MMC RTV SLO - Nina Meh: Gorsko pohodništvo je nekoč veljalo za nesmisel, danes pa se v visokogorje povzpenjajo trume planincev. Dobrodošli v subkulturi planinstva.
Priljubljenost planinstva pritrjuje tezi o alpski kulturi slovenstva
Osvajanje visokogorskih vrhov se je v zadnjem stoletju iz nekdaj nesmiselnih dejanj prelevilo v nekaj zaželenega in vedno bolj popularnega. O tem pričajo tudi mnoge samohvale naših Facebook prijateljev, ki z nami prav radi podelijo čudovite utrinke osvojenih trenutno pobeljenih vrhov. Zakaj je pohodništvo postalo tako popularno? Ali gre res samo za odmik od prehrupnega sveta in vračanje v neokrnjeno preteklost?
Že res, da se pohodništvo izogne sodobni mantri začasnega užitka, za katerega se nam ni potrebno nič pritegniti – saj ga dobimo takoj, ko kupujemo in trošimo – pohodništvo pa od nas zahteva predvsem trud in napor. A ravno ta napor do ciljnega vrha, ki ga lahko osvoji le vsak sam, brez pomoči bogatega zaledja ali dobro situiranega razreda in srečnega naključja, prinaša predvsem neko posebno možnost svobode. Drži pa tudi to, da je po nekajurni hoji pivo na vrhu gore zagotovo bolj okusno in zasluženo kot v dolini.
»Nekateri res gredo 'gor' zaradi narave same, zaradi lepot, miru, čistega zraka in razgledov,« meni planinec Ivi Čepin in doda: 'Nekateri nabirajo kondicijo, ker se sicer resno ukvarjajo s športom, npr. tekom ali gorskim tekom. Pohodništvo je sicer tudi dokaj poceni oblika rekreacije. Vse bolj popularno je tudi zaradi medijev – reklame za pohodniško opremo, dostopnost podatkov o poteh ipd. Tudi mi smo vse bolj mobilni in dostop do izhodišč ni več problem.«
Gore: od mitičnega do znanstvenega prostora
Gore pa niso priljubljene le zaradi svojega rekreacijskega potenciala, ampak so tesno povezane tudi z nastankom slovenske narodne identitete. Tako zelo, da je v Sloveniji danes splošno uveljavljen rek, ki ugotavlja, da 'pravi' Slovenec postaneš šele takrat, ko osvojiš našo najvišjo goro. Če bi po tem reku povprašali naše prednike, ki so na območju Slovenije živeli v srednjem veku, bi se namrščili, saj se takrat Slovenci kot moderni narod sploh še niso konstruirali, gore pa naj bi dojemali kot estetsko grde, nevarne in strašne. V gore so nekoč zahajali le razni lovci, pastirji in nabiralci zelišč. Bile so vir neugodja in tesnobe, tam so prebivali zli duhovi in nadnaravna bitja – tudi v slovenskemu filmu zlahka zaznamo odtenke takšnega prepričanja. Samo v Kekcu jih kar mrgoli: Pehta, Bedanec, Kosobrin in Brincelj.
Vse te temne predstave o visokogorju so ljudem preprečevale, da bi se na gore tudi zares povzpeli. Sanjaška projekcija človekove domišljije v gore pa se je spremenila skupaj s prihodom razsvetljenskega gibanja. Narava tokrat ni predstavljala več numinoznega mesta skrivnostno-mitoloških pripetij, ampak predvsem prostor, ki se ga da preučevati, analizirati in osvojiti. Med prvimi na območju današnje Slovenije je visokogorje raziskoval tirolski zdravnik in naravoslovec Giovanni Antonio Scopoli. Osemnajsto stoletje je prineslo tudi obrat v estetiki narave in tako so narava in gore postale vredne občudovanja. Kljub svoji divjosti in neobvladljivosti so zdaj ponujale estetski užitek.
Alpska kultura slovenstva
Boštjan Šaver je pred skoraj desetletjem spisal knjigo Nazaj v planinski raj, kjer je dodobra analiziral alpsko kulturo slovenstva. Pritrjuje, da sta šele romantika in razsvetljenstvo prinesla novo miselno paradigmo, ki je pripeljala tudi do odkrivanja in osvajanja novih gorskih predelov. Tako leta 1778 tudi (uradno) na Triglav stopi prva človeška noga. Prve ekspedicije na Triglav je organiziral znameniti kulturni mecen in slovenski razsvetljenec Žiga Zois. Po njegovem bratu Karlu, ki je raziskoval rastlinstvo Julijskih Alp in Karavank pa se imenuje znamenita Zoisova zvončnica. Razsvetljenski duh je tako na območne današnjega visokogorja v Sloveniji prinesel številne raziskovalce, popotnike in botanike, ki so naznanili in vpeljali »zlato dobo osvajanja in plezanja na nedotaknjene gorske vrhove v Alpah in drugih gorovjih sveta okoli leta 1860,' zapiše Šaver in doda da je ta doba 'pomembno sovpadla z obdobjem narodnega prebujanja in zametki imperializma.«
Vse omenjeno je torej na široko odprlo pot konstrukciji slovenske narodne identitete, ki je od tedaj neizogibno povezana ne samo s kulturo in razvojem slovenščine, narodno-zabavno glasbo in polko, pač pa tudi s planinstvom in alpinizmom. Tako je znameniti Aljažev stolp postal 'eden izmed ključnih državotvornih simbolov slovenstva.' Na vrhu gora tako drugod, kot tudi v Sloveniji pogosto najdemo cerkvico ali križ, kar naznanja, da so v našem kulturno-geografskem območju gore močno zvezane tudi s krščanstvom.
Planinec in alpinist Ivi Čepin, ki gorske vrhove osvaja že deset let se strinja, da so gore vsaj simbolično povezane s slovensko identiteto: 'Konec koncev imamo Triglav v grbu republike Slovenije. Tudi Slovensko planinsko društvo je eno najstarejših na Slovenskem (op. a. deluje že dobrih 120 let), gore pa so se ljudem vedno zdele privlačne. S krščanstvom so povezane toliko, kolikor je z njim povezano celotno slovensko ozemlje – zgodovina je pač prinesla, da je to večinsko krščansko, celo katoliško.«
Gore sicer že od nekdaj veljajo za prostor 'svetega', za prostor, kjer se stikata nebo in zemlja ali za središče sveta. Mnoge verske tradicije označujejo svoje verske vrhove kot središče sveta ali celo univerzuma. Mnogi bogovi v mitoloških predstavah živijo na vrhu gora – najbolj poznan je najverjetneje prav vrhovni grški Zeus, ki domuje na vrhu Olipma. Tudi Mojzesovo razodetje Tore se recimo je zgodilo na gori Sinaj.
»Prvopristopnik jih s štrikom dobi po zadnji plati«
Tako se je osvajanje gorskih vrhov prelevilo v pravo planinsko subkulturo. Nastala so planinska društva, danes pa obstajajo jasna navodila kako se pohodniki vedejo, ustaljene prakse prehranjevanja, upoštevanje varnostnih navodil in seveda vedno prisotna dobra volja pohodnikov. Tudi po mnenju Čepina v hribe odhajajo predvsem ljudje dobre volje: »Namrgodenim gre verjetno že sama priprava in hoja na živce.« Če ima planinec srečo, lahko doživi tudi 'planinski krst.' »V družbi krst izgleda tako, da jih "prvopristopnik" dobi s "štrikom" po zadnji plati od nekoga, ki je ta vrh že osvojil. "Prvopristopniku" se tudi čestita,« razloži Ivi Čepin.
Gore v popularni kulturi
Gore so umetnike navduševale že pred razsvetljenskim prebujenjem. V 15. stoletju se je Leonardo da Vinci povzpel na Monte Bo in motiviko gorovja uporabljal za ozadje svojih umetnin. Tudi v Dantejevi Božanski komediji je gora upodobljena kot pomemben simbol. Šaver v svoji knjigi ugotavlja še, da je alpska kultura slovenstva zelo močno zastopana tako v književnosti, glasbi, filmu kot v popularni kulturi in mitoloških zgodbah. Opevanje gorskega sveta najdemo v delih vse od Valvazorja do Prešerna. Valentin Vodnik recimo velja za 'očeta slovenske planinske poezije'. Po njegovi odi slovenskemu gorskemu svetu je ime dobil tudi Vršác (2194 mnm) v Julijskih Alpah.
Leta 1931 je bil posnet prvi nemi in črno-beli slovenski celovečerec z naslovom V kraljestvu Zlatoroga z očitno gorsko tematiko. Ta se odseva tudi v veselem kratkohlačniku Kekcu, spečem Kralju Matjažu pod Peco, pa v panoramah krajinskega slikarja Marka Pernharta (panorama s Stola, Triglava in Šmarne gore). S kontekstom alpske kulture slovenstva so zaznamovane tudi številne pesmi – ena lepših je vsekakor Ptica vrh Triglava – ter nedvomno vsebina narodno-zabavne glasbe, denimo Avsenikov na eni in Laibach na drugi strani.
Danes motive alpske kulture slovenstva najdemo tudi na 'jumbo' plakatih in živilskih embalažah, sodobni mladinski film Gremo mi po svoje pa prav tako kot Kekec, dogajanje umesti v naravo in planine: na pobočja Pokljuke, Kanina in Mangarta. V Slovenskem mladinskem gledališču si lahko trenutno ogledamo dramo Pavla nad prepadom, navdihnjeno z življenjem alpinistke Pavle Jesih. Že osem let se v Sloveniji odvija Festival gorniškega filma, leta 2010 pa se je oprl tudi Slovenski planinski muzej v Mojstrani.
Trend pohodništva
Ivi Čepin v pohodništvu in alpinizmu najde sprostitev, odklop od nasičenega in hitrega vsakdana, zadovoljstvo pri odkrivanju vedno nečesa novega – ljudi in narave, doprinos k zdravju in včasih tudi preizkus lastnih zmožnosti in meja. Meni, da je bolj kot osvojeni vrh pomembna pot in doživljanje poti (kaj doživiš, vidiš, slišiš ...). Med osvojenimi vrhovi pa izpostavi Jalovec in gorsko verigo Martuljških vrhov.
Naj bo obiskovanje gora obuditev pretekle idile in iluzije o obstoju avtentičnega v gorah, športna aktivnost, tveganje v neznano ali preprosto pobeg iz velikomestne družbe, vsekakor je tu. Popularno in trendovsko.
Nina Meh