Zgodba o Kugyjevem domu ... ali naš odnos do dediščine.

Pri zgodovini je najbolj zanimivo to, da se včasih šele z večjo časovno oddaljenostjo razkrijejo nova spoznanja ali pa sesujejo splošno sprejete resnice. Ruševina po imenu Morbegno je natančno takšna zgodba. Dobrih sedem desetletij se je vlekla njena saga pod Glavo za Planjo, na katero naslonjena je še pred dobrim desetletjem pritegovala začudene poglede planincev, ki ob mulatjeri z Doliča proti Triglavu niso pričakovali tako impozantne kamnite zgradbe.
Danes je ni več. Vzrokov je, kot smo pisali že v preteklosti, več. Zagotovo pa je v kup kamenja ni spremenil le zob časa, niti ni res, da smo jo načrtno pustili propasti zgolj zaradi tega, ker so jo postavili Italijani. To bi bil seveda dober razlog, ki bi opravičeval naš narodni ponos – če ne bi v Julijcih stalo nekaj deset italijanskih vojaških objektov, ki so še danes v funkciji planinskih, lovskih, pastirskih ali kako drugače izkoriščenih koč. Prav tako ni nikoli nikogar motilo v Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah ali na Pohorju, da smo po koncu prve svetovne vojne prevzeli koče, ki so jih zgradile nemške planinske sekcije. Velika italijanska zgradba pod Triglavom je bila moteča zgolj zato, ker je stala nekaj borih metrov više kakor slovenski dom na Kredarici.

September 1947. Nekje je bilo treba začeti! Karel Martelanc drži lestev, Metod Vidmar pa se zgoraj trudi z odstranitvijo "fascia", fašističnega znaka na pročelju zapuščene vojašnice. Iz arhiva Metoda Vidmarja

Tik pod vrhom Triglava, pa nismo vedeli, kaj je kaj

Bolj kakor že neštetokrat prežvečene in nikoli dorečene polemike okoli te ruševine se mi zdi zanimiva njena na novo odkrita zgodovina, ki smo jo lahko spoznali ob branju članka mladega geografa in zgodovinarja Grege Žorža. V njem je postregel z doslej neznanimi podatki iz italijanskih vojaških arhivov. Zaradi nerodnosti, ker je nekoč nekdo narobe zapisal njeno ime, smo jo sedemdeset let narobe imenovali in vrisovali v zemljevide. Sedaj je torej jasno. Ne Morbegna, temveč Vojašnica Vittoria Emanuela III. pod Triglavom. Morbegna pa je danes komaj opazna ruševina, mimo katere nevede stopamo, če se povzpnemo pod Triglav po zelo zahtevni poti čez Plemenice.
Tudi neka druga ruševina tik ob mulatjeri, kjer se odcepi malo obiskana in slabo vidna stara Kugyjeva pot, ni Jolanda, temveč Gemona. Jolanda pa je bila pretovorna postaja žičnice, katere ostanke najdemo dva ovinka niže. Tu je napačno poimenovanje nekoliko bolj logično, saj so domačini verjetno slišali, da tovor najprej potuje do Jolande, od tam pa naprej do vrha, tik pod vojašnico.
Obenem smo iz dokumentov izvedeli še čas nastanka vojašnice Vittoria Emanuela, ki sega v 1933/34, torej dobro desetletje pozneje, kakor smo sklepali v prejšnjih člankih. Napačne informacije smo dobili na podlagi ustnih pričevanj domnevno verodostojnih prič - še en dokaz, da se je najbolje zanesti na pisne vire, če ti so.

Poročilo komisije, ki je pred 50 leti obiskala "Morbegno"

Ko že omenjam pisne vire, se nam je še med urejanjem prvega članka zgodilo lepo naključje. Med iskanjem dokumentarnih fotografij vojašnice sem naletel na Andreja Vidmarja iz Tolmina. Njegov stari oče Janez Vidmar in oče Metod sta pred natanko petdesetimi leti, konec avgusta 1964, vodila komisijo, ki je obiskala lažno Morbegno. Janez Vidmar je bil še član predvojnega ilegalnega Planinskega kluba Krpelj in prvi povojni predsednik PD Tolmin, sin Metod pa je bil gradbeni inženir in projektant. Po ogledu je napravil temeljito poročilo obstoječega stanja, narisal načrte vseh štirih nivojev (klet, pritličje, prvo nadstropje in mansarda) in naredil dva predloga obnove objekta za potrebe naraščajočega turističnega prometa.

Spalnice v prvem nadstropju so bile opremljene s pogradi. Stene, pod in stropi so bili večinoma obiti z lesom. Vsak prostor je premogel tudi malo peč (v levem delu fotografije; verjetno že pripravljena za "premestitev")
Fotografija iz poročila komisije avgusta 1964

Ideja projekta obnove vojašnice v planinski dom je sicer nastala v krogih PD Tolmin, kjer je v upravnem odboru izstopal predvsem direktor Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, dr. Viktor Klanjšček (pozneje tudi pobudnik in motor izgradnje Kaninskih žičnic in več drugih projektov). Parcela, na kateri je bila vojašnica, je takrat spadala v tolminsko občino, po osamosvojitvi in ozemeljskem drobljenju pa se danes nahaja v občini Bovec.
Poročilo med drugim omenja, da je Planinska zveza Slovenije objekt, ki je bil v prvih letih po vojni še odlično ohranjen in brez vlage v notranjosti, dejansko želela izkoristiti kot pomembno visokogorsko zavetišče. Izbrano je bilo že tudi njeno ime: Kugyjev dom pod Triglavom.
Komisija je v času svojega obiska ugotovila, da plenjenje še vedno poteka. Odnašal se je opaž in razni mizarski izdelki, pogradi in tudi peči, ki so bile nameščene v vseh prostorih. Velik objekt je bil tudi priročen vir gradbenega materiala. Komisija je mimogrede, ob obisku koče na Doliču, v drvarnici našla dele tramov, ki so bili izžagani iz njene strešne konstrukcije.
Zapuščena zgradba je seveda stalno privabljala mimoidoče in domačine, ki so puščali odprta okna ter odnašali ven, kar se je dalo, saj so Italijani objekt zapustili popolnoma opremljen. Po nekaj letih je pločevinasto streho poškodoval veter in PZS je celo izvedla nekaj popravil s strešno lepenko, da bi preprečila nastajanje škode. Žal je bilo to tudi vse ...

Kakšen je bil v resnici Kugyjev dom

V poročilu je naštetih veliko tehničnih podatkov o sami zgradbi. Dolga je bila 30, široka 11 in visoka 17 metrov. Zunanje stene so bile kamnite in debele več kot 60 centimetrov, notranje stene in tlaki pa betonski. V kleti so bili trije veliki prostori za shranjevanje in umivalnica. Pritličje je bilo namenjeno kuhinji, shrambi in prostorom za osebje.



Tloris pritličja z izmerami, kot ga je narisal Metod Vidmar. Iz poročila komisije.

V zgornje etaže sta vodili dve stopnišči. Prvo nadstropje je imelo obsežen predprostor in dve veliki skupni spalnici. V visoki mansardi, kakor kažejo poročilo in fotografije, ni bilo izgotovljenih namestitvenih prostorov. Bilo pa je popolnoma obito v les in dobro osvetljeno skozi strešna okna in dve stranski ter po mnenju komisije popolnoma uporabno za preureditev v več manjših enot.
Podi, stropi in stene so bili v večini prostorov obiti z lesom. Ogrevanje objekta je bilo na trda goriva, voda pa je bila kapnica iz velikega rezervoarja, ki je imel okoli 50 kubičnih metrov prostornine. Zgrajen je bil tudi preprost vodovod do korita pred zgradbo, v klet, kjer so bile umivalnice, in seveda v kuhinjo. Vsako nadstropje, vključno z mansardo, je imelo tudi stranišče, ki je zaradi omejenih količin vode delovalo brez izplakovanja.
Strešna konstrukcija je bila (z izjemo manjkajočih tramov) po oceni komisije še popolnoma zdrava in bi lahko ostala. Seštevek vseh uporabnih površin je znašal impozantnih 855 kvadratnih metrov.
Metod Vidmar je v poročilo vključil dva predloga obnove s predračunom. Šlo je za cenejšo in za dražjo varianto, ki bi potekala postopoma.
Projektant je predvidel temeljito prenovo pritličja z recepcijo, kuhinjo, točilnico, jedilnico, sanitarijami in prostori za osebje. V prvem nadstropju bi bile tri večje skupne spalnice za do 38 oseb, sanitarije in prostor za druženje. V mansardi pa naj bi bilo narejenih 14 dvoposteljnih sob, sanitarije in prostor za druženje. V ceno obnove je bila vključena tudi gradnja nove žičnice na trasi italijanske, ki je tedaj ni bilo več. Jeklenice žičnic so bile namreč v revnem povojnem obdobju za domačine dragoceno darilo in so verjetno tedaj že več let opravljale svojo funkcijo samotežnih žičnic za spravilo sena v Soški dolini (op. avtorja). Električna oskrba planinskega doma je bila predvidena z bencinskim agregatom, ki bi bil zaradi hrupa nameščen v bunkerju, ki je sedaj znan kot Žakljev bivak.

Velikopotezni načrti niso bili nekaj novega

Vedeti moramo, da je komisija naredila ogled in spisala poročilo v letih, ko se je na razvoj turizma v naših gorah gledalo drugače kakor danes. Bile so velike želje in tudi že ustanovljen zavod za izgradnjo velikega smučarskega središča na Velem polju, po vojni pa se je kar lepo govorilo in celo pozivalo k zbiranju sredstev za Triglavsko žičnico.* Seveda ne bi šlo za tovorno žičnico, temveč za pravo nihalko za prevoz ljudi, kar bi za seboj potegnilo še gradnjo visokogorskih smučišč in vseh pripadajočih naprav. Naj ob tem ne omenjam še starejših načrtov za zobato železnico iz leta 1909, ki jih je objavil dr. Steiner v Allgemeine Bauzeitung pod naslovom Das Triglavbahnprojekt in so predvidevali povezavo Bohinjska Bistrica–Triglav (postaja nekaj deset metrov pod vrhom, čas vožnje 2,5 ure). In zadeva sploh ni tako znanstveno fantastična, kakor se sliši, ker so prav tedaj v Švici že prevrtali Eiger in uspešno zaključevali projekt najvišje zobate železnice, ki pripelje na 3454 metrov visoki Jungfraujoch.
Šele leta 1980 so naši okoljevarstveniki postali dovolj glasni, da so navdušenci nad takšnimi komercialnimi projekti le-te zaklenili v svoje najbolj skrite arhive, še večji vpliv kakor naravovarstveni čut pa je verjetno imelo pomanjkanje denarja. Neznani pisec je takratno spremembo v miselnosti prav lepo označil kot čas našega "dozorevanja".

Kaj bi bilo, če bi bilo

Seveda pa nič ne stane, če manipuliramo z mislijo, kako bi bilo, če bi bil načrt obnove uresničen. Lokacija tako stare kakor nove koče na Doliču je že premnogokrat dokazala, da je preveč izpostavljena plazovom in da bo treba resno razmisliti o nadomestni gradnji, seveda pa ne na mestu vojašnice, temveč niže, pod Šmarjetno glavo. Če bi namreč sešteli vse stroške dragih popravil, izgradnje prizidka in izgubljenih delovnih ur prostovoljcev, bi pred plazovi varna koča uro hoda više brez dvoma pomenila pametnejšo izbiro.

Idejna skica iz poročila Vidmarjeve komisije; Pogled na preurejeno pročelje

Vsaka špekulacija ima kot vedno svoje zagovornike in nasprotnike, objekta v fizični obliki pa danes praktično ni več. Čas za obnovo je bil verjetno zamujen že v začetku sedemdesetih let, ko je bilo na tihem odločeno, da Kugyjevega doma pod Triglavom nikoli ne bo. Po tem pa je leta 2005 prišla 110. obletnica postavitve Aljaževega stolpa, na kateri se je po nepotrebnem omenjalo, da je pod Triglavom dovolj prostora za še eno kočo. In bilo je seveda jasno, kje.

Sprenevedanje glede naše zgodovinske dediščine

Tisti debeli kamniti zidovi bi lahko stali še zelo dolgo in predstavljali poučno zanimivost, podobno kakor objekti na soški fronti ali v zadnjem času turistično že nekoliko obujena Rupnikova linija in Alpski zid. Veliko se da postoriti že z minimalnim vložkom, saj marsikje zadostuje zgolj informativna tabla, da se seznanijo mimoidoči. Ljudje smo radovedni in željni znanja, takšni bodo tudi zanamci. Zato je dobrodošla vsaka pobuda, ki poteši željo po spoznavanju naše zgodovinske dediščine. In ob tem ne pozabimo, da zgodovinska dediščina niso le Aljažev stolp, rimska nekropola ali znana romarska cerkev, temveč tudi tisto, kar ni dosledno zaščiteno po črki zakona. Na vsem tem naj bi temeljil zgodovinski spomin naroda.
Dobre izkušnje iz sosednjih alpskih držav táko razmišljanje odločno potrjujejo, pri nas pa očitno raje ravnamo po načelu Ludvika XIV., ki je nekoč izjavil: "Za menoj potop". Skrajno sebične besede enega človeka, ki so mu bili pomembni le lastni interesi, ne pa, kaj bo ostalo prihodnjim rodovom. Tako je tudi Lojz** tam pod Triglavom vzel stvari v svoje roke, ker je hotel svoj mir. In po več letih trdega dela ga zdaj res ima.  

Dušan Škodič