jami ter v več kot sto metrov globokih odtočnem in pritočnih sifonih Habečkovega brezna.

»V jezeru na dnu Renejevega brezna smo se nameravali potapljati že pred dvema letoma,« nam je pripovedoval Burja. »Z žičnico smo se pripeljali do postaje D in prišli od tod v poldrugi uri hoje do vhoda v jamo, v globini 1100 m pa nas je ustavila visoka voda. Zdaj, ko kaninska žičnica ne vozi, smo tri ure in pol s težko opremo pešačili do jamarskega bivaka pod Malim Talirjem na nadmorski višini 2112 m, tam prespali, naslednji dan prišli v eni uri do vhoda v jamo, nato ves dan plezali do bivaka v jamski globini 1100 m, ki ga je kdo ve kdaj odnesla voda in so ga morali obnoviti, tam prespali in se odpravili še kakšnih sto metrov nižje in po ravnem delu jame do jezerca.«

Burja se zatakne
Petnajst jamarjev je odneslo potapljaško in osebno opremo do jezera; samo potapljaške opreme je bilo za okoli 80 kilogramov. Pot do jezera je bila prvi višinski kilometer od jamskega vhoda razmeroma lahka, človek je moral imeti le vrhunsko kondicijo, zadnjih sto višinskih metrov pa je zaradi ožin bistveno zahtevnejših, kar je skoraj ogrozilo akcijo. Kot pravi Boštjan Vrviščar, član Jamarskega kluba Železničar iz Ljubljane, »je šlo do globine tisoč metrov brez večjih težav. Potem se začnejo jebe, ozki prehodi ter ozki in dolgi pa široki in blatni meandri. Vstop v Kolektor, raven spodnji jamski del, je ozka špranja, kjer se je Burja zataknil in je že skoraj kazalo, da s potopom ne bo nič. Pa se je nekako zbasal iz razpoke in le zdrsnil skozi. O tem, kako bo prišel ven, takrat nismo razmišljali.«

V jami bi se skorajda zgodila nesreča. Luknci, kot jamarji imenujejo svojega kolega Milana Podpečana iz velenjskega jamarskega kluba, se je v meandru Kajli Minoge odlomil oprimek in je zletel dol, nagonsko se je ujel za drug oprimek, a se mu je tudi odlomil, in potem še za tretjega. Ta je zdržal. Posledica je bila boleče podpluta roka, in ker je vedel, da mora priti iz jame sam, je po kratkem postanku v bivaku Gabrček odbrzel proti površju. Če ne bi bil pravi jamar, bi se zgodba gotovo končala z reševalno akcijo.

Preden se je Simon Burja potopil, je računal na okoli 40­metrski dveurni potop. Vedel je, da se je v to jezero leta 2011 do globine deset metrov in 30 metrov daleč potopil angleški jamar Matt Covington. Burja je mislil, da je to jezerce kraško zajetje in da bo priplaval na suho, po suhih delih jame, ki so usmerjeni proti več kot tri kilometre oddaljenemu slapu Boka globoko v dolini nad Logom Čezsoškim, pa bi potem nadaljevali raziskave.

Težavna pot nazaj
Pa ni. Zalit širok vodni rov se z naklonom okoli 20 stopinj vseskozi spušča, in ko je Simon v njem priplaval 250 metrov daleč in 82 metrov globoko, je presodil, da se mora zaradi varnosti vrniti.

Skoraj poldrugo uro je trajal potop v vodi s temperaturo tri stopinje, skoraj štiri ure se je potapljač pripravljal na ta podvig, prav toliko je trajalo, da so po končanem potopu pospravili potapljaško opremo – vse pri treh stopinjah. Potem je bilo treba splezati iz jame. Simon in še nekateri so v štirih urah priplezali do bivaka v globini 1100 metrov in tam prespali, nekateri so šli do višjega bivaka v globini 700 metrov, po počitku pa so tisti iz spodnjega potrebovali še 11 ur, da so priplezali do jamskega vhoda in šli na počitek v bivak pod Malim Talirjem.

Naslednji dan se je po šestih dneh končala pustolovščina, ki je odtlej zgodovina raziskovanja slovenskega podzemlja.

Marjan Raztresen

15.12.2014


Rene 2014
Društvo za raziskovanje jam Ljubljana: Od 28. oktobra do 2. novembra je bila meddruštvena jamarska odprava v 1250 metrov globoko Renejevo brezno ...

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

3 komentarjev na članku "Do 1000 m brez težav,"

Igor Pavlič,

Žal so ti jamarji našli napačnega novinarja! Tako bednega zapisa o neki izjemno zanimivi akciji ne najdeš vsak mesec! Kr neki v tri dni! Pri tolikih akterjih bi se gotovo našel kdo ali kakšna, ki bi to opisal(a) iz takorekoč prve roke. Pa kje so ti jamarji našli M. Raztresena, bivšega urednika Planinskega vestnika celo? Res so skrivnostna pota gospodova! Zakaj ne Mirko Kunšič, doyen slovenskih medijskih poročevalcev z gora in tistega, kar je pod njimi?


Miha Staut,

Marjan Raztresen je eden izmed ustanovnih članov leta 1954 ustavnovljene Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar (kasneje se je sekcija osamosvojila in postala Jamarski klub Železničar) in dolga leta vztrajal kot aktivni član tega kluba. Morda mu ti dve dejstvi podeljujeta del jamarske kredibilnosti. Če se sodobnemu alpinistično specifičnemu občinstvu zdi članek presplošen, premalo napet, staromoden, populističen ali kar še pač, je morda del vzroka za to v povsem drugem občinstvu, kateremu je članek namenjen. Vsebinski spodrsljaji so del novinarstva. V tem članku jih je nekaj.

Lep pozdrav

Miha Staut


Primož Auersperger,

Vsebina je bila izbrisana na zahtevo avtorja / IP

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti